Avtor: Franc Božjak
Knjiga je bila izdana julija 2009, v mehki vezavi, s 333 stranmi ter ceno 21,00 € s popustom in poštnino.
Njena vsebina nam bo omogočala pridobitev znanj in moči poznavanj, s katerimi bomo z mnogo večjo lahkoto odkrivali in razumeli večplastne, tudi manj znane vzroke izgube zdravja, jih obenem zmogli odpraviti in si pridobiti harmonijo, tako v posameznih delih, kot tudi v nas kot celoti. Lahko jo naročite že danes. Knjiga Vam bo v veliko pomoč pri odkrivanju mnogih, tudi manj poznanih vzrokov delne ali popolnejše izgube zdravja. Z njo boste lahko pridobili dovolj moči znanja in poznavanja za pripravo in izpeljavo učinkovite, Vam primerne strategije zdravljenja. Knjiga je tudi dovolj popoln vodnik skozi poti in stranpoti, dobre ter vprašljive moči uradne in komplementarne medicine. Zato bo, vsaj upamo, pripomogla k premoščanju nezaupanja med obema pristopoma, znanstvenim in neznanstvenim.
Čas je, da se bolj celostno spoznamo, si pridobimo zdravo življenjsko filozofijo, nekoč izgubljeni in pozabljeni koncept našega bistva – duha in da prilagodimo prijeme ali tretmane pridobivanja zdravja današnjemu načinu življenja. Postati bolj samozadostni, še ne pomeni, da zdravnika in zdravilca ne potrebujemo, temveč, da postanemo boljši poznavalci, bolj budni opazovalci življenja in vsega, vseh procesov, ki so z njim povezani. Sprehodili smo se tudi skozi zgodovino človeštva in umetnosti zdravljenja,največ prostora pa smo namenili antropozofski medicini štirih elementov. Le-ta je podaljšana roka grško – rimske filozofije, ki nam je danes še najbolj blizu kot resnično dobra osnova za delo na sebi v vseh pogledih, za študij homeopatije, bachove cvetne terapije, kneippanja, zeliščarstva. Kar nekaj strani smo namenili slikovitemu opisu in večplastnim vzrokom tudi težjih zdravstvenih izzivov, kot so rak – tumor, sladkorna bolezen, kožne neharmonije, glavoboli, astma, povišan krvni tlak, motnje delovanja žleze ščitnice…
Življenje in zdravje sta poleg tega, da sta največji vrednoti, tudi velik dar ali milost. Le zakaj ju tako neodgovorno, prerano in z veliko lahkoto zapravljamo? In če drži, da smo civilizacija, ki naj bi se naučila ločevati dobro od slabega, potem je prav, da se odločimo misliti, čutiti in počenjati le tisto, kar je dobro, resnično in pravično, tako do sebe, kot tudi do okolice in do matere Zemlje. Skratka, če se Vam zdi, da večina današnjih knjig o bolezni in zdravju ne opisuje pravih vzrokov, temveč predvsem posledice ali le sekundarne vzroke neravnovesij, potem Vam je knjiga pisana na kožo. Resnici in dobrim potem, izbiram se vsekakor bolj približamo, če nekaj, o čemer razmišljamo in udejanjamo, obravnavamo iz večih zornih kotov ali skozi zakonitosti štirih dimenzij bivanja: fizično, vitalno, duševno in duhovno. Kajti, če je neka trditev, diagnoza ali tretman prava reč na fizičnem nivoju, še ni rečeno, da je resnično dobra, saj ne upošteva značilnosti preostalih treh nivojev bivanja. Knjigo lahko brez zadržkov podarite tudi Vašemu zdravniku ali zdravilcu in vsem, ki se na kakršenkoli način soočajo z zaveznico boleznijo, ki nikakor ni poraz ali kazen, temveč priložnost za spremembe v vseh pogledih in na vseh nivojih bivanja.
Naj vas spomnim, da ni tako pomembno biti zdrav ali brez življenjskih izzivov, kot to, da se bomo zmogli vedno znova pobrati in si pridobiti ravnovesje. Kaj vse lahko postanemo na račun premagane bolezni – naše učiteljice. Namreč, bolj kot smo se od harmonije oddaljili, več pomoči potrebujemo in večje bodo tudi novonastale moči, a le v primeru, da bomo uspeli pridobiti ravnovesje. V rubriki mesečnik lahko preberete nekaj krajših poglavij. Tudi na tak način se boste lažje odločili, če je knjiga vredna vašega zaupanja.
Predstavljamo vam nekaj vsebine iz knjige:
NEVEDE ZBOLETI IN OZAVEŠČENO OZDRAVETI
Skorajda vsako srečanje z znancem, prijateljem, sorodnikom bo v nas ali v sogovorniku kmalu spodbudilo vprašanje ali zgolj voščilo: »Kako pa kaj tvoje zdravje, ti dobro služi? Želim ti mnogo sreče in obilo zdravja!«
O zdravju kot ravnovesju ali harmoniji in bolezni kot odmiku od harmonije ali ravnovesja, se še posebno danes mnogo govori in piše, zato bi le s težavo trdili, da se bolezen pojavi nezavedno in iznenada. Njen postopen prihod smo čutili in lahko pričakovali že tedne, mesece in leta prej, kot se je pojavila na snovno-telesnem nivoju, pa vendar nismo skorajda ničesar ukrenili. No ja, po začetnem odlašanju in izgovarjanju na boljše čase, smo si notranji mir in življenjske procese telesnih organov poizkusili vsaj malce in začasno okrepiti, dokler ni minila prva kriza, in sicer s sprehodom, popoldanskim počitkom, kratkim dopustom, z bolj uravnoteženimi obroki hrane, z avtogenim treningom, s kratko meditacijo ali le s čustveno-mentalnim sproščanjem, zdravilnim čajem. Kaj več pa v tej smeri nismo zmogli ali nismo hoteli storiti. Ponavadi upočasnimo drvenje skozi bolj ali manj pomembne izzive vsakdanjika šele takrat, ko smo o pravem pomenu zdravja prisiljeni razmisliti, ko smo moči vsesplošnega ravnovesja že delno zapravili in se prične vztrajno prižigati rdeča žarnica energetskih rezerv. Skratka, zdravje postane mnogo bolj pomembno šele takrat, ko je telesna anatomsko-fiziološka »garancija« pretekla, kot bi o tem dejala preprosta ljudska modrost. Smo se morda ušteli, ko smo mislili, da je naše fizično telo bolj vzdržljivo od večine sozemljanov?
Četudi bi bili srce in ožilje, ledvica, sklepi,… nadpovprečno organizirani, tako po strukturi kot po funkciji, jih bomo zlahka oslabili že po nekaj letih vsestranskega pretiravanja in pregorevanja. Težko bi trdili, da smo zboleli po naključju, da smo revež usode, ali da so za naše zdravje odgovorne ostale moči in udeleženci zemeljskega življenja, kot so ljudje, mikroorganizmi, vremenske razmere, življenjsko obdobje, temperament, karakter, konstitucija. Se strinjate?
Še najbolje bo, da največji, da ne rečemo kar ves del odgovornosti čimprej prevzamemo nase. Na ta način bomo še največ pridobili na času in učinkovitosti procesov uravnovešanja. Vzroke izgube zdravja bomo morali najprej odkriti in prepoznati, če smo seveda dovolj samokritični, budni in natančni opazovalci, še posebno, če imamo vsaj nekaj moči znanj, védenj ali poznavanj o procesih nastajanja in potekanja neravnovesij. Vsekakor bomo potrebovali še zajeten del volje po spremembi načina življenja in prehranjevanja, zdravo življenjsko filozofijo, ki vključuje tudi tehtne motive bivanja in realiziranje zastavljenih, dovolj plemenitih ciljev, projektov. Ne bo pa nam smelo primanjkovati zaupanja v samoozdravitvene moči in v navdih duhovnega sveta. V mislih nimam vere v kakršnokoli institucijo ali v neposredne moči katoliških posvečencev, temveč vsaj delno, če že ne popolno zaupanje v prisotnost duhovnega sveta Svete Trojice, ki nam je vedno pripravljen brezpogojno pomagati, neglede na težo izziva, ki ga moramo preseči. Táko je moje razmišljanje, ki ga nikomur ne vsiljujem.
V nasprotnem primeru se kaj lahko zgodi, da bomo vso težo odkrivanja vzrokov, kot tudi odpravo le-teh, in gašenje simptomov v slabšem primeru, naložili zdravnikom ali celo zdravilcem. Na podoben način prelaganja odgovornosti lahko izgubimo tudi velik del sposobnosti iskanja in pridobivanja vpogleda v celoto zemeljskega bivanja, kar pomeni, da človeka, Zemlje in sončnega sistema ne bomo zmogli prepoznati kot bitje fizične, vitalne, duševne in duhovne dimenzije. Nekaj pomoči pri izgubljanju sposobnosti odkrivanja pravih, resničnih vzrokov neravnovesij, nam je omogočila tudi uporaba mikroskopa, ki motivira k analitičnemu razmišljanju in preučevanju zgolj drobca tkiva ali trenutne slike snovne realnosti. Naj vas spomnim, da skorajda vse vzklije v glavi in se skozi prsni koš sprejemanja, prelivanja realizira ali udejanja z okončinami. Celo riba »smrdi« najprej pri glavi, mar ne? Pravijo, da lahko duhovna smrt posameznika nastopi v primeru, če se do dvainštiridesetega leta starosti nismo potrudili poiskati globljega pomena zemeljskega bivanja in nismo spoznali, da je duh naše pravo bistvo. Pionirsko delo na tem področju naj bi izvajale tudi in predvsem Univerze za tretje življenjsko obdobje. Pa nikar ne recite, da je vseeno, kako se dojemamo ali razmišljamo. Nek proces moramo najprej prepoznati, potem sprejeti in končno tudi premostiti, preseči. Prav ste razumeli, tudi bolezen, kar pa vedno ne bo tako lahko, kot to izgleda na prvi pogled. Kaj vse se skriva pod nemirno razburkano gladino morja? Vzrokov nastale situacije je vedno več. Enako bi lahko trdili tudi za simptome ali znake, pokazatelje in tudi za tretmane uravnovešanja, doseganja harmonije, celo za načine odkrivanja neravnovesij ali diagnosticiranja, če želimo.
Diagnoza, skozi katero smo prepoznali trenutno stanje zdravja ali nezdravja, in morebiti tudi nekatere vzroke nastalega stanja, bo mnogo bolj natančna, popolna in celostna ali večplastna, če bomo zdravljenca opazovali, izpraševali ali ugotavljali stanje njegovih telesnih delov, organov, vitalnih, duševnih in duhovnih procesov na več načinov. Skorajda vsaka smer komplementarne medicine pozna vsaj en način odkrivanja zdravstvenega stanja. Omenjeni načini so lahko osnovani in izpeljani tako na fizično-snovnem, na vitalnem, kot tudi na duševnem ali duhovnem nivoju bivanja. Klinična anamneza ali slika v času in prostoru, v našem primeru bolezenskega procesa, bo lahko pridobljena na povsem znanstveno-priznan način tudi skozi instrumente, stroje, ki delujejo na elektromagnetni pogon, ali pa na bolj ali manj nepriznane, neznanstvene načine, ki jih uporabljajo mnogotere smeri komplementarne medicine. Enako bi lahko ugotavljali tudi za terapije. Izprežimo za trenutek in se povrnimo k našemu prvemu delu naslova Nevede zboleti. Ali je res mogoče, da danes, kljub veliki kolektivni razgledanosti in vsestranskim možnostim informiranja, ne bi poznali mnogih vzrokov in postopnih procesov nastajanja bolezni? Težko bi verjeli, pa vendar obstaja še veliko vzrokov in dejavnikov tveganja, o katerih bi bilo vredno spregovoriti. Čeprav bomo razkrivali predvsem tiste manj poznane vzroke izgube zdravja, si bomo za začetek ogledali način življenja velike večine. Najprej se moramo vprašati, koliko časa vsakodnevno namenimo vzdrževanju zdravja.
