|
|
Kaj vemo o Mariji?
Le to, da je dobra mati, pomočnica, zaščitnica človeka. To Vesoljno Bitje Božje Modrosti, Pomočnica človeštvu, Njo, ki razširja Modrost po vsem Sončnem sistemu, smo zmanjšali le na biološki aspekt Matere Jezusa, izgubilo pa se je védenje o Duhovni Mariji. Kdo nam jo bo torej pomagal ponovno najti in nam omogočil razvoj prve Višje Zavesti? In kdo nam bo pomagal očistiti dušo, da se v nas lahko rodi Jezus? Vzeli so nam resnični koncept o Mariji in tako preprečili, dodobra omejili duhovni razvoj celotnega človeštva. In tisti, ki nam je to »omogočil«, bi po mnenju nekaterih spet lahko bila… Cerkev. Morda je ona med prvimi, ki je pripomogla zmanjšati poznavanje o Mariji - Zofiji. Protestanti so bili tisti, ki so skozi reformacijo Evropejcem še najbolj oddaljili resnične moči in atribute Marijinega poslanstva. Če bo Katekumenska cerkev ali smer (politika Vatikana) poskrbela za zbližanje vseh Kristjanov, tudi Protestantov s Papežem zgoraj, z namenom zmanjševanja kontrastov, potem se o Mariji skorajda ne bo več govorilo. Kot vidimo, je še vedno močno prisotno delovanje nepriznavanja Bitja Marije in njenih globljih duhovnih atributov, kreposti. Ostala bo le Mati Jezusa in skorajda ničesar več. Tudi to bi lahko uvrstili v luciferska delovanja. Začetek podobnega razmišljanja, napada sega že v daljno 14 – 15 stoletje. In ravno zato se pojavi gibanje, filozofija ali poslanstvo Rožnih križarjev. Kozmos kot Vesolje takrat ni bilo več Ogrinjalo Marije, temveč je to želela postati astrologija, astronomija in pozneje tudi astrofizika. Vse, vsa znanja, poznavanja so zatorej vstopala le skozi njen materialno - snovni aspekt. Potrebno je bilo ponovno stabilizirati, ustanoviti duhovni tok, ki nas bo povezal z Marijo - Zofijo.
Marija je moč Modrosti, je moč, s katero se lahko povzdignemo in približamo Vesoljni Modrosti kot duhovnim mislim. Marija nam daje omenjene moči, Mihael pa omogoča vsebino duhovnih misli, konceptov, zakonitosti le-teh. Moč za branje, razumevanje in zaupanje, za vero daje Marija, sile razmišljanja pa nadangel Mihael, ki je tudi prvi »otrok« in zavetnik Marije.
Črna Marija
Črna Marija, ki deluje v črnem, omogoča, da počistimo ali da iz nas izgine vse, kar imamo slabega, ustreza močem Vic. Alkimisti so ji pripisali sile delovanja čiščenja črnine. Vedeli so, da je Marija Bitje, ki nam to tudi omogoča, in da se brez Nje ne bomo zmogli očistiti in hitro preživeti Vic. To nam omogoča ravnokar omenjeni globok odnos s Črno Marijo, kar pa seveda velja predvsem za življenje po smrti. Morda pa se lahko očistimo že tukaj in zdaj, ne da bi čakali, se pripravljali na posmrtno življenje in »potovanje« skozi Vice. V Italiji obstaja vsaj 200 cerkev Črne Marije, kar nikakor ni zanemarljivo.
Nebeška Zofija
Nebeško Zofijo ali Marijo so Alkimisti prepoznali skozi delovanja v belem, zato so jo poimenovali Bela Marija.
Rdeča Marija
Njeno delovanje v rdečem, so poimenovali Rdečo Marijo, ki nam je znana kot Sveta Marija Devica – Zofija.
Če se obračamo na Črno Marijo, ki omogoča očiščenje duše, se bo v nas nekoč lahko »rodil« Jezus. Na skici ga boste pozneje odkrili na ločnici med spodnjo in srednjo trojko, takoj nad Arhaji.
Marija nam torej omogoča, da očistimo dušo, da se osvobodimo Téme, da se v nas rodi Jezus, Jezus iz srca. Jezus – Življenje – Oblika – Moči – Sonce – Srce. To je prvo, začetno delo, ki ga v nas lahko izpelje Marija. V krščanski terminologiji je to tista Marija Pomočnica, Zaščitnica, Marija dobre volje, ki nam pomaga, saj se sami brez Nje ne zmoremo izkopati in premagati moči omejevanja ali Téme. Prva pomoč je torej skozi Marijo. Ko se Jezus rodi v našem srcu, se kakovost le tega spremeni in od njega, srca namreč, se potem lahko dviga tok toplote, ki se sreča s tokom misli. Ko se misli ogrejejo, lahko postanejo modrost, kar pomeni misliti s toplino srca.
