Novice

GDPR

Strinjam se s pravili strani.

Človek, bitje mnogoterih razsežnosti

Pozdravljeni, s tokratno v vsebino se lahko preizkusimo v odkrivanju vsega, kar poleg bistva duha v nas še živi. Spoznajmo se in se potrudimo v pridobivanju samokritičnosti ter volje po vsestranski prenovi. Pred obravnavo štirih glavnih telesnih organov moramo še spoznati, kako je skozi antropozofski pogled nastajal in se razvijal naš Sončni sistem, tudi naša telesna snovnost z vsemi naravnimi svetovi. Kmalu bo dokončana tudi izredno zanimiva vsebina z naslovom Zgodovina srečanja Steinerja in Nietzscheja, v kratkem pa tudi vsebina z naslovom Koncentracija kot prva in po mnenju Rudolfa Steinerja najpomembnejša vaja dela na sebi. V mesecu novembru in decembru lahko brezplačno prejmete četrto in peto poglavje knjige Saint Germaina, z naslovom Jaz Sem v pdf obliki.

 Človek, spoznaj se

V tokratni temi bomo obravnavali sebe kot človeka ali bitje mnogoterih razsežnosti. Čas je, da se vsaj potrudimo spoznati sebe kot bistvo in vse ostalo, kar z nami in v nas kot celoti živi, deluje in nam morebiti še kraljuje. Za uspešno delo na sebi in izven sebe je nadvse pomembno, da se povsem spoznamo. Le kako bomo morebiti nekoč tudi kot terapevt zmogli vsestransko podpreti sočloveka in pomagati preostalim zemeljskim svetovom, v primeru, da se še nismo uspeli dovolj spoznati in voditi, uravnovešati svoje življenjske procese, prevzgajati fizične, eterske ter duševne nesvobode in okrepiti sebe kot duha. Le s korenito dovršeno vsestransko strategijo prenove, ki pa je ne bo mogoče zastaviti in izpeljati brez pravih poznavanj značilnosti, zakonitosti in načinov delovanja vsaj fizične, eterske, še posebno pa duševne in duhovne ravni bivanja. Roko ali bolje dlan na srce, še tega, kako materija ali snovnost nastaja, se oblikuje, zakaj se prehranjujem, kdo ali kaj so misli, čustva in dejanja, kdo pravzaprav sem kot človek, od kod prihajam, kaj mi je tu početi in kako ter kam moram popoln ali dovršen prispeti, v veliki večini ne poznamo dovolj. Podobna vprašanja smo si že postavljali, morda pa se nismo hoteli ali zmogli potruditi poiskati pravih, dobrih in resničnih odgovorov. Tudi prav, tukaj in zdaj se pojavlja priložnost, da se z vsemi močmi zavesti, ki jih premoremo, spoprimemo z morda najpomembnejšim izzivom.

Od kod prihajam, kdo pravzaprav sem, kaj mi je na Zemlji početi, postoriti, kaj postati, kam prispeti ali se vrniti?