Ali dovolj spimo ali zmoremo in hočemo vsaj nekajkrat dnevno za petnajst minut izpreči, se pretegniti, umiriti in pustiti možgane na pašo? Si zjutraj privoščimo zdravilni zeliščni čaj, ali telovadimo vsaj enkrat na dan, se sprehodimo, nadihamo svežega zraka in občudujemo naravo? Ali se toliko cenimo, da si pripravimo dovolj zdrav, svojim individualnim značilnostim primeren obrok hrane, da ga v miru zaužijemo in skozi počitek namenimo prebavi malce več moči? Smo res prepričani, da smo že pridobili plodno življenjsko filozofijo, našli pravi smisel življenja in ga pričeli tudi polno udejanjati, živeti? Ali se vsakodnevno dovolj potrudimo izboljšati medosebne odnose, se pogovarjamo, sprejemamo, upoštevamo drugačnost, znamo odpuščati in biti hvaležni, živeti sedanjost za izboljšanje prihodnosti, ne da bi bili vezani na preteklost? Je bilo vsaj nekaj naštetega že ozaveščenega in postalo gospodar naše volje? Spodbuda za nadaljnje delo na sebi, se ponavadi pojavi šele takrat, ko se zavemo, da smo že krepko bolni, polni raznoraznih težav v obliki akutnih, subakutnih, kaj šele kronično-degenerativnih simptomov. Če ne prej, se takrat vprašamo: »Kaj sedaj, kje začeti, kako se sestaviti, pozdraviti, očistiti, obnoviti, kateri so vzroki mojega stanja in kako jih odpraviti?« Nekateri se bodo hudovali, rekoč: »Le kaj mi je tega treba, in to ravno sedaj, ko sem najbolj zaseden, na višku fizične in intelektualne moči, skorajda v cilju zastavljenega projekta, v času, ko me družina in sodelavci najbolj potrebujejo.
Venomer se mora nekaj neljubega dogajati, samo da človek trpi. Bo že držalo, da mora vsak nositi svoj križ.« Drugi, malce manj samovšečni in preprosti, se bodo o bolezni pogovarjali nekako takole: »Izgleda, da danes, vsaj kar se zdravja tiče, nismo več svoj gospodar in da bolezen, če se vsaj malo ozremo naokrog, pride kar sama od sebe, kot strela z jasnega. Če ne prej, pa ob upokojitvi, ko bi lahko imeli malo miru, in bi končno lahko jedli in pili vse, kar si srce poželi. Kaj hočemo, nismo je klicali in moramo jo vzeti. Samo poglejte soseda, že šestdeset let je strasten kadilec in je še vedno živ in dokaj zdrav. Ženin svak pa nas je zaradi kajenja zapustil zaradi raka na pljučih že pri štiridesetih letih življenja.« Italijani imajo zanimiv rek: »Dopo la quarantina una di mattina, dopo la sessantina una di sera ed una di mattina.«Slovensko bi to pomenilo: »Po štiridesetem letu se vsako jutro pojavi en majhen zdravstveni problem, po šestdesetem letu pa en problem zvečer in en zjutraj.«
Pa vendar se ljudje z ravnokar opisanim načinom sprejemanja bolezni veselo nasmehnejo ob naslednjih besedah. Dovolite, da tudi vam zaupam, na kakšen način je mamin stric, ki je mnogo let živel v Nemčiji, skorajda vsak dan poučeval mojega očeta. Poved bom zapisal kar dobesedno, da se nas bo bolj dotaknila. Takole se je izrazil: »Franci, ahti se, če hočeš, da ga bomo še dolgo sr..« Malce vulgarno, pa vendar močno sporočilo. Čuvajmo se, dokler je še čas, kajti življenje je lahko zelo zanimivo, predvsem pa preveč pomembno, da bi ga prerano zavozili. Le naučiti se ga moramo živeti. Ne pozabimo, da je pred nami še lepo število let ali desetletij, v katerih bomo aktivno delali in se razdajali pomoči potrebnim. Tretji, malce »večji« misleci, prepričani v moči usode, dednosti, nam bodo bržkone povedali tole: »Če je res v naprej določeno, kdaj bom zbolel in umrl, zakaj bi se potem moral za zdravje toliko truditi, se odrekati dobri hrani in jemati zdravila. Četudi se čuvaš, te do določenih bolezni življenje samo pripelje.
Skorajda vsi v družini smo imeli težave s kostmi in tudi jaz jih imam. Izgleda, da je ta hiba že dedno pogojena, zapisana v našem DNA (dezoksiribonukleinska kislina, ki je snovni del dednega zapisa vitalne dimenzije bivanja). Procese propadanja ali pomanjkljive organiziranosti mišično-kostnega sistema lahko le omilimo, a le v primeru, če živimo v sozvočju z zakonitostmi sonaravnega prehranjevanja, zdravega razmišljanja, čustvovanja in delovanja. Vsekakor bi morali manj delati in več počivati. Vsaj takrat, ko čutimo, da smo utrujeni.« Tudi zanimiva teorija ali kar prepričanje mnogih, pa čeprav je še močno vezana na moči usode in dednostni tok reveža preteklosti. Manjka nam vsaj še en pogled na bolezen, in sicer mnogo bolj svoboden, poln moči volje po spremembi v vseh pogledih in na vseh nivojih zemeljskega življenja. Pa si ga poglejmo: »Življenje nam nalaga in omogoča pridobitev moči, s katerimi bomo presegli reveža preteklosti, determiniranosti zato, da bomo naposled le postali svobodni, neodvisni od preteklosti, usode in dednosti. Bolezni ne bomo dojemali kot poraz ali kazen, temveč kot priložnost k spremembi.
Vsekakor ne bo tako zelo pomembno biti in ostati vedno zdrav in brez življenjskih izzivov, temveč naučiti se pridobiti moči, da bomo vedno znova zmogli ozdraveti, doseči vsestransko ravnovesje, tudi v smislu premagovanja duševnih slabosti in izgradnje manjkajočih kreposti. Namreč, globlje kot se od zdravja odmaknemo, več moči bomo potrebovali, da ga ponovno pridobimo, in če nam bo to tudi uspelo, bomo postali vsestransko svobodni in močnejši. Res je, postati bitje – prinašalec ljubezni in svobode v pravem pomenu besede, ne bo ravno lahka naloga, pa čeprav so nam bile v ta namen moči dane in pot pokazana. Ne preostane nam drugega, kot da se hitro in dovolj odgovorno lotimo dela.« Nikar ne mislimo, da so za naše odmike od zdravja odgovorni drugi, še manj pa, da sem za zapravljeno zdravje odgovoren le samemu sebi. Kaj pa družinski člani, ki nas že vrsto let opozarjajo in prosijo, naj vendar upočasnimo svoj ritem, naj zmanjšamo vlaganje življenjskih moči v premnoge, težko dosegljive, in ne tako zelo pomembne cilje, naj si vendar oddahnemo, odpočijemo in poskrbimo tudi za vrednote, kot so zdravje in družina, naj raje ne odlašamo z obiskom pri zdravniku ali zdravilcu, in naj vendar opravimo vsaj osnovne zdravstvene preiskave.
Koliko mesecev, celo let smo odlašali z obiskom pri zobozdravniku, z ultrazvokom trebušne votline, z obiskom ginekologa, s pregledom dojk. Že res, da lahko živimo dovolj ozaveščeno, se opazujemo in poslušamo, čeprav zelo poredkoma obiščemo zdravnika, četudi o procesih zdravja in bolezni ne vemo veliko. Pa vendar smo v življenju že marsikaj zamudili, z lahkoto zapravili prenekateri zob, dopustili poslabšanje vida, sluha, si nakopali obrabo kolkov in kolen, povišan krvni tlak, in še bi lahko naštevali. Večino denarja ali materializiranih talentov, ki smo ga kar nekaj let pridobivali skozi nadure, bomo po vsej verjetnosti morali nekoč potrošiti za saniranje zdravstvenih posledic dolgoletnega pretiravanja. Nič kaj obetavna računica, mar ne? Lahko smo še veseli, da si nismo prigarali kakšne hujše oblike zdravstvenega izziva, kot je sladkorna bolezen ali tumor, depresija. Vse prevečkrat smo prepričani ali se le tolažimo, da jo bomo odnesli z manjšimi posledicami. Na primer: »Še tokrat, še to leto stisnem.«
Toda, ali bomo zmogli prepoznati mejo, katere ne smemo prekoračiti, če ne želimo, da se nam moči imunskega sistema ne bodo premočno odmaknile? Težko verjamem. In kaj porečete na tole? Se vam zdi, da se lahko nemoteno duhovno razvijamo, plemenitimo, se darujemo pomoči potrebnim, če smo ali dokler smo obremenjeni s težjimi zdravstvenimi izzivi? Ali lahko dovolj svobodno razmišljamo in delujemo, pridobivamo manjkajoče kreposti in prevzgajamo slabosti v bolečinah? Skorajda nemogoče. Kaj pa naša odgovornost? Smo odgovorni za svoje zdravstveno stanje? Dobro smo vedeli, kam nas lahko pripelje večletna naglica in pehanje, srečevanje samega sebe. Z izgubo zdravja smo oškodovali sebe, družino, ožji in širši krog sodelavcev, sovaščane, celotno skupnost. Kdo bi vedel, za koliko smo obremenili račun skupnega zdravstvenega zavarovanja, in nenazadnje skozi svojo neposlušnost ali trmo smo omejili tudi dobrohotno delovanje duhovnega sveta Svete Trojice skozi nas. Kot smo lahko razumeli, smo z izgubo zdravja krepko zamočili na vseh področjih življenja in nivojih bivanja. Le zakaj se tako težko učimo na napakah drugih in ob tem izgubljamo toliko dragocenega časa in življenjskih moči? Ali se res moramo dotakniti rečnega dna, da se bomo lahko odrinili na površje in svoje življenje vsaj malce spremenili? Ste tudi vi med tistimi, ki trdijo, da morate izkusiti vse sami, neglede na posledice? Poleg tega, da nam bolezen sočloveka nemalokrat vsaj začasno upočasni delovni ritem, nas obenem tudi dobro preizkuša in skuša.
Bomo šibkejšim in bolnim zmogli z dobrim zgledom pomagati, ali pa jih bomo obsojali, jim solili pamet, kaznovali z odrekanjem pomoči? Le pomislimo, kako nas lahko bolezen napravi nemočne, nebogljene in odvisne, tudi ponižne, če smo dovolj samokritični in ne preveč samozaverovani. Podobno razmišljanje nas zlahka oplazi, tudi ko smo še zdravi in polni moči na obisku v bolnišnici, še posebno pa v prostorih intenzivne nege. Po odhodu iz omenjenih prostorov pa nas podobne misli kaj kmalu zapustijo. Tudi prav, če nas je strah bolezni, kajti misli so nekakšne sile, da ne rečemo bitja, ki se želijo udejanjiti, se nas dotakniti in stopiti v nas. Voljo do dela in udejanjanja plemenitih življenjskih ciljev, nam znajo še posebno dobro oklestiti moči raznoraznih strahov. Podobno nas lahko prevzamejo sile pretiranega ponotranjenega sočutja do bolnika ali še bolje, zdravljenca, kar seveda ne bo nikomur koristilo. Pravo sočutje je, da sočloveku stojimo ob strani, mu pomagamo, ga razumemo in sprejmemo, obenem pa se učimo življenja tudi skozi njegov bolezenski izziv. »Kar ne zdravi ali harmonizira, ponavadi slabi, pomehkuži ali celo ubija,« bi pripomnila naša nekajletna sodelavka Klavdija.
