• KONCEPT RESONANCE:
• Poiščite svojo luč na poti!  Vendar boste zaman iskali, če ne postanete luč.
• Vsakega človeka neguje in podpira svet duha. To se dogaja zlasti ponoči, ko nismo zavestni, ker sta naš (nižji) jaz in duša zunaj nas, v kozmičnih razdaljah. Šele takrat se nam lahko svete Hierarhije približajo brez luciferjevega ega, da nas rekonstruirajo.

Delo, h kateremu smo poklicani je, da se čedalje bolj zavedamo teh odmevov, da bi razširili podporo, ki jo prejemamo. Na nas je, da svoje bitje »uglasimo« na te slike, harmonije, zvoke, kozmične pripomočke. S tem bo »diafragma« med dnevnim in nočnim življenjem postajala vse bolj tanka in lažje prehodna, kar bo vodilo v krepitev vseh naših funkcij, tako bioloških kot subtilnih. Če nadaljujemo po tej poti, bomo prišli v situacijo, da smo tisti, ki "igrajo" misli, občutke in moralna dejanja z instrumentom našega Jaza (višjega) in hierarhije bodo tiste, ki se bodo "strinjale" z našimi dejanji, saj ta dejanja so svobodna in prežeta z Ljubeznijo. Od bitij do ustvarjalcev, od privržencev Božanskemu do religije Bogov. Vedno smo vstavljeni v resonanco, vendar se nanjo ne odzivamo ali vsaj slabo odzivamo. Najpomembnejše resonance se pojavijo ponoči, ko se ego umakne in vstopimo v svoj Višji Jaz. To se zgodi naravno, razen če smo jezni. Potreben je pogoj pravilne priprave. Recimo, da je dobra praksa načrtovati, kaj se bo naredilo naslednji dan zvečer, da bo bolj produktivno. To dejansko deluje v smislu produktivnosti, vendar nas z drugega zornega kota izključuje iz nočnega dela, ki ga zaobidemo, da bi naslednji dan vstopili z zavestjo, tako da lahko Duhovni svet ponoči malo deluje v nas. Zato je priporočljivo, da dejavnosti za naslednji dan ne načrtujete, ko se odpravite spat.

• Pred spanjem pa se je treba pripraviti na vstop v Duhovni Svet, tako kot se je tudi na prebujanje dobro pripraviti za vstop v materialni svet, s spominom na pravkar opravljeno nočno delo.

    Večer in jutro predstavljata arhetipske trenutke sončnega vzhoda in sončnega zahoda, trenutke, ki jih bomo s svojimi večernimi in jutranjimi pripravami poskušali "raztegniti", saj gre za trenutke prehoda in dialoga. Jutranji vstop v svet »teče« na hitro, brez posvečanja časa duhovnemu delu, je lahko tudi nezaveden pobeg, saj se pravzaprav vsi ne počutijo dobro.

• Duhovne entitete, ki vstopijo v nas ponoči, nas obnavljajo. Rudolf Steiner pravi, da Elementarna Bitja obnavljajo naša čutila, medtem ko duhovne Hierarhije regenerirajo naše organe, na primer, če se bomo naučili izboljšati resonanco s temi procesi, bomo dosegli večjo regeneracijo.
• Če gremo spat, ko glava odmeva z mislimi sveta, bo naš proces nočnega vzpona prišel nedaleč od Lune, naš potencial pa je, da se bomo lahko povzpeli onkraj Zodiaka, onkraj Mlečne Ceste, čemur pravimo 12 Kozmičnih Regij, to je ves Kozmos do svojih očitnih meja, dokler ne dosežemo Nemanifestiranega. 12 Kozmičnih regij je zaznavna meja manifestiranega Univerzuma. Zadaj je nekaj drugega, kar se postopoma manifestira.

Ustvarjanje Očeta se je končalo in zdaj je čas za manifestacijo Sina. Sin, ki se mu bo pridružil Človek Kristjan. V vsem tem se zdi, da lik Matere manjka, toda odkrili bomo, da je Mati središče celote, Ona, ki nas pripelje v 12 Kozmičnih Regij. Kot na potovanju, dlje kot potujemo, več ljudi srečamo in več izmenjav je možnih. Na enak način, bolj ko je naš nočni vzpon naklonjen, več Entitet lahko srečamo z vsemi Darovi, ki jih to vključuje. Nemanifestirano "vsebuje" vse, kar se še ni pokazalo, nove neizražene možnosti. Ko prispemo tja, se morda odločimo, da ob vrnitvi s seboj prinesemo novo idejo, idejo, ki lahko pomaga evoluciji, idejo, za katero se zdi, da jo bomo dojeli čez dan. Če imamo voljo, da jih poiščemo, potem lahko prejmemo te duhovne vložke. Ti začenjajo biti ustvarjalci. Delo na resonancah nam omogoča, da naša telesa valujejo v velikem kozmičnem ritmu, za premagovanje osebnosti in za razvijanje duha žrtvovanja (razumljenega kot delovanje žrtvene Ljubezni, kot tista, ki izhaja za nas s Prestolov na starodavnem Saturnu[1]), da nas združi z velikim ritmom Vesolja. V naravi najdemo različne ritme: V rastlinah: ritem spomladanskega brstenja; Pri živalih: ritem gretja in oploditve; Pri fizičnem človeku: ritem cirkardnih ciklov organov, ritem budnosti in itd.