Čeprav si glede na to, da se ne poznamo povsem, na ravnokar postavljena vprašanja ne bomo zmogli poiskati zadovoljivih odgovorov, se moramo vsaj za motivacijo dela na sebi vprašati: »Sem res popoln, dovršen, torej pravi človek, ali pa mi do popolnosti morda še kaj manjka? Kaj mi do dovršenosti še primanjkuje, zakaj in kako manjkajoče tudi doseči, razviti?« Kako pridobiti manjkajoče? Tako, da se pričnemo dovolj navzoče poslušati, opazovati in učiti. Dovolite, da vas ob tej priložnosti spomnim, da znanje ni poznavanje ali vèdenje in da priznana znanost ni modrost. Za pot, ki smo se jo namenili prehoditi, se bomo posluževali dovolj širokega in vseobsežnega poznavanja filozofije in modrosti ali Znanosti o Duhu z imenom Antropozofija, katere idejni oče je bil Rudolf Steiner. Vzporedno z Antropozofijo ali Znanostjo o Duhu bi bilo priporočljivo, da pričnemo s proučevanjem Sončnega sistema, kajti tudi in predvsem tako bomo lahko odkrivali sebe, telesno celico, njene organule v povezavi s svojimi telesnimi organi, sistemi, s človekom kot celoto,…. Proučujmo pa tudi celico, zato da spoznamo naš Sončni sistem, pravi namen bivanja v njem, celotno Vesolje in zavesti, ki vse omenjeno vodijo, upravljajo. »Kako in zakaj naj bi takim in podobnim trditvam zaupali, tudi glede namena Projekta - človek, ki se odvija v našem Sončnem sistemu?«, se boste morda vprašali. O tem govorijo veliki Posvečenci človeške zgodovine, ki so imeli na vpogled dovolj jasno sliko (kronika Akaše kot žarek svetlobe, na katerem je odtisnjena in zapisana vsa zgodovina), kar lahko odkrivamo skozi zapise največjih in vodilnih svetovnih filozofij, 2160 letnih obdobij petih civilizacij naše epohe Postatlantide (Antična Indija, Antična Perzija, Antični Egipt, Antično Grško-Rimsko in naše, trenutno še zdaleč ne zaključeno peto anglosaško obdobje). Da se človek kot individualno bitje in človeštvo kot kolektivna zavest v tem sončnem sistemu razvijamo, pridobivamo dva atributa duha, svobodo in ljubezen v pravem pomenu besede, lahko prepoznavamo, ko vsaj delno osvobodimo svoje razmišljanje, ali ko bomo zmogli z duhom kot svojim bistvom z notranjo pobudo dokaj dobro upravljati z umom. V nasprotnem primeru se moramo vsega naučiti in opazovati, če naučeno resnično drži tudi v našem vsakdanjiku. Ko pa nam kot duhu poleg zdravega rokovanja z umom dobro uspeva še vodenje procesov prevzgoje egovih nesvobod, vzorcev ali dvojnikov[1], smo že veliko bližje ideji, da je pomen tukajšnjega življenja v fizično - snovnem telesu prevzgoja nesvobod, pridobivanje manjkajočih kreposti in razpiranje zavesti (razvoj imaginativne, inspirativne in intuitivne zavesti). Brez discipliniranega dela na sebi nam to še zdaleč ne bo uspelo. Tako kot obstajajo vaje za fizično snovno, etersko in duševno raven življenja, poznamo tudi vaje za krepitev nas kot duha. Želim vas spomniti, da bi morali tako zdravnik, zdravilec kot tudi jasnovidec imeti vsaj delno ali še bolje, dokaj dobro razvito imaginativno in inspirativno zavest. V nasprotnem primeru so zlahka tarča in prenašalec mnenj, trenutnih prepričanj, ki pa še zdaleč niso resnica. Bo že držalo, da je zavest razumski del duha ali glas nas kot bistva – duha, ki govori svoji duši kot bitju mnenj, prepričanj uma in ega, duši, ki je vsota vseh naših misli, čustev in dejanj, predvsem v obliki nesvobod, vzorcev ali dvojnikov. Bolj kot bomo poznali sebe in vse, kar nas obdaja, lažje bomo odkrivali ter pridobivali moči svobodnega razmišljanja, čutenja in udejanjanja ter odpravljali ne le vzroke, temveč blažili, premoščali tudi posledice našega individualnega in kolektivnega neharmoničnega, nesvobodnega razmišljanja, govorjenja, čustvovanja in udejanjanja. Če se za hipec povrnemo na temo človek spoznaj se, bi lahko pritrdili tudi poznavanjem velikega posvečenca Antičnega Egipta Hermesa Tris Megista (trikrat veliki), ki je živel in deloval v obdobju (2900 do 750 let p.n.št.), v katerem so bili Egipčani vodnik človeštva: Kar je zgoraj, je ali obstaja tudi spodaj Problem v glavi, razmišljanju poraja, omogoča razvoj težav, neravnovesij tudi v prsni ali trebušni votlini. Procesi, ki se odvijajo v celotnem Vesolju, v naših dvanajstih ozvezdjih in sedmih planetih, se izražajo, oplajajo, udejanjajo tudi na Zemlji in v nas kot celoti. Človek kot mikro Vesolje je preobrat ali zasuk, materializacija vsega, kar se odvija v makro Vesolju. Kar je znotraj, je ali se razvija, se dogaja tudi zunaj, navzven in nasprotno, tako telesno kot tudi Vesoljno, vsaj v našem Sončnem sistemu. Na primer, vnetje v trebušni votlini ali zadušitev procesov vnetja dihal z zdravili kemične sinteze, lahko povzroča kožne spremembe, najpogosteje vsaj na začetku v obliki vnetja. Duševni konflikti v obliki ločitve od nečesa, nekoga ali željo po nekom, ki naši duši veliko pomeni ali ravno nasprotno, dotik nekoga, do katerega goji naša duša hud odpor, zmorejo aktivirati kožne spremembe, če ne v aktivni fazi, pa v obdobju razrešitve konflikta. Karkoli neplemenitega človeštvo in posamezniki počenjamo na Zemlji, bo odzvanjalo in pustošilo, kontaminiralo ne le naš Sončni sistem. Tudi hude egove navijaške strasti lahko od zunaj navznoter omogočajo premike v zemeljski notranjosti, kar se izraža navzven v obliki potresov. Resda za nekaj podobnega ne posedujem tehtnih zemeljsko-snovnih dokazov, težko pa bo tudi trditi, da nekaj podobnega nikakor ni mogoče. Kaj več o tem, o kometih in potresih pa v knjigi z naslovom Kakšna bo naša prihodnost, smo pripravljeni. Kar je v majhnem, je tudi v velikem, kar pa seveda velja enako v nasprotnem vrstnem redu. Spremembe v strukturi, obliki, obarvanosti, občutljivosti na dotik, toploto, hlad,… tkiv v šarenici, na stopalih, ušesih, dlaneh, glavi, obrazu, črevesju,… izraža sliko harmonije ali neharmonije le delčka ali kar celotnega telesa. Kar se pojavlja ali dogaja tu, išči vzroke drugje Kje? Na primer vnetje nekje na koži ali v črevesju, veznici,… lahko zrcali določeni duševni konflikt ali vsaj v petih procentih primerov motnjo nekega tarčnega ali »obstreljevanega« organa. Vnetje srednjega ušesa bi lahko bilo povezano z vnetjem žrela, sluhovoda sta vezana na sečevod, ledvica pa predvsem na uhelj. V večini primerov bo izza vsega nezaželenega še vedno dihala za ovratnik duševna nesvoboda, toda ne pozabite, da smo bili spočeti, da smo se rodili v trenutku in prostoru pod določeno pozicijo planetov v nebesnem svodu. Morda smo se rodili v »plašču«, kar bi pomenilo, da bomo manj odporni na hlad in vlago, morda smo že tako najšibkejši telesni organ oslabili z določenim čustvom ali le s pretirano uporabo intelekta in uma (preoblikovanje življenjskih ali eterskih, imunskih sil v miselne aktivnosti) in ne vedno z destruktivno duševno komponento kot aktivnim konfliktom in še bi lahko naštevali. Kar lahko postoriš danes, ne odlašaj na jutri, sem dodal sam s posebnim namenom, kajti tako velike priložnosti za delo na sebi, kot se nam ponuja danes v vseh pogledih, nikoli ni bilo in vsaj tako izgleda, tudi nikoli več ne bo, zatorej ne spreglejmo in ne preslišimo tega obvestila. Četudi smo obkroženi z mnogotero ezoterično navlako, da izredno težko ločujemo zrno od plevela, čeravno preobremenjeni z močmi informatike, z izpostavljenostjo sevanju tudi najnaprednejši mobilni brezžični povezavi, kljub temu, da živimo v času hitrega izgubljanja vrednot, imamo na razpolago dovolj temu primerne literature in tehnik za delo na sebi. V mislih nimam takoimenovanih bližnjic, s katerimi lahko krepko in za dolgo skrenemo s prave poti, temveč dolgoročno učinkovitih in varnih prijemov notranje rasti ali poti. Le na Zemlji lahko kot duh kujemo, klešemo ali prevzgajamo našo dušo vse do najbolj dovršene in čiste osvobojene oblike. Brez skrbi, o tem, kdo je duh ali mi kot duh, bo še tekla beseda. Celo kmetje, takrat še posvečenci, kaj šele terapevti ali učitelji so nekaj tisoč let nazaj v zgodovini Antične Perzije (5100 do 2900 let p.n.