Torej, izgovarjanje, da smo nevede zboleli, smo, vsaj upam, delno že prerasli. Na vrsti je še nekaj vzrokov odmika od harmonije, ki jih bomo v temle poglavju le bežno omenili, kajti pobliže si jih bomo ogledali pozneje, ko bo čas za to in dovolj moči razumevanja ter povezovanja v celoto. Vedno bolj sem prepričan, da je najpomembnejši, pa čeprav težko dokazljiv in razpoznaven vzrok mnogih težko ozdravljivih bolezni, predvsem tumorja in sladkorne bolezni, pretirana, skorajda celodnevna uporaba intelekta. Neprestano delujoče moči mentala zato poizkusimo izklopiti vsaj med čustveno-mentalnimi odmori, in sicer s sprehodi, telesno ali športno aktivnostjo, tuširanjem in obedovanjem. Če drugače ne zmoremo utišati miselnega stroja, potem zaprimo oči, ali poizkusimo zadremati po opravljenem delu ali zaužitem obroku. Tudi na tak način lahko omogočimo imunskemu sistemu, da se bo zmogel z večjo močjo spustiti v trebušno votlino in organizirati procese čiščenja, prebavljanja, presnavljanja, strukturiranja in obnavljanja. Med sprehodom bomo namesto miselno-govornega »mletja« mnogokrat ne tako zelo pomembnih vzrokov in posledic vsakodnevnih dogodkov, vtisov, čustev in dejanj, raje aktivno opazovali naravo, se ji čudili in zahvaljevali. Saj veste, komu? Bitjem narave in rastlin, nesnovnim poslancem ali »delavcem« štirih elementov, »delovodjem« sedmih planetov in »projektantom« dvanajstih ozvezdij. Ravnokar napisane, malce bolj poduhovljene misli nas ne utrujajo, ne slabijo vitalnosti in imunskega sistema. Naj vas spomnim, da nam vsaka mrtva intelektualna misel odvzame nekaj življenja v obliki vitalnosti in da se vsaka energija, ki je v resnici sila ali moč, vedno le preoblikuje. Namreč, nobena moč ne nastane iz praznine in nobena sila ne odkaplja v nič. Celo imunski sistem se hrani in krepi skozi moči vitalnega telesa, ki živi predvsem v trebušni votlini. Kaj mislite, od kod izvirajo podzavestne potrebe intelektualcev po redni telesni aktivnosti, trimčkanju, kolesarjenju, pohodništvu, oblikovanju gline, vrtičkarstvu, slikarjenju?
Več moči kot bomo namenili glavi, manjše bodo sile imunskega sistema v prsnem košu in trebuhu. Se potem še lahko čudimo, če nas po vsakem bolj zahtevnem čustveno-mentalnem naporu nekaj ščemi, boli, stiska, peče v šibki točki ali v oslabljenem, preobremenjenem telesnem tkivu, organu? Ko se umirimo pa vse skupaj hitro mine, skorajda tako hitro, kot se je pojavilo. Le zakaj se sečni mehur lahko napolni v nekaj minutah in zakaj so diareje bolj pogoste ob težjih stresnih situacijah? V zadnjih letih celo priznana znanost govori o destruktivnem vplivu stresa na imunski sistem. Zakaj malce ironičen stavek, ste se morda vprašali. Če smo zmogli nekaj tako vsakdanjega tudi znanstveno dokazati ali zgolj na podlagi opazovanj znanstveno okarakterizirati, zaključiti, potem bi na podoben način lahko proučevali tudi vpliv različnih čustvenih stanj na vitalnost posameznih telesnih organov, in lahko bi razumeli tudi delovanje bioenergije, akupunkture, homeopatije. Še nekaj! Povezanost hiperintelekta s tumorjem, diabetesom in še marsičem, vzemite resno. Če tega ne verjamete, potem zaščitite vsaj svoje otroke. Kadar se vam zdi potrebno, jih z igro ali sprehodom zvabite vstran od računalnika in televizije, morda tudi knjige. Drugi, dokaj pomemben in morda še manj poznan vzrok vitalnega izpitja, duševne nestabilnosti in zloma imunskega sistema, bi lahko bilo neprestano hitenje. Prenatrpan urnik, obilica opravkov, veliko več, kot jih zmoremo v umirjenem tempu opraviti, omogoča nastajanje nervoze, notranjega nemira, ki se lahko pojavi povsod, tudi na sprehodu, v čakalni vrsti, ob srečanju in pogovoru z znancem, celo med branjem knjige in izkazovanjem nežnosti.
Zanimivo je opazovati uslužbenko, kako hitro in vešče opravlja mnogo del skorajda hkrati, toda kako bo nekajletno ali večdesetletno hitenje vplivalo na njene življenjske procese in imunski sistem, bo pokazal čas. Mnogo bo odvisno od tega, če se bo znala po končani službi umiriti in napolniti, sestaviti, ali delo opravlja z ljubeznijo ali le kot nujno zlo za preživljanje. Tudi sami ste lahko občutili, kako vas je izmučilo opravljanje večih del hkrati. Na primer, kuhate in obenem varujete otroka, poslušate radio in pospravljate, morda še kaj zapisujete in hkrati jeste. Groza, da ne omenjamo, kaj vse lahko počenjamo v nevarni vožnji z avtomobilom. Ali mislite, da bi res kaj izgubili ali zamudili, preveč potrošili, če bi se pogosteje vozili z javnimi prevozi? Ste se že kdaj zalotili, kako ste se utrudili, medtem ko ste partnerju zelo natančno in intenzivno razlagali, kaj vse se vam je pripetilo in zakaj ste tako ali drugače ravnali? Nakar vas je morda še okaral ali vas ni niti poslušal. Pogovoriti se seveda moramo, izbiramo pa lahko teme in načine izražanja, ki bodo zanimale oba in ne bodo utrujale. Modri ljudje zelo malo govorijo, nemalokrat celo molčijo.
Kaj pa poslušanje? Morda zato tako težko prisluhnemo sogovorniku, ker se naš ego rad izpostavlja in mnogo govori. Morda do sočloveka ne gojimo dovolj moči spoštovanja in nas utruja, ker smo prepričani, da se od njega ne bomo ničesar novega naučili, da je pogovor le izguba časa ali nas je strah, da nas bo prelisičil, prenesel žejne čez vodo, itd. Včasih nas mnogo bolj utruja, če moramo postati buden in dovolj pozoren poslušalec, kar je ponovno naš problem. In dihanje? Se vam zdi, da se lahko energetsko, ali še bolje, zadovoljivo vitalno napolnimo, če vdihujemo le skozi usta. Težko bi verjel. Pravo praniziranje z difuznim življenjem ali s prostim etrom, ki stopa v nas skozi zrak, je mogoče le z vdihovanjem skozi nos, medtem ko so usta zaprta. Med govorjenjem, ko smo pljuča skorajda popolnoma osvobodili zraka, poizkusimo narediti kratko pavzo, kot če bi postavili vejico, zaprimo usta in vdihnimo skozi nos. Potem pa, če že moramo, nadaljujmo z govorjenjem. Vitalno slabimo, če vedno zamujamo z obrokom, vsaj za uro ali dve, če naši zobje niso v stanju hrano dobro prežvečiti, če nas neprestano mučijo in ožemajo skrbi, žalost, strahovi, če hodimo v službo v gripoznem stanju in med hudo močno mesečno čiščo, če veliko časa preživimo v nakupovalnih centrih, če premalo počivamo in še bi lahko naštevali. Utruja nas tudi vožnja z avtomobilom, ko smo v zelo kratkem času bombardirani z mnogimi neživimi zaznavami, vibracijami. V mislih imam v isto ali v nasprotno smer vozeča vozila, asfalt, prometne znake, obcestno ograjo. Ostati budni, previdni in zaznati ter dodobra ozavestiti toliko neživega, bo za centre v glavi, še posebno za dušo, zelo težko »prebavljivo«.
Verjamem, da smo skozi ravnokar opisane primere že odkrili nekatere slabosti, nesvobode ali celo vzroke trenutnega zdravstvenega stanja. Pomembno se bo naučiti umiriti, odpočiti in vitalno napolniti. Kako bomo to dosegli, pa ob drugi priložnosti, saj smo šele na začetku. Dodati pa moramo še nekaj, in sicer, da si je potrebno po vsaki polni, če že ne šolski uri kakršnegakoli dela, privoščiti petnajst do dvajset minut počitka. Zakaj ravno dvajset? Če bi jedi kuhali dvajset minut ali dinamizirali (stresanje, oživljanje, praniziranje) bodoči homeopatski pripravek, bi le-ta deloval in prinašal obilo ozdravitvenih moči predvsem v trebušno votlino. Pri štirideset minutnem obdelovanju pripravka ali kuhanja, bomo utelešali moči harmonije v prsno votlino, šestdesetminutno delo ali počitek pa bo okrepil ali razbremenil glavo kot živčno-čutni pol zaznavanja, razmišljanja. Kako smo do teh spoznanj prišli, o tem pa pozneje. Težko bi rekli, da se zdravja in bolezni zavedamo šele takrat, ko smo že zboleli. Dobro smo vedeli, da z umskim in fizičnim delom pretiravamo, da se bomo zgarali, obrabili in pregoreli mnogo prej, kot bi se, če bi delali in živeli zmerno. Poglejmo si, kaj bi ob vsem tem rekla naša duša: »Pa kaj, če sem večino zdravja že zapravila. To je povsem moj problem. Priznati pa moram, da me ob vsem tem še najbolj jezi to, da sem se pustila zapeljati, misleč, da jo bom vseeno odnesla z mnogo manjšimi posledicami.
Kolikokrat me je spreletela skrb glede mojega zdravja ali občutek, da je že napočil čas za obisk pri zdravniku, zobozdravniku, okulistu, za posvet z zdravilcem, pa si za nekaj podobnega nisem vzela časa. Kar nekajkrat sem se tolažila, da so podobne skrbi le strahovi in nikakor moj notranji glas, ki bi me navdihoval, da mi pregled krvi, urina, ultrazvok trebušne votline ali celo kolonoskopija ne more škodovati. Nisem ga poslušala, podobno kot nisem prisluhnila tistim, ki so me opominjali na morebitno prisotnost geopatogenih sevanj pod posteljo. Z velikim veseljem sem jih preglasila, rekoč, da že vem, kaj počnem, da je za to še čas, da sem dovolj zaščitena in da vsak radiestezist odkrije Hartmanove vozle na drugem mestu. Pa vendar me je to odlašanje, zanemarjanje sebe in družine ter zatiskanje oči, končno le pripeljalo do zdravstvenih izzivov, ki nikakor niso lahki. Le-ti so prisotni že na tolikih frontah, da si kar težko predstavljam, kje in kako začeti. Da je še najboljše investirati v svoje zdravje in da sem za vse, kar se mi dogaja, v veliki večini sama odgovorna, tega se danes, čeprav pozno, a upam, da ne prepozno, že zavedam. Glede na izkušnje sem prepričana, da sem vzroke zdravstvenih tegob že odkrila, a vseeno se bom, vsaj po nasvet, odpravila k nekomu, za kogar mislim, da ve, kako se temu streže. Na kakšen način se bom »pocajtala« z močmi uradne ali/in komplementarne medicine, o tem se bom odločala pozneje. In, kako bom izpregla in se odpočila? Najprej se bom lotila odpravljanja vzrokov obolenj, za kar si moram moči znanja in poznavanj šele pridobiti, potem pridejo na vrsto prijemi zdravljenja ali doseganja vsestranskega ravnovesja. Toda zakaj bi z njimi čakala, odpravljala le vzroke in morebitne posledice obolenj. Vzporedno in vzajemno, to bo še najboljša odločitev.« Kot smo se lahko prepričali, odmik od zdravja le ni tako nezaveden, kot se nam je nekoč dozdevalo. Če smo to tudi prepoznali in sprejeli, potem nismo daleč od tega, da bomo procese vračanja, ponovnega pridobivanja zdravja, lahko tudi dovolj ozaveščeno izpeljali. Biti vedno zdrav ni tako pomembno, pomembnejše je dejstvo, da zmoremo najti moči, da vedno znova ozdravimo. Tega nikar ne pozabimo. Kaj več o tem pa v naslednjih poglavjih. Čas je, da se poslovimo, da tudi moja malenkost vsaj malce zadiha, se sestavi in napolni. Brez skrbi, kmalu bomo na zvezi.