• Pri astralno-mentalnem človeku pa je vse še vedno kaotično. Naša naloga je, da astralno-duševno uskladimo z univerzalnim ritmom, da se bo v nas v budni zavesti rodil naš Višji Jaz (ki prebiva na Soncu in ki ga srečujemo ponoči in v post mortum). To delo je pripomoček za povezovanje astralno-mentalnega z ritmom zvezd.

Če vstopimo v nočni svet, ne da bi se nanj pripravili, bomo deležni malo ali nič duhovne pomoči. V naravi pa je vse drugače. Vedno dobi duhovne sile življenja, saj ni svobodno. Ta razlika izhaja iz dejstva, da je človek vedno bolj svoboden: torej je njegova svobodna izbira, kako vstopiti v nočni duhovni svet.

• Nočna (in jutranja) molitev je bila od nekdaj veljavno sredstvo za naš vstop in zapustitev višjih svetov. Na žalost danes zaspimo z mislimi, kaj naj naredimo naslednji dan (ko načrtujemo dan) in ko se zbudimo, se že potapljamo v svet. Iz »Ezoterične lekcije, zvezek I str. 83-84".
• Treba se je vrniti v te ritme in to je nekaj, kar lahko zgradimo. Izbiramo lahko ali to storimo ali ne, svobodni smo. Rastlina "ve" kaj mora storiti, žival "ve" kaj mora storiti, človek pa ne ve.

Posledično naše fizično telo "ve" kaj mora narediti, naš Višji človek ne. Vse nam je darovano, a ničesar ne bomo mogli zadržati, če vsaj rok ne položimo kot skodelico, če se ne pripravimo na sprejemanje. Neprestano nas ustvarja duhovni svet, a ker se tega ne zavedamo se ne obnavljamo. Tudi v tem primeru, kot že omenjeno, se je pomembno naučiti optimizirati ta proces regeneracije in nato priti do točke darovanja. Kar nas čaka, kar nam želijo dati, je Vse. Človeku je usojeno, da ob Kristusu postane Stvarnik, da ustvarja nove evolucijske sisteme. Jasno je, da se je za dosego takšne ravni treba učiti postopoma.    

• Priprava za delo na sebi

Zjutraj in zvečer naredimo 3 globoke vdihe, da se oddaljimo od sveta in se znajdemo v razsežnosti Miru, ter recimo (in živimo navznoter):  

• »Sveti Duh (del Božjega Duha) Delujoče Ljubezni (Ljubezen, ki jo prejemam in dam vsem) Jaz Sem (v svoji Esenci) (bolje, če ponovim 3 krat). Delujočo Ljubezen darujem s čaščenjem (Luna-Angeli), hvaležnostjo (Sonce-Potesta), predanostjo (Venera-Principati e Marte-Virtu), usmiljenjem (12 Regioni Cosmiche) in Ljubeznijo (Zodiak Serafini), Jaz sem, Jaz sem Sveti Duh, Jaz sem Sin, Jaz sem Oče, Jaz sem Mati, Jaz sem Stvarnik. To resničnost Jaz Sem darujem vsem, ki jih srečam na vseh ravneh glede na razvojni načrt Očeta s ponižnostjo (za Luciferja); hvaležen sem za vse kar prejemam in ne iščem tistega, kar mi ni usojeno (za Arimana).«

 

• Besede v oklepajih služijo zasidranju naše vesti, za boljše razumevanje pomena tega, kar govorimo, ko enkrat razumemo, pa je resnično pomembno, da "slišimo" kar govorimo, da živimo občutke, ki so tukaj znotraj omenjene, ker na ta način odmevamo s Hierarhijami.

Na primer, živeti občutek spoštovanja je lažje povezati z vidikom Svetega Duha. Kot rečeno, je natančnost besed bistvenega pomena za Duhovni Svet.  

• Če se motite ali če uporabljate približne besede, v najboljših primerih ne dobimo odgovora, sicer tvegate, da bodo v dialog "vstopili" drugi subjekti in se odzvali na neprimeren način.

   

• Pomembno se nam zdi, da na kratko komentiramo zaključek zgornje vaje: ponižnost je kakovost, s katero se lahko zaščitimo pred Luciferjevim dejanjem (čigar delovanje nas namesto tega nabrekne od ponosa); obstajajo tudi drugi načini za zaustavitev Luciferjevega delovanja v nas (na primer zdravo razmišljanje), vendar je ustrezna naravnanost duše ponižnost.
• Sklicevanje na to, kar nam ni namenjeno, je namesto tega namenjeno zaščiti pred Ahrimanom, pred željo po kopičenju stvari, ki se v resnici, ne glede na tako kratkotrajen in začasen užitek, kmalu spremenijo v bremena, ki upočasnijo našo pot.

   

• ·       PRIPRAVA MISLI

1. Kaj si pomislil tik pred prebujanjem? Kaj si naredil?
2. Imam možnost potrpežljivo čakati.
3. Zahvaljujem se vam Božansko-Duhovnim svetovom, da ste lahko ponovno našli tempelj mojega fizičnega telesa (zvečer: moje duhovne dimenzije).