Šele skozi drugo ločnico ali po nadaljnjem očiščenju, se lahko srečamo s Sinom, s Kristusom. K Njemu nam pomaga prispeti Marija Nebeška Zofija. ON – Kristus nam bo pozneje pomagal in omogočil, odprl vrata, ki vodijo do Očeta. 
KOLO, SKIRO
Poglejmo si še nekaj zanimivosti iz antropozofske pedagogike. Otrok naj ne bi vozil kolesa do devetega leta starosti, temveč le skiro, ki ima neposreden pogon in stik s tlemi. Namreč, kolo že vsebuje nekakšen mehanizem, torej mašino (meccanismo = macchina) in je zato na nek način stroj. V trenutku, ko je prisotna veriga in zobnik, stopamo v mehansko ali strojno področje, ki je v domeni Satana kot bitja, ki je predvsem zaradi našega Padca postal Slabo. Na začetku si je Oče zamislil njegovo, torej Satanovo pomoč precej drugače. Omogočil naj bi le morebitno snovnost, prostor, tudi telesne obline v obliki beljakovin in maščob. Človek si je nataknil zanko materializma in potrošništva, zato so Satanove sile postale za naš nivo razmišljanja Slabo. Tudi skozi raznorazne egoizme, nadvlado, posedovanje, krepitev moči,...
GLASBILA
Celo klavir ima vgrajen mehanizem, kot so tipke, kladivca, strune, zato še ni primeren za prvo sedemletko, čeprav je otrok v rani mladosti še kako sposoben učenja igranja na glasbene instrumente.
Kitara je že bolj neposredno glasbilo, saj ima glavo, ki ima strune kot živčevje v živčno čutnem polu-glavi.
Pihala pa so še bolj neposredni prinašalci moči harmonije v prsni koš. Flavta bo zatorej odlično glasbilo tudi v prvi sedemletki.
Tolkala stimulirajo pol volje, akcije ali presnove. Napoleonova vojska je moči bobnanja s pridom uporabljala na svojih pohodih, tako za vzdržljivost pri hoji, kot za sposobnost napada in premagovanja strahu.
STRIP
Ko smo odkrili strip, so sile, ki si prizadevajo, da bo človeštvo povsem skrenilo s prave poti, zadale otrokom še močnejši udarec. Le pomislite na branje Nove Zaveze v obliki stripa razdrobljenega v risbe. Verjemite, težko se bo vrniti v Očetovo Hišo, če bomo otroku ponudili karikature življenja v obliki slik določenih oblik, ki ne dopuščajo osebne svobode predstavljanja, vizualiziranja prebranih dogodkov. Nek dogodek, ki smo ga že videli narisanega, si ga bo zelo težko predstavljati skozi svoj način doživljanja in videnja opisanega. To nas lahko le omejuje, fiksira in ohromi razvoj imaginativne zavesti, ki je starejša in ozaveščena sestra luciferičnega fantaziranja, včasih pa tudi vizualizacije. Sliši se podobno, kot bi govorili o treh sestrah duše: o čuteči, razmišljajoči in ozaveščeni duši. Nečesa, kar si že videl narisano, se ne bomo lotili z veseljem učiti, proučevati, poglabljati, še posebno, če bo to Sveto pismo. Pa so nas ponovno našli nepripravljene.
Preden podvomite in morda sodite vse, kar je bilo v nekaj zadnjih vrsticah povedano, na primer da je naše razmišljanje že zdavnaj preživeto, vas moram spomniti, da je bil Rudolf Steiner pravi Posvečenec (skupaj s Saint Germainom sta bila vzeta na desnico in levico Kristusa), ki je ne le vedel, temveč vse opisano tudi videl. Danes imamo resda večje moči duha, se pa zaradi vedno večje poplave znanstvenih enoplastnih resnic, verskih dogem, celo raznolike ezoterične navlake in našega vedno močnejšega znatiželjnega analitično razmišljujočega in vsevednega ega zlahka izgubimo v labirintu duševnih nesvobod. Le ne zanašajmo se preveč na široko razprte oči rojenih indigo otrok in na krepko permisivno vzgojo. Le kaj bi se zgodilo z indigo mladeničem, če bi duševno premalo izkušen in duhovno nedozorel prejel v dar nekaj sto tisoč evrov ali če bi v določenem trenutku pričel videti nesnovna bitja eterske, duševne in duhovne ravni bivanja? Celo geniji, kot je bil na primer Mozart, so po mnenju nekaterih "ponavljali razred" in ostali na "parkirišču", kar pomeni, da so zaradi nekega hudega odmika ali Padca v prejšnjem življenju, tokratno življenje morali ponavljati brez poprejšnjih priprav in postopnega zorenja, učenja življenja. Le kako bi si drugače predstavljali na primer Mozarta, ki je pri treh, štirih letih starosti že komponiral.