TUMOR – RAK, SKRIVNOST STOLETJA
Ko govorimo o bolj ali manj zahtevnih zdravstvenih izzivih, se nikakor ne moremo in ne smemo izogniti tumorju. Nekaj malega o njem ste si lahko prebrali v poglavju Tridelnost človeka skozi tok dednosti in individualnosti, in Metamorfoze kot preobrazbe… Se še spomnite o čem smo govorili? Ugotavljali smo, da procesov nekontrolirane rasti ne bomo zmogli razumeti, kaj šele premostiti na sonaraven način, dokler ne bomo prepoznali sil, ki omogočajo, da telesne celice, tkiva, organi, rastejo vse dokler ne bomo dojeli, od kod izvirajo moči, ki zagotavljajo primerno obliko telesnim organom. Enako pomembno bo ugotoviti, zakaj lahko v nekem trenutku življenja sile rasti presežejo meje oblik telesnih organov, ki so določene v dednem zapisu posameznika. Celice rastejo in se razmnožujejo zaradi centrifugalnih moči vitalne dimenzije bivanja. Rast in zapolnitev prostora, ki je omejen z membrano ali kožo, pa vodi imunski sistem, ki poleg tega skrbi tudi za prave oblike telesnih delov (centripetalne moči). Ko se imunski sistem dodobra odmakne iz preobremenjene ali oslabljene cone, se lahko kmalu pojavi proces nefiziološke ali patološke celične rasti. V začetni fazi bo notranja modrost poizkušala omejiti nekontrolirano množenje celic, ki imajo morda že spremenjeno obliko z občasnimi vnetji, lokalno hipertermijo, ali celo z izgradnjo čvrste elastične membrane ali ciste. V primeru, da ne bomo pravočasno odpravili vzrokov odmika imunskega sistema, se lahko pripravimo na dokaj težaven, dolgotrajen izziv, rak–tumor. Torej, pridobiti in zagotoviti moramo pogoje, kjer bodo centripetalne sile lahko prevladovale nad centrifugalnimi. Skica prikazuje, kako se na določenem mestu telesnega organa, vitalne sile celične rasti pričele premagovati odmikajoče se moči imunskega sistema. Vzrokov nastanka tumorjev je kar nekaj. Našteli bomo le najpogostejše. Spanje na geopatogenih conah, izpostavljenost elektrosmogu in znanim karcinogenom ter kopičenje le-teh v organizmu, udarci, poškodbe v preteklosti, psihosomatski vzroki, in po mojem najpomembnejši vzrok, dolgotrajna in pretirana uporaba intelekta. V človeku se vse moči le preoblikujejo, zato se nekaj moči imunskega sistema, ki so usmerjene iz glave navzdol in služijo organiziranju življenjskih procesov ter omejevanju nekontrolirane rasti, lahko dodobra preoblikuje v miselne procese. Tako smo vsaj hoteli, četudi nevede. V primeru tumorja so sile imunskega sistema lahko dokončno preoblikovane ali le začasno preusmerjene drugam, v našem primeru v miselno dejavnost.
Kaj vse lahko omogoči njihova odsotnost, pa vemo. Sedaj bo že lažje razumljivo zakaj smo tumor okarakterizirali kot katastrofo oblike ali praznino organizacije duše in duha. Tumor bi lahko poimenovali tudi organ čuta na napačnem mestu. Za razumevanje prestavljenega organa čuta, bo potrebno že malce več truda. Organi čuta ali moči zaznavanja, kot so vonj, vid, sluh, tip in okus, so prisotni predvsem v glavi in na koži (živčno-čutni pol). Skozi njih zaznavata okolico duša in duh. Imunski sistem ali ozdravitvena moč, ki živi tudi v toploti krvi, se iz središča ali notranjosti organov čuta odmakne, da bi lahko v nas stopile zunanje vibracije ali zaznave iz okolice. Tudi oko v svojem središču, v steklovini in leči ni prekrvljeno. Da duša lahko uporablja organe čuta za užitek in celo naslado, nam bo hitro jasno na primerih strastnega kadilca in alkoholika, ki za podobne namene sapnik, bronhije, pljuča in požiralnik tudi uporabljata. Sčasoma se kaj lahko tudi njima iz ravnokar omenjenih organov odmaknejo sile imunskega sistema v obliki moči vzdrževanja oblik in tumor se začne materializirati. Ker naj bi organi čuta obstajali le v glavi in na koži, bomo vsak tumor, ki ni na teh lokacijah, lahko poimenovali organ čuta na nepravem mestu ali celo prestavljen organ čuta. V glavi (živčno čutni pol) bo po tej logiki najmanj tumorjev (le 2%), in še ti so v večini primerov benigno – nenevarni. Pretumoralna faza, ki lahko traja nekaj tednov, mesecev ali celo leto, dve ali več, se nam v življenju lahko pojavi večkrat in se je ponavadi niti ne zavedamo.
Ste se že zalotili, da se ne zmorete več sprostiti, da živite v neprestanem vsesplošnem krču, tudi v mišicah zapiralkah urina, blata, da izredno težko zaspite, da se vas dotakne vsaka malenkost, da z glavo niste nikoli pri stvari, saj ste z mislimi v prihodnosti, da ste jezni na cel svet in da se utrudite že z manjšim pogovorom, mentalnim naprezanjem, ob katerem občutite nelagodje in hlad v telesnih organih ali conah, ki so slabše organizirane. Neredko se zgodi, da vas na vsem lepem in brez znanega vzroka prične mučiti zapeka, ki ji sledi diareja. Nekateri boste ob dolgotrajnih mentalnih naprezanjih zaznali nekakšen nevsakdanji pritisk kot poskus rasti, širjenja nekje v trebušni votlini ali v malem trebuhu, globoko v medenični votlini, v bližini rodil, spolovil, danke. Izredno težko boste določili lokacijo, kje točno se omenjene motnje pojavljajo. V začetnih stanjih bodo podobni, čudni simptomi kmalu po izklopu glave in ostalih čustvenih nesvobod minili, sčasoma pa bo njihov izklop vedno težavnejši. Takrat je skrajni čas, da vsaj začasno in korenito izprežete in si zastavite dovolj učinkovito strategijo ali spremembe v načinu življenja. Le na tak način se bodo sile imunskega sistema okrepile in se ponovno usmerile iz glave navzdol. Ne smemo pozabiti, da je mnogo bolj nevarno čustveno-mentalno, kot pa fizično pretiravanje, zato so intelektualci zdravstveno mnogo bolj ranljivi. Ne igrajmo se, kajti ko se tumor razbohoti in utelesi, bo z njim veliko dela in skrbi, živeli bomo le še zanj. Kaj menite, zakaj živali tako pogosto počivajo in zakaj si študentje privoščijo teden dni počitka po vsakem opravljenem izpitu? In še nasvet, če dovolite: »Ko ste zaspani, utrujeni, če le zmorete, izklopite in vsaj za nekaj minut z zaprtimi očmi v horizontalo.« Ko se bitje mentala (pretirana miselna aktivnost) utelesi v našo glavo, ga bo izredno težko izpreči. Ne bi si mislili, toda mnogo bolj nevarna je vroča glava, kot pa pregreto telo. Pri hudih vnetjih kot so šen, erizipel ali vroči veter in dolgotrajnih vročičnih stanjih, se lahko zgodi čudež, da se bo nekontrolirana rast tumorja povsem ustavila. Saj veste, kdo se je takrat vrnil in zagospodaril? Imunski sistem, vendar. Skozi huda bolezenska stanja se tudi ozaveščamo, pa čeprav je to slaba tolažba za tiste, ki so ravnokar izvedeli, da se bo potrebno soočiti s tumorjem. Nekje sem prebral, da se je gospodu Goetheju razprla zavest do takega nivoja, kot ga lahko spoznavamo skozi njegova dela, šele potem, ko je prebolel tuberkulozo. Pozorni moramo postati tudi takrat, ko iznenada izgubimo voljo do dela, konjičkov, aktivnosti, tudi glasbil in petja, ki so nas vse do danes izredno veselila ali ko se nam prične upirati določena hrana, še posebno meso.
Če bi se učitelji vsaj v osnovnih in srednjih šolah tega zavedali, potem ne bi za vsako ceno hoteli izpeljati ves učni program in mnogi izmed njih ne bi bili prepričani, da je njihov predmet najpomembnejši v šoli življenja, ki se imenuje življenje. Ne mislim vas strašiti, pa vendar vzemimo vse opisano resno, čeprav vsi omenjeni simptomi na srečo niso vedno opozorilni znaki pretumoralnega obdobja. Obenem pa se nikar ne tolažimo pretirano, da nas rak ne zmore dohiteti, če se primerno, dovolj sonaravno prehranjujemo, če ne spimo na geopatogeni coni, če ne kadimo, če nas delo ne utruja, če opravljamo poklic z veseljem, živimo brezgrešno in se povsem svobodno razdajamo pomoči potrebnim. Izredno težko je oceniti, kje je meja med fiziološko in patološko rastjo celic, ki jo ne bi veljalo prestopiti. Vsekakor pa se raka ne bojmo preveč, zato je bolje, da ga čim manj omenjamo. Če nam strah pred rakom vseeno pogosto buri duhove, pa le pojdite na dokaj popoln pregled. Saj še poznate moči obeh časov, ki potujeta k nam iz preteklosti in prihodnosti. In še nekaj, ne zanašajmo se, da se bomo z lahkoto pocajtali ali da bo operacija vedno rešila problem. Kaj, če se ravno zaradi odlašanja, zamude ali zaradi moči, ki so vezane na operativni poseg, le-ta zakomplicira? Tudi prezgodnja predaja bolezni skozi izgovarjanje na moči usode, ne bo najbolj modro in povsem naše svobodno stališče. Morda smo se le pustili zapeljati? V začetnih oblikah benignih tumorskih izkušenj se potrudimo, da se nas ne bo nič tako zelo dotaknilo in vznemirilo srca.
Tudi iz polipa, mioma, fibroma, ciste, se lahko razvije ali zraste maligni tumor, še posebno, če smo preveč občutljivi, študiozno budni in dosledni, pikolovski. Saj veste, da se dejavniki tveganja vsaj seštevajo. Včasih nas zdravniki ne želijo prestrašiti. Lahko se zgodi, da se preventivni pregledi ponesrečijo, da se preveč pozornosti namenja mnogo bolj pogostim obolenjem, kot je na primer kila, izpod nje pa se dobro skriva črevesni tumor. Na žalost so nam nekatere dražje in bolj zahtevne preiskave včasih namenjene šele potem, ko so znaki tumorja že hudo očitni. Italijanski pregovor pravi: »Prav je zaupati, še bolje pa je ne povsem zaupati.« Le kdo se bo za vas še bolj potrudil, če ne ravno vi sami? Verjamem, da je nekomu težko zaupati, da si je prigaral raka, še posebno, če ste zaznali, da imate pred seboj zelo občutljivo dušo, za katero bo seveda potrebno poiskati primernejše besede. Oba, zdravnik in človek – pacient, imata pojasnilno dolžnost in pravico obenem. V primeru, da smo pravočasni pri pojasnilu, še posebno, če ugotavljamo, da primer ni več v naši polnomočnosti, potem ne zadržujmo in ne omejujmo, temveč spodbujajmo k iskanju še kako potrebne učinkovite strategije vsestranske prenove. O tem, kolikšno možnost preživetja in kdaj se bo nekomu ugasnilo življenje, nikakor ne more soditi, kaj šele odločati človeška majhnost. Upam, da smo prerasli prepričanja, da so za posledico, ki smo jo poimenovali tumor – rak, odgovorni predvsem dedni zapis, virusi, prosti radikali, izpostavljanje raznoraznim sevanjem in da ne bomo v prihodnosti želeli premoščati raka s cepivi, genetskim inženiringom, celo s telesnimi organi ljudi – klonov. Za vse in ne le za nas navadne smrtnike pa tole priporočilo: »Če res ne zmoremo drugače, bomo šele potem, ko bomo zares zboleli, spoznali, da je življenje še vse kaj drugega, kot le učenje, študij in delo, zato nikar ne dopustimo, da se bodo tega skozi naš primer naučili le drugi.« Ali ne bi pričeli bolj ceniti zdravje in spoštovati življenje že danes, ko smo zdravi! Sedaj smo razumeli, zakaj je priznana znanost–medicina najbolj zadovoljna, ko tumor izreže ali ga vsaj redno opazuje, ubija ali obseva, obdeluje s kemoterapevtiki in zdravi s hormoni.