  Kot smo že omenili, je pomembno, da si prizadevamo za dosego kontinuitete zavesti med spanjem in budnostjo. Govori se, da je Rudolf Steiner v zadnjem obdobju svojega življenja spal 10 minut na noč (vedno v povezavi z duhovnim svetom). Ko govorimo o spanju, govorimo tudi o sanjah.

• SANJE so interpretacija naše duše in jih je treba brati z očmi našega duha.

To branje je treba opraviti takoj, ko se zbudite, dokler ste še vedno povezani z duhovnim svetom in preden nam hrana in običajne misli dovolijo vstopiti v svet. Vsi bomo v nekem trenutku, ko se zjutraj še obračamo v odejah, občutili, kako val toplote prehaja skozi naše telo: od tega trenutka vemo, da se ne bomo mogli vrniti spat. Ta toplina, ki jo čutimo, je naš ego, ki je utelešen za nov dan in na tem mestu bi morali zapisati, kar smo doživeli ponoči.

1. Stavek "Imam možnost potrpežljivo čakati" je izredno pomemben. Potrpežljivost je kakovost, s katero človek vstopi v Duhovni svet. "Kapljica koplje kamen," so rekli latinci. Ko že govorimo o času (mogoče se je sklicevati tudi na besedilo "Prostor in čas, pot osvoboditve zaznavnih meja") odkrivamo, da je čas, ki ga damo Duhovnemu svetu s potrpežljivim čakanjem, naša ponudba, žrtvovanje, ki se zahteva od sodobnega človeka namesto starodavnih holokavstov, in je kakovost Časa, ki odmeva do 12 Kozmičnih Regij.

• V Duhovnem Svetu je najkrajša pot vedno najdaljša. Bližnjice (prisilno odpiranje čaker in druge tehnike, katerih cilj je doseči hiter rezultat, kar se tudi kaže) so "triki", ki jih raztegne Lucifer, in imajo vedno skrito ceno: izguba duhovnih sposobnosti, pogosto za več kot eno utelešenje in enostavno, ker smo odprli vrata, nad katerimi nimamo zavestnega nadzora, in tako vstopijo moteče duhovne entitete, ki se jih je potem težko znebiti. V tem smislu je prava in "kratka" pot dolga, pot potrpljenja. Rekli smo, da ta kakovost Časa odmeva z najvišjim Kozmosom. Kot da bi pošiljali sporočilo Izvoru, kot da bi začeli graditi most do zadnje zvezde, Duhovni svet pa bo prišel k nam z gradnjo druge polovice mostu. Zaradi tega je najdaljša pot, ki upošteva čase zorenja duše.

 

• Ni na nas, da drugemu človeku povemo, kaj naj na svoji duhovni poti počne, to je naloga njegovega Jaza, ki ga ne moremo nadomestiti. Nasprotno, s to zlorabo tvegamo, da bomo preprečili cilj, da bi bil ustvarjalec, tako drugi kot tudi mi. Kot vedno, se prej ali slej naša skodelica napolni s tem, kar prejmemo, in ko se preplavi, lahko svojo prekomerno premoč darujemo drugim.

2. Fizični svet, kot vemo, je majevski, torej iluzija, ki se je vzpostavila zaradi Padca iz Zemeljskega Raja in to velja tudi za naše fizično telo.

Vzhodna kultura jo prepoznava in zato želi iz nje pobegniti, se vrniti v duhovni svet. Vendar je ta maya božanskega izvora. Z opazovanjem lahko dojamemo božji vidik, ki je skrit v njem. Ne pozabimo, da so Prestoli v času starodavnega Saturna izlili svojo voljo žrtvene ljubezni za uresničitev nematerialne telesnosti, ki se je kasneje zaradi človeka »oblekla« v fizično materijo. Namesto da se ločimo od njega, je naša naloga in odgovornost vrniti fizični svet in nižja kraljestva nazaj v Svetlobo, saj je bila njihova edina krivda, da so nam sledili, odkar so bili zaupani človeku (po prvi Zavezi, ustanovljeni v Zemeljskem Raju, ko je Adam dal imena vsem stvarem). Od maye, ne da bi se vanjo zaljubili, se lahko vrnemo k Duhu, ki jo je ustvaril, duhu, ki je skrit za njo. Bistvo maye je božansko. Ob prebujanju, po vrnitvi v svoje fizično telo smo hvaležni za to možnost.   Le Risonanze Uomo-Spirito, Enzo Nastati     [1] Za poglobitev oblikovanja našega evolucijskega sistema glejte "Okultna znanost v njenih splošnih linijah" R. Steinerja.

