Binkošti

RUDOLF STEINER

BINKOŠTI

(iz OO 93 1a predavanja), Berlin, 23. maj 1904

Povzetek G. Lindemanna

Kar bom povedal, izhaja iz starodavne okultne tradicije. Seveda te teme danes ni mogoče izčrpno obravnavati in več kot ena stvar se bo resnično zdela neverjetna. Zato vas prosim, da na našo sedanjo konferenco gledate kot na takšno, na kateri ne trdimo, da bi kaj dokazovali, ampak preprosto pripovedujemo.

Ljudje danes praznujejo svoje praznike, ne da bi imeli najmanjšo slutnjo o tem, kaj pomenijo. V časopisih, ki so za velik del naših sodobnikov pravi in globok vir njihove kulture in razsvetljenja, beremo najrazličnejše članke o teh praznikih, ne da bi se pisci zavedali, kaj tak praznik pomeni. Civilizacija, ki je tako izgubila vsako tradicijo časa, v katerem so takšni prazniki nastali, ne more več razumeti tistih, ki so sposobni črpati iz najstarejše modrosti. Danes bi rad podal nekaj namigov o zametku enega od teh praznikov, praznika Binkošti.

Binkošti so eden najpomembnejših in najtežje razumljivih praznikov.

Kot je ugotovljeno v krščanski zavesti, spominja na spust Svetega Duha. Ta dogodek nam je opisan kot čudež, čudovito dejstvo, to je, da je bil Sveti Duh izlit na Kristusove učence in Apostole, tako da so začeli govoriti v vseh narečjih in jezikih, z drugimi besedami, našli so način, kako se vriniti v vsako srce in so lahko govorili glede na inteligenco vsakega človeka. To je eden od pomenov tega praznika. Če pa ga želimo temeljito razumeti, moramo iti veliko globlje. Binkošti kot simbolni praznik morajo biti povezane z nečim, kar spada med najsvetejše dobrine človeštva in je povezano z njegovimi najglobljimi skrivnostmi; prav zato je tako težko govoriti o Binkoštih. Danes bi rad razložil nekaj o tem, kaj v resnici je simbol Binkošti, kaj predstavlja njegovo osnovo in notranji pomen. To skrivnost je mogoče prebrati v rokopisu, ki je v lasti Vatikana, kjer ga ljubosumno varujejo. V tem rokopisu pravzaprav ni ničesar o Binkoštih, govori pa o tem, kar ta praznik pomeni kot zunanji simbol.

Tega rokopisa ni videl nihče, ki ne bi bil posvečen v najgloblje skrivnosti katoliške cerkve ali ki ga ne bi mogel brati v astralni luči. Njegov izvod je v lasti osebe, ki je svetu zelo malo znana, a zdaj postaja zanimiva za radovedne zgodovinarje. Lahko bi tudi rekel, da ta oseba tega izvoda ne "poseduje", ampak ga je "posedovala", toda s tem bi vzbudil nekaj radovednosti, zato pravim, da tak izvod poseduje "grof Saint-Germain"[1]. O tej temi bi rad mimogrede nekaj povedal v skladu s teozofskim pojmovanjem. Nato bomo spregovorili o tem, kar je tesno povezano z evolucijo, z načinom čutenja človeštva v poatlantski dobi. Veste, da je človek v lemurijski dobi, torej v tretji rasi, prejel obliko, v katero je oblečen danes. Nosil jo je v atlantski dobi in jo nosi še danes v peti dobi. Tisti, ki poznajo moja predavanja o Atlantidi[2], se bodo spomnili, da je bil spomin na tisti čas med starimi Grki še vedno živ in na dva toka, ki sta na različne načine vplivala na psiho pete rase, kot skrite in pogosto nasprotujoče si sile; toka, ki bi ju lahko po eni strani označil kot tok, ki v najčistejšem smislu vtisne tisto, čemur pravimo indijska in južnoevropska kozmološka koncepcija.