Če ji je uspelo v nekoč premočno živo cono naseliti čim več moči smrti, in če se življenje tja ne bo vrnilo vsaj naslednjih sedem let, potem smo mnogo bolj varni, pa čeprav vzrokov tumorja nismo odpravili, in še manj, nismo vnesli harmonije v omenjeno cono. Na drugi strani pa mnogi goreči zagovorniki komplementarne medicine hočejo tumor ali že kar pravi rak, premagati popolnoma sami, brez operacije, brez pomoči zdravilca, temveč le s korenito odpravo vzrokov, s postenjem. In ponovno smo pri obeh skrajnostih, nevzajemnosti, nezaupanju in odrekanju vsakršne pomoči od drugače mislečih. Cilj je resda eden, toda poti in resnic ozaveščanja je več, vsaj dve, če ne štiri. Kaj pravite na pregovor: »Bolje drži ga, kot lovi ga, ali, naj se reši, kdor se hoče in zna.« Nič ni stoodstotno, toda dvakrat ali dvojno, toda dopolnjujoče, je le bolje in bolj varno kot enkrat. Ali ne bi bilo bolje, da bi si kdaj pa kdaj sami plačali pregled pri zdravniku ali oddih v toplicah, kot da se hudujemo na prazne blagajne zdravstvenega zavarovanja, slabo gospodarjenje in dolge čakalne vrste? Oddih si tako in tako morate privoščiti, mar ne? Upam, da si ga lahko, v nasprotnem primeru se vam iskreno opravičujem. Bolje, da ne odpiramo drugih skušnjav današnje družbe, na primer razporejanja denarnih sredstev. Bi si že znali odgovoriti, zakaj je ravno danes rak črevesja v skokovitem porastu? Zakaj lahko tumor izredno hitro raste v telesu mlade osebe in v neposredni bližini krvne ali limfne žile, žleze z notranjim ali zunanjim izločanjem? Čemu je rak skorajda neozdravljiv na trebušni slinavki, v rodilih? Ali se metastaze lahko pojavijo in razširijo v predele, kjer je imunski sitem dovolj prisoten? Ne verjamem. Ali ne bo ravno zaradi tega mnogo bolj smiselno vzdrževati in/ali prinašati ravnovesje v nas kot celoto, kot pa loviti in se boriti proti mikroorganizmom, zasevkom?
Vem, lahko je modrovati, toda vsaj poizkusimo lahko. In še škodilo nam ne bo. Vsekakor je bolje preprečevati in sodelovati, kot pa zdraviti in izgubljati, mar ne? Na tem področju imajo pomembno mesto organizacija Evropa donna, Zveza slovenskih društev za boj proti raku, Onkološki inštitut Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja in program Svit. Upam, da smo omenili vse. Se še spomnite, kaj smo rekli glede jeter? Če so le-ta dobro organizirana, se bo tumor v trebušno votlino izredno težko naselil. Zeliščarji, bioenergetiki, akupunkturologi in homeopati vam bodo glede sanacije jeter znali veliko povedati. Ker poznam kar nekaj zdravnikov iz sosednje Italije, vam moram zaupati, kako se tumorja lotevajo oni. Nekateri homeopati prisegajo na bolj odločne tretmane s homeopatskim arzenom, drugi pa so mnenja, da je bolj pomembno odpravljati posledice ter preprečevati poslabšanje stanja in obenem podpreti delovanje organov čiščenja, izločanja, dreniranja, izničevanja tujkov in okrepiti imunski sistem v celotnem organizmu, še posebno pa v coni, kjer se je pojavil tumor. V te namene predpisujejo uživanje aloje, še posebno aloe arborescens Miller, kateri čisti pulpi so dodali nekaj medu in manjšo količino brandya. Še posebej pa prisegajo na kombinirane pripravke v obliki homeopatskih kapljic z imenom Belladonna homacord, na ampule z imenom Mucosa compositum, Coenzim germanium, poznan kot organski germanij 132, Galium, Arnica compositum in na belo omelo z oznako Viscum compositum forte. Naročite in kupite jih lahko v vsaki lekarni brez recepta. Najprej pa se le posvetujte z vašim zdravnikom homeopatom. Homeopatski pripravek bele omele, ki ga pridobivajo iz rastlinskega parazita–bele omele, ki se gosti, če se ne motim, na kalifornijskem hrastu, služi krepitvi imunskega sistema in njegovih centripetalnih sil oblikovanja v neposredni bližini tumorskega izziva.
Ne boste verjeli, moči bele omele zmorejo celo same poiskati lokacijo neoplazije in jo z našimi močmi dodobra ogreti, včasih celo malce preveč. Ravno zato nas bodo homeopati na soočenje z belo omelo poprej dobro in postopoma pripravili z ravnokar omenjenimi homeopatskimi pripravki. Bele omele pa ne priporočajo za boj proti tumorjem, ki se poizkušajo širiti v glavi. Saj veste, priklicati velike moči toplote v glavo, kjer živita naš duh in budna zavest, ne bo ravno najbolj modra poteza. V primeru, da bi jemali Viscum compozitum forte ali Iscador (avstrijsko poimenovanje pripravka iz bele omele) v pretumoralni fazi, bi skorajda vsi simptomi, ki nakazujejo skorajšen pojav nekontrolirane rasti, v času enega meseca izginili. Naj vas spomnim, da se ritem vitalnega telesa, ki omogoča tudi neobrzdano množenje celic, izvaja skozi 28 dnevni ciklus. Zdravnik vam bo ob rednih pregledih skorajda zagotovo svetoval, da belo omelo redno jemljete vsaj 6 mesecev do enega leta, vse dokler se imunski sistem v kaotični coni ne bo popolnoma stabiliziral in zagospodaril. Za belo omelo in ostale homeopatske pripravke pravijo, da jih lahko jemljemo, četudi smo na citostatikih, hormonski ali radium, cobalto terapiji. Kako boste vozili paralelni slalom med obema medicinama, da bo zdravljenje čimbolj uspešno, s čim manj zapleti, stranskimi učinki, recidivi, vam bodo nekateri zdravniki ali zdravilci homeopati že razložili. Brez skrbi, za nekaj tako pomembnega ne bo treba v Italijo ali Avstrijo. »Iz vaših ust v Božja ušesa,« bi pripomnila naša sodelavka Orjana.
V primeru, da je vsaj polovico tega, kar ravnokar berete res in če smo prav razumeli, bi lahko rekli: »Če bi resnično vedeli, zakaj in kako tumor nastane in zakaj lahko zavzame značilnosti maligne rasti, bi se mu z veliko večjo voljo in učinkovitostjo izognili ali vsaj zoperstavili. Naj vas še enkrat spomnim, da so izza snovnega fenomena–tumorja močno prisotne ali premalo prisotne moči ali sile, ki jih bo potrebno prepoznati in se v njihovih vrstah naučiti vzpostaviti ravnovesje. To nam bo uspelo le, ko se bomo v celoti zavedali, s kom živimo in se vsakodnevno igramo.« Poglejmo si značilnosti in moči bitja bele omele. Verjamem, da to rastlino ali zajedalca že vsi poznate, kaj pa se v njej še skriva, in kakšne procese v nas aktivira, pa ni vsem tako zelo poznano, čeprav jo v naravnem zdravilstvu uporabljate kot čaj za uravnovešanje krvnega tlaka, motenj pri menstruaciji, zaustavitev krvavitev,… Na orientacijo zimzelenih listov, ki rastejo čisto s svojimi zakoni in ritmom, ne vplivajo niti moči geotropizma niti fototropizma, saj se rastlina emancipira, tako od zemeljskih kot tudi od sončnih sil. Klorofil se v listih ohranja celo v temi gozda. Omelini plodovi dozorijo pozimi, in to brez prave toplote. Težko bi našli rastlino, ki bi imela tako močni obe orientaciji (navzgor proti nebu in navzdol v smeri zemlje). Izgleda, da je nekako zaostala v evoluciji, saj tudi ne zmore rasti, tako kot tumor, brez gostitelja. Homeopatska bela omela se odreka zemeljskim silam in se obnaša ravno nasprotno kot tumor, ki se povezuje z Zemljo in vitalnostjo. Rak si nekako hoče izgraditi svoje telo–bitje, ona–bela omela v homeopatski obliki pa se upira tako Zemlji (materija), kot tudi proliferaciji ali množenju celic. Gospod Victor Bott Iscador v svoji dolgoletni zdravniški praksi svetuje tudi osebam, ki se zdravijo s citostatiki, saj ne povzroča nobenih težav, zato ga lahko brez prekinitev uporabljajo vrsto let. Ne deluje na slepo, temveč koncentrira svoje delovanje v cono okrog tumorja, kjer aktivira dvig telesne temperature. Bolniki, ki so ga uporabljali, so lahko bili obsevani z veliko večjimi dozami radioaktivnih žarkov. Zaenkrat je to edino zdravilo, pa čeprav homeopatsko, ki krepko ojača obrambne sposobnosti strukturacije in preobrazbo vegetativnih sil v sile oblikovanja. Kirurškega skalpela zaenkrat še ne zmore nadomestiti, v večini primerov pa rast tumorja dovolj hitro zaustavi. Injekcije, ki vam jih bo predpisal marsikateri zdravnik-homeopat, si boste morali dajati pod kožo, in sicer v bližino tumorja.
Včasih nas zdravnik v dobrem upanju, a neutemeljeno prestraši, kar je seveda naša krivda-slabost in kajpak tudi njegova neprimerna izbira besed. Pogosto so izvidi polni misterioznih številk, črk, večini nepoznanih označb ali šifer, nakar mora človek ponovno obiskati in morda še plačati posvet pri drugem zdravniku, da bi mu jih le-ta manj skrivnostno in razumljivo obrazložil. Tako so mi vsaj potožili mnogi pacienti iz sosednje Italije. V zdravstveno-psiholoških krogih se že vrsto let pojavlja dilema, ali je bolje, da bolniku povedo, kaj se z njim dogaja, ali da mu pravo diagnozo prikrijejo? Je to njihova pravica, svoboda ali dolžnost, še posebno, če pacient želi izvedeti resnico. Le kdo bo lahko presodil, ali je oseba sposobna sprejeti izziv, pa čeprav vedo, da bodo le tisti, ki so o tem seznanjeni, lahko aktivno sodelovali v procesih nadaljnjega zdravljenja. Če mu tega ne bodo zaupali, bi spet pomenilo, da o njegovi usodi odločajo le oni – zdravstveni delavci, in mu potemtakem nihče drug (kaj šele, da bi si sam) ne zmore pomagati ali ga pravilno usmerjati. Navsezadnje je tudi bolezen pomemben del njegovega življenja ali križišče na poti razpiranja zavesti in verjetno so se delno tudi zaradi tega pojavila temu primerna društva, organizacije, ustanove, kot sta pri nas DAR in HOSPIC, ki skrbijo za človeka vreden pristop in vsestransko pomoč v njegovih procesih prepoznavanja, sprejemanja in preobražanja bolezni. Verjamem, da je dobrih prijemov vzpostavljanja harmonije na trgu tudi pod rubriko prehrambeni dodatki še veliko, vsega naenkrat pa le ne bomo zaužili. Ko nam teče voda v grlo, bi želeli zaužiti vsega po malem ali celo dvojno dozo, toda kot že rečeno, notranja modrost ne zmore prepoznati, prebaviti in sprejeti toliko informacij naenkrat. V primeru, da se odločate sami, izbirajte predvsem tiste moči harmoniziranja, katerim dovolj zaupate ali ste začutili, da so za vas v tem trenutku prave. Ne pozabite na obkladke švedske grenčice, njivske preslice, na že omenjen čaj štirih rastlin, na meditacijo, mentalno dinamiko, avtogeni trening, prošnjo za pomoč in še na marsikaj, kar boste našli v poglavju Strategija prenove.
