Pozdravljeni!
Tokrat smo se odločili za niz kratkih novic v obliki nadaljevanj na temo uma, ki ga lahko poimenujemo tudi Izzivalec ali Nasprotnik nam kot duhu. Vsebino sem pred nekaj leti v obliki fotokopij v italijanskem jeziku prejel od znanke Maure iz Trsta. Čeprav sem pred tem dogodkom že prežvečil vsebino knjige Eckharta Tolleja z naslovom Zdaj, me je tokratno delo poklicalo do te mere, da sem ga zvečer v postelji zmogel kar nekaj ur brati, ne da bi mi fotokopije spolzele z dlani. Na vsebino sem nato skorajda pozabil, čeprav se mi je večkrat »prikazala«, ko sem na primer odprl določen predal, pogledal na polico ali škatlo s podobnimi vsebinami, vse dokler mi je ni že delno prevedeno postavila na mizo dolgoletna sodelavka Jana, rekoč: »Verjamem, da bo vsebina zanimiva, vem, da bo še kako primerna za mnoge naročnike naših novic. In tako se je začelo, čeprav je od odločitve za prevajanje in objavo minilo že skorajda pol leta.
Dovršeno delo na sebi zahteva, da se dodobra spoznamo, da se najprej vprašamo:
Kdo sem kot bistvo bivanja in kaj mi je tu početi?
Kdo vse je del, člen ali bitje mene kot celote?
Je morebiti v meni kot fizično-snovnem, eterskem, duševnem in duhovnem telesu kot zavesti še kdo prisoten, ki morebiti vodi, hoče voditi moje življenje v obliki razmišljanja, govorjenja, čutenja in delovanja ali udejanjanja?
Kaj počnejo v meni vzorci ali dvojniki in komu v meni nudi dom, zatočišče/polje delovanja svet podzavednega in nezavednega?
Kam bi uvrstil svoj ego ali nižji Jaz, kam tri Višje zavesti?
Namig, moto ali sporočilo: »Človek, spoznaj se in odkril boš Očetov Namen in to ne le svojega Osončja, temveč celotnega Vesolja,« bi lahko primerjali s: »Spoznaj telesno celico in odkril boš Sončni sistem in obratno.« Kar se nahaja v majhnem, je prisotno tudi v velikem, kar je zgoraj, je tudi spodaj, kar je zunaj, bdi in deluje tudi v naši notranjosti. Za vse, kar se dogaja tukaj, išči prave vzroke drugje, še dandanes velja, tako za našo vidno-snovno, kot tudi nevidno, neotipljivo okolico. V mislih imam zakone Hermesa Trismegista (Trikrat Veliki) kot največjega modreca tretje, 2160 letne Postatlantidske civilizacije – Antičnega Egipta.
Kot smo lahko razumeli, bo za delo prepoznavanja, sprejemanja in osvobajanja kot prevzgajanja Šepetalca, Izzivalca ali Nasprotnika v nas kot celoti potrebnih kar precej moči duha tudi v obliki poznavanj in discipline v pridobivanju svobodnega razmišljanja, sčasoma pa tudi svobodnih čutenj in delovanj, ki ne bo vezani na zaznave skozi organe čuta, računico in prisilo, hotenje uma in ega. Ne pozabimo, vse izvira v Duhu in se k Duhu kot Zavesti vrača. Zavest je zdravnik in zdravilo sedanjosti ter prihodnosti, zato si skozi pretirano uporabo uma ne bomo zmogli vzdrževati, kaj šele pridobiti celostne ali večplastne harmonije oziroma zdravje. Večja kot bo uporaba Drevesa Spoznanja (um, intelekt in razum), bolj bodo slabele moči Drevesa Življenja v obliki življenjskih = eterskih procesov, katerih dom je v trebušni votlini.
In še nekaj, Živi in Svobodni Človek ne bomo zmogli ostati, kaj šele postati v primeru, da ne osvobodimo oziroma ne pridobimo svobodnega razmišljanja. Več o tem si lahko preberete v enih izmed naših preteklih novicah z naslovom Koncentracija in ostalih pet Steinerjevih vaj v treh delih ter Meditacija skozi antropozofski pogled.