Ves poznejši judovski in krščanski koncept vsebuje nekaj od tega pojmovanja, a nekaj, kar se je po drugi strani v naši Evropi pomešalo z drugačnim pojmovanjem, prav s tistim, ki ga najdemo pri starih Perzijcih in ga lahko ponovno najdemo, če ne poslušamo kaj nam govorijo antropologi, etimologi itd., ampak se v zadevo poglobimo. In potem ugotovimo, da nekaj od tega sega proti zahodu vse do Evrope. Glede omenjenih dveh tokov bi lahko rekel, da kažeta na dve pomembni in bistveni intuiciji, ki predstavljata njun temelj. Prva se je najbolj jasno razkrila zelo starodavnim Rišijem, ki so sestavili Indijske Vede. Njim se je odprla intuicija bitij, ki so veliko višja od nas ljudi, intuicija tako imenovanih Dev[3]. Kdor sledi okultni disciplini in lahko razišče to področje, ve, kdo so Deve: oni so Entitete, čisto duhovna bitja, živijo v astralno-elementarnem svetu, imajo dvojno naravo.

Človek je sestavljen iz telesa, duše in duha; toda narava Dev, kolikor jo lahko preučujemo (saj ima lahko tudi druge plati, ki jih ne moremo dojeti niti z okultnim usposabljanjem), je sestavljena le iz duše in duha. Deva ima v sebi duha brez kakršnega koli drugega vmesnega elementa. Je duh, obdarjen z dušo. Česar v človeku ne morete videti, namreč želje, strasti, nagoni, želje, vse stvari, ki se gibljejo v človeku, a jih lahko zazna tisti, ki je odprl duhovne čute kot svetlobne pojave teh duševnih sil, tega duševnega telesa človeka (telo, ki ima v človeku nekaj notranjega, vsebovanega v našem fizičnem telesu), vse to predstavlja najnižje telo Dev. Indijska intuicija se je raje obrnila k čaščenju Dev. Indijec jih vidi povsod, vidi jih kot ustvarjalne sile, ko gleda za videzom našega fizičnega sveta. Ta intuicija tvori osnovo južnega kozmološkega pojmovanja[4].

Svojo najjasnejšo manifestacijo doseže v Egiptu; druga intuicija tvori osnovo starodavne perzijske mistike. To je intuicija bitij, imenovanih Asuras[5], ki jih lahko razdelimo v dva reda. Tudi oni imajo tisto, čemur pravimo duša, a skupaj s tem fizično telo titanskih razsežnosti. Zato imajo fizično telo, ki obdaja psihični organizem. Indijska kozmologija, s katero je bilo čaščenje Dev tako tesno povezano, je Asuras obravnavala kot nekaj nižjega, podrejenega reda. Danes ni več človeka, ki bi se oklepal le čaščenja Asuras, vendar je med nami še vedno veliko takih, ki imajo v sebi nekaj asurične narave. Zato nas zdaj močno privlači celotna materialna plat življenja in v tem leži značilnost nordijske kozmologije. Vsak, ki izpoveduje zgolj materialistična načela, je lahko prepričan, da ima v svoji naravi nekaj od teh Asuras.

Med častilci Asurasov se je razvil zelo poseben temeljni občutek, ki se je najprej prelil v duhovno življenje Perzijcev. Perzijci so začutili nekakšen strah pred Devami; začutili so strah, gnus in grozo do tistega, kar je duhovno-duševno. Iz tega je nastal velik kontrast, ki ga danes opažamo med perzijsko in indijsko kozmologijo. V perzijski kozmologiji se pravzaprav zelo pogosto sklicuje na tisto, kar Indijec smatra za slabo, medtem ko se tistemu, kar Indijec smatra za vredno čaščenja, izogiba. V perzijskem načinu čutenja obstaja zelo poseben temeljni občutek do Entitete, ki ima pravo Deva naravo, a se je v tej kozmologiji bojimo in se ji izogibamo; skratka, v to kozmologijo vstopi lik Satana. Lucifer, psihično-duhovno bitje, postane bitje, ki nas navdaja z grozo. V tem moramo najti vir tega, kar v svetu obstaja kot vera v "hudiča".