št.) in Egipta morali dobro obvladati štiri področja: *poznavanje mineralnega, rastlinskega in živalskega sveta; *alkimijo kot predhodnico današnje homeopatije; *duhovno astronomijo – poznavanje delovanja moči ali zavesti, ki delujejo izza planetov in ozvezdij, *moralo - izgraditi, pridobiti so morali kar največje moči morale (dobro, resnično in pravično: trije moralni ideali človeštva). Dobro je vse, kar proizvaja dobro za današnji čas in prostor, resnično nas navdihuje k Resnici, ki nas naredi svobodne. Sem Pot, Resnica in Življenje. Pravično pa je vse, kar je primerno za trenutno situacijo, za neko osebo in njeno duhovno pozicijo, duševno zrelost, za ta čas in prostor. Prav je, da za vsak korak, torej za en korak v znanju, poznavanju, napravimo tri korake v morali in ne nasprotno. Omeniti moramo še nekaj pomembnih malenkosti, preden se odpravimo na opis Antropozofije kot moči, ki jih prinaša in procese, ki jih zmore v nas aktivirati. Glede na to, da obstaja velika verjetnost reinkarnacije kot ponovne utelesitve nas kot duha in naše duše v fizično telo, da smo v prejšnjih civilizacijah živeli vsaj enkrat, še bolj verjetno dvakrat, potem nam bo lažje verjeti ali le razumeti, da se bomo v naslednjem življenju (morda še enkrat v tokratnem petem anglosaškem obdobju pete epohe Postatlantide) lahko spomnili vsega, ali vsaj tistih trenutkov, v katerih smo v tem življenju zmogli biti tukaj in zdaj v stanju duha, torej izven uma in iznad ega. Namreč, duh je večno Božansko Bitje in ne narava, kot je fizično, etersko in duševno telo. Čeprav je duh sestopil in se v nas naselil šele v prejšnji grško-rimski civilizaciji (od 750 p.n.št. do 1413. leta našega štetja), smo kot bistvo - duh lahko dokaj polno prisotni šele po letu 1413, ko smo kot človeštvo pričeli razvijati ozaveščeno dušo (podobno kot posameznik od 35. do 42. leta starosti), še posebno pa po letu 1850, ko naj bi presegli skupinski duh ali Jaz in smo pričeli razvijati individualni duh ali Jaz. Če povzamemo še razmišljanje antropozofa Maria Jannarellija, bi lahko rekli: «V primeru spanja ali pretiranega počitka nas kot duha, se kaj lahko zgodi, da bodo možgani naših potomcev čez nekaj malih generacij in ne velikih inkarnacij, v primeru, da jih bomo dovolili uporabljati zgolj duševnima oprodama – umu in egu ali egovskemu umu, ki nam hoče povsem zavladati, tako atrofirali in se zmehčali, da ne bomo zmogli več svobodno razmišljati, kaj šele, da bi se tega lahko naučili. Svobodno, ne glede na zaznave skozi organe čuta, računico, ne vezano na vsakdanje opravke in zabave, študij, na pripadnost, tradicijo.« »Duša, zapusti brata, sestro, mater in očeta v primeru, da hočeš postati moj učenec«, bi se v tem kontekstu lahko glasilo povabilo duha. Toliko o tem, vsaj za razmišljanje in spodbudo, da ne bomo povsem zamudili vlaka. Razumeti moramo, da se nahajamo v točki pregiba, preklopa bivanja, vsaj kar se tiče človeškega razvoja. Smo na začetku ali bolje, v trenutku razvoja, v katerem lahko človek prične verjeti, ne da bi tisto, v kar verjame, tudi videl in da se lahko zanese le na moči resnice svojega razmišljanja, svobodnega razmišljanja. Nekaj podobnega nikoli ni bilo mogoče in tudi nikoli več ne bo mogoče. Ali bomo procese svobodnega razmišljanja aktivirali in izpeljali zdaj ali nikoli, kajti čez nekaj sto let to ne bo več mogoče. Kot že omenjeno, naši možgani dodobra omehčani od mrtvega razmišljanja, ne bodo več omogočali pogoje ali ambient prevzgajanja in preoblikovanja mrtvih zemeljskih procesov razmišljanja v žive, poživljajoče in svobodne procese razmišljanja. Glede na to, da možgan čez nekaj stoletij ne bomo zmogli več uporabljati, se kaj lahko zgodi, da bomo vsi postlai idioti. Procesi mehčanja možgan se kot že omenjeno prenašajo iz staršev na otroke s strašljivo ali vsaj zaskrbljujočo hitrostjo. Namreč, dednostni tok je tista moč ali sila, ki si v nas prizadeva, da bi otrok postal enak staršem, tudi v razmišljanju, odločanju,…. Vse ravnokar opisano se odvija predvsem ljudem v mestih in ne toliko na podeželju. Le kako naj bi bilo drugače? Zakaj je temu tako, verjamem, da ne potrebujete pojasnila. Vsa naša razmišljanja so aktivirana skozi zaznave organov čuta, z računico, itd., zato tudi niso osvobojena nadvlade duše in uma skozi organe čuta. Hitro pa bomo postali zaspani, ko bomo pričeli hoteno in z notranjo pobudo usmerjati k organom čuta, umu in egu procese razmišljanja o neotipljivi ali nečutni stvarnosti. Že naslednji mesec vas čaka vsaj nekaj povedi o prvi Steinerjevi vaji z imenom koncentracija. Morda se sprašujete, zakaj tako dolg uvod z dokaj zahtevno vsebino in zakaj tolikokrat omenjamo dušo, njen um, intelekt in ego, dvojnike in nas kot duha? Zato, da v procesih razmišljanja ali mišljenja ne bomo več v nedogled tako omejeni, zavedeni z umom in podrejeni egu. V procesih budnega opazovanja, poslušanja, postavljanja vprašanj, prepoznavanja neharmoničnih procesov in sprejemanja odločitev v obliki vsestranske strategije prenove, naj bi se naučili le biti, z duhom povsem budni in čuječi tukaj in zdaj, torej v stanju neuma, dovolj navzoči, toda svobodnega razmišljanja ali mišljenja. Ne pozabimo, da bomo nekoč vsi postali terapevti, vsaj za mineralni, rastlinski in živalski svet. Tudi zato, da se bomo končno vsaj pričeli zavedati, kdo smo kot bistvo, torej duh neomejenih vsestranskih moči, sposobnosti in zavesti, treh višjih zavesti kot varoval pri razločevanju neresnice od resnice, tudi Resnice z veliko začetnico kot bitja ali zavesti Kristusa. Predvsem na tak način se bomo lahko postopoma pričeli varno in učinkovito premikati ali delovati na vseh štirih ravneh bivanja, v našem primeru delovanja, kot se priznana znanost giblje na fizično – snovni, bioenergetik na eterski, jasnovidec na duševni in Posvečenec na duhovni ravni ali dimenziji življenja. Malce na grobo ali poenostavljeno in le z enim primerom opisano, pa vendar. Zadnja, petim organom čuta zaznavna »postaja« je naše fizično – snovno telo ali raven bivanja. Neharmonični procesi se skozi krče ali spazme na določenih telesnih tkivih ali/in organih postopoma materializarajo v funkcionalne motnje, pozneje pa vse do strukturnih kronično - degenerativnih sprememb. Vzroki vsega omenjenega so večplastni, ker nikoli ne obstaja le en vzrok, en simptom, zato ni najbolje, da povsem zaupamo eni diagnozi ali da se poslužujemo le enega prijema harmoniziranja kot pridobivanja ravnovesja. Kot smo lahko razumeli, bo tudi strategijo vsestranske prenove potrebno uresničevati večplastno in prilagojeno individualnim značilnostim posameznika. Delo kot prijemi na fizisu imajo povsem kratkoročen domet, na eterski ravni bivanja že malce daljši, na duševni dimenziji še popolnejši, dolgoročnejši domet, povsem celovit in vsestransko učinkovit najstabilnejši proces zdravja pa bo dosežen skozi nas kot močnega duha, s katerim bomo delovali na vseh preostalih treh ravneh bivanja. Procesi odmika od zdravja se pričnejo v duši, predvsem zaradi prevlade egovih vzorcev, dvojnikov ali nesvobod (jeza, skrb, žalost, strah,…), tudi skozi raznorazna pretiravanja ali nepoznavanja procesov prehranjevanja,…. Pravi in najpomembnejši vzrok odmika od zdravja pa je šibkost nas kot duha v procesih vodenja razmišljanja, čustev in dejanj ter njihove prevzgoje. Kar duša v svoji dnevni budnosti skozi aktivne konflikte poškoduje, morata v nočnih urah to očistiti, obnoviti, popraviti etersko telo, mi kot duh ali duhovno telo pa moramo vse ravnokar omenjene procese organizirati, voditi in varovati. Tako nekako, če lahko verjamem, da sem prav razumel in če malce poenostavim. Kaj več o tem pa pozneje.