Ponekod v svetu se tumorja kot katastrofo oblike lotevajo z ogrevanjem. Zanimivo, kajti imunski sistem in njegov proces vzdrževanja oblik bomo brez informacijskih zdravil še najlažje zvabili na želeno mesto ravno s fizično silo toplote. Toda pozor, da vas ne bo kdo še obtožil, da se mu je benigno stanje prelevilo v zločesto, predvsem zaradi »vašega« vročega termoforja, obkladka njivske preslice, toplega obliva… V hudih stiskah je razumska duša pripravljena storiti vse, ko se zalomi pa duša občutkov že išče krivce. Pa saj nimate licence za zdravljenje! Moralno ste pa le odgovorni. No ja, nekateri zdravilci so izredno sposobni, saj delujejo od izvora – duha, duše, skozi vitalnost vse do posledice fizisa, v našem primeru tumorja. Ali ni tudi naše snovno telo tako nastalo, od duha pa vse do snovnega telesa? S pomočjo polaganja rok, misli, prošnje jim uspeva nuditi dovolj pomoči zdravljenčevi ozdravitveni moči. Čeprav ne razpolagajo z dokazi, ki bi zadovoljili priznano znanost, lahko nekaterim še vedno zaupamo. Glina Obkladek gline je izredno učinkovit prijem, ki služi protivnetnemu delovanju. Akutni procesi vnetja so nekakšni poizkusi prebave, pretopitve, izničenja in izločitve vsega, kar je v nas postalo tuje. Vnetje je zato višek življenja, ki se izraža skozi procese množenja določenih mikroorganizmov. Glina pa je bitje, ki je požrešno življenja in vsega, kar je z njim povezano. Čeprav je glina popolnoma mrtva, kar se tiče moči vitalnosti in življenja mikroorganizmov, je prisotna v obeh osnovnih rodovitnih prsteh, glineno-kalcijevi in glineno-silicijevi. Glina skrbi za ravnovesje procesov bazičnosti in kislosti zemlje, njeno najpomembnejše delovanje pa je omogočanje rodovitnosti skozi zadrževanje moči humusa ali črnega zlata, kot so ga nekoč poimenovali alkimisti. Snovne bakterije, izza katerih delujejo njihovi partnerji – elementarna bitja, so v rodovitni prsti in kompostnem kupu dobro »vklenjeni«, predvsem zaradi prisotnosti življenja gline in kalcija v obliki apna (gašeno ali živo), ki smo ga dodali kompostnemu kupu. Če v rodovitni prsti ne bo živelo vsaj 2 % humusa, ne bomo brez uporabe homeopatskih pripravkov ali v slabšem primeru umetnih gnojil resda ničesar pridelali. Naši bivalni prostori (betonski temelji, malta v ometih med zidaki), se tudi hranijo ali živijo na račun naše prisotnosti v obliki vitalnega telesa. Ste že slišali ali opazili, kako hitro propada nenaseljena hiša? Dovolite, da vas še enkrat spomnim, da se najnižje kraljestvo – mineralni svet hrani z najvišjim svetom, z duhom. Živi, se razvija, raste, obnavlja pa se tudi z »delavci« ali človeškim in živalskim vitalnim telesom. Kar spomnite se, kakšen etrski hlad ste začutili, ko ste vstopili v nekaj let nenaseljeno hišo. Toplino doma pa upam, da vsi še kako dobro poznate ali jo želite pridobiti. Nekaj vitalnega življenja zatorej vsakodnevno izgubljamo tudi na račun mineralnega »obzidja,« v katerem živimo. Nič tako hudega, če ga primerjamo s stresom, s katerim se vsakodnevno in vsestransko pridno ožemamo, so kalcijeve spojine bivalnih prostorov le mačji kašelj. Obstaja homeopatski pripravek, ki naj bi spreminjal mrtvi kalcij v živega. Dodajamo ga lahko v beton, malto ali kar že zadostuje, v zadnjo roko barve za beljenje ali barvanje sten v stanovanju. Povrnimo se h glini. Zakaj je mrtva ali prazna življenja, smo delno že izvedeli.
Zato, ker mora zadrževati moči življenja v zemlji in omogočati rodovitnost tal. Z obkladki gline si bomo ravno zato lahko pomagali pri uravnovešanju ali odvzemanju pogojev pretiranega življenja v obliki vnetja. Tudi prebavni proces je vnetje, toda fiziološko. Vnetja z obkladki gline ne bomo zadušili, temveč bomo z njim le pomagali imunskemu sistemu, da bo procese izničenja, pretopitve in izločitve tujkov lažje in bolj harmonično izpeljal. Glina bo tudi bakterijam in bradavicam oslabila pogoje razmnoževanja, saj bo »navlekla« nase kar nekaj moči njihovega življenja in fizične toplote morebitnega vnetja. Glina zatorej ničesar ne daje in ne zdravi, ne odpravlja vzrokov vnetja, temveč omogoča le boljše pogoje vzdrževanja in pridobivanja zdravja. Nekaj podobnega kot presen krompir, s katerim so nekoč čistili srebro, še danes pa ga uporabljamo kot obkladek za zniževanje povišane telesne temperature in pri vnetju želodčne sluznice v obliki sveže iztisnjenega in popitega soka. Z glinenim prahom lahko dokaj dobro očistimo pitno vodo in človeško telo, ki je obremenjeno z biološkimi toksini, usedlinami kemične sinteze ali je bilo izpostavljeno blagemu radioaktivnemu sevanju. Na telesne dele ali kožo, izpod katere so telesni organi, ki so obremenjeni s kronično-degenerativnimi procesi, ne bomo polagali glinenih obkladkov več kot nekaj dni. Vitalno oslabljene telesne cone ali organe bi na tak način še bolj oslabili.
Enako se izogibajmo tretmanom gline na otrokovem trebuščku. Ne pozabimo, da se v prvi sedemletki vitalno telo otroka, ki živi in deluje v trebušni votlini, šele razvija, obenem pa je tudi zelo zaposleno z izgradnjo snovnosti ali fizičnega telesa. Ste že slišali, da muce najraje počivajo na geopatogenih conah in da se z veseljem privijajo k telesnim delom, organom, ki niso najbolj zdravi. Neredko se zgodi, da se že po nekaj minutah mucinega dotikanja in predenja, počutimo mnogo bolje. Včasih se zaradi terapevtskega razdajanja mucino zdravje poslabša, a ponavadi le za kratek čas, dan ali dva. Se vam je ob tem utrnila kakšna »nova« misel, ideja, na primer, zakaj bi se moral terapevt zaščititi, kdo ali katere moči se lahko naselijo iz bolnika v terapevta ali v muco? Z obkladki gline lahko zelo učinkovito zmanjšujemo in omejujemo procese vnetja, četudi se le-ti odvijajo globoko pod kožo, na primer kjerkoli v trebušni votlini ali izza velikih kosti, zobnih korenin. Namreč, mini obkladke gline lahko redno polagamo na dlesen, pod katero se nahaja zobni granulom. S pomočjo oblog glinenega prahu, ki ga moramo vedno dobro pomešati z vodo, ga namazati na bombažno krpo, prekriti z gazo in za uro ali dve položiti na kožo iznad vnetja, nakar vse ovijemo z bombažno rjuho, pokrivalom in volnenim šalom, bi lahko tudi zmanjševali količino zaužitih antibiotikov. Morda se nam jim bo uspelo celo izogniti. O tem se posvetujte z vašim zdravnikom. Bistveno je, da bomo z glino pomagali svoji notranji modrosti, da bo procese vnetja izpeljala mnogo bolj harmonično. Kako glinene obkladke pripravimo, izvedemo, zakaj potem tretirano cono še pokrijemo ali ovijemo z bombažno krpo in toplo tkanino, deko ali šalom, ne bomo na dolgo in široko. Vseeno pa vas moram opozoriti na nekaj pravil dela z glino. ? Debelina glinene obloge na celoten trebuh naj ne preseže dveh do treh milimetrov, na manjše dele telesa, na primer na vnete sklepe, pa lahko nanesemo pol centimetra debel glinen obkladek. Čeprav obkladek gline ni hladnejši od sobne temperature, bi v primeru večje debeline lahko pretirano posegel v termoregulacijske procese imunskega sistema.
Na primer organi trebušne votline, ki trenutno niso podvrženi procesom vnetja, bodo pričeli izgubljati moči toplote in kroženja krvi, s katero je še kako povezan vsak življenjski proces. ? Gline nikoli ne nanašajmo na očesne veke, saj bi se lahko zgodilo, da bi nam izsušila veznico, da veke zjutraj ne bi zmogli odpreti. ? Hladno in vlažno glino težko prenašajo tudi pljuča, ledvica, vodenica, sklepi, še posebno pa ni primerna za vodne in kronično-degenerativne procese otrditve. ? Zvina ali udarca, v kolikor ni prehud in ne presega naših sposobnosti, se najprej lotimo le z enim kisovim obkladkom. Vsak in vsi naslednji obkladki pa bodo arnikini ali glineni, čebulni, kar je mnogo bolje kot mazanje ali oblaganje z ledom. Klistir »Čudno, mar ne, brez pokajene cigarete, prave kave, celovitih žit, dolgega sprehoda, polnega mehurja zaradi zadrževanja urina, hitenja v službi ali brez dobrega počitka, spanca ne grem več kakat,« bi se hudovala razumska duša. »Resno misliš, pa saj so cigareta, kava, dovolj zaužite vode in vlaknine vendarle poživila, nekakšna črevesna metla ali naravna odvajala», se je čudila druga razumska duša. »Rada vama verjamem, toda po nekaj letih intenzivnega življenja ne grem redno na blato, četudi na tešče pokadim nekaj cigaret, popijem pol litra prave kave in vzamem ne ravno blago odvajalo,« se je nič kaj zadovoljno namuznila duša tretjega sogovornika. Smo razumeli sporočilo? »Dobro, toda kaj ima to opraviti s klistirjem,« boste morda pripomnili. Malo in veliko. Temo o klistirju sem namenoma izkoristil za razmišljanje o možnih vzrokih odmika moči peristalitke, ki v debelem črevesju skrbijo za pomikanje človeških iztrebkov v smeri zadnjične odprtine. Obenem pa se mi je zdelo pomembno, da se naučimo, kako si lahko vsaj na neškodljiv in dovolj sonaraven način pomagamo preprečevati zaprtost. Preprečevati in ne zdraviti, se razume. Ste že opazili, kako je prehlajen nos postal bolj prehoden, kako hitro ste postali ponovno lačni, da se vam je občutno znižala povišana telesna temperatura, da vas je prenehala boleti glava in praskati po grlu, bolj natančno žrelu, skorajda v trenutku, ko ste se vsaj zadovoljivo, če že ne temeljito iztrebili?
Poleg ravnokar omenjenega, četudi predvsem simptomatskih pomoči klistirja, se bodo v primeru pravilne izvedbe v trebuh utelešale tudi malce večje moči imunskega sistema. Včasih, ko se pripravlja gripa, je dovolj že en sam klistir in »kelih« gripe gre mimo nas. Nekaj podobnega se dogaja z glavobolom, a le začasno, kajti pravo organizacijo duha bomo trebuhu uspeli dolgoročno zagotoviti le skozi korenito odpravo vzrokov zaprtosti in glavobola. Klistir ali izpiranje debelega črevesja bomo izvedli s pripomočkom, ki ga imenujemo enteroklizma. Imeti bi ga morali v vsaki lekarni in v vsakem domu. V plastično vrečo napolnimo liter do dva mlačne vode, izpraznimo zrak iz cevke, se uležemo na desni bok, na brisačo in spustimo vodo skozi danko v debelo črevo. Takoj zatem se uležemo na levi bok, si zmasiramo predel predzadnjega dela črevesja, ki se imenuje sigma, in se usedemo na wc školjko. S klistiranjem ali pasivnim izpiranjem črevesja uspemo izprazniti le zadnjo tretjino debelega črevesja, zato ni tako učinkovit kot aktivno izpiranje ali hidrokolon terapija (kolonik po slovensko), ki pa ga lahko izvedemo le nekajkrat na leto.
Klistirja ali pasivnega izpiranja se lahko poslužujemo zelo pogosto, saj ne povzroča psiholoških, še manj pa kemičnih odvisnosti in ne iritira ali draži črevesne sluznice, saj ga izvajamo le z mlačno vodo. Izogibati pa se ga moramo vsaj eno leto po operativnem posegu na debelem črevesju, v prvih dveh, treh mesecih nosečnosti, v primeru divertiklov, krvavitev in akutnega vnetja debelega črevesja. Izrecno pa je izpiranje črevesja prepovedano pri vnetju slepiča, saj bi se v primeru razlitja slepiča lahko razvil zelo kompliciran, včasih celo smrtonosen proces vnetja, ki ga imenujemo peritonitis (vnetje potrebušnice). Diareja ni ovira, da si črevesja ne bi smeli izprazniti z navadnim pasivnim klistiranjem. S klistiranjem ne bomo odpravili pravega vzroka diareje, bomo pa vsaj malce očistili in osvežili z rahlim vnetjem pregreto debelo črevo. ANKSIOZNOST IN DEPRESIJA Težko bo ločevati ali postaviti mejo med tesnobo, turobnostjo, skrbjo in strahom na eni, ter pravo depresijo na drugi strani. Vsaka začetna ali le občasna potrtost, tesnoba, skrb, žalost, strah, lahko sčasoma, če vzrokov nismo odpravili, preide v pravo pravcato depresijo. Seveda pa obstaja razlika med občutkom potrtosti in pravo depresijo kot neravnovesjem ali neharmonijo. Če smo kdaj pa kdaj potrti le za trenutek ali morda celo za cel dan, ne bodimo zaskrbljeni, če pa se iz žalosti, tesnobe in strahu nikakor ne zmoremo dvigniti s svojimi močmi, potem prav gotovo že potrebujemo zunanjo pomoč osebe, ki se na to spozna. Hujša oblika depresije se lahko izraža na več načinov, ali s simptomi, znaki, kot so: dolgotrajna žalost, občutek obupanosti, brezizhodnosti, šibkosti, nemoči, pesimizma in manjvrednosti. Vso odgovornost za vse življenjske situacije oseba ponavadi pripisuje sebi in le včasih drugim, pojavijo pa se kaj lahko tudi izguba veselja do čisto običajnih življenjskih aktivnosti, celo do hobijev, težave s koncentracijo, utrujenost, zaspanost ali nespečnost, glavoboli, pridobitev ali izguba na telesni teži, nemirnost, razdražljivost, samomorilske težnje, obup že ob neznatnih razlogih.