Ta temeljna misel, ki jo najdemo tudi v krščanski kozmologiji, zlasti v srednjem veku, hudič, je bila strah vzbujajoča in izogibana figura. Luciferja so se zato izogibali. Če sledimo procesu svetovne evolucije po zgoraj omenjenem rokopisu, ugotovimo, da so se ljudje v lemurijskem obdobju oblekli v fizično materijo. To je zmotno mnenje nekaterih teozofov, ki verjamejo, da reinkarnacija nima ne začetka ne konca. Začela se je v lemurijski dobi in se bo končala v šesti rasi. V zemeljski evoluciji obstaja le določeno časovno obdobje, v katerem se človek reinkarnira. Pred tem je bil v duhovnem stanju, ki reinkarnacije ni zahtevalo, kasneje pa se bo vrnil v duhovno stanje, kjer se mu ne bo treba reinkarnirati. Prva inkarnacija v tretji rasi je v tem, da je čisti človeški duh (Atma, Budhi, Manas) iskal svojo prvo fizično inkarnacijo. Takrat fizična evolucija naše Zemlje in z njo vseh živalskih vrst še ni mogla napredovati tako daleč, da bi lahko sprejela duha človeka. Le določena skupina živalskih bitij je bila tako visoko razvita, da se je kal človeškega duha lahko potopil v ta telesa.

Tisti del individualnosti, ki je bil takrat sposoben najti antropozojsko telo, se je inkarniral in oblikoval majhno skupino tistih, ki so se kasneje razširili po vsem svetu, tako imenovanih Adeptov. Bili so prvotni, prvobitni Adepti, ne pa tisti, ki jih danes imenujemo Iniciati. Ta čas še ni čas, v katerem so se inkarnirali današnji Iniciati; takrat se niso inkarnirali vsi, ki bi lahko našli antropozojsko telo, ampak le del. Drug del je iz določenih razlogov nasprotoval reinkarnaciji. Čakali so, da se je začela oblikovati četrta rasa. Biblija ta čas označuje z globoko in skrito modrostjo. "Sinovi Bogov so našli človeške hčere lepe in so ležali z njimi" (1 Mz 6,2). Tiste, ki so čakali, imenujemo "sinovi modrosti" in skoraj se zdi, kot da je v njih bila določena aroganca in ponos (v tem primeru abstrahiramo od majhne izjeme Adeptov).

Tudi če bi se ta majhen delček takrat inkarniral, človek nikoli ne bi dosegel budne zavesti, v kateri živi zdaj, ampak bi prevzel stanje zavesti, ki ga lahko najdete pri hipnotiziranih osebah, tistih, ki hodijo v spanju itd. Človeštvo bi zato moralo ostati v nekakšni sanjski zavesti. Človeku bi takrat manjkalo nekaj, kar bi bilo izjemno pomembno, če ne celo najpomembnejše: občutek svobode, odločitev človeka iz lastne zavesti, iz lastnega Jaza, o dobrem in zlu. Geneza opisuje to poznejšo inkarnacijo v obliki, v kateri ste jo prejeli, pod vplivi, ki so izhajali iz občutka, ki sem ga že opisal (tj. iz neke groze pred hudičem ali Vedo) kot "padec človeka" in "izvirni greh". Deva je čakal in se spustil, ko je fizično človeštvo že napredovalo za eno stopnjo, da bi najprej prevzel fizično telo, s katerim bi nato lahko razvil bolj zrelo zavest kot prej. Torej vidite, da si je človek kupil svobodo s tem, da je čakal na inkarnacijo, dokler njegova fizična narava ni dosegla višje funkcionalne ravni.

Pri ljudstvih, ki imajo mitologijo, se je ohranila globoka zavest o tem stanju. Če bi se človek takrat utelesil, so rekli Grki, bi se zgodilo tisto, kar si je Jupiter želel od začetka. Želel je osrečiti ljudi kot nezavedna bitja, tako da bi edina jasna zavest ostala pri bogovih in bi človek ostal brez občutka svobode. Upor človeštva proti duhu Luciferja in Deve, duhu, ki je želel vstopiti vanj, da bi iz svobode dosegel višjo stopnjo evolucije, je simboliziran v legendi o Prometeju, ki ga zaradi svoje drznosti kaznuje Orel, ki nenehno gloda njegov organ poželenja, njegova jetra, in mu s tem povzroča najhujše trpljenje. Človek je padel zaradi tega, kar bi lahko dosegel z magičnimi močmi in umetnostjo in kar mora zdaj doseči s tem, kar mu prihaja iz jasnega in čistega spoznanja svobode. Ker se je spustil še nižje, mora prenašati tudi bolečino in trpljenje. Tudi to omenja Biblija: "V bolečinah boš rodila, v potu svojega obraza boš jedla svoj kruh." To ne pomeni nič drugega kot to, da se mora človek s pomočjo civilizacije povzdigniti.

