Čeprav otroka v prvih sedmih letih življenja spremljajo le starši in vzgojitelji, bo slej ko prej prišel v stik (in v "obdelavo") tudi z učiteljem. Beseda učitelj je že sama po sebi precej enostranska in ozka, saj pomeni le osebo, ki usmerja, polni, pomaga odtiskati in preoblikovati otrokove možgane.

"Učiteljeva" funkcija, dolžnost in misija, če želimo, naj bi v vseh pogledih daleč prešla zgoraj opisane in "zadane" naloge tega poklica. Prepoznal naj bi, kaj in kdo se skriva v višjem jazu otroka in mladostnika, kakšne sile in moči prinaša, kakšni so njegovi talenti, nagnjenja in potrebe. Sprevidel naj bi slabosti, težave in nesvobodo njegove duše in jo usmerjal k pravim, dobrim in resničnim mislim, čustvom in dejanjem. Pomagal naj bi jim okrepiti njihove duhovne kvalitete in jih varno vodil, skozi obilico preizkušenj in skušnjav polno življenje.

Odveč bo poudarjati, da je "ta pravi učitelj" – vzgojitelj le tisti, ki je pri sebi že veliko postoril, premagal, preobrazil in oplemenitil in se že marsičesa osvobodil. Ta poklic ali poslanstvo naj bi mu bilo res "pisano na kožo" (odtisnjeno vse tja do fizisa). Ni dovolj, da ga je v ta poklic pripeljal vozel karme (duša), temveč aktivna, zavestna in ljubezni polna, svobodna odločitev duha.

Le on naj bi mlademu iskalcu odpiral poti in vzdrževal varen kanal, za mehkejši spust in ozaveščenje. Odpiral naj bi zavest, odstiral zastorje, svetil kot svetilnik, jim nudil (lep) pozitiven zgled in vzbujal entuziazem (imeti na voljo in najti pravi smisel in odnos do življenja). Nudil naj bi jim varnost v vseh pogledih, jih bodril ob neuspehih, v njih vzgajal čut za ljubezen do samega sebe, do vseh zemeljskih svetov in duhovnega sveta, hkrati pa jim tudi pomagal, da se bodo zmogli postaviti na svoje noge, si ustvariti svojo duševno kožo in osmisleno prihodnost. Če bi jim poleg tega postal še prijatelj, se z njimi večkrat pošalil, pokramljal, jih potrepljal po rami, odigral kakšno tekmo, sodeloval na prireditvah, si boljšega vzgojitelja – sopotnika – vodnika skorajda ne bi mogli zamišljati. In nazadnje, le kdo med nami ne pozna topline pogleda, ki nas povezuje z otrokom. En sam pogled, rahel premik glave – sta dovolj, da spozna, da dela prav, da ga občudujemo, da smo ob njem in na njegovi strani.

Vse do svoje mere, bi pripomnili. Kaj pa avtoriteta, naš prosti čas, otrokova svobodna volja, skratka, preveč obveznosti. Kakšno vlogo imajo pri vsem tem njegovi starši? Najtežji poklic je vsekakor postati in biti pravi in izbrani oče ali mati. Takoj za družino pa stoji vzgojno-varstveni sopotnik. Največkrat mu ni težko prepoznati in sprevideti starševskih napak, nerodnosti, nepoznavanja in morda celo malomarnosti, ki jih bo treba popraviti, pojasniti in ponižno z dobrim zgledom preobraziti. Za ves trud in čas, ki ga boste namenili za to vaše poslanstvo, vam ne bo nikoli žal, razen če od staršev ali otrok karkoli pričakujete ali to počnete le zgolj zaradi interesa. V takih primerih pač niste najbolj svobodna osebnost. Lahko pa to še vedno postanete. Koliko ur boste porabili za uresničitev projekta, kaj boste za to žrtvovali ali se celo prikrajšali, je povsem vaša odločitev.

Če nismo razumeli naše karme ali začrtane poti, kako bomo šele otrokovo? Njihove sanje, ideali, inspiracije pa ostajajo in se mnogokrat ne uresničijo. Če jim kot sodobna družba tega ne omogočimo, se kaj lahko sprevržejo v iskanje bližnjic, kot so alkohol, droga in samomori. "Žalosten konec poti za tukajšnje oči." Da o nadaljnji poti, večnosti duha, niti ne razmišljamo.

Naj za konec omenimo še Paracelzusa – kot resničnega modreca, poznavalca, iniciatorja, zdravnika in vzgojitelja človeštva, če želimo. Njegov študij in delovanje sta obsegala štiri obsežna področja univerzalnega vedenja. Poglejmo si, kaj je zanj pomenilo poznavanje, pridobljeno s študijem duhovnih resnic, prinešeno v vsakodnevno življenje:

1. Filozofija je zanj pomenila poznavanje oziroma prehod iz mrtvih misli opisovanja (analiza) v živo svobodno misel, ki zmore razumeti, povezovati in se še bolj približati resnici. Prava filozofija naj bi se naslanjala predvsem na študij in prepoznavanje narave, bistva, ideje,…
2. Duhovna astronomija, predhodnica današnje, ne povsem popolne astrologije in zelo materialne astronomije, je bila temelj za študij delovanja duhovnih hierarhij v našem Sončnem sistemu.
3. Alkimija – kot antično ime za današnjo hemeopatijo je in naj bi še danes pomenila prehajanje in vstopanje v naravne procese ter njihovo preobrazbo (topljenje, čiščenje, koagulacija,…).
4. Vrlina (notranja moč) pa je pomenila moralnost. Predstavlja nepogrešljivo kvaliteto, ki nam omogoči povezavo in učenje iz vrelca filozofije, duhovne astronomije in alkimije.
   Ali ne bi podobne kvalitete lahko plemenitile tudi zdravnika, duhovnika in vzgojitelja?