Pri nekaterih se lahko pojavljajo celo motnje v zaznavanju časa (zdaj jim čas drvi, drugič se jim zdi, da se je čas kar ustavil), prizadeti obsoja povsem drugače, kot to počnejo njegovi znanci, pogostoma se ne odzove, četudi ga nagovorimo, uteho za svoje težave lahko išče tako v neješčnosti, kot tudi v prenajedanju ali mrzličnem nakupovanju, kar pa kmalu in v večini primerov izgubi svoj čar in povzroči nove in nove frustracije. Pogosto opazijo prve znake depresije naši svojci in prijatelji, zato jim kar prisluhnimo, ko se nas začenjajo izogibati ali celo izjavljati, da smo se precej spremenili, da nas ne razumejo, da nam ne zmorejo več pomagati,… Veliko simptomov, ki se izražajo v depresivnem stanju, je tesno povezanih z zmanjšanimi močmi jetrnih funkcij. Jetra so namreč organ volje, skozi katerega duša ideje, misli in želje preoblikuje v dejanja, kar pa se v depresivnih stanjih skorajda ne dogaja. Ob tem naj vas spomnim vsaj na utrujenost, nejevoljnost, zaspanost, pridobitev na telesni teži ali njeno občutno zmanjšanje, na težave s koncentracijo, nemirnost in razdražljivost. Kronična utrujenost in pomanjkanje elana ali zagona, lahko kaže na slabšo organiziranost ali zmanjšanje energetskih rezerv, katerih center je trebušna votlina, kar lahko izraža ali je posledica predvsem dolgotrajnega in intenzivnega mentalnega naprezanja. Kot ste opazili, venomer ponavljam, da je drevo življenjskih moči tisto, ki je oslabelo na račun pretirane uporabe drevesa spoznanja. Moči intelekta ali orel so tisti, ki v budnem stanju okljuvajo in oslabijo Prometejeva ali naša jetra, zato smo postali tudi bolj ranljivi, kar se bolezni tiče, in slabotnejši v trebušni votlini, torej prebavno-presnovno moteni, kar pomeni preobilni ali še pogosteje, preslabotni, na nek način podhranjeni in podhlajeni. Nemirnost in razdražljivost pa se lahko pojavita tako v primeru, da vitalno in/ali duhovno oslabimo. Vitalnost namreč hrani, vzdržuje in harmonizira moči naše duševnosti, duhovne sile pa bi duševne neharmonične moči depresije, turobnosti, nejevolje, nemirnosti in razdražljivosti tudi morale prevzgojiti.
Vprašanje, ki sledi, mi je nekoč na radijski oddaji RAI iz Trsta, zastavila novinarka, gospa Loredana Gec: »Kaj pa preostali vzroki in dejavniki, ki omogočajo nastanek depresije? Kako pomemben bo dednostni dejavnik ali celo slabo delovanje nevrotransmiterjev, torej biosubstanc norepinefrina in serotonina, ki uravnavajo naša razpoloženja? Tako nekako bi o depresiji strokovna literatura priznane znanosti, ki pa obenem priznava, da so pravi vzroki depresije in anksioznosti še vedno neznani.« Vsekakor bo na nas deloval tudi dednostni tok, katerega moči si prizadevajo, da bi otrok postal enak staršem, vendar ne smemo pozabiti, da sile dednosti, nagnjenosti ali predispozicije hitro ugašajo po petintridesetem letu starosti, ko naj bi jih premagal in oslabil individualni tok svobodne volje. Po mojem mnenju ne podedujemo bolezni same ali celo nagnjenosti, temveč le slabosti, nesposobnosti, šibkosti in slabo organiziranost, utelešenost, uglašenost, prisotnost določenih moči, ki se nam v času življenja lahko okrepijo ali oddaljijo. V našem primeru bodo to lahko slaba organiziranost ali prisotnost duha, razburkanost ali nemirnost duše, in kot že omenjeno, slabša organiziranost naše vitalnosti. Za časa življenja pa lahko, če smo seveda to prepoznali, hoteli in tudi zmogli, omenjene slabosti odpravimo. Nepopolne in enoplastne se mi zdijo razlage stroke, ki depresijo povezujejo s slabim delovanjem nevrotransmiterjev ali s pomanjkanjem določenih encimov in njihovih biokemičnih reakcij. Preučevanje zgolj posledic ali le zadnje, fizične dimenzije bivanja, nas ne bo pripeljalo do vzrokov, kaj šele do pravih in bolj sonaravnih tretmanov harmoniziranja. Z dodajanjem norepinefrina, serotonina ali česarkoli drugega, nikakor ne bomo dolgoročno odpravili resničnih vzrokov depresij, še toliko manj, če so prehrambeni dodatki kemično-laboratorijski zvarki. Enako velja za zdravila, kot so antidepresivi in anksiolitiki. Skorajda v trenutku, ko bi jih prenehali jemati, bi se v primeru, da vzrokov nismo odpravili in se duhovno okrepili, značilni simptomi depresije spet pojavili. Našo neprevzgojeno in strahu polno dušo je izredno težko pretentati. Simptomatska zdravila kemične sinteze nas seveda ne zmorejo ničesar dobrega naučiti. Čeprav jih ponesrečeno poimenujemo zdravila, pa pravega zdravja ne zmorejo prinašati, zato težko verjamem, da bi bila kemija res lahko bolj modra od naše notranje modrosti. Le kdo ali kaj je omogočilo nastanek norepinefrina in serotonina?
Manjkajoče moči in procese, tako vitalne, duševne kot tudi duhovne, ki so seveda izgradili živčni sistem, omogočili nastanek encimov in izvajanje biokemičnih procesov, bo zmoglo uskladiti in oživiti, vzpostaviti, utelesiti le korenito delo na sebi, bachove kapljice, homeopatija za dušo. Ker je stroka nedavno tega še priznavala, da pravih vzrokov depresije še vedno ne pozna dovolj, lahko sklepamo, da se danes že zaveda, da v večini primerov proučuje le posledice, torej fizični nivo in njegove zakonitosti, nikakor pa ne višjih nivojev bivanja. Sam namreč verjamem, da vse začenja in nastaja od zgoraj navzdol, in sicer od duha-projektanta kot primarne ideje, skozi dušo-delovodjo vse do vitalnosti, kot izgrajevalca fizičnosti. Fizično telo pa je le posledica ali zadnja postaja delovanja zgornjih treh stanovalcev človeka kot celote. Poleg nekaterih že naštetih sekundarnih vzrokov depresije, bi jih morali poiskati še v današnjem načinu življenja. Hiter tempo, veliko vsakodnevnih izzivov, močan vpliv medijske ofenzive, ki stopa v svobodo naših misli in občutkov, strah pred neuspehom, visoka pričakovanja in samokritičnost, pomanjkanje pravih vrednot, notranjega miru in zaupanja ter nepoznavanje globljega pomena ali bistva tukajšnjega bivanja, bi kaj lahko pripomoglo k vrtoglavemu porastu depresije. Izziva depresije se ne moremo lotiti zgolj iz trdnega fizično-zemeljskega aspekta, temveč izključno iz celostnega vidika. Trdna tla pa bodo seveda pomenila, da se iz ideje ali poznavanja depresije spustimo na dejanja, torej na samo, čisto konkretno terapijo ali uravnovešanje.
V hujših oblikah depresije bo vsaj na začetku najverjetneje še potrebna pomoč psihiatra, še posebno, če v samem začetku utelešanja in krepitvi depresivnih sil ali moči, nismo imeli prave, dovolj močne duhovne opore, podpore. Bolj kot bomo nepazljivi v začetni fazi bolezni, bolj se bo moč, da ne rečem kar bitje depresija, naselila v nas in zavladala naši duši in duhu, zato bo tudi vedno težje prevzgojiti njene moči. Vse skupaj se kaj lahko začne ob dolgotrajnih obremenitvah ali celo ob nenadnem odmiku duha zaradi šoka ali stresa, ki ga še dolgo zatem ali pa nikoli nismo uspeli »prebaviti«. Še največ težav pa depresija povzroča temperamentu melanholika, ki smo ga okarakterizirali v poglavju Medicina štirih elementov. Če nas nespodbudne misli preganjajo mesec dni, postanejo gospodar naši glavi. V primeru, da jih nismo preoblikovali v pozitivne, bodo v naslednjih tridesetih dneh zagospodarile čustvom v prsnem košu, v prihodnjem mesecu pa še trebušni votlini ali polu volje, tudi volje po spremembi. Ne pozabite, da je še najlažje preoblikovati misli iz negativnih v pozitivne, spodbudne. Veliko težje bo prevzgojiti čustva, kaj šele navade in moči dejanj. V glavi živi duh in ne v prsnem košu ali trebuhu, kjer kraljujeta duša in vitalnost. Zato le budno in pravočasno že na samem začetku. Le zakaj je napisanih toliko knjig o pozitivnem razmišljanju? Zato, da ne dajemo prostora in moči vzorcem, ki skozi neplemenite misli zlahka stopajo… Stanju popolne brezvolje in nemoči se kaj lahko zoperstavi pretirana evforija ali kar manija in že smo pri manično-depresivnem sindromu ali bipolarni motnji, ki bo zanimiva predvsem zaradi vsaj ene posebnosti.
Victor Bott, zdravnik antropozofske medicine, v svoji knjigi Antropozofska medicina, v poglavju o jetrih (str. 113), opisuje manijo in depresijo tudi kot posledico pretirane ali pa premajhne, neznatne absorpcije žolčnih soli v tankem črevesju. Intenzivna absorpcija žolča (planet Mars ali naš bojevnik) nas dvigne in podžge, premajhna količina žolča v tankem črevesju in pozneje v krvi, pa nas krepko poleni. Naj vas spomnim na bolezen ikterus, kjer so žolčne moči zadržane v jetrih, njihova črevesna absorpcija je zato ničelna, mi pa utrujeni in brezvoljni. Poleg drugih prijemov uravnovešanja, vam bo zdravnik homeopat po vsej verjetnosti svetoval pripravka Hepatine D4/Taraxacum stanno cultum v stadiju depresije in Cichorium stanno cultum/Hepatine D4 v vročem maničnem obdobju. Oseba, ki se spoprijema z depresivnimi turobnimi mislimi in občutki, potrebuje dobro razpoloženo družbo ali ljudi s pravimi motivi bivanja, ki vedo kaj jim je tu početi. Neprijetne dogodke se bo potrebno naučiti videti in doživljati v novi, pozitivni luči, skozi dovolj modro življenjsko filozofijo. Tudi športno udejstvovanje usmerja misli k telesnosti ali realnosti, k prijetnim občutkom in uspehu.
Nekoč nam je na predavanju v Strunjanu, ki ga je organizirala Gospodarska zbornica iz Kopra v okviru sekcije Zdrav podjetnik, danes že pokojni psihiater gospod Andrej Marušič, zaupal naslednje: »Antidepresiv Prozak in šentjanževka delujeta na enakem principu. Problem je le v tem, da vam bo zeliščar zelo težko natančno določil dnevno količino zaužite šentjanževke, s katero boste pridobili enak psihoaktivni efekt kot ga ima antidepresiv. V Londonu že lahko kupiš šentjanževko v taki obliki, da ena tableta šentjanževke ustreza eni tableti Prozaka. In po štirih tednih jemanja omenjenega šentjanževega pripravka, se vam ponavadi moči razpoloženja vrnejo na nivo pred depresijo.« Sledi še nekaj podobno spodbudnega, in sicer, kaj sem nekoč, ko sem v lekarni v Trstu čakal v vrsti, ujel skozi pogovor zdravnice in kupca, ki je pričel dvomiti v učinek antidepresiva z imenom Zoloft.