Grška mitologija je v Prometeju simbolizirala predstavnika človeštva, ki se bori za svobodo v boju za civilizacijo. V njem je predstavljen trpeči človek in hkrati osvoboditelj. Tisti, ki doseže osvoboditev Prometeja, je Herkul, in prav on je bil, kot nam pravijo, posvečen v elevzinske misterije. Tisti, ki se spusti v podzemlje, je posvečenec, spust v zemljo pa je tehnični izraz za iniciacijo. To potovanje v podzemlje nam pripovedujejo Herkul, Odisej in na splošno vsi tisti, za katere vemo, da so bili iniciirani, torej tisti, ki so s trudom ponovno dosegli vir modrosti.

Če bi človeštvo ostalo na stopnji, na kateri je bila tretja rasa, bi bili danes v mediumskem stanju. Toda človek je svojo nižjo naravo oplodil z naravo Dev.

Zdaj mora iz svoje samozavesti prinesti tisto iskro iz svoje sedanje zavesti k tistemu duhovnemu znanju, ki ga ni prejel v svojem primitivnem stanju, ko ni bil svoboden. Prav v človeški naravi (osebnosti) leži tisti satanski impulz, ki je kot luciferski impulz sredstvo za dosego naše svobode. Iz te svobode spet živimo duhovno življenje, in to duhovno življenje se mora ponovno oživiti v peti epohi človeštva. Ta zavest mora spet izhajati od posvečencev, vendar ne na sanjski način, temveč jasno kot budna zavest. Herkuli duha so posvečenci, ki človeštvo potiskajo naprej. Prizadevanje vseh ustanoviteljev religij je bilo, da bi človeštvu vrnili znanje o duhovnem, ki ga je človeštvo izgubilo s prevzemom fizičnega življenja. Naša peta doba ima še vedno veliko materialnega življenja in materialistična civilizacija našega časa nam kaže, kako zapleten je človek postal v svoji čisto fizični naravi. Vendar je tudi gotovo, da bo jastreb, ki nam kljuva jetra, pregnan od duhovnih ljudi.

Čas, ki ga moramo obravnavati kot čas vlivanja duhovnega življenja v samozavedajoče se človeštvo, je nakazan v odlomku Nove Zaveze, v Evangeliju, kjer ustanovitelj Krščanstva razmišlja o izlivanju duhovnega življenja. To najdete v najglobljem delu Evangelijev, ki jih teologi danes tako zelo ignorirajo. Najdete ga tam, kjer Jezus sodeluje pri prazniku Tabernaklja: to je zelo izjemen odlomek.

Praznik Tabernaklja je bil sestavljen iz obiska izvira, iz katerega je tekla voda. In takrat se je zgodil praznik, praznik, ki kaže, da se je človek spomnil vode, ki živi nad njim, torej narave Deve. Voda, ki so jo zajemali, je bila spomin na duševno-duhovni element, po več zavrnitvah pa je Jezus odšel na praznik in zadnji dan se je zgodilo naslednje (Jn 7,37) ... "Poslednji dan pa, največji dan praznikov, je Jezus stal in rekel z močnim glasom: 'Kdor je žejen, naj pride k meni in pije. Kdor veruje vame, kakor pravi Pismo, bodo iz njegovega osrčja tekle reke žive vode."

Govoril je o duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki bodo verovali vanj, saj duh še ni bil dan, ker Jezus še ni bil poveličan. Tisti, ki so pili, so praznovali spominski praznik duhovnega življenja. Toda Jezus s tem povezuje še nekaj drugega, in Janez se na to sklicuje z besedami: »Iz telesa tega človeka bodo tekle reke žive vode.«

Sveti Duh še ni bil tam, ker Jezus še ni bil poveličan. Tukaj se sklicuje na skrivnost Binkošti, na dejstvo, da mora človeštvo čakati na Svetega Duha.

Ko pride do točke, ko lahko fiziološka narava človeka začuti iskro duhovnega življenja v sebi, se lahko ponovno zgodi vzpon.