Tudi televizija, podobno kot zgodnja intelektualizacija, prinaša motnje v razvoju osebnosti. Vsem najbolj znani šibki točki pogostega gledanja televizije sta postopna izguba fantazije ali mlajše sestre imaginativne zavesti (sposobnost predstavljanja, aktivno ali pasivno, avtomatsko videnje slik) in njeno žarčenje (sevanje) v bližnjo okolico. Strokovnjaki elektronike, zdravniki in radiestezisti zato svarijo, opozarjajo in odsvetujejo gledanje in počitek v prostoru, kjer se nahaja TV sprejemnik, pa čeprav je njegovo sevanje nevarno le v oddaljenosti do dveh metrov.

Poleg nas, partnerja in/ali otrok naj v spalnici ne bi prebival nihče, še najmanj pa "škatle" na elektro-magnetni pogon. Odveč bo omenjati tudi odtujevanje in krhanje zakonskih odnosov, zanemarjanje otrok, pomanjkanje nočnega počitka - in še bi lahko naštevali. Prepričani smo, da smo v njej že vsi prepoznali in jo delno tudi sprejeli kot pravo hišno TV skušnjavo. "Po celodnevnem delu imam menda pravico preživeti ostanek dneva na kavču, fotelju in si ogledati mojo najljubšo oddajo", bi marsikdaj najraje pripomnili. Če pa ste že dovolj trdni, (kar se duha tiče) boste v njej (družinskem "prijatelju") prepoznali neke vrste močno "drogo" in se raje ugriznili v jezik. Če vam jo bo kdaj pa kdaj tudi uspelo ugasniti in se raje poigrati z otrokom, potem ste že na dobri poti.

Poglejmo si še, kaj nam bo o njen razkrila in zaupala naša nizko čuteča duša: "Z možem se vsako popoldne, ob vikendih pa največkrat že zjutraj odločiva, da bova skupaj gledala televizijo. Moža sicer še ni prevzela in pravi, da jo gleda, ker je pač meni tako všeč. Mož in moji možgani mi pravijo, da je slika dovolj ostra, da na slikovnem pladnju prepoznajo motive in igralce, in sicer predvsem zaradi mentalnih shem in idej, ki so si jih ustvarili v teku življenjskih izkušenj.

Vsaj tako pravijo. Raje jima kar zaupam, saj jih sama ne vidim in se zato z njima o njih niti ne morem pogovarjati. Lahko pa se skupaj pogovarjamo o 625 vrsticah, polnih svetlečih ali temnejših, prelivajočih se pikic. Svojim čutom povsem zaupam in vse kar vidim z navdušenjem sprejmem, zato verjamem, da je ta reč vsaj kar se mene tiče, resnično dobra za vzgojo in sprostitev. Če mi mož reče, da na ekranu vidi konja, sem vsa zadovoljna, saj ga v istem hipu moje oči že razstavijo na tisoče majhnih zrezkov, okroglih barvnih pikic. Le pomislite, kakšna prednost je v razstavljanju in ponovnem sestavljanju. Moram se pohvaliti, da se je moj intelekt razvil prav zaradi vsakodnevnega večurnega analiziranja "elektronov" in pikic, ki kar bruhajo z ekrana - in zaradi sestavljenk (puzzle), ki so moja poslastica v prostem času.

Veliko bolj so zanimive, kot pa moževe kocke, poslikane vsaka s celim likom, živaljo ali rastlino. Kako dolgočasno. Možu tudi nič kaj rada ne verjamem, ko mi opisuje zeleno travo in listje, saj jih zaznavam rdeče. Vsekakor verjamem le svojim očem in ušesom, pa čeprav ima on , "vsevednež" (mož namreč) na izrečene besede in posnetke v dnevnih poročilih vedno svojo resnico. Seveda ga prepričujem, da se moti, da možje, no, kako se že imenujejo spikerji, napovedovalci in novinarji, menda že vedo, kaj govorijo. Najbolj pa me razkuri, ker me le posluša in me niti ne skuša prepričati o resničnosti svojih mnenj. Pa taka ponižnost. Verjetno dvomi v moje sposobnosti razsodbe. Kar naj verjame, da morda le pozna resnico.

Če se uspe vsega spomniti, še ni rečeno, da ima tako dober spomin kot jaz. Če intenzivno gledam risanke, lahko zelo močno odtisnem svoje vtise, ki se poznajo ne le na mojem eteričnem poslancu, temveč tudi na fizičnem služabniku. Tako me vsaj spoznata kot gospodarja in vesta, kdo jih hrani in izgrajuje. Če ne bi imela televizije, bi najina, pravzaprav moja otroka rasla kar v fantaziji in v moževih prepričanjih. Slišala sem, da obstaja še bolj precizna televizija z visoko definicijo. Ta bo ta prava. Ekran ima še več vrstic in še več pikic. Slika bo zato še bolj jasna. V laboratoriju že vedo, zakaj vlagajo v vedno močnejše elektronske mikroskope, zakaj analizirajo kri, urin in druge telesne tekočine, tkiva ali izločke. Le moj mož tega ne razume. Bog, če obstaja seveda, naj mu le podari malo pameti.

No, dovolj bo diskusije, mudi se mi, moram še kaj postoriti in nahraniti svojo dušo. Joj, pa še Esmeralda je na sporedu. Hvala in vsa čast tistemu, ki je iznašel televizijo. Le kaj bi brez nje?