Ne bo odveč povedati, da v primeru, ko smo v stanju negativnosti ali šibke, manjše prisotnosti duha, ko smo na primer ravnokar prenehali soditi, se prepirati, voziti avto, telefonirati z mobilnim telefonom, delati z računalnikom, nismo dovolj povezani in naravnani na Presveto Trojico, da bi zmogli v celoti in primerno opraviti procese Blagoslavljanja, Posvečevanja, Izžarevanja Svetlobnega Telesa. Sistem, v katerem živimo nas zlahka zapelje ali če smo še bolj pošteni, zlahka se pustimo odvesti s prave povezave, naravnanosti z Božjimi Močmi, Pomočmi.
Da se bomo na vse, o čemer govorimo, bolje pripravili, si poglejmo, kaj pomenijo in katere duševno duhovne procese bodo v nas aktivirale naslednje besede:
pravo Veselje ali bolje radost je stanje srca, ki se pojavi takrat, ko se duh dodobra nahaja v duši ali zagospodari duši, ki ni več odvisna od zunanjih dejavnikov. Povedano na kratko, ko je duša napolnjena z duhom. Vsakdanje radosti pa nas kaj hitro zapuščajo, ko dokaj zunanji, zemeljski dejavniki, ki so omogočili duši radost, niso več prisotni ali zanjo niso več zanimivi.
Sreča, biti srečen ali občutiti srečo je duhovna prisotnost v eterskem telesu.
Entuziazem pa pomeni, da smo povsem združeni z Jazom, z Višjim Jazom z Bogom, kar sproži, sprošča toploto, procese nastajanja toplote, notranje toplote.
Vsekakor se bližajo časi, ko bomo imeli nalogo, da o vsem tem poučimo tudi ostale iskalce Poti, Resnice in Življenja. Vsak izmed vas je ali bo slej kot prej imel za seboj vsaj 1000 Duhovnih Obhajil. Kaj to pomeni, verjamem, da ne bo potrebno posebej razlagati. Najprej nam je bilo dovoljeno, da smo izpeljali opravičilo ali poravnavo dolga z minerali, rastlinami in živalmi, sedaj pa se že lahko pripravljamo na izžarevanje našega Svetlobnega Telesa.
Preden se resno in odgovorno lotimo dela skozi Presveto Trojico, moramo še nekaj doreči. Nekateri imate navado zamujati. Ne pozabite, da imamo zelo pomemben zmenek z Duhom, nas pa ni ob dogovorjeni uri na zmenku. Duh nas morda počaka še kakšno minuto, potem pa dogovorjeni kraj srečanja zapusti. Vrata v prostor dela z Duhom se zapirajo, zato v njem ni prostora za naše slabosti. Zaradi zamude enega ali več oseb, ki so potrdile prisotnost na skupnem delu , bo pomoč duhovnega sveta zmanjšana, močno zmanjšana ali nična. Za nekaj podobnega smo še kako odgovorni. V teh primerih ni izgovorov kot so gneča, zastoji, delo na cesti, vremenske razmere, delo vse do zadnjega še možnega trenutka.
- KONCEPT RESONANCE:
- Poiščite svojo luč na poti! Vendar boste zaman iskali, če ne postanete luč.
- Vsakega človeka neguje in podpira svet duha. To se dogaja zlasti ponoči, ko nismo zavestni, ker sta naš (nižji) jaz in duša zunaj nas, v kozmičnih razdaljah. Šele takrat se nam lahko svete Hierarhije približajo brez luciferjevega ega, da nas rekonstruirajo.
Delo, h kateremu smo poklicani je, da se čedalje bolj zavedamo teh odmevov, da bi razširili podporo, ki jo prejemamo. Na nas je, da svoje bitje »uglasimo« na te slike, harmonije, zvoke, kozmične pripomočke. S tem bo »diafragma« med dnevnim in nočnim življenjem postajala vse bolj tanka in lažje prehodna, kar bo vodilo v krepitev vseh naših funkcij, tako bioloških kot subtilnih.