---

KAKO POSTOPAMO:

• Dialog odpremo z znamenjem križa.
• Osredotočiti se na polnost Višjega Jaza, reci in občuti v globini svojega srca :
• »Neprenehoma se vame izlivata Vse od Vsega in Pretekajoče se Življenje, z Milino in požrtvovalno Ljubeznijo, z Modrostjo, z Voljo odločeno za Dobro in v moči Kristusa, ki vse preoblikuje, me hrani in vzdržuje, in moje srce je tega Bistvo.
• (PREMOR, "OBČUTEK" V SRCU IN NE VEČ V GLAVI)
• In jaz, iz templja svojega srca, imam vedno več zmožnost, da sem dejaven v Vsemu in v Življenju, da sodelujem v njihovi Kristični evoluciji in darujem Očetovo ustvarjalno moč, Atmosfero Kristično Terapevtsko Evolucijskega Prozornega Zlata, Milino Matere, ki jih širi in obnavlja združeno z mojim celotnim Bitjem telesa, duše in duha, Bitju mineralne zemlje, vodne, zračne, toplotne zemlje, vsem Hierarhijam, Bitjem in Duhom, ki tkejo v njej ...:
• • mineralni Zemlji, ki ji podarjam tudi evolucijski duhovni Čas za doseči svoje evolucijske cilje;
  • vodni Zemlji, ki ji podarjam v meni prisotne sile vode in kličem vodo kot dež, ki omili sušo Zemlje;
  • zračni Zemlji, ki ji podarjam Luč svojega Svetlobnega telesa, globoko Luč mojega bitja, Luč svojega Vstajenjskega telesa;
  • ognjeni Zemlji, ki podarjam tudi Ljubezen, ki jo nosim do vsakega Bitja Stvarstva, tako manifestnega kot nemanifestnega, tako, da lahko ognjena Zemlja razvije nove kvalitete, nove impulze in procese, povezane z delovanjem Kristusa na eterični ravni. Naj bodo vsi ti Darovi sposobni nahraniti Seme Božanske Luči, ki je prisotno v vseh členih Zemlje, vse po Očetovi volji«.
• Zapreti dialog z znamenjem križa.

PONAVLJAJTE GLEDE NA ZAVEST Opomba: tisti, ki se ne čutijo "pripravljene" na to dejanje Darovanja, lahko popolnoma svobodno "podprejo" tiste, ki to darujejo. Hvala,  Enzo Nastati Prevedla Irena Menih

Veliko noč čutiti kot praznik Luči za živo Upanje

    Živimo v dobi, v kateri čutimo potrebo po negovanju upanja in tega ne čutijo le odrasli. Moji hčerki sta mi pripovedovali o pogovoru z dekletom istih let, ki sta ga pravkar spoznali in ki prihaja iz situacije trpljenja, in kako sta druga drugo spraševali o upanju, da bi spodbudili tega novega malega prijatelja. Zvečer, ob običajni molitvi, so mi povedali o tisti izmenjavi mnenj in mi postavili to zahtevno vprašanje. Skupaj smo se pogovarjali o družini, prijateljih, uresničenih sanjah, veri, ljubezni do narave in lepega, hvaležnosti za to kar imamo, o vsem kar nam daje upanje. Tema naslednjega dogodka Waldorf Italia je natanko »Iz tesnobe srca novi vzgibi za človeško delovanje« in eno od priporočenih besedil za pripravo na sestanek v Riminiju, ki bo 20., 21. in 22. aprila, je »Kako lahko premagam duševno tesnobo sedanjosti«, predavanje Rudolfa Steinerja v Berlinu 10. oktobra 1916 (iz Opere Omnia št. 168). To je manj kot 50-stransko besedilo, iz katerega sem črpal toliko moči lansko poletje, ko se je pred nami odvijala težka bitka. V tem postnem času, v pripravi na Veliko noč, se mi je zdelo, da moram na teh straneh spregovoriti o Velikonočnem dogodku kot Luči, ki sveti z upanjem, in ukrepal sem. Med veliko bibliografijo, ki mi je bila predlagana, sem našel, da je na konferenci v Dornachu 27. marca 1921 (Kaj pomeni "vstajenje") Rudolf Steiner povedal nekaj zelo zanimivih in razumljivih stvari. Pojasnjuje, kako se pojmovanje Velikega petka s podobo Kristusa, premaganega in mučenega do smrti, v sodobni evoluciji vedno bolj postavlja v ospredje, medtem ko ideja Vstajenja, pravi koncept Velike noči, vedno bolj upada. Našo kulturo moramo poživiti z mislijo na Veliko noč, da se ponovno povzdignemo k Duhu. Velikonočna misel mora postati notranji praznik, ko v sebi obhajamo zmago Duha nad telesnostjo. Preberite, katere besede uporablja Steiner:     »Naša notranjost potrebuje Kristusa, ki vstopi v našo voljo, jo ogreje, razplamti, da postane polna moči glede na dejanja, ki jih od nas zahteva razvoj človeštva. Ne potrebujemo tistega Kristusa, ki ga vidimo trpečega, ampak tistega, ki lebdi nad Križem in gleda tisto, kar na Križu propada od nebistvenih stvari«.     Kristus vstane in sporoča veselo novico: Odslej bo v tebi moč za premagovanje smrti. ... nadaljujte z branjem ->