Nasprotnik našega Zavedanja
Kdo uporablja naš um
O svojih dejanjih odločajmo zavestno
Delujmo brez pričakovanj
Katerikoli rezultat sprejmimo z vedrino
I. Si že kdaj videl svojega Izzivalca ali Nasprotnika?
Milijarde človeških bitij živi na naši prelepi Zemlji. Neskončno je vsakega izmed nas obdarilo z zelo močnim orodjem kot inštrumentom, ki je skorajda vedno podcenjeno ali v najslabšem primeru nerazumljeno, orodjem, ki je ljudem od nekdaj omogočalo in še danes dovoljuje, da bolj ali manj zavestno ustvarjajo, kar hočejo, kar si želijo.
Zelo močno, tako močno orodje, katerega uporaba zahteva pravo pozornost in zavedanje. Namreč, tako kot se le-to lahko uporablja za ustvarjanje mojstrovin lepote in harmonije, se lahko uporablja tudi za ustvarjanje pošasti, neharmonij in trpljenja.
Človeški um oziroma naš um je izredno močno orodje, čeprav je v svojem osnovnem delovanju zelo preprost. Pa vendar, njegova ogromna moč lahko v kombinaciji s preprostostjo upravljanja in nezavedanjem njegovih potencialov oblikuje in hrani tudi nekaj, kar ne sodi v naše načrte. Nekaj, kar namesto, da bi nas podpiralo, jemlje energijo. To nekaj ima trenutno pod svojo oblastjo veliko večino človeških bitij na našem planetu.
Navidezno normalno stanje uma večine ljudi ob koncu izobraževalnega procesa, ki je bilo izpeljano od naših predhodnikov in razumljeno kot trenutni posnetek njegove dejavnosti je v katerem koli trenutku naslednje: zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzbbbbbbbbbbbbbzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzbbbbbbbbbbzzzzzzzzzzzzzzz
Skorajda vsi, ne glede na raznolikost, kot so: država, spol, starost, kultura, izobrazba imamo skupno ali si delimo to lastnost. Mi vsi.
Intenzivnost uma se lahko spreminja glede na nekatere kulturne dejavnike, kot so pridobljena izobrazba ali etične vrednote družbe, v katerih smo bili rojeni. Obstajajo namreč kulture in družbe, ki omenjenih lastnosti ne razvijajo samodejno. Poleg tega je lahko njegova intenzivnost bolj ali manj poudarjena glede na lastnosti posameznika kot osebnosti. Toda po določenem trenutku, kar je značilno za dobo takoj po zgodnjem otroštvu, lahko tako imenovana normalna umska dejavnost človeka, glede na to, da si jo deli milijarde posameznikov na Zemlji, postane normalno stanje človeškega uma.
Kaj porečete?
- Ali je sredi tega kaosa še mogoče jasno razmišljati?
- Ali je mogoče videti in/ali gledati stvari dovolj pozorno in jasno v primeru, da v naši notranjosti ostajamo v opisanem stanju uma?
- Ali bi lahko pozorno prisluhnili nečemu ali nekomu v primeru, da bi se v zunanji realnosti znašli na mestu, kjer je v ozadju takšen hrup nenehno prisoten?
- Se lahko danes še čudimo, da ravnokar omenjena zmeda lebdi v glavah skorajda vsakega človeka na tej Zemlji?
To je prvi odtis na bregovih Zavedanja nečesa izmuzljivega in izmikajočega, kar neločljivo deluje na vsakega človeka na enak način. Zmedenost, nezmožnost koncentracije, nekonstantnost.
»
To, da ne zmorem prenehati razmišljati, je huda nadloga. Pa vendar se tega ne zavedamo, saj skorajda vsi trpimo za tem, zato smo to sprejeli kot nekaj povsem normalnega. Normalnost? Naravno je, da obstaja še druga plat medalje. Na tej čudoviti Zemlji obstajajo ljudje, katerih naravno stanje uma predstavlja Tišina. Ogromen prostor, v katerem zaznavajo in slavijo v miru in radosti vse, kar je, kar jim omogoča, da čisto in jasno mislijo, vidijo, da pozorno poslušajo in na tak način ustvarjajo občudovanja vredne stvaritve živahnih lepot in harmonij. To se lahko zgodi zato, ker so v sebi premagali nekaj, kar jim ni dovoljevalo, da bi bili to, kar v resnici so. (Eckhart Tolle)
»
Nekdanji šamani so tako stanje uma poimenovali Notranja Tišina glede na to, da je stanje, v katerem zaznavanje ni odvisno od čutov, temveč od druge sposobnosti človeškega bitja, sposobnosti, ki iz nas napravi čarobno bitje, sposobnosti, ki je bila pri mnogih oslabljena ne s strani njih samih, temveč skozi nek tuj neznan vpliv. (Carlos Castaneda)
»
Kako so nekateri zmogli doseči tak rezultat, zakaj so si ga želeli doseči in kaj vse jim je preprečevalo, da bi ga dosegli?