Če nadaljujemo po tej poti, bomo prišli v situacijo, da smo tisti, ki "igrajo" misli, občutke in moralna dejanja z instrumentom našega Jaza (višjega) in hierarhije bodo tiste, ki se bodo "strinjale" z našimi dejanji, saj ta dejanja so svobodna in prežeta z Ljubeznijo. Od bitij do ustvarjalcev, od privržencev Božanskemu do religije Bogov.
Vedno smo vstavljeni v resonanco, vendar se nanjo ne odzivamo ali vsaj slabo odzivamo. Najpomembnejše resonance se pojavijo ponoči, ko se ego umakne in vstopimo v svoj Višji Jaz. To se zgodi naravno, razen če smo jezni. Potreben je pogoj pravilne priprave. Recimo, da je dobra praksa načrtovati, kaj se bo naredilo naslednji dan zvečer, da bo bolj produktivno.
To dejansko deluje v smislu produktivnosti, vendar nas z drugega zornega kota izključuje iz nočnega dela, ki ga zaobidemo, da bi naslednji dan vstopili z zavestjo, tako da lahko Duhovni svet ponoči malo deluje v nas. Zato je priporočljivo, da dejavnosti za naslednji dan ne načrtujete, ko se odpravite spat.
- Pred spanjem pa se je treba pripraviti na vstop v Duhovni Svet, tako kot se je tudi na prebujanje dobro pripraviti za vstop v materialni svet, s spominom na pravkar opravljeno nočno delo.
Večer in jutro predstavljata arhetipske trenutke sončnega vzhoda in sončnega zahoda, trenutke, ki jih bomo s svojimi večernimi in jutranjimi pripravami poskušali "raztegniti", saj gre za trenutke prehoda in dialoga. Jutranji vstop v svet »teče« na hitro, brez posvečanja časa duhovnemu delu, je lahko tudi nezaveden pobeg, saj se pravzaprav vsi ne počutijo dobro.
- Duhovne entitete, ki vstopijo v nas ponoči, nas obnavljajo. Rudolf Steiner pravi, da Elementarna Bitja obnavljajo naša čutila, medtem ko duhovne Hierarhije regenerirajo naše organe, na primer, če se bomo naučili izboljšati resonanco s temi procesi, bomo dosegli večjo regeneracijo.
- Če gremo spat, ko glava odmeva z mislimi sveta, bo naš proces nočnega vzpona prišel nedaleč od Lune, naš potencial pa je, da se bomo lahko povzpeli onkraj Zodiaka, onkraj Mlečne Ceste, čemur pravimo 12 Kozmičnih Regij, to je ves Kozmos do svojih očitnih meja, dokler ne dosežemo Nemanifestiranega. 12 Kozmičnih regij je zaznavna meja manifestiranega Univerzuma. Zadaj je nekaj drugega, kar se postopoma manifestira.
Ustvarjanje Očeta se je končalo in zdaj je čas za manifestacijo Sina. Sin, ki se mu bo pridružil Človek Kristjan. V vsem tem se zdi, da lik Matere manjka, toda odkrili bomo, da je Mati središče celote, Ona, ki nas pripelje v 12 Kozmičnih Regij.
Kot na potovanju, dlje kot potujemo, več ljudi srečamo in več izmenjav je možnih. Na enak način, bolj ko je naš nočni vzpon naklonjen, več Entitet lahko srečamo z vsemi Darovi, ki jih to vključuje. Nemanifestirano "vsebuje" vse, kar se še ni pokazalo, nove neizražene možnosti.
Ko prispemo tja, se morda odločimo, da ob vrnitvi s seboj prinesemo novo idejo, idejo, ki lahko pomaga evoluciji, idejo, za katero se zdi, da jo bomo dojeli čez dan. Če imamo voljo, da jih poiščemo, potem lahko prejmemo te duhovne vložke. Ti začenjajo biti ustvarjalci.
Delo na resonancah nam omogoča, da naša telesa valujejo v velikem kozmičnem ritmu, za premagovanje osebnosti in za razvijanje duha žrtvovanja (razumljenega kot delovanje žrtvene Ljubezni, kot tista, ki izhaja za nas s Prestolov na starodavnem Saturnu[1]), da nas združi z velikim ritmom Vesolja.
V naravi najdemo različne ritme: V rastlinah: ritem spomladanskega brstenja; Pri živalih: ritem gretja in oploditve; Pri fizičnem človeku: ritem cirkardnih ciklov organov, ritem budnosti in itd.