Človek se je spustil vse do fizičnega telesa, tako da je za razliko od Dev sestavljen iz treh elementov: duha, duše in telesa. Deva je višji od človeka, nima fizičnega telesa in zato nima fizične narave, ki bi jo moral ukrotiti. Vendar pa mora biti ta fizična narava v človeku ponovno poveličana, da lahko resnično sprejme duhovno v sebe. Fiziološka zavest človeka, torej fizični človek, kot živi tukaj, mora resnično svobodno sprejeti iskro duhovnega življenja. Kristusova žrtev je primer tega, namreč da lahko človek prejme višje znanje, medtem ko ostane v fizičnem telesu.

V fizičnem telesu živi nižji Jaz, ki ga je treba potisniti k višjemu obstoju, in takrat lahko iz tega fizičnega telesa pritečejo tokovi oživljajoče vode. Potem se lahko pojavi Duh, nato se lahko izlije. Človek mora propasti kot Jaz v tem fizičnem življenju. Tukaj leži najgloblja krščanska skrivnost.

Človek najprej živi v nižjem organizmu, v zavesti, polni želja, in tam mora živeti, ker mu le takšna zavest lahko zagotovi cilj varne svobode. Vendar tam ne more ostati, ampak mora svoj Jaz povzdigniti do narave Deve. V sebi bo dozorel Deva, rodil bo Devo, ki bo nato Sveti Duh. Nato mora žrtvovati svoje zemeljsko telo, nato mora čutiti, da "umre in postane", da ne bi ostal žalosten, neprijeten gost na Zemlji.

Tako nam skrivnost Velike Noči skupaj s skrivnostjo Binkošti pokaže celoto, kako se človeški Jaz velikih individualnosti odpove temu jazu, ki živi manjvredno življenje, kako umre do te mere, da popolnoma poveličava fizično naravo, da bi jo, ko je fizična narava poveličana, vrnil božanskim silam.

Po razlagah velikih predstavnikov človeštva takrat doživimo tisto, kar imenujemo "izlitje Svetega Duha". Zato se tudi pravi: " Tri stvari pričajo na Zemlji: kri, voda in Duh."[6]

Binkošti so izlitje Duha v Človeštvo.

Največji namen Binkošti je simboliziran v tem, da mora človek ponovno odpreti pot iz materialnega življenja v duhovno.

Kakor je Prometeja osvobodil trpljenja Herkul, tako bo človeka osvobodil trpljenja Duh duhovnega življenja.

Ker se je človek spustil v materijo, je dosegel samozavedanje; ker se bo povzpel, bo postal samozavedajoči se Deva. (tukaj manjka odlomek) – opomba: v tipkanju je zapisano takole. To je omenjeno tudi v grščini: »Nosilec nesvobodnega stanja zavesti je Epimetej, preko katerega Jupiter ljudem podarja tisto, kar je vsebovano v Pandorini skrinjici, namreč bolečino, objokovanje in žalost.«

»Kot končno darilo imajo le upanje na osvoboditev, torej na to, da si bodo lahko odprli pot v prihodnjem stanju bivanja do višje in jasnejše zavesti. Prometejev nasvet je bil, naj ne sprejmejo dvoumnega darila boga Jupitra. Epimetej ne posluša svojega brata in namesto tega sprejme darilo. Tako zdaj vidimo, da ljudje od takrat naprej živijo v dveh različnih tokovih: eden, tisti, ki se trdno oklepajo občutka svobode, čeprav je to nevarno; in drugi, tisti, ki najdejo svoje zadovoljstvo v dolgočasni veri.«

Tisti, ki v luciferski moči svobode vidijo nekaj nevarnega, tisti, ki so ustanovili zunanje oblike Cerkve, so to globoko lucifersko moč iznakazili. Zelo starodavni nauki o tem so zbrani na skritih mestih in v tajnih rokopisih, ki jih je le redkim uspelo videti.

Za redke, ki imajo sposobnost astralnega vida, in za nekatere posvečence so takšni rokopisi še vedno dostopni. To je zagotovo nevarna pot, a edina, ki vodi do vzvišenega cilja svobode. Človeški duh mora biti svoboden in ne dolgočasen, to si želi tudi pravo krščanstvo. Zdravje gre z roko v roki in tesno povezano s svetimi stvarmi. Svet, zdrav, svoboden je človek, ko je raztrgan od svojega fizičnega dela proti zavesti svobode.