Zakaj ravno Antropozofski pristop

Kot že omenjeno, v večini primerov se ne poznamo dovolj popolno ali celostno. Kdo smo kot človek – bitje mnogoterih razsežnosti, od kod prihajamo, kaj vse naj bi tu na Zemlji počeli, dosegali in kdo ali kaj naj bi postali, kam in zakaj naj bi prispeli? Le kako naj bi govorili o procesih prehranjevanja, kaj šele hranjenja, učenja življenja, če se kot kolektivna zavest še nismo uspeli ali hoteli potruditi spoznati procese nastajanja snovnosti in oblik, tako našega fizično-snovnega telesa, hrane, posameznih jedi, kot tudi okolice, svetov narave, Zemlje, našega Sončnega sistema? Verjamem, da se bo tudi ali predvsem na ravnokar omenjen način lahko pričelo korenito spreminjati naše življenje v vseh pogledih in na vseh ravneh bivanja. V primeru, da niste povsem prepričani, vsaj poizkusite. Potrudimo se vsaj nekaj nadaljnjih strani vsebine, ki je pred vami, prebrati v polni budnosti, čuječnosti, navzočnosti nas kot duha, v stanju Jaz Sem ali v stanju neuma, torej izven uma, osredotočeni le na vsebino, še preden se naš egovski um prebudi. Da le ta obstaja in krepko moti razpiranje nas kot zavesti – duha, verjamem, da vam ni več tuje, niti nepoznano. Zatorej: »Bodi miren in vedi, Jaz sem Duh.« Ostanimo mirni in se zavedajmo, da smo kot bistvo duh, ki naj bi prevzgajal in imel na povodcu ali pod kontrolo um in ego. V nasprotnem primeru nam ne bo dovoljeno dovolj svobodno razmišljati, kaj šele čutiti ali/in s pridobljenimi spoznanji ter močmi tudi delovati, udejanjati svobodno, ne glede na zaznave organov čuta, tradicije, vsakodnevne opravke, obveznosti, ne vezano na računico, dosedanja znanja, poznavanja,…. Le kako naj bi zmogli dovolj svobodno čutiti ali občutiti (občutja niso nesvobodna čustva ali emocije, temveč sposobnosti, ki so na mnogo višji ravni bivanja kot čustva) in udejanjati, delovati v primeru, da se nismo povsem osvobodili nadvlade uma in ega v mišljenju ali razmišljanju. Resnici, Poti in Življenju se bomo vsekakor mnogo lažje in trajno približali na ravnokar omenjen in pozneje tudi opisan večplasten antropozofski način. Poglejmo si, kako je Mario Jannarelli nekoč okarakteriziral novice, čeprav je bilo nekaj naslednjih odstavkov že predstavljneih v našem predhodnem članku z naslovom Razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo, drugi del. Moja malenkost in vi smo le prinašalci novic. Pomembno je, da so le te resnične in ne napačne, zavajajoče. Ne pozabimo, da nas danes obkroža veliko neresničnega in zavajajočega, zato se bo potrebno naučiti razločevati zlagano, kar vodi vedno bolj v zgrešeno, od tistega, kar nas je sposobno pravilno usmeriti in potegniti s stranpoti ter pustiti vzdrževati svobodne. Torej, prinašamo v vednost le novice, da pa bodo le te za bralca, slušatelja postale resnica ali laž, je odvisno od vsakega posameznika, od njegove osebnosti kot duše in individualnosti kot duha. Vsak ve, vsak naj bi vedel, se potrudil spoznati, kaj bo napravil z njimi. Edino, kar vas lahko prosim je, da naše, za vas morebiti novosti ali novice takoj ne zavrnete, kot da kaj takega še niste slišali ali da bi bilo nekaj podobnega celo nemogoče. Zavračanje je dejanje proti človeštvu, saj človek, ki ne želi sprejeti kakršnokoli novost, ker je nikoli ni slišal, ali mu je bila zaradi predsodkov ali omike kot posvetnih kulturnih zadržkov umeščena ideja, da nekaj, torej novost ali novica ni resnična ali da je nemogoča, si sam preprečuje prepoznati nekaj novega, resničnega. To bi lahko poimenovali kognitivna disonanca ali nesozvočje v procesih poznavanja. Kar je drugačno od splošnega znanja, poznavanja in kar vodi v smer novega, neznanega, je novica. Danes imajo javna občila neverjetno moč, saj nam nočejo dopustiti spoznanje, da se lahko osvobodimo. Živimo v svetu, kjer vsi govorijo in razmišljajo enako ali pa vsak drugače, zato ne prepoznamo več, kaj je resnično. Obstaja torej organizirana dezinformiranost zato, da se onemogoči našemu razmišljanju, da bi skozenj razpoznali resnico. Živimo v težkem času, zato je potrebno, da vsak človek v sebi rekrutira (nabor) ali osredotoči vse razpoložljive duhovne moči za vse, kar nam v obliki življenjskih preizkušenj in skušnjav prihaja naproti. Le na tak način bomo zmogli človeka vredno življenje in se razvijali v smeri bitja Človek. Človek, spoznaj samega sebe (kdo si, od kod prihajaš, kaj ti je tu početi in kam, kako se vrniti…). Tega spoštovanja ali vzgiba, teh moči smo danes vsekakor vredni, a tudi zanje se moramo potruditi, še težje pa jih je vzdrževati. Antropozofija, katere idejni ustanovitelj je Rudolf Steiner (živel in deloval je v letih od 1861 do 1925), nosi v sebi moči, ne le človeške modrosti, temveč tudi široko vseobsežno poznavanje človeka kot celote, Narave, našega Osončja in Vesolja. Antropozofija je vèda, filozofija, znanost o duhu in/ali Zavest, ki si prizadeva združiti mikro in makro Vesolje, združiti duhovno v Vesolju z duhovnim, ki živi v človeku. Človek – mikro Vesolje kot produkt preobrat ali zasuk, zrcaljenje vsega, kar nas obdaja (planeti, ozvezdja, galaksije,…), je navdihovan z makro Vesoljno Zavestjo. Je znanost o našem bistvu = duhu, o duši, eterski in fizični dimenziji bivanja, o našem Izvoru, življenju kot poti razpiranja zavesti, o poznavanju vidnega in nevidnega, o Projektu - Človek in o vsem, kar je z njim povezano, tudi varno vračanje v naš pravi Dom, Izvor ali Enost.