- Pri astralno-mentalnem človeku pa je vse še vedno kaotično. Naša naloga je, da astralno-duševno uskladimo z univerzalnim ritmom, da se bo v nas v budni zavesti rodil naš Višji Jaz (ki prebiva na Soncu in ki ga srečujemo ponoči in v post mortum). To delo je pripomoček za povezovanje astralno-mentalnega z ritmom zvezd.
Če vstopimo v nočni svet, ne da bi se nanj pripravili, bomo deležni malo ali nič duhovne pomoči. V naravi pa je vse drugače. Vedno dobi duhovne sile življenja, saj ni svobodno. Ta razlika izhaja iz dejstva, da je človek vedno bolj svoboden: torej je njegova svobodna izbira, kako vstopiti v nočni duhovni svet.
- Nočna (in jutranja) molitev je bila od nekdaj veljavno sredstvo za naš vstop in zapustitev višjih svetov. Na žalost danes zaspimo z mislimi, kaj naj naredimo naslednji dan (ko načrtujemo dan) in ko se zbudimo, se že potapljamo v svet. Iz »Ezoterične lekcije, zvezek I str. 83-84".
- Treba se je vrniti v te ritme in to je nekaj, kar lahko zgradimo. Izbiramo lahko ali to storimo ali ne, svobodni smo. Rastlina "ve" kaj mora storiti, žival "ve" kaj mora storiti, človek pa ne ve.
Posledično naše fizično telo "ve" kaj mora narediti, naš Višji človek ne.
Vse nam je darovano, a ničesar ne bomo mogli zadržati, če vsaj rok ne položimo kot skodelico, če se ne pripravimo na sprejemanje. Neprestano nas ustvarja duhovni svet, a ker se tega ne zavedamo se ne obnavljamo. Tudi v tem primeru, kot že omenjeno, se je pomembno naučiti optimizirati ta proces regeneracije in nato priti do točke darovanja. Kar nas čaka, kar nam želijo dati, je Vse. Človeku je usojeno, da ob Kristusu postane Stvarnik, da ustvarja nove evolucijske sisteme. Jasno je, da se je za dosego takšne ravni treba učiti postopoma.
Zjutraj in zvečer naredimo 3 globoke vdihe, da se oddaljimo od sveta in se znajdemo v razsežnosti Miru, ter recimo (in živimo navznoter):
- »Sveti Duh (del Božjega Duha) Delujoče Ljubezni (Ljubezen, ki jo prejemam in dam vsem) Jaz Sem (v svoji Esenci) (bolje, če ponovim 3 krat). Delujočo Ljubezen darujem s čaščenjem (Luna-Angeli), hvaležnostjo (Sonce-Potesta), predanostjo (Venera-Principati e Marte-Virtu), usmiljenjem (12 Regioni Cosmiche) in Ljubeznijo (Zodiak Serafini), Jaz sem, Jaz sem Sveti Duh, Jaz sem Sin, Jaz sem Oče, Jaz sem Mati, Jaz sem Stvarnik. To resničnost Jaz Sem darujem vsem, ki jih srečam na vseh ravneh glede na razvojni načrt Očeta s ponižnostjo (za Luciferja); hvaležen sem za vse kar prejemam in ne iščem tistega, kar mi ni usojeno (za Arimana).«
- Besede v oklepajih služijo zasidranju naše vesti, za boljše razumevanje pomena tega, kar govorimo, ko enkrat razumemo, pa je resnično pomembno, da "slišimo" kar govorimo, da živimo občutke, ki so tukaj znotraj omenjene, ker na ta način odmevamo s Hierarhijami.
Na primer, živeti občutek spoštovanja je lažje povezati z vidikom Svetega Duha. Kot rečeno, je natančnost besed bistvenega pomena za Duhovni Svet.
- Če se motite ali če uporabljate približne besede, v najboljših primerih ne dobimo odgovora, sicer tvegate, da bodo v dialog "vstopili" drugi subjekti in se odzvali na neprimeren način.
- Pomembno se nam zdi, da na kratko komentiramo zaključek zgornje vaje: ponižnost je kakovost, s katero se lahko zaščitimo pred Luciferjevim dejanjem (čigar delovanje nas namesto tega nabrekne od ponosa); obstajajo tudi drugi načini za zaustavitev Luciferjevega delovanja v nas (na primer zdravo razmišljanje), vendar je ustrezna naravnanost duše ponižnost.
- Sklicevanje na to, kar nam ni namenjeno, je namesto tega namenjeno zaščiti pred Ahrimanom, pred željo po kopičenju stvari, ki se v resnici, ne glede na tako kratkotrajen in začasen užitek, kmalu spremenijo v bremena, ki upočasnijo našo pot.