Binkošti simbolizirajo praznovanje osvoboditve človeškega duha.

So veliki simbol človeškega hrepenenja po svobodi.

Če je Velika Noč Praznik Vstajenja narave, je praznik Binkošti simbol ozaveščanja, oblikovanja zavesti v naravi, je praznik tistih, ki vedo in se zavedajo. Tista duhovna gibanja današnjega časa, ki vodijo k popolnosti z duhovnim svetom, ne v mediumističnem ali hipnotičnem stanju, temveč v jasni budni zavesti, so tista, ki vodijo k spoznanju tega simbola.

Hrepenenje po jasnem znanju je tisto, zaradi česar v Teozofski družbi ne najdemo črke, temveč duha, ki izhaja od Posvečencev v velike misterije, ki delujejo med peščico, ki lahko rečejo: "Vem, da obstajajo". Veliki Adepti, ustanovitelji duhovnega gibanja, ne družbe[7], so kanali, skozi katere se Duh izliva v družbo.

Če pustite, da se v nerazumljeni praznik Binkošti ponovno vnese blisk razumevanja te duhovne ode, bo ta znova zaživel.

Kdor praznike praznuje hladno, prazno, jih praznuje kot privrženec Epimeteja. Ne smemo videti le tega, kar nas povezuje s tem, kar je okoli nas, ampak tudi z vsem, kar pripada nevidni naravi. Vedeti moramo, kje smo, saj nam ni namenjeno živeti v polzavestnem stanju, temveč v zavestnem razkrivanju našega polnega in svobodnega bitja.

 

Vir prevoda:

https://www.liberaconoscenza.it/zpdf-doc/introvabili/steiner%20-%20o.o.%2093%20la%20pentecoste,%20berlino%2023%20maggio%201904.pdf

[1] Ena najbolj skrivnostnih in kontroverznih osebnosti osemnajstega stoletja. Ne poznamo njegovih natančnih datumov rojstva in smrti, niti njegovega pravega imena; pravzaprav ime samo ne bi opredeljevalo ene same osebe, temveč več kot eno. Pravi lastnik imena bi bil osebnost Christiana Rosenkreutza. V zvezi s tem: OO 130 27. september 1911 in v istem OO 93 4. november 1904

[2] Odprto januarja 1904, prepisov ni.

[3] Indijski izraz, ki se nanaša na bogove Devachana, nebeškega sveta.

[4] O obeh tokovih, južnem in severnem, glej OO 113, 27. avg. 1909

[5] Ker je »Sure« indijski izraz, ki opredeljuje božanstva, bi bile A-sure Ne-bogovi. To ime uporabljajo starodavne orientalske religije in kasneje Rudolf Steiner za opredelitev satanskih entitet. V ciklu, ki mu pripada to predavanje, so bili posebej opisani nekateri vidiki Asuras, opisanih v »Tajni doktrini« Helene Blavatsky.

[6] Glej Prvo Janezovo pismo 5,7. Že v predavanju z dne 29. aprila 1904 (F512) bi Steiner citiral ta odlomek iz Janezovega Evangelija, češ da bi bili kri, voda in duh enakovredni trem osebam Trojice in da bi bili ti trije enost: Manas, Budhi in Atma – trije višji principi. Poleg tega, da so trije elementi duše: kri predstavlja astralno telo; voda tisto, kar se v teozofskem jeziku imenuje »kama«, torej nagoni, želje, strasti; in končno je duh in duša, ki misli.

[7] V pismu z dne 2. januarja 1905 (OO 264), naslovljenem na člana ezoterične šole, Rudolf Steiner govori o teh "Mahatmah" kot o častitljivih Mojstrih, ki so že prehodili evolucijsko pot pred preostalim človeštvom. Zaradi tega jih lahko imenujemo "Mojstri modrosti in harmonije čustev" in delujejo na zemlji prek poslancev, ki so jih pooblastili, kot je Helena Blavatsky. Vendar ne ustanavljajo društev ali zunanjih organizacij niti jih ne vodijo; niso imeli nobenega vpliva niti na Teozofsko društvo kot tako, čeprav ima nalogo spodbujati delo teh Mojstrov na fizični ravni.