Živeti kot nesmrtni duh

Konferenca v Dornachu, Rudolf Steiner, 27. marca 1921

Dragi prijatelji, med razmišljanjem o Božiču in Veliki noči obstaja pomembna polarnost. Kdor se zna zoperstaviti tema dvema idejama, o katerih smo v našem okolju pogosto govorili, kdor ju zna na pravi način povezati in s tem navznoter oživiti njuno medsebojno interakcijo, je usmerjen v notranjo izkušnjo, ki zajema skrivnosti človeštva na širok način. Ideja o Božiču nas prisili, da usmerimo pogled na rojstvo. Vemo, da ob rojstvu vstopi v svet večni del človeka, iz katerega se črpa telesno bistvo, čutno zaznavno bistvo človeka. Če k Božični misli pristopimo s tega vidika, potem se nam zdi tista misel, ki nas povezuje z nadčutnim. Poleg vsega drugega, kar se nam zdi samoumevno, misel na Božič nakazuje enega od polov našega bivanja, na podlagi katerega se kot fizično občutljiva bitja povezujemo z nadčutnim duhovnim. Zato se rojstvo človeka nikoli ne more videti razumljivo v vsem svojem pomenu, če se z njim sooči znanost, ki temelji le na opazovanju fizično občutljivega obstoja. Na nasprotnem polu človeške izkušnje stoji ideja, ki je osnova Velikonočnih praznikov in ki je v teku zahodne evolucije vse bolj postajala ideja, ki je sčasoma pripravila materialistični način razmišljanja Zahoda. Velikonočno misel lahko dojamemo sprva precej abstraktno, ko nam postane jasno, da večni nesmrtni element človeka (ki se torej ne more niti roditi), njegov nadčutni duhovni del prihaja iz svetov duha, da se obleče v človeško fizično telo. Od začetka fizičnega obstoja, ki sem ga prikazal z najrazličnejših zornih kotov, je delovanje duha v fizičnem telesu v resnici usmerjenost fizičnega telesa k smrti. Z mislijo na rojstvo je hkrati podana misel na smrt. Poudaril sem že, kako je organizacijo človeške glave mogoče razumeti le, če spoznamo, da je v njej vedno prisotno umiranje, proti kateremu se borijo vitalne sile preostalega organizma. V trenutku, ko te sile smrti, ki so vedno prisotne v človekovi glavi, ker omogočajo njegovo razmišljujočo naravo, prevladajo nad človekovim minljivim bitjem, takrat prevzame resnična in prava smrt. Potem lahko rečemo, da je ideja o smrti druga stran misli o rojstvu. Zato ideja o Veliki noči ne more biti izraz misli o smrti. Ko je staro krščanstvo, izhajajoč iz vzhodnega pojmovanja, izrazilo svojo prvo obliko po zaslugi predvsem Pavla, ni poudarjalo smrti Jezusa Kristusa, ampak Vstajenje z odločilnimi besedami: »Če Kristus ne bi bil Vstal, bi bila naša vera zaman«. Vstajenje, to je zmaga nad smrtjo, premaganje smrti - to je bilo v ospredju Velikonočne misli, bistvo primitivne oblike, ki jo je prevzelo krščanstvo še pod vplivom vzhodnjaške modrosti. ... nadaljujte z branjem ->

Pozdravljeni! Bližamo se Veliki Noči v zavedanju, da smo nosilci duha ali bitje Božanske Narave. Te moči zavedanja lahko skozi Zavest Kristusa tudi tokrat v polni navzočnosti duha okrepimo ali ponovno pridobimo. V tem trenutku človeške zgodovine ugotavljamo, da smo si kot človeštvo dovolili globok odmik ali padec v moči ateizma, ki so vstopile in gospodujejo v naši družbi, tudi v šolstvu, kar pomeni, da Kristusu kot Zavesti, ki predstavlja in omogoča naše duhovne moči v obliki procesov vsestranske prenove, ne dovoljujemo delovanja, tako zunaj kot tudi znotraj sebe. Kaj, kako in zakaj bi o tem v Velikonočnih dneh lahko razmišljali, sem povzel iz vsebine oddaje Antropozofija na srečanju z Mario Grazio Albanese (poznavalka Antropozofije, Astrozofije,…), z naslovom Velikonočno Vstajenje v času Razodetja. Makrovesoljno Bitje Kristus nam je pred dvema tisočletjema darovalo še kako pomembne moči, saj nam je omogočilo Vstajenje kot preporod našega Neizigranega ali Svetlobnega ali Fizično-nematerialnega Telesa, saj se je naše Svetlobno Telo vedno bolj pogrezalo v moči snovnosti. V nasprotnem primeru bi ga za vedno izgubili. V mislih imam Fantom ali Svetlobno Telo, ki smo ga v zemeljskem Raju že imeli ( eterska raven bivanja ) in je še danes del nas kot celote. Svetlobno Telo je raven bivanja, ki od znotraj in iz periferije substancionira ali podpira procese nastajanja snovnosti, v našem primeru fizično-snovnega telesa. Svetlobno Telo si lahko predstavljamo v obliki nesnovnih kemijskih vezi postavljenimi med snovnimi atomi, naprimer kuhinjske soli, ki atome povezujejo v molekule, tkiva,.... V primeru da bi atome odstranili, bi nam ostale le nesnovne vezi v obliki moči ali sil. Naše Svetlobno ali Fantomsko Telo je bilo v procesih Vstajenja Kristusa skozi Jezusa obnovljeno, oživljeno. Govorimo o Vesoljnem Kristusu Presvete Trojice (Logosu vseh Logosov kot razvojnem upravljalnem zakonu) in ne o Jezusu iz Nazareta kot Logosu ali Besedi Svete Trojice. Bitju Kristusu se lahko zahvalimo tudi za pokončno držo, ki nam jo Skozenj omogočajo tudi moči nas kot Jaza ali duha-delčka Vsemogočnega. Zavest Kristusa je Bitje Troedinega Boga in zatorej naš Bog, kar nam lahko pove že Njegovo ime Jaz Sem. Z našim obnovljenim Svetlobnim telesom se bomo lahko nekoč zedinili z Njegovim Vstajenskim Telesom, katerega kopija je pripravljena in namenjena vsakemu izmed nas.            