Zakaj je Antropozofija težje doumljiva

V primeru, da se vam bodo antropozofske razlage kot podajanje vsebine dozdevale težke, vas moram spomniti, da za nas kot budnega duha ne obstaja prezahtevno, nemogoče, nerazumljivo, nedosegljivo. Tako mnenje se lahko poraja le v naši duši, ki ji vladata um – večni premišljevalec, ki večinoma laže in ego (vsota vseh vzorcev v nas, v podzavednem in nezavednem), ki nam zvito preprečujeta razpiranje zavesti ali delo na sebi. Moči ali sile nesvobod, vzorcev ali dvojnikov kot vojska določenih zavesti, se našemu prepoznavanju, razkrivanju njihovega namena, ki ga bomo odkrivali skozi Antropozofijo kot znanostjo o duhu, z vsemi močmi upirajo. Namreč, skozi krepitev nas kot duha in posledično prevzgojo duše ali njih kot dvojnikov, se bodo morali iz nas nekoč ali kmalu oddaljiti ali spreobrniti, morda celo dobrohotno služiti nam kot celoti. Le in predvsem na dovolj učinkovit in odgovoren način se bomo zmogli osvoboditi nesvobod, pridobiti manjkajoče kreposti, skorajda povsem izgubljene vrednote ter razpreti, razviti tri višje zavesti (imaginativna, inspirativna, intuitivna zavest). Kaj več o treh višjih zavestih pa pozneje. Želja naše duše, da bi Antropozofija morala biti z lahkoto vsem razumljiva, prebavljiva in presnovljena, sprejemljiva, je povsem verjetno produkt dobro prikritega ega. Za dušo povsem sprejemljiv egoizem, ki zahteva, si prizadeva, da bi s čim manj truda dosegli določena globoka poznavanja glede zakonitosti sveta duha, duše, duhovnih bitij in fenomenov narave, ne da bi se ob tem trudili razmišljati, še več, osvobojeno razmišljati, še vedno ostaja egoizem. V primeru, da bi to bilo res, bi to postoril, izboljšal, poenostavil že Rudolf Steiner, veliki Posvečenec, poznavalec vsega čutnega in nadčutnega. Dovolite, da vas ob tem spomnim, da se procesi razpiranja zavesti lahko izvajajo le in predvsem skozi trpljenje. Nikakor ne mislim, da moramo na vsak način v življenju trpeti. A že vsak padec kot zastoj ali odmik v razpiranju zavesti ali neudejanjanju namena, za katerega smo bili poklicani v zemeljske pogoje bivanja, aktivira bolj ali manj zaznavno trpljenje v bolj prebujenem in odgovornem zemljanu – človeku – iskalcu svobode in ljubezni v pravem pomenu besede. Da, razvoju teh dveh atributov je namenjeno vse, kar se v našem Osončju kot enem izmed mnogoterih razvojnih sistemov v celotnem Vesolju odvija; tudi odmik ali padec nas kot duha v procesih prevzgoje duše. Enako velja za bolezen kot slabo delovanje v mislih, besedah in dejanjih, ki nikakor ni poraz ali kazen, temveč klic, povabilo k spremembi, prenovi in preobrazbi. Le kako bomo zmogli razložiti, dodobra osvetliti vse fenomene v obliki snovnosti, procese in moči, zavesti, ki nas obdajajo in vse prepoznano sprejeto tudi živeti, udejanjati, uresničiti v primeru, da se bomo tega lotili na ravni osnovnošolske in srednješolske zavesti ali besednjaka? Duša vsekakor zaradi egoizma, računice, svoje intelektualne nedelavnosti ali lenobe zahteva, naj novi jezik Kristusa sestopi na raven take enostavnosti in posploševanja, da bo z lahkoto nevtralizirano še tisto malo truda in volje, ki smo ju sposobni nameniti vsebini. Aktivirati moči volje, ki jo verjamem še premoremo, ni tako težko, a vzdrževati jo v procesih prebijanja skozi zahtevnejšo in še kako pomembno vsebino, pa menim, da ne bo tako lahko. Prave moči premikanja, uresničevanja volje nas kot duha, nam lahko zagotovi le močan duh. Ne da se podcenjujemo, toda iskreno povedano, moči volje po spremembi nam tako v duhu kot tudi v polu volje – trebušni votlini krepko primanjkuje. Tudi za reorganiziranje in vzdrževanje omenjenih procesov krepitve in spusta duha iz glave v trebuh in vzdrževanje ter krepitev zdravja in volje v polu volje ali presnove, obstajajo dovolj učinkoviti prijemi in vaje. Naj omenim vsaj prvi dve izmed šestih Steinerjevih vaj in sicer Koncentracijo ter Pobudo v delovanju, ki naj bi ju izvajali vsak dan ob isti uri. Namen vaj ni priskrbeti si nove moči, temveč razviti, okrepiti tiste moči, ki v nas že obstajajo, a le zaspano životarijo. Same od sebe se le te ne bodo razvile, saj jih ovirajo tako notranje, kot tudi zunanje ovire, ki jih lahko presežemo skozi življenjska vodila in posebna navodila z izvajanjem meditacije in koncentracije. Kaj vse in zakaj je omogočilo slabljenje naše volje pa je že daljša in bolj zahtevna zgodba, o kateri teče beseda kot Ariadnina nit skozi vso našo vsebino. Vsekakor pa moj namen ni kogarkoli podcenjevati, temveč le motivirati k svobodnejšemu razmišljanju in spremembam, prestrukturiranju prioritet. Namreč, takih priložnosti, kot so nam ponujene v tem življenju (nič ni samo po sebi umevno, vse je Milost) tukaj in zdaj, še ni bilo in jih, če sem dobro razumel, tudi nikoli več ne bo. Dovolite, da vas ponovno spomnim na dve izredno zanimivi temi. Z nesvobodnim in mrtvim, večinoma lažnim, analitičnim ter zlonamernim manipulativnim načinom delovanja uma, intelekta in ega bomo možgane v času nekaj generacij ali stoletij tako oslabili in omehčali, kar se tonusa in njihove funkcije tiče, da skoznje ne bomo zmogli razen pasivnega in nesvobodnega razmišljanja uma in ega razviti nobene svobodne miselne zveze, ki jo skozi notranjo pobudo danes premoremo le mi kot duh. Poleg tega lahko ravno v tem življenju ali času še najbolj razvijamo in krepimo sebe kot duha. Velika večina, ki to vsebino morda prebira, verjamem, živi v skorajda idealnih razmerah, pogojih dela na sebi. V primeru, da s tem ne soglašate, poiščite argumente, ki govorijo nasprotno. Prepričan sem, da jih ne boste z lahkoto in veliko našli. Bitka kot notranji boj, duhovni boj v nas ni lahka, popravni izpiti pa bodo po vsej verjetnosti zelo zahtevni, morda jih celo ne bo. Zatorej, nikar ne odlašajmo, skrajni čas je, da si zavihamo rokave na vseh frontah. V primeru, da lahko zaupamo velikim Posvečencem, kot je bil tudi in predvsem Rudolf Steiner, potem se bomo v naslednjem življenju lahko spomnili in vedeli, kaj smo v tem ali zdajšnjem življenju kot duša in duh počeli, o čem razmišljali. To bo, se razume, možno le za razmišljanja, besede, čutenja in dejanja, ki so bila izvedena v dovolj veliki prisotnosti nas kot duha, ali v stanju Jaz Sem tukaj in zdaj. Namreč, v predhodnih življenjih še nismo bili pravi nosilci duha, kajti kot duh ali del Božjega, Absolutnega še nismo bili povsem utelešeni v naravo (fizično, etersko in duhovno telo). Morda se tudi zaradi ravnokar omenjenega velja potruditi. Izrek: »Vsaka priložnost zamujena, ne vrne se nobena«, velja tudi in predvsem za našo dušo in nas kot duha. Tudi današnjim jasnovidcem, morebiti le nosilcem starih oblik iniciacij Atlantidske petnajsttisočletne epohe (približno 22000 do 7000 let pred našim štetjem), se kot izgleda, zaključuje »zlato« obdobje. Do pravih odgovorov in posameznikovim močem najprimernejših prijemov prevzgoje naše duše in njenih egovsko - umskih dvojnikov, tudi bolezenskih stanj, se moramo danes dokopati le skozi vedno večje moči nas kot duha. Ne pozabimo, da življenje, ki se odvija izpred nevidne režije iz ozadja, samo kaže, nakazuje, mi pa se lahko le učimo. Učimo se v primeru, da hočemo, zmoremo in tudi vemo, kako in zakaj je zavest nas kot duha, ki govori duši, pravo zdravilo sedanjosti in prihodnosti. Zakaj to večkrat ponavljam, tudi ni naključje. Vse je Milost, nič ni samoumevno, tudi to, da smo ravnokar opisano uspeli prepoznati in verjamemo, da bomo nekoč to zmogli udejanjiti. Zakaj je Antropozofija skozi zavest zaspanega duha in oči lenobne duše ter njeni oprodi um in ego še prezahtevna? Mario Jannarelli nam je nekoč zaupal tole: »Mnogo antropozofov je še dandanes prepričanih, da se lahko knjige in cikluse konferenc prebirajo kot vsaka druga knjiga. To je ena izmed nepravilnosti ali hudih, da ne rečemo smrtnih napak, ki so aktivirale določene posledice. Steinerjeva mišljenja ali razmišljanja in odkritja, razodetja morajo biti brana s polno prisotnostjo celotnega človeškega bitja, skozi naše razmišljanje, čutenje in voljo, z neprestano prisotnostjo zavesti duha, ki jo izredno težko premoremo, vzdržujemo. Namreč, v primeru, da je nismo razvijali skozi desetletja, nam ne bo omogočeno, da povsem prodremo v vse eksplicitne (jasno razložene, razločne) in še posebno v tiste manj eksplicitne koncepte, ki so prisotni v tistih besedah, besednih zvezah. Zatorej, potrebujemo vsaj nekaj desetletij pristopa k študiju Antropozofije in ponavljanju branja z vedno večjo posvetitvijo in vdanostjo študiju vse do tega, da v naši duši zaznamo stanje ali naravnanost, ki skorajda ustreza stanju, ki se poraja med predano molitvijo, medtem ko beremo in poizkušamo vstopiti v tisto, kar kot duh bdi v tistih besedah. Le to pa ni odvisno od zaporedja samih besed, temveč od tega, kar nosi v sebi vsebina v okultni obliki, kar je tudi vsebovano v tistih besedah in kar se razkrije, razodene naši duši šele po desetletjih predanosti, vdanosti in posvetitve študiju Antropozofije, katere osvojitev se nikoli ne zaključi, kajti enaka izkušnja se ne ponovi čez deset let in se potem zaključi. Ne, po dvajsetih letih je nova, po tridesetih, štiridesetih letih je nova, drugačna, naši zavesti primerna. Torej, na tistih straneh, v besednih zvezah je prisotno življenje Duha, ki je novi besednjak Kristusa. In mi bi želeli, da bi bili sedanji Kristusov besednjak in sporočila ponešeni na raven preprostosti, enostavnosti, ki bi bila sposobna izničiti čistost in dovršenost vsebine, ki vsekakor domuje v tistih besedah. Sporočila naj bi izluščili, prepoznali, razumeli najprej z umom, potem z umom in srcem in potem še z umom, srcem ter z našo voljo, predanostjo, polno posvetitvijo in sodelovanjem ter z religioznim čutenjem. Antropozofija lahko doseže svoj pravi resnični namen le takrat, ko v nas kot učencu, večnemu vseživljenjskemu študentu aktivira in vzdržuje resnično in globoko religiozno čutenje do sveta in sočloveka. V primeru, da bi vsak korak v Steinerjevem pisateljskem in besednem izražanju brali vedoč, da so to besede Kristusa, bi prepoznali, da lahko predvsem skozi moči predanosti in posvetitve študiju vstopimo v zedinjenje s Kristusom. Kolikokrat nas je Rudolf Steiner dobrohotno opozoril: »Moje knjige in cikluse ne moremo brati kot vsa ostala čtiva, kajti v tem primeru je bolje, da se odpravimo v kino. Ne moremo in tudi ničesar ne bomo na tak način pridobili, razen morda površinski sloj poznavanja, ki ga lahko tudi prenesemo v izobilju soljudem, kar pa ne daje pravih rezultatov, ne za nas, kaj šele za druge iskalce Resnice. Ne deluje, kajti kot smo ravnokar omenili, na tak način ne zmoremo aktivirati zedinjenja s Kristusom.«