»
V primeru, da želite uresničiti Prebujenje, ga morate vaditi tukaj in zdaj, ne da bi za hip odlašali. (Dogen Zenji)
»
Drugi neulovljivi odtis na obalah Zavedanja je zlahka viden. Ste sposobni s svojo voljo prekiniti nesmiselno in nenehno umsko ali miselno dejavnost, ki neprestano naseljuje vaš um? Tega jalovega vrtinčenja uma ne zmorete prekiniti za več kot dve ali tri sekunde in to celo s pošteno mero truda. Seveda lahko mislite, da je to normalno in zabavno, da to dejansko tudi "mislite". Um, ki artikulira misli skozi enega od svojih procesov razmišljanja, misli oziroma verjame, da nekoristnega mletja ne zmore prekiniti. Ali bi lahko bilo še kako drugače? Ali lahko um misli, da ne razmišlja, da ne bi razmišljal?
Kakorkoli, ta preprosti test vas sooča z vrsto neizpodbitnih dejstev:
- Prvič: Vaš um ni pod vašim nadzorom, kajti če bi bil, bi lahko prenehali z nepotrebno miselno aktivnostjo kadar koli, za kolikor časa bi hoteli in nikakor ne le za dve ali tri sekunde.
- Drugič: Poskušali ste ustaviti svojo miselno aktivnost, a vam ni povsem in za dolgo uspelo. Iz tega torej sledi, da je »nekaj« v vas poskušalo prekiniti miselno aktivnost, ki se neprenehoma dogaja v vaši notranjosti, kar vam je za nekaj trenutkov tudi uspelo. Torej, to "nekaj" je bilo sposobno opazovati in voditi miselne procese onkraj uma. In če je res tako, to "nekaj" v vas ni vaš um, ki artikulira misli. Še več, to »nekaj« v vas ni um, ki artikulira zmedene, nekoristne, neustavljive misli.
Pa vendar, če v vas obstaja »nekaj«, kar ni um, ki misli ali se poslužuje ravnokar omenjenih nepotrebnih misli, kdo potem ste? In zakaj vam vaš um, ki razmišlja, pogostoma uide izpod nadzora? Če vam vaš razmišljajoči se um uide izpod nadzora in vi niste ta um, od kod potemtakem izvirajo vaša dejanja?
Kakorkoli, misli uma, ki nas ovirajo ali svarijo, odvračajo od Bistva, ki obenem ustvarjajo tudi dvome in strahove, NISO TO, KAR V RESNICI SMO, KAR SMO KOT BISTVO.
II. Oblači se v črnino in meglo, boji se Svetlobe
V človeških bitjih delujeta dve vrsti uma. V resnici je "um" beseda, ki ne ustreza povsem definiciji človeških mehanizmov, ki v naši notranjosti delujejo zato, da bi nam omogočili vrednotenje ter interpretacijo realnosti. Kakorkoli že, v tem kontekstu jo bomo uporabili predvsem zaradi priročnosti.
- Kar zadeva njuno globino, je prvi - Površinski um tisti, ki je bolj viden, izražen, ki ga srečamo takoj, je um, ki uporablja notranji dialog kot element samopotrjevanja in samoohranjanja oziroma neminljivosti. Ta um bomo od zdaj naprej imenovali Površinski Um.
Njegove značilnosti so preproste, in sicer: Površinski Um je v nenehnem dialogu sam s seboj, povsem osredotočen na preteklost ali prihodnost, vse racionalizira v smislu dobička in izgube, glede na to, kako zmore interpretirati realnost, odločitve pa sprejema le na podlagi preteklih izkušenj. Vsakih nekaj minut spreminja ideje in usmeritve. Načrtuje vse, kar je mogoče načrtovati in izračuna vse, kar je mogoče izračunati. Ni sposoben prave koncentracije kot navzočnosti ali čuječnosti, zato je njegovo naravno stanje sledeče:
zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz
Neprestano se pogovarjamo ali sami sebi govorimo o našem svetu, ki ga ravno zaradi tega notranjega dialoga ohranjamo, obnavljamo, mu vlivamo življenje in energijo.