Pot Vstajenja skozi Zavest Razodetja

  Za človeštvo najpomembnejši dogodki so se pričeli odvijati v času Zadnje Večerje, ki so opisani tudi v Janezovem Evangeliju (13,4-5). V mislih imam najpomembnejši ali bistveni trenutek, ko je Jezus Kristus vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim ovil. Nato je nalil vode v umivalnik in začel učencem umivati stopala ter jih brisati s platnom, s katerim je bil ovit okrog pasu. Odložiti vrhnje oblačilo pomeni, da se je v tistem trenutku človeške zgodovine odrekel svoji Božanski Naravi in se iz trenutka v trenutek bolj vezal na človeško raven bivanja, ki jo kot vsestransko dovršeno bitje predstavlja Jezus iz Nazareta. V primeru, da se ne bi odrekel svoji Božanski Naravi, ga v vrtu Getsemani Juda in služabniki velikih duhovnikov ter farizejev ne bi zmogli prijeti in odpeljati.       »In vsi so ga zapustili ter zbežali, neki mladenič pa je šel za Njim. Ogrnjen je bil le z lanenim oblačilom. Zgrabili so ga, on pa je oblačilo pustil in gol pobegnil.« (Mr. 14,50-52)         Mladenič predstavlja poživljajočo moč, ki bo pozneje tudi v obliki Krvi vstopila v notranjost Zemlje in ljudi. Namreč, po Velikem dogodku na Golgoti smo prejeli Milost, ki omogoča, da se v vsakem izmed nas v trenutku, ko bomo v svoji notranjosti prepoznali Kristusa, lahko izpelje proces eterizacije Krvi, ki se dviguje iz srca v glavo. Tok naše krvi kot mikrokozmično kroženje se bo odprlo ali povezalo z makrokozmično cirkulacijo Zemlje, v kateri je prisotno povsem eterizirano Bitje oz. Duh Kristusa, ki je tudi Duh Zemlje. Kristus kot Bitje ohranja povezavo z našim srcem, ki je organ notranje trdnosti, zavedanja sebe kot duha, je prostor v katerem se arterijska in venozna kri srečujeta, izmenjujeta informacije in stopata v sozvočje, tudi z makrokozmično cirkulacijo. Srce bo namreč prihodnji organ Jaza kot modrosti razmišljanja. Kaj več o eterizaciji Krvi pa v enem izmed naših prihodnjih poročanj.         O vsem tem, kar se je na hribu Golgota dogajalo, bi lahko v teh dneh dovolj navzoče razmišljali ali meditirali. Naprimer, ko je prišla 6. ura, se je stemnilo po vsej deželi, bi lahko pomenilo, da so se skozi moči Temé zgostile sence, nastal je namreč Sončni mrk, kateremu so sledili še potresi. Iz Kristusa je izšla Svetloba v smeri Neba, ki predstavlja Njegovo Duševno Telo, ki se je tudi moralo odmakniti, da se je lahko uresničil Proces Smrti. V Jezusu iz Nazareta, v najpopolnejšem človeku pa je vse do zadnjega trenutka fizično-snovnega življenja ostal prisoten Duh. Trpljenje skozi Križev Pot in Golgoto je bilo zatorej človeško trpljenje. Bitje Kristus se je Božanski ali Božji Naravi odrekel tudi zato, da bi lahko postal človek, izpeljal celotni proces fizično-duševnega trpljenja in nam s tem Daroval možnost v obliki duhovnih sil z namenom, da Sončni demon z imenom Sorat z vsemi tremi generali (Lucifer, Satan in Asura) nad nami nekoč ne bo več imel pravih moči. Za nekaj podobnega pa se bo potrebno še krepko potruditi skozi neutrudno delo na sebi. Moči Temé nas v bližnji ali daljni prihodnosti ne bodo več zmogle v taki meri omrežiti in nadvladati, saj nam je Kristus prinesel nove, še kako potrebne Moči in pokazal Pot. Ravnokar