- Kaj si pomislil tik pred prebujanjem? Kaj si naredil?
- Imam možnost potrpežljivo čakati.
- Zahvaljujem se vam Božansko-Duhovnim svetovom, da ste lahko ponovno našli tempelj mojega fizičnega telesa (zvečer: moje duhovne dimenzije).
Kot smo že omenili, je pomembno, da si prizadevamo za dosego kontinuitete zavesti med spanjem in budnostjo. Govori se, da je Rudolf Steiner v zadnjem obdobju svojega življenja spal 10 minut na noč (vedno v povezavi z duhovnim svetom). Ko govorimo o spanju, govorimo tudi o sanjah.
- SANJE so interpretacija naše duše in jih je treba brati z očmi našega duha.
To branje je treba opraviti takoj, ko se zbudite, dokler ste še vedno povezani z duhovnim svetom in preden nam hrana in običajne misli dovolijo vstopiti v svet.
Vsi bomo v nekem trenutku, ko se zjutraj še obračamo v odejah, občutili, kako val toplote prehaja skozi naše telo: od tega trenutka vemo, da se ne bomo mogli vrniti spat. Ta toplina, ki jo čutimo, je naš ego, ki je utelešen za nov dan in na tem mestu bi morali zapisati, kar smo doživeli ponoči.
- Stavek "Imam možnost potrpežljivo čakati" je izredno pomemben. Potrpežljivost je kakovost, s katero človek vstopi v Duhovni svet. "Kapljica koplje kamen," so rekli latinci. Ko že govorimo o času (mogoče se je sklicevati tudi na besedilo "Prostor in čas, pot osvoboditve zaznavnih meja") odkrivamo, da je čas, ki ga damo Duhovnemu svetu s potrpežljivim čakanjem, naša ponudba, žrtvovanje, ki se zahteva od sodobnega človeka namesto starodavnih holokavstov, in je kakovost Časa, ki odmeva do 12 Kozmičnih Regij.
- V Duhovnem Svetu je najkrajša pot vedno najdaljša. Bližnjice (prisilno odpiranje čaker in druge tehnike, katerih cilj je doseči hiter rezultat, kar se tudi kaže) so "triki", ki jih raztegne Lucifer, in imajo vedno skrito ceno: izguba duhovnih sposobnosti, pogosto za več kot eno utelešenje in enostavno, ker smo odprli vrata, nad katerimi nimamo zavestnega nadzora, in tako vstopijo moteče duhovne entitete, ki se jih je potem težko znebiti. V tem smislu je prava in "kratka" pot dolga, pot potrpljenja. Rekli smo, da ta kakovost Časa odmeva z najvišjim Kozmosom. Kot da bi pošiljali sporočilo Izvoru, kot da bi začeli graditi most do zadnje zvezde, Duhovni svet pa bo prišel k nam z gradnjo druge polovice mostu. Zaradi tega je najdaljša pot, ki upošteva čase zorenja duše.
- Ni na nas, da drugemu človeku povemo, kaj naj na svoji duhovni poti počne, to je naloga njegovega Jaza, ki ga ne moremo nadomestiti. Nasprotno, s to zlorabo tvegamo, da bomo preprečili cilj, da bi bil ustvarjalec, tako drugi kot tudi mi. Kot vedno, se prej ali slej naša skodelica napolni s tem, kar prejmemo, in ko se preplavi, lahko svojo prekomerno premoč darujemo drugim.
- Fizični svet, kot vemo, je majevski, torej iluzija, ki se je vzpostavila zaradi Padca iz Zemeljskega Raja in to velja tudi za naše fizično telo.
Vzhodna kultura jo prepoznava in zato želi iz nje pobegniti, se vrniti v duhovni svet. Vendar je ta maya božanskega izvora. Z opazovanjem lahko dojamemo božji vidik, ki je skrit v njem. Ne pozabimo, da so Prestoli v času starodavnega Saturna izlili svojo voljo žrtvene ljubezni za uresničitev nematerialne telesnosti, ki se je kasneje zaradi človeka »oblekla« v fizično materijo.
Namesto da se ločimo od njega, je naša naloga in odgovornost vrniti fizični svet in nižja kraljestva nazaj v Svetlobo, saj je bila njihova edina krivda, da so nam sledili, odkar so bili zaupani človeku (po prvi Zavezi, ustanovljeni v Zemeljskem Raju, ko je Adam dal imena vsem stvarem). Od maye, ne da bi se vanjo zaljubili, se lahko vrnemo k Duhu, ki jo je ustvaril, duhu, ki je skrit za njo. Bistvo maye je božansko. Ob prebujanju, po vrnitvi v svoje fizično telo smo hvaležni za to možnost.