»
Medtem ko si govorimo, da izbiramo svoje poti, ponavljamo iste odločitve in iste poti vse do dneva Smrti, saj smo vse do zadnjega dneva življenja ponavljali iste stvari. (John Michael Abelar)
»
- Pod Površinskim Umom obstaja drugi um, ki je veliko bolj tih, ki zaznava realnost, ne da bi jo miselno tolmačil, ki ve, katera pot je za nas najboljša in nam to sporoča skozi občutke, tudi čustva ter posledično čutenja. Glede na to, da njegovo delovanje ne temelji na mislih, temveč na energijskem vrednotenju sedanjega trenutka, nam kaže pot, skozi katero se ne bomo več opirali na kakršenkoli izračun o dobičku ali izgubi, niti na pričakovanje določenega rezultata. Ta Tihi Um nima nikakršne potrebe, da bi delal načrte ali projekte, ki bi bili usmerjeni v predvideno in nekoč zapadlo, pretečeno prihodnost, saj prihodnosti ne uporablja kot izhod v sili ali beg in ne sprejema odločitev izključno na podlagi preteklih podatkovnih baz, izkušenj iz preteklosti. Preteklosti namreč ne uporablja kot nespremenljiv model sedanjosti. Od zdaj naprej bomo ta um imenovali Globoki Um.
»
Trenutno je dovolj, da ponovim, kar sem ti že povedal o obeh umih. Eden izmed njiju je naš resnični um, ki je produkt naših življenjskih izkušenj, je um, ki le redko spregovori, saj je bil poražen in potisnjen v témo. Drugi um, ki ga uporabljamo vsak dan v katerikoli dejavnosti dneva, pa je tuja namestitev. (John Michael Abelar)
»
Dva načina, s katerima sodelujemo z našim obstajanjem kot zemeljskim bivanjem in si razlagamo realnost, sta zatorej notranji dialog, ki je povezan s Površinskim Umom in občutki, čutenja, ki so vezani na Globoki Um. Vendar pozor! Kar tukaj imenujemo občutek, čutenje se NE nanaša na čustva, saj se besedi in njun pomen močno razlikujeta.
Čustvo je običajno doživljanje duše in posledično reakcija, odziv snovnega telesa na neko izkušnjo ali na sliko kot predstavo, celo na notranji dialog, ki ga Površinski Um povezuje s pogoji, ki so čustvo aktivirali. Ta asociacija se hitro izvede na način, da mehanično sproži isto reakcijo telesa oziroma isto čustvo vsakič, ko se ponovijo iste, enake ali vsaj zelo podobne notranje ali zunanje razmere, četudi takšne razmere doživljanja kot pogoji ne vključujejo, ne prenašajo nobene potrebe po čustvu, čustvovanju.
Na primer, predstavljajmo si, da se neka oseba z nami obnaša neprimerno in kar se nas pri njej dotakne je klobuk na njeni glavi. Od takrat naprej Površinski Um nezavedno povezuje moči nevljudnosti z določenim klobukom. Na tak način bomo vedno, ko bomo srečali osebo s podobnim klobukom, v sebi zaznali nelagodje, neprijetno čustvo, zaradi katerega se bomo umaknili ali postali brez razloga nesramni, četudi je oseba, ki ga nosi, bolj vljudna od vseh, ki smo jih imeli v življenju priložnost spoznati. Ta reakcija je čustvo: naša duša bo pozneje skozi fizično-snovno telo sprožila nekakšno mehansko, pridruženo ali soudeleženo čustvo, ki je navsezadnje popolnoma neresnično, nestvarno, nepotrebno.
»
Definicija besede čustvo: iz lat. EMOTIONEM; iz EMOTU iz EMOVERE = prenesti ven, stresati; prežeto s podrobnostmi, daje, ki dodaja moč dejanju izraženemu z besedo, s katero je le-to združeno; E MOVERE = vznemiriti, premakniti,...
»
Površinski Um in čustva potujejo tesno povezano. Kasneje si bomo podrobneje ogledali, kaj to pomeni, saj je čustvo mehanizem notranjega dialoga oziroma temeljni element, ki ga je potrebno čim bolj dovršeno ali v celoti razumeti.
Občutek pa je nekaj nedoločljivega, kot neznatno in občutljivo notranje ozadje, ki nam nenehno posreduje informacije o tem, kako najbolje komunicirati z Energijo oziroma Bitji, Zavestmi kot nesnovno realnostjo, ki nas obkroža.
To neopredeljivo, nedefinirano notranje ozadje je skorajda vedno zadušeno s Površinskim Umom, ki sčasoma kaj lahko postane tudi močno in dominantno, še posebno, če mu to dovolimo, ne da bi se mu upirali in mislimo, da v njemu prepoznamo svoj »pravi notranji glas, ki ve«, kaj je za nas najboljše oziroma nam ali njemu v prid, se razume, ter zna to tudi premeteno vsiljevati.