Zdravnica mu je odgovorila: »Depresivno stanje, ki ima zelo globoke korenine, je le vrh ledene gore. Če se nekdo hoče razvijati v vseh pogledih, se antidepresivov ne bo dolgo oklepal, pa čeprav tako določa protokol priznane znanosti. Zoloft moraš ponavadi jemati vsaj dve leti z majhnimi premori, med katerimi lahko prihaja do neljubih recidivov (poslabšanje stanja). Če si hočete izboljšati stanje razpoloženja na bolj zdrav način, lahko poleg Zolofta jemljete še homeopatski pripravek V-C 15 forte, po eno ampulo na dan ali celo dve v obdobju, ko ne jemljete Zolofta. Če je stres doma ali v službi le premočan, lahko samoozdravitvene procese podkrepite s homeopatskim litijem, in sicer 1-6 ampul na dan, ter z eno ampulo homeopatskega pripravka iz zlata, bakra in srebra (oro-rame-argento). Z enako strategijo se lahko spoprimete v obdobju depresije, ko se boste nekoč skupaj z lečečim zdravnikom odločali, katere antidepresive bi izločili iz vašega življenja. Naj omenim še tri bachove pripravke, ki bi vam lahko še kako koristili. Najprej si preberite, katere moči prinaša vsak izmed njih in se odločite. Torej, lahko izberete pripravek pod številko 23 (oljka), 21 (gorjušica) in 12 (encijan). Kam vse vtakne svoj nos razumska duša, boste morda pripomnili. Nič hudega, če bo vsaj komu koristilo, ji pa res ne smemo zameriti. Še posebno, če vemo, da si je prebrala navodila za uporabo nekaterih antidepresivov pod rubriko stranski učinki. Dokler bomo še padali na življenjskih izpitih, izgubljali vrednoto za vrednoto, se utapljali v delu, polno živeli blišč in bedo materializma, toliko časa bo depresija še burila duhove. Le kam smo »založili« koncept duha, zakaj smo pozabili na svoj izvor, pomen tukajšnjega bivanja, in kako najti pravo pot, pa v naslednji knjigi Notranji boj – duhovni boj našega vsakdanjika. O tem, v kolikšni meri je stres lahko pozitiven, saj tudi spodbuja, motivira k vsestranskemu delovanju, kdaj lahko iz kronične utrujenosti, adrenalinske izgorelosti, ujetosti, postane duševna motnja, nismo govorili. To prepuščamo poznavalcem psihosomatike, delovnim psihologom in psihiatrom. Pika.
Kot ste morda opazili, zaporedje odmikov od zdravja ni bilo izbrano naključno. ? Pri sladkorni bolezni prevladujejo v nas moči zaužitega minerala, ki je element zemlja, ? tumor predstavlja pretirano delovanje nepreoblikovanih vitalnih sil elementa voda, ? motnje v krvnem tlaku izražajo premočno ali prešibko utelešenost duše (element zrak), ? pri depresiji pa smo priča nemoči duha, kot elementa ognja, ki ne zmore premostiti vsakodnevnih življenjskih izzivov. ZAKLJUČEK Spoštovani, prišli smo do zaključka knjige, na pa tudi do konca poti odkrivanja sebe skozi skrivnosti moči zdravja in bolezni. Verjamem, da ste dobili, kar ste pričakovali in kar potrebujete za nadaljevanje razumevanja, sprejemanja, premoščanja ovir, ki nam jih nalaga življenje in skrb za zdravje. Letos smo namenili več prostora zahtevnejšim temam vzdrževanja in pridobivanja zdravja ter plemenitenja sebe kot celote, kajti bolj poglobljeno, kot o nečem razmišljamo in pišemo, večje moči poznavanj lahko iz kolektivnega mentala odkrivamo, saj nas vsestransko krepijo le zahtevnejši miselni ter delovni izzivi. Resničnim vzrokom odmika od harmonije, se ne bomo približali le z obravnavo posledic, temveč z večjo širino poznavanja tako človeka, kot tudi pomena našega bivanja na Zemlji. Enako velja tudi za prijeme ali tretmane uravnovešanja uradne in komplementarne medicine, ki naj bi bili vselej odgovorno izbrani in prilagojeni individualnim značilnostim posameznika. Vse kar ste prebrali in kar se vam zdi, da bi lahko bila prava stvar, uporabite v dobre namene. Po dejanjih nas bodo sodili. Vaša morebitna razmišljanja in vprašanja bodo vselej dobrodošla. Življenje in zdravje sta preveč pomembni vrednoti, da bi ju nepremišljeno in prerano izgubili. Želim Vam obilo moči na poti samospoznavanja in služenja pomoči potrebnim!
Hvala za zaupanje!
Vsebina iz knjige:
VSEBINA ZAHVALA 2 SPREMNA BESEDA 4 UVOD 12 I. NEVEDE ZBOLETI IN OZAVEŠČENO OZDRAVETI 15 II. DUALIZEM ZDRAVJA IN BOLEZNI 26 Bolezen 27 Kaj je zdravje 28 Simptomi 29 Zdravila 30 Resnica 31 Pravi vzroki odmika od zdravja 31 Sprožilni dejavniki 33 Dejavniki tveganja 33 Fiziološko in patološko 34 Procesi odmika od ravnovesja nastajajo 36 Vpliv emocij na naše organe 39 III. ČLOVEK – BITJE MNOGOTERIH RAZSEŽNOSTI 42 ŠTIRI DIMENZIJE BIVANJA IN NJIHOVE ZAKONITOSTI 43 Fizično telo 44 Eterično telo 44 Duševno telo 45 Duhovno telo 45 Zakonitosti štirih teles 46 MEDSEBOJNO DELOVANJE ŠTIRIH DIMENZIJ BIVANJA 47 Prenajedanje 48 Bolečina 51 Motnje vida, sluha, okusa in vonja 52 IV. ŽIVLJENJE – NAJVEČJA VREDNOTA 57 V. TRIDELNOST ČLOVEKA SKOZI TOK DEDNOSTI IN INDIVIDUALNOSTI 62 Dnevni vdih in izdih 62 TRIDELNOST ČLOVEKA 66 Tumor in rast 70 Tri vitalne moči 74 Tri svobode 75 Trojnost terapij 78 VI. MEDICINA ŠTIRIH ELEMENTOV 81 Tri organizacije 82 Fizične sile smrti 82 Štirje etri 83 Štirje elementi 85 Smer življenja in smrti skozi moči štirih elementov 90 Večplastni vidiki glavnih organov 94 Srce 94 Ledvica 94 Jetra 95 Pljuča 95 Vzroki oslabitve štirih glavnih organov 96 Kajenje 99 Simptomi jetrno-ledvične vitalne oslabitve 101 Kolerik 103 Melanholik 104 Sangvinik 105 Flegmatik 105 Tretmani skozi moči preobrata ali zasuka 107 Tri višje zavesti 113 Štiri nižje zavesti 114 Štiri elementi periodnega sistema 116 Prevlada ene izmed štirih dimenzij bivanja 116 Homoseksualnost in lezbijštvo 117 Rojevanje in umiranje štirih dimenzij bivanja 119 Štiri sobane srca 120 Fizični, eterični, duševni in duhovni možgani 121 VII. METAMORFOZE, PREOBRAZBE ALI MOČI PREOBLIKOVANJA 122 Tumor kot posledica neharmonične preobrazbe 122 Šola in prva sedemletka 123 Menopavzalne težave 124 Notranji uvid in jasnovidnost 125 Biofiziološka transmutacija 125 Stik z naravo 127 Nekaj besed o raku 128 Zeliščna mešanica štirih rastlin 129 Ponotranjeni ritmi 130 SEDEMLETKE KOT RAZVOJNA OBDOBJA 131 VIII. DOBRE IN VPRAŠLJIVE MOČI URADNE IN KOMPLEMENTARNE MEDICINE 134 Odgovornost zdravljenca 140 Pacient 143 Poznavalec umetnosti zdravljenja 143 Hipokratova zaprisega 146 Imunski sistem 147 Mikrobna teorija – resnica ali zmota 151 Vnetje 153 Vnetja, ciste, kamni 155 Virusi 157 Dva principa zdravljenja, uravnovešanja 158 Pasteurjeva teorija skozi oči ezoterike 160 Anti-bio-tiki 164 Vitamin D3 165 Protibolečinska sredstva 166 Smrtna kazen in navidezna ozdravitev tri dni pred smrtjo 167 Štirje nivoji bolezni 168 Izguba krvi, epileptični napad in analgetiki 169 Mentalno bolni skoraj nikoli telesno ne zbolijo 170 DOBRE IN VPRAŠLJIVE MOČI ZDRAVILSTVA 171 Štiri smeri poznavanj terapevtov 172 Izbira zdravilca 174 Radiestezijski instrumenti 176 Odgovorno delo zdravilca 177 Samoozdravitveni procesi 179 Obisk pri jasnovidcu 181 Karma 183 Aktivne in pasivne misli 184 POTI INICIACIJE 184 Vrtenje čaker 186 Polaganje rok 187 Meditacija 190 PSIHOSOMATSKI VZORCI 192 Psihosomatika kože 195 Koža kot funkcija in moči, ki jih prinaša, ter procesi, ki jih v nas aktivira 196 Kristali 199 IX. POGOSTI ZDRAVSTVENI IZZIVI 201 SLADKORNA BOLEZEN 201 Znaki ali simptomi diabetesa 202 TUMOR – RAK, SKRIVNOST STOLETJA 205 Meso, proso in paradižnik 214 SRCE IN OŽILJE SKOZI POVIŠANI ALI ZNIŽANI KRVNI TLAK 217 Nizek krvni tlak 218 Razširitev srca – presnovni tip izrazitih diastol 219 Otrditve in strukturacije srca 220 Simptomi nizkega ali visokega krvnega tlaka 222 Prijemi uravnovešanja 223 ANKSIOZNOST IN DEPRESIJA 224 ASTMA 229 ANOREKSIJA 232 GLAVOBOL 233 ŽIVČNI SISTEM KOT DUŠEVNI INSTRUMENT ZAZNAVANJA 234 Ali resnično obstajajo motorična živčna vlakna 234 SPOMIN IN SPOSOBNOST SPOMNITI SE 236 Misli in razmišljanje 238 X. STRATEGIJA PRENOVE 239 Izprežimo in si odpočijmo 241 Vaje za krepitev duha in prevzgojo duše 245 Čajne mešanice 248 Tinkture 249 Bachovi cvetni pripravki 249 Harmoniziranje z močmi planetov in ozvezdij 250 Kako in zakaj delujejo pripravki harmoniziranja 250 Olja in mazila 254 Rastlina in elementarna bitja 254 Delovanje homeopatije 256 Kako jemati homeopatske pripravke 258 Začetno poslabšanje stanja 260 Pravila jemanja zdravil 262 Moč pojasnila 263 Priporočila glede jemanja zdravil 265 Dejavniki, ki zmanjšajo učinek terapije 269 Priprava na operativni poseg 269 ŠTIRIDIMENZIONALNA STRATEGIJA PRENOVE 270 Znaki pomanjkanja moči imunskega sistema v treh polih 274 Kako okrepiti trebuh, prsni koš in glavo 275 Priložnosti za spremembe 278 OSNOVNI PRIJEMI PRIDOBIVANJA RAVNOVESJA 281 Glina 281 Morsko blato 284 Obkladek limoninega soka 285 Skuta 286 Klistir 286 Pitje vode 288 Telesna aktivnost 289 Počitek in spanje 291 Glasba, petje 295 Kaj pa veselje, ples in smeh 295 Otroci v srcu 296 Prošnja za pomoč 297 Smrt zaradi bolezni 302 Pomoč skozi dvanajst svetih noči 305 Terapevtska evritmija 310 Hrana in zdravje 314 Štiridimenzionalni vidik poti in stranpoti vegansko-presnega prehranjevanja 315 Uživanje mesa 318 Nekaj besed o veganstvu, presnojedstvu in postenju 319 Pasti prehranskih teorij 320 ZAKLJUČEK 322 LITERATURA IN VIRI 323 BESEDA O NAŠEM DELU 324 Poletne delavnice 324 Knjigi 327 Skripta 328 ZA ZDRAVO IN HARMONIČNO ŽIVLJENJE 332 Medalja – obesek za ključe 332 Zaščita pred sevanjem mobilnega telefona 333 Zdrav cement 333