Le Risonanze Uomo-Spirito, Enzo Nastati
[1] Za poglobitev oblikovanja našega evolucijskega sistema glejte "Okultna znanost v njenih splošnih linijah" R. Steinerja.
KAKO POSTOPAMO:
- Dialog odpremo z znamenjem križa.
- Osredotočiti se na polnost Višjega Jaza, reci in občuti v globini svojega srca :
- »Neprenehoma se vame izlivata Vse od Vsega in Pretekajoče se Življenje, z Milino in požrtvovalno Ljubeznijo, z Modrostjo, z Voljo odločeno za Dobro in v moči Kristusa, ki vse preoblikuje, me hrani in vzdržuje, in moje srce je tega Bistvo.
- (PREMOR, "OBČUTEK" V SRCU IN NE VEČ V GLAVI)
- In jaz, iz templja svojega srca, imam vedno več zmožnost, da sem dejaven v Vsemu in v Življenju, da sodelujem v njihovi Kristični evoluciji in darujem Očetovo ustvarjalno moč, Atmosfero Kristično Terapevtsko Evolucijskega Prozornega Zlata, Milino Matere, ki jih širi in obnavlja združeno z mojim celotnim Bitjem telesa, duše in duha, Bitju mineralne zemlje, vodne, zračne, toplotne zemlje, vsem Hierarhijam, Bitjem in Duhom, ki tkejo v njej ...:
-
- mineralni Zemlji, ki ji podarjam tudi evolucijski duhovni Čas za doseči svoje evolucijske cilje;
- vodni Zemlji, ki ji podarjam v meni prisotne sile vode in kličem vodo kot dež, ki omili sušo Zemlje;
- zračni Zemlji, ki ji podarjam Luč svojega Svetlobnega telesa, globoko Luč mojega bitja, Luč svojega Vstajenjskega telesa;
- ognjeni Zemlji, ki podarjam tudi Ljubezen, ki jo nosim do vsakega Bitja Stvarstva, tako manifestnega kot nemanifestnega, tako, da lahko ognjena Zemlja razvije nove kvalitete, nove impulze in procese, povezane z delovanjem Kristusa na eterični ravni. Naj bodo vsi ti Darovi sposobni nahraniti Seme Božanske Luči, ki je prisotno v vseh členih Zemlje, vse po Očetovi volji«.
- Zapreti dialog z znamenjem križa.
PONAVLJAJTE GLEDE NA ZAVEST
Opomba: tisti, ki se ne čutijo "pripravljene" na to dejanje Darovanja, lahko popolnoma svobodno "podprejo" tiste, ki to darujejo.
Hvala, Enzo Nastati
Prevedla Irena Menih
Veliko noč čutiti kot praznik Luči za živo Upanje
Živimo v dobi, v kateri čutimo potrebo po negovanju upanja in tega ne čutijo le odrasli. Moji hčerki sta mi pripovedovali o pogovoru z dekletom istih let, ki sta ga pravkar spoznali in ki prihaja iz situacije trpljenja, in kako sta druga drugo spraševali o upanju, da bi spodbudili tega novega malega prijatelja.
Zvečer, ob običajni molitvi, so mi povedali o tisti izmenjavi mnenj in mi postavili to zahtevno vprašanje. Skupaj smo se pogovarjali o družini, prijateljih, uresničenih sanjah, veri, ljubezni do narave in lepega, hvaležnosti za to kar imamo, o vsem kar nam daje upanje.
Tema naslednjega dogodka Waldorf Italia je natanko »Iz tesnobe srca novi vzgibi za človeško delovanje« in eno od priporočenih besedil za pripravo na sestanek v Riminiju, ki bo 20., 21. in 22. aprila, je »Kako lahko premagam duševno tesnobo sedanjosti«, predavanje Rudolfa Steinerja v Berlinu 10. oktobra 1916 (iz Opere Omnia št. 168). To je manj kot 50-stransko besedilo, iz katerega sem črpal toliko moči lansko poletje, ko se je pred nami odvijala težka bitka.
V tem postnem času, v pripravi na Veliko noč, se mi je zdelo, da moram na teh straneh spregovoriti o Velikonočnem dogodku kot Luči, ki sveti z upanjem, in ukrepal sem.
Med veliko bibliografijo, ki mi je bila predlagana, sem našel, da je na konferenci v Dornachu 27. marca 1921 (Kaj pomeni "vstajenje") Rudolf Steiner povedal nekaj zelo zanimivih in razumljivih stvari.