omenjeno je tudi izkusil in izpeljal skozi Jezusa, poleg tega pa Daroval še več Življenja našemu Neizigranemu ali Svetlobnemu Telesu, ki ga je v Jezusu povsem očistil, obnovil, oplemenitil ali/in povzdignil za vse človeštvo. Vse to bomo lahko tudi mi izkusili. Pa vendar, če si vsega tega ne bomo zmogli vsaj predstavljati, kaj šele poglobljeno živeti, se lahko zgodi, da bomo izgubili prisotnost Kristusa v sebi. Vsekakor Ga moramo v sebi prepoznati ali ponovno spoznati, saj Ga v nasprotnem primeru ne bomo zmogli prepoznati v Duhovnem svetu po našem zadnjem izdihu tokratnega življenja.         Rudolf Steiner nam je nekoč zaupal: »Na Golgoti so bile okrog Križa zbrane vse osebe, ki so pozneje na tak ali drugačen način postale osebnosti (duša) in individualnosti (duh), ki so uresničile Mihaelovo Pot, saj so prepoznale Znanost o Duhu.« Omeniti pa moram tudi ostale duše, ki v tistem trenutku človeške zgodovine niso bile utelešene v fizično-snovni dimenziji bivanja, zato so izredno pomembno dogajanje kot Pot od Oljske gore do Kalvarije doživele in opazovale skozi ali iz Duhovnega Sveta. Skorajda vsi, ki so izkusili potres takoj zatem, ko je Jezus izročil Duha so bili zaprepadeni, rekoč: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Kot že omenjeno, ob Križanem so bili prisotni tudi tisti, ki se bodo, ki so se pozneje pričeli zavedati pravega Krščanstva in vsega, kar se je zgodilo. Nekateri izmed njih so bili tudi saduceji, farizeji,…, ki so bili v službi takratne oblasti ali sistema. Vsi, ki so Kristusa vse do danes zasmehovali, črnili, obrekovali in imajo še dandanes zaprto srce, se bodo morali krepko potruditi, da se bodo zmogli povzdigniti iz moči Temé. Že takrat je bilo prisotno razhajanje ali delitev osebnosti kot duš, njihovih umov, intelektov, tudi duhov na dobre in zlobne. Tudi in še posebno danes obstajajo mnogi, ki Kristusa negirajo, ki ga niso prepoznali, sprejeli in umestili v svoje življenje. Izgleda, da se današnje človeštvo zrcali v človeštvu izpred 2000 let in obratno. Naj še enkrat ponovim, vsi smo bili prisotni in vsi smo doživeli Skrivnost Križanja na Golgoti (v prevodu Lobanja), eni s fizično-snovno, drugi pa le z duševno-duhovno prisotnostjo. V tako zahtevnem, najpomembnejšem in najodgovornejšem obdobju človeške zgodovine, ki ga danes živimo, je resnično pomembno, da dogodke od Zadnje Večerje pa vse do Golgote vsi dovolj prebujeno doživimo v svoji notranjosti skozi dušo in duha. Čeprav se je vojna izničenja Očetovega Namena ali Ideje, Projekta-Človek, v katerem naj bi postali Bitje Ljubezni in Svobode, vidno začela s kovidom, Bitje Kristus ne bo dovolilo uresničitev procesov depopulacije, zasužnjevanja in transhumanizma. Vsekakor bo veliko odvisno tudi od nas, od naše vsestranske navzočnosti in delovanja v ljubezni. Dobro bi bilo, da se vsaj v petih dneh, od četrtkove Zadnje Večerje pa vse do Velikonočnega ponedeljka poglobimo v razmišljanje in branje Janezovega Evangelija, še posebno, če je bil obravnavan skozi Rudolfa Steinerja. Med Sveto Mašo se danes skorajda ne bere več Janezovega Evangelija, čeprav bi uresničevanje Kristusovega Poslanstva skozi Jezusa lahko poimenovali Evangelij Ljubezni   Franc Božjak    