Za konec pa še štiri cvetke

Za konec pa še štiri naše cvetke, in sicer zakaj je Antropozofija »težka«. Vsega, kar nas vidnega kot otipljivega, snovnega in nevidnega, torej nesnovnega obdaja, si ne zmoremo dodobra razložiti ali pojasniti z enostavnimi besedami in koncepti. Duša in njene oprode ali že kar njeni gospodarji bi želeli brati, se učiti le tisto, kar se jim zdi potrebno, uporabno (um ki laže, ego kot manipulant, bojevnik in intelekt kot analitik), kar daje sadove, kar se izplača. Res je, duša si želi na hitro pridobiti v zamahu veliko, četudi kratkoročnih znanj, podatkov, ne da bi se resnično potrudila, ne da bi veliko razmišljala in dodobra spoznala ozadje, prave večplastne vzroke vsega, s čimer se, čeravno le miselno, čustveno ukvarja, kar udejanja. Toda, ali lahko življenje brez izzivov, preizkušenj, premoščenih skušnjav aktivira, kaj šele poganja razvoj, notranji razvoj, razpiranje zavesti. Imeti vedno polno denarnico, idealnega partnerja, ne motivira, ne krepi nas kot duha v procesih odkrivanja in pozneje tudi prevzgoje duševnih nesvobod in pridobivanja treh višjih zavesti. Ne bodimo povsem prepričani, da sta vedno Oče ali duh tista, ki govorita, ki navdihujeta našo dušo, da je neka delavnica, knjiga, na primer tudi tale vsebina za nas neprimerna, težko razumljiva, nesprejemljiva in neuporabna v našem vsakdanjiku. Ponavadi ali mnogokrat so na delu duša in njeni gospodarji – dvojniki, ki se upirajo volji nas kot duha, saj se ne želijo prevzgojiti, temveč nadaljevati na udoben in ustaljen način ovirati razvoj nas kot celote in/ali uresničitev božanskega poslanstva Jaza ali nas kot duha. Celo prva misel, ideja, navdih, ki smo ga ujeli, ni vedno pravi. Le v primeru, da smo dokaj v stanju Jaz Sem ali resnično tukaj in zdaj v sedanjosti, v stanju neuma, povsem sproščeni, potem je prva novica, ideja, navdih ali klic lahko pravi za nas, za naš razvoj najprimernejši. Kako se na pravo pomoč naravnati, zanjo prositi, razumeti, razsoditi, kaj je resnično in kaj zlagano, pa ob drugi priložnosti. Čeprav se zahtevnejših vsebin in daljših povedi naša duša z umom in intelektom najraje izogiba, bodo ravno te omogočile, da bomo kot duh v polni budnosti, navzočnosti. A le v primeru, da se tega zavedamo in dovolj potrudimo.