Pojasnjuje, kako se pojmovanje Velikega petka s podobo Kristusa, premaganega in mučenega do smrti, v sodobni evoluciji vedno bolj postavlja v ospredje, medtem ko ideja Vstajenja, pravi koncept Velike noči, vedno bolj upada.
Našo kulturo moramo poživiti z mislijo na Veliko noč, da se ponovno povzdignemo k Duhu.
Velikonočna misel mora postati notranji praznik, ko v sebi obhajamo zmago Duha nad telesnostjo. Preberite, katere besede uporablja Steiner:
»Naša notranjost potrebuje Kristusa, ki vstopi v našo voljo, jo ogreje, razplamti, da postane polna moči glede na dejanja, ki jih od nas zahteva razvoj človeštva. Ne potrebujemo tistega Kristusa, ki ga vidimo trpečega, ampak tistega, ki lebdi nad Križem in gleda tisto, kar na Križu propada od nebistvenih stvari«.
Kristus vstane in sporoča veselo novico: Odslej bo v tebi moč za premagovanje smrti. ... nadaljujte z branjem ->
Živeti kot nesmrtni duh
Konferenca v Dornachu, Rudolf Steiner, 27. marca 1921
Dragi prijatelji, med razmišljanjem o Božiču in Veliki noči obstaja pomembna polarnost. Kdor se zna zoperstaviti tema dvema idejama, o katerih smo v našem okolju pogosto govorili, kdor ju zna na pravi način povezati in s tem navznoter oživiti njuno medsebojno interakcijo, je usmerjen v notranjo izkušnjo, ki zajema skrivnosti človeštva na širok način.
Ideja o Božiču nas prisili, da usmerimo pogled na rojstvo. Vemo, da ob rojstvu vstopi v svet večni del človeka, iz katerega se črpa telesno bistvo, čutno zaznavno bistvo človeka. Če k Božični misli pristopimo s tega vidika, potem se nam zdi tista misel, ki nas povezuje z nadčutnim. Poleg vsega drugega, kar se nam zdi samoumevno, misel na Božič nakazuje enega od polov našega bivanja, na podlagi katerega se kot fizično občutljiva bitja povezujemo z nadčutnim duhovnim.
Zato se rojstvo človeka nikoli ne more videti razumljivo v vsem svojem pomenu, če se z njim sooči znanost, ki temelji le na opazovanju fizično občutljivega obstoja.
Na nasprotnem polu človeške izkušnje stoji ideja, ki je osnova Velikonočnih praznikov in ki je v teku zahodne evolucije vse bolj postajala ideja, ki je sčasoma pripravila materialistični način razmišljanja Zahoda.
Velikonočno misel lahko dojamemo sprva precej abstraktno, ko nam postane jasno, da večni nesmrtni element človeka (ki se torej ne more niti roditi), njegov nadčutni duhovni del prihaja iz svetov duha, da se obleče v človeško fizično telo.
Od začetka fizičnega obstoja, ki sem ga prikazal z najrazličnejših zornih kotov, je delovanje duha v fizičnem telesu v resnici usmerjenost fizičnega telesa k smrti. Z mislijo na rojstvo je hkrati podana misel na smrt.
Poudaril sem že, kako je organizacijo človeške glave mogoče razumeti le, če spoznamo, da je v njej vedno prisotno umiranje, proti kateremu se borijo vitalne sile preostalega organizma. V trenutku, ko te sile smrti, ki so vedno prisotne v človekovi glavi, ker omogočajo njegovo razmišljujočo naravo, prevladajo nad človekovim minljivim bitjem, takrat prevzame resnična in prava smrt.
Potem lahko rečemo, da je ideja o smrti druga stran misli o rojstvu. Zato ideja o Veliki noči ne more biti izraz misli o smrti.
Ko je staro krščanstvo, izhajajoč iz vzhodnega pojmovanja, izrazilo svojo prvo obliko po zaslugi predvsem Pavla, ni poudarjalo smrti Jezusa Kristusa, ampak Vstajenje z odločilnimi besedami: »Če Kristus ne bi bil Vstal, bi bila naša vera zaman«.
Vstajenje, to je zmaga nad smrtjo, premaganje smrti - to je bilo v ospredju Velikonočne misli, bistvo primitivne oblike, ki jo je prevzelo krščanstvo še pod vplivom vzhodnjaške modrosti. ... nadaljujte z branjem ->
Dragi prijatelji, vsem vam iskreno želimo Sveto Veliko Noč Vstajenja!
|
|