Pozdravljeni! V času med prevajanjem Enzovega tretjega dela poročanja z naslovom Nebeški in zemeljski pokazatelji našega obdobja v odnosu z Janezovim Razodetjem, smo se odločili, da zapolnimo časovno vrzel pri pošiljanju novic z izredno pomembno in zanimivo vsebino, ki zajema tudi prevod predavanja Maria Iannarellia z naslovom Fantoma (Fizično-nesnovno, Neizigrano ali Svetlobno Telo). Vsebina bo, kot nam že sam naslov nakazuje, začinjena z malokomu poznanimi pomisleki glede New Age duhovnosti. Le-ta se udejanja tudi v obliki komercialnih tokov duhovnosti in njihovega delovanja na človeka kot celoto, ki so mnogokrat le stranpoti, morebiti celo mnogo daljše poti vračanja v naš pravi Dom – Očetovo Hišo. Po koncu Kalijuge, obdobja velike aktivnosti temačnih sil, tudi in predvsem vojn (ki se je oziroma bi se po antropozofskem pogledu moralo zaključiti leta 1899), naj bi v tokratnem obdobju prepoznali, sprejeli in tudi dovolj predano, odgovorno, svobodno v ljubezni zaživeli Očetov pravi Namen, Idejo ali Projekt in v sebi opolnomočili bitje Človek–prinašalec ljubezni in svobode. Pa vendar, glede na to, da si razdiralne sile prizadevajo ustvarjati vsestransko uničujoče izredne razmere in nam na ta način odvzeti ali odkupiti dušo ter omejevati razpiranje kolektivne zavesti, se moramo resnično naučiti prepoznati in razumeti, katere moči ali bitja v nas vstopajo, ne le skozi snovno prehranjevanje, nesnovno hranjenje, skozi misli, besede, čustva, čutenja, dejanja, terapije uradne in obravnave komplementarne ter duhovno-ezoterične medicine, temveč tudi skozi Iniciacije ali Posvečenstva oziroma Posvetitve.                         Dovolite, da povzamemo sporočilo Rudolfa Steinerja: »V primeru, da najpozneje do leta 2050 (že tako in tako krepko zamujamo) ne bomo zmogli izstopiti iz enodimenzionalne fizično-snovne logike priznane znanosti in preklopiti, vstopiti v svobodno razmišljanje nas kot bistva duha – delčka Vsemogočnega ter vzgojiti rastline, ki nas bodo zmogle vsestransko plemenititi in povezati z Izvorno Matrico, potem se lahko zgodi, da se bo Projekt-Človek, v katerem naj bi se razvijal Človek kot bitje-nosilec ljubezni in svobode, celo predčasno zaključil.« Velika, največja odgovornost, usmerjena proti Stvarnikovi Volji v obliki goljufij ali izigravanj in opustitev nalog kot poslanstev, ki jih nismo želeli, zmogli ali celo hoteli uresničiti, mar ne? Res je, povsem smo se potopili v snovnost, v procese Narave (fizično-snovno, etersko in duševno telo), v egovski um, si dovolili pozabiti na svet Duha, na to, da smo kot duh Božanstvo, in sicer neminljivo večno bistvo življenja, si ga celo dovolili oslabiti, odvzeti in novonastalo praznino v duhu polniti z entitetami Temé. Brez nas kot Religije Bogov in naših dveh atributov (svobode ter ljubezni) tudi Angelski, Nadangelski,… svetovi ali Zavesti ne bodo zmogli napredovati in dovršeno služiti Očetovi Ideji. Popravnih izpitov ne bo ali bole-teh zelo malo. Pa vendar, vztrajno in pogumno s popolnim prepričanjem, da nam je vse, kar se dogaja, prinešeno, ponujeno ali celo darovano z največjimi Močmi Očetove Ljubezni kot spodbuda, celo potisk, klic k prebujanju, spremembi, k popolnejšemu in hitrejšemu razpiranju zavesti. Zaradi lažjega sledenja, razumevanja in povezovanja obeh vsebin, Mariovega in našega razmišljanja, načina podajanja snovi, smo se odločili, da prevod Mariovega predavanja in naš komentar ločimo z dvema različnima pisavama, in sicer s poševno in običajno pisavo. Tako občutljivo tematiko, o kateri bo tokrat tekla beseda, je skorajda nemogoče obravnavati na nekaj straneh, a vseeno upamo in verjamemo, da se vam bo uspelo, da vam bo dovoljeno prebiti se do samega zaključka našega poročanja. Glede na tokratni najpomembnejši, najodgovornejši in neponovljiv trenutek človeške zgodovine, ne bo najbolj modro, da se izognemo soočenju z vsaj dvema pogledoma ali pristopoma Posvečevanja, Krščevanja ali Iniciranja. Morda celo odkrijemo, da ne hodimo po dovolj varni in odgovorni poti. Ne pozabimo, da tudi trije »generali« Podnarave, Temé ali Antikrista obiskujejo Cerkev, znajo moliti oziroma zvito pridigati sebi v prid in drug drugemu odpirati vrata. Zatorej, budno in navzoče, saj lahko s fotelja kot cone udobja, morda le navidezne varnosti, tudi po večletnem delu, izkušnjah in uspehih, kadarkoli vstanemo ter odpremo novo stran učenja življenja, iskanja Izvora in delovanja.  Marec, 2023, prevedel in dopolnil Franc Božjak                                 VELIKO POSVEČENSTVO ALI INICIACIJA LAZARJA v primerjavi z nekaterimi novodobnimi Posvečenstvi   Beseda Iniciacija pomeni vračanje v Izvor (all`Inizio) predvsem skozi delo na sebi kot razpiranje zavesti in ne le zaradi samega procesa Iniciranja, Posvetitve ali Krščevanja. Pravi Posvečenec naj bi razvil vsaj prvo višjo - Imaginativno zavest. Vstop v Duhovni svet Božjega pa nepripravljenim preprečuje in varuje Čuvar prve ali male Ločnice. O tem kaj več v enem izmed prihodnih poročanj. Iniciacija lahko pomeni tudi proces ozdravitve oziroma sestavljanja, uravnovešanja zaradi individualnega in kolektivnega Padca. In, kdo je pravi zdravitelj, če ne ravno On - Bitje Kristus, ki nam omogoča, dovoljuje ozdravitev od Padca kot odmika od harmonije, Enosti. Mi kot duh ali Jaz, moramo pričeti delovati v sebi-celoti, kot nam je bilo pokazano, pričevano skozi Zavest Kristusa v Jezusu. Ne jaz, temveč Kristus v meni. Za lažje razumevanje nadaljevanja, si najprej preberimo sredinski odlomek poročanja Maria, ki razkriva skrivnost največje in najpomembnejše Posvetitve v celotni zgodovini človeštva. ... nadaljujte z branjem ->

Prinesena od Tvojega Duha naj k nam pride Tvoja Beseda, o Kristus. Naj teče Živa skozi besede. Naj Tvoja Beseda izvira iz mojih ustnic, naj se razodene skozi Tebe, o Kristus. Povzdignimo našo dušo k Tebi, o Kristus. Naj Božja Beseda izniči tisto, kar je zlega in ovira Popolnost Stvarjenja.

Občudovati Lepoto, Varovati Resnico, Častiti Vredno, Vedno znova prizadevati si za Dobro. To vodi Človeka v življenju do Ciljev, v Ravnanju k Pravičnosti, v Občutenju k Miru, v Razmišljanju k Svetlobi in z Zaupanjem v Previdnost On spozna, da vse Ima v Vesolju na dnu Srca.            

»Jaz lahko potrpežljivo čakam. Sem kaplja, ki raztaplja skalo.«    Rudolf Steiner