Drugačen način obravnave človeka

Sledi drugačen način obravnave človeka kot celote skozi malce krajše povedi, alineje. Zakaj ravno Antropozofska obravnava človeka kot celote ali bitja mnogoterih razsežnosti? Ponovimo še enkrat: Antropozofija je pot, filozofija, zavest, znanost o duhu, ki si prizadeva združiti mikro in makro Vesolje, združiti duhovno v Vesolju z duhovnim, ki živi v človeku. Je znanost o duhu, duši, eterski in fizični dimenziji bivanja, o našem Izvoru, življenju na poti k razpiranju zavesti, o poznavanju vidnega in nevidnega, o Projektu-Človek ter o varnem vračanju v naš pravi Dom. Vse povedano se bo potrebno naučiti, obenem pa tudi poiskati, povezovati in preveriti, če resnično velja v našem vsakdanjiku. Vsak zakaj ima vsaj tri, štiri zato, saj obstajajo štiri ravni bivanja, tri višje zavesti, njihove značinosti, zakonitosti,.… Čemu nam bo Antropozofski pristop k človeku, bodočemu nosilcu ljubezni in svobode še koristil? Pridobili si bomo sposobnosti: Boljšega povezovanja in razumevanja različnih, na prvi pogled nasprotnih poznavanj, pristopov, prijemov uravnovešanja. Boljšega sogovornika, tako s predstavniki uradne, kot tudi s poznavalci različnih smeri komplementarne in ezoterične medicine, filozofije,…. Lažjega poenotenja besednjaka in uporabe različnih besed z enakim pomenom (energije[2] so v resnici moči ali sile, bitja, zavesti, astralni svet = duša = osebnost, meridiani so poti pretoka moči ali sil eterske ravni življenja,…. Večje kot bodo moči naših poznavanj, težje bomo prevarani ali skrenili s prave poti, lažje bomo vedeli, s kom imamo opravka, kaj sogovornik pozna, na kateri ravni bivanja deluje. Bolj bomo kredibilni za priznano znanost in sprejeti, povabljeni k sodelovanju, dialogu. Bolj bomo tudi motivirani za delo na sebi in izven sebe. Bolj varno in učinkovito bomo vozili po poti življenja in/ali zdravilstva, ki vsekakor ni lahko, je pa še kako pomembno, da ga dovolj predano in odgovorno živimo. Ne pozabimo, da bomo nekoč vsi postali terapevti vsaj za preostale tri svetove (mineralni, rastlinski in živalski). Lažje bomo razločevali dobro od ne dobrega in se zmogli slednjemu odreči, vedeli, kdo je na delu, kdo v nas razmišlja, govori in deluje in kaj nam je v različnih primerih storiti. In ravno zato bomo lahko še bolj predano in odgovorno služili poslanstvu, ki smo ga izbrali ali bili zanj poklicani, obdarjeni s talenti. Zavedali se bomo, da je mnogo bolj modro napraviti en korak v znanju, poznavanju in tri v morali (trije moralni ideali človeštva: resnično, dobro in pravično). Z omenjenimi poznavanji se bomo lahko pravočasno in vsestransko oplemenitili, tudi etersko in imunsko okrepili skozi prehranjevanje, telesno aktivnost, vaje za etersko, duševno in duhovno raven življenja. Vse omenjeno nam bo služilo kot pomoč v procesih preoblikovanja eterskih moči v sile modrosti. Antropozofija kot izviren pristop nam poleg že omenjenega omogoča: Poznavanje, da vse izvira v duhu kot projektantu in njegovi ozdravitveni moči, v duhu kot navdihovalcu in da se vse k njemu vrača, nanj obrača (vzrok « cilj). Dovršen besednjak: okarakterizirati in ne definirati, dialog dveh zavesti kot duha in ne diskusija dveh egov, procesi nastajanja, utelešanja, informacija ali oligosnovnost mora vstopiti v kemizem kosti, krvi, živčevja,…. Učenje prijemov, tako izboljšanja priprav obrokov, kot aktiviranja ozdravitvenih procesov skozi svetovanje v obliki bolj zdravega in sonaravnega prehranjevanja ter vzgajanja, gojenja rastlin. Dovolj modro, današnjemu človeku – nosilcu duha prilagojeno večplastno življenjsko filozofijo, način razmišljanja, čutenja, udejanjanja skozi vse smeri znanosti, filozofij, življenjskih nazorov,…. V primeru, da je nekaj = trditev prava stvar na primer na fizično-snovni ravni bivanja, še ni rečeno, da je resnična, saj ne ustreza zakonitostim ostalih treh ravni. Četudi česa ne zaznavamo s petimi organi čuta, še ne pomeni, da le to ne obstaja. Je morda že kdo videl na tržnici gospo elektriko, težnost,…? Čeravno je nismo videli, lahko zlahka ugotovimo, da omenjena sila obstaja in deluje tudi v nas. Izza vsega vidnega živijo, delujejo moči ali sile, bitja ali zavesti. Toda katere? Kdo se morebiti ta trenutek upira podobnim razmišljanjem? Mi kot duh ali morda naša duša in njeni oprodi um ter ego? Bolj kot poznamo štiri ravni človeškega življenja, njihove zakonitosti, bližje bomo Resnici, lažje bomo odkrivali vzroke skaljenih medosebnih odnosov, odmika od harmonije, jih odpravljali in učinkovitejši bomo pri iskanju individualnim značilnostim najprimernejših prijemov harmoniziranja. Nikoli ni na delu le en vzrok, en simptom, ne zanašajmo se le na en diagnostičen pristop, niti na eno obravnavo ali prijem uravnovešanja. V igri so vedno vsaj tri, celo štiri ravni bivanja (vzroki, odzivi, procesi, posledice = simptomi, pokazatelji, prijemi pridobivanja ravnovesja,…). Teorija brez prakse je nesmiselna, praksa brez teorije pa nevarna, kar smo, verjamem, že vsi izkusili. Oblike prikazov, razlag se spreminjajo, vsebina pa ostaja ista, če je seveda prava in resnična.  

Iz poznavanj v sprejemanje in udejanjanje

Človek je bitje mnogoterih ravni bivanja, zato obstajajo tudi štiri zakonitosti, štiri ravni razmišljanja, zaznavanja, udejanjanja.

Zakaj vstopiti v večplastno poznavanje in obravnavo?

  • Mnogotere in večplastne informacije, zato ne vemo, kaj je res in kaj ni.
  • 1000 krat slišim, izgovarjam neresnico, zato le ta lahko postane resnica.
  • Čas, v katerem neresnice z lahkoto postanejo “resnice” in resnice zlahka postajajo, so postale neresnice (avtoimune bolezni, mikroorganizmi kot povzročitelji, vojne so nekaj povsem normalnega,…)
  • Misel je moč ali sila, ki se hoče, želi utelesiti, materializirati, realizirati.
  • Vse izrečeno mora veljati, delovati tudi v praksi, v vsakdanjem življenju ali pa smo skrenili, nečesa nismo prav razumeli.
  • Ne podcenjujmo pomena štiridimenzionalnih poznavanj, uspehov in delovanja, še posebno, če nečesa ne poznamo, če mislimo, da je nemogoče, četudi nas um in ego pogosto prepričujeta, da je res le tisto, kar zaznamo skozi čutne organe.
  • Resnica kot moč ali sila, zavest vsekakor obstaja. V vsakem trenutku se ji lahko bolj ali manj približamo ali od nje oddaljimo.

Človek – bitje mnogoterih, vsaj štirih razsežnosti

Vsaka raven bivanja nosi v sebi drugačne značilnosti, zakonitosti. Vabim vas, da si to tudi pobliže ogledamo.