Vsakemu od nas se je že zgodilo, da se je počutil razdvojenega med notranjim duhovnim potiskom, sestavljenim iz pravih občutkov ali čutenj, usmerjenim k določeni izkušnji ter nizom racionalnih misli, ki so nas na nek način skušale posvariti, nam nekaj pravega odsvetovati ali nas od tega odvrniti ter nam vriniti ravno toliko dvoma, da nam bo zmogel odmakniti še zadnje moči zdravega navdušenja. V skorajda vseh primerih, ko imamo opravka s človeškimi bitji, ki niso ravno usposobljena za hitrejše, popolnejše procese razpiranja Zavedanja ali Zavesti, ima prednost razumsko ali bolje umsko razmišljanje, pravi občutek ali čutenje pa se zavrača, dokler le-ta povsem ne ugasne.
Ali zaznavamo potisk k novi izkušnji? Tudi na tak način se rojeva notranji dialog dvoma, skrbi, strahu. Pojavijo se čustva strahu in zmedenosti, ki so nanj vezana, saj jih povzroča isti notranji dialog. Res je, nova izkušnja bo odložena oziroma odmaknjena od možnosti, da bi se manifestirala, saj občutiti neželena čustva duši ne bo prijetno, strah in skrb pa sta lahko enako zelo neprijetna v primeru, da sami postanemo določeno čustvo. Ravno zato se običajno umaknemo ali stopimo korak nazaj, saj se na tak način čustva ponavadi hitro razblinijo.
To se dogaja, saj Površinski Um vedno poskuša utišati in se zoperstaviti Globokemu Umu. V svojih poskusih mu to dobro uspeva, saj mu mi kot Polje Zavedanja dajemo soglasje oziroma moč in obenem celo ne vemo, da je mogoče opazovati neko čustvo, ne da bi to sami postali.
»
Osredotočite pozornost na čustvo v sebi. Sprejmite njegov obstoj. Ne razmišljajte o tem, ne dovolite, da čustvo postane misel. Ne sodite niti ne analizirajte, temveč opazujte. Ozavestite občutke, povezane s čustvi, tudi Njegove, od Tihega Gledalca, ki opazuje. (Eckhart Tolle)
»
Površinski Um ohranja naše notranje polje v nenehni zmedi zato, da nam prepreči poslušanje tihega šepeta Globokega Uma, poslušanje, ki bi lahko vodilo do zaključka neomejene oblasti Površinskega Uma nad nami.
Zato je vedenje Površinskega Uma še en izmuzljiv odtis na obalah Zavedanja. Obnašanje, delovanje, ki je pravzaprav eno najmočnejših orožij v arzenalu tistih, ki nas kot človeška bitja držijo pod nadzorom kot v šah mat poziciji. To nekaj nas drži zaprte z nevidnimi verigami v kletki brez fizično-snovnih rešetk, saj le-teh ni mogoče videti. Nekaj, kar se zdi povsem normalno le zato, ker je pod njegovim nadzorom milijarde posameznikov. Nekaj, kar deluje v senci, saj bi Luč Zavedanja lahko to omreženje naredila vidno oziroma manifestirano in ravno zato neučinkovito.
To je nekaj, kar bomo odslej imenovali Izzivalec ali Nasprotnik, Nasprotnik našega Zavedanja.
»
Po poznavanjih Toltekov je človeški um napadlo nekaj, kar ga nadzoruje, ki zatorej nadzoruje naše osebne sanje. Svoboda, ki jo iščejo Tolteki je, vrniti se k uporabi uma in telesa v skladu s tem, kar v resnici sta, da živimo svoje življenje namesto tistega, ki nam nekdo vsiljuje za svoje osebne namene. (Don Miguel Ruiz)
»
Se nadaljuje…
Opomba:
Prevoda italijanske verzije avtorja Giulia Achillea nismo preverjali z odlomki slovenskih prevodov iz del Eckharta Tolleja, Carlosa Castanede, Hohna Michaela Abelarja, Dogen Zenjija, Don Miguel Ruiza, zato obstaja možnost razlik.
Vir: Giulio Achilli, Lo Sfidante e Chi sta usando la tua mente? Il testo completo del film documentario liberamente disponibile in rete all'indirizzo internet http://losfidante.marenectaris.net
Avtor Giulio Achilli našega prevoda ni videl in preveril, zato obstaja možnost razlik ali napak.
Lektoriranje: Rozalija Pečarič