Fizično materialno telo

Je raven = dimenzija bivanja ali življenja, ki ga imamo skupno z mineralnim svetom. Vlada mu zavest minerala kot nekakšno stanje transa. Je tempelj, inštrument ali domovanje duše in duha. Snovnost je izgrajena in oblikovana do te stopnje z močmi eterske, duševne in duhovne ravni življenja. Fizično-materialno ali snovno telo je zatorej zadnja postaja, rezultat ali posledica delovanja ravnokar omenjenih treh ravni življenja. V fizično-snovno raven bivanja uvrščamo konstitucijo, pet organov čuta, kostni in živčni sistem, instinkte po preživetju, pitju, prehranjevanju, oblačenju, reprodukciji. Poznamo štiri fizične sile smrti (razgradnja, težnost, tèma in toplota). Le te so polarne eterskim silam štirih etrov (življenja, kemizma, svetlobe in toplote). Bolj kot se krepijo fizične sile smrti, bolj se oddaljujejo etri ali življenjske sile v nas, in obratno. Naprimer, več kot je prisotnega etra kemizma (v jetrih, venah), manjše bodo fizične sile smrti v obliki težnosti v venoznem krvnem obtoku. Eter kemizma namreč razdvaja in urejuje, zatorej deluje proti silam težnosti in omogoča, da venozna kri predvsem v mečih ne zastaja. Kaj več o tem pa v novicah o štirih etrih, elementih in fizičnih silah. Fizično materialno telo uvrščamo v element zemlja, ki je ambient izgrajevanja ter oblikovanja snovnosti. Usoda fizično-snovnega telesa = razgradnja in smrt. V primeru, da bi dosegli visoko starost, bi nas ujela tudi osteoporoza. Značilnost = drug poleg drugega. Dve snovni telesi ne zmoreta zavzemati isti prostor. Okus – slano nas telesno bolj materializira ali napravi snovne. Ritem snovne telesnosti – 280 dni. Kar pomeni čas nastajanaja ali domovanja v materinici. »Dom« fizično-snovnega telesa je v glavi, v petih organih čuta, predvsem pa v medeničnem obroču in kosteh.

Zakonitost fizične ravni bivanja

Bolj zahtevni in energetsko požrešni kot bodo prebavni, bolj kot bodo dejavni gibalni in umsko-intelektualni procesi, manj moči nam bo ostalo na razpolago za procese obnavljanja, strukturiranja, očiščevanja fizičnega telesa. Več kot bom s telesom delal, bolj ga bom strukturno obrabljal, utrujal in slabil, kar pa že diši po eterski dimenziji življenja.

Etersko ali pransko telo

si delimo z rastlino, ki lahko na nas deluje, ali bolje, nanjo se lahko odzivamo, saj živi tudi v naši notranjosti (rman-jetra, kopriva-žolčnik, šentjanževka-živčni sistem,…). Zavest rastline, ki v nas živi kot etersko telo, je zavest spanja brez sanj. Etersko telo je kalup, izgrajevalec, obnavljalec fizično-snovne ravni življenja, je nekakšen delavec, izvajalec sedmih dobro vodenih življenjskih procesov. Organizacija eterske ravni bivanja skrbi za izvedbo sedmih eterskih ali vitalnih procesov, notranjih gibanj, stadijev življenja in izgradnjo snovnosti, ki pa je oblikovana z močmi duševne organizacije. V etersko ali pransko raven življenja uvrščamo temperament, navade, nagnjenja, potrebe, žleze z zunanjim in notranjim izločanjem in limfni sistem. Kot štiri etri ® življenja, kemizma, svetlobe, toplote, ki so procesi delovanja moči ali bitij štirih elementov. V ambientu kot elementu voda delujejo elementarna bitja ondine ali vodne vile, ki skrbijo za procese rasti, bujnosti in obnavljanja,…. Njegova usoda = iztrošenje eterskih rezerv (sveča, ki ugasne). Njegova značilnost je drug za drugim (družina, dednost, priimek, narod, tradicije, jezik). Hoja, masaža, risanje v obliki osmice kot analeme ali lemniskate = perpetuum mobile omogoča procese krepitve eterskih moči. Okus – grenko aktivira življenjske procese v trebušni votlini, kjer tudi živi etersko telo. Ritem – 28 dni in moči Lune, ki delujejo na življenjske procese čiščenja, obnavljanja, strukturiranja. Dom eterske ravni bivanja je, kot že rečeno, v trebušni votlini. Poznamo tri eterske rezerve ali potenciale, in sicer: prirojeni ali dednostni, kar smo prinesli s seboj na svet, dnevni – koliko se znamo dnevno polniti, krepiti in omejevati nepotrebno praznenje, ter Milost. V primeru, da smo življenje osmislili, dobro in predano služili Očetovemu Namenu, nam bo še nekaj življenjskih moči in let življenja kot potenciala dodano. Verjamem, da ste opazili, da ni bilo nobene potrebe po uporabi besede energija.

Zakonitost eterske ravni bivanja

Bolj kot bo obrok kompleksen, težje prebavljiv ali več eterskih moči kot bomo vanj usmerili, bolj kot bomo izničevali moči beljakovin in maščob, spreminjali škrob v enostavne sladkorje, iskali hranilne principe v hrani, bolj se bomo etersko okrepili, a le pod pogojem, da bomo to tudi zmogli. Enako velja tudi za procese hoje, teka, vsakodnevnih opravil, izvajanih v pravem, našim individualnim značilnostim prilagojenem ritmu,… Kaj nas etersko krepi in kaj slabi? Mnogotera pretiravanja, premalo spanja, zamujanje z obroki, pretirana uporaba intelekta, divjanje duševnih nesvobod,…. V etersko raven življenja uvrščamo tudi delovanje biologije kot poti poznavanja bioloških zakonov (5LB-leggi biologiche) in aktivnih konfliktov (eterski in duševni vzgibi kot simfonija bolj ali manj dovršenih procesov). Kirlianova fotografija je popačena slika eterskih moči ali prane jedi, minerala, rastline, živali, človeka. Namreč, vsota vseh elementarnih bitij je pravo etersko telo minerala, rastline, živali in človeka. S fizično-snovnim inštrumentom ne zmoremo fotografirati eterska nesnovna elementarna bitja, mar ne? Fotografija Kirlian bo zatorej prikazovala le odsev ali nerealno sliko večje ali manjše prisotnosti v smislu bolj ali manj dovršenega delovanja delavcev – bitij štirih elementov. Le kdo omogoča in vodi procese preoblikovanja korenine v steblo in liste, iz listov v cvet, iz cveta v plod in seme,…? Bodo to res le posledice ravnokar omenjenih procesov, kot so na primer biokemične reakcije ali načrt v DNK?

Duševni ali astralni svet, raven bivanja

Imamo ga skupno in delimo si ga z živaljo. Žival zunaj nas predstavlja duševni vzgib ali gesto kot značilnost, ki živi tudi v naši notranjosti (polh-skladiščnik, mačka-samoljub, pes-zvestoba,…) Zavest duše je tretja nižja zavest ali zavest spanja s sanjami. Saj ste že slišali za alfa, beta, gama, teta stanja in njihove frekvence? Vsakega izmed ravnokar naštetih stanj ali zavesti bi lahko uvrstili v fizično, ali etersko, ali duševno in/ali duhovno dimenzijo bivanja. Domača naloga ali morda le bolj ali manj pasivno branje? Duša je delovodja eterskih procesov, notranjih gibanj in stadijev življenja. V dušo uvrščamo naš karakter kot odnos do vsega, kar nas obkroža, tudi do znanosti, šolstva, zdravilstva,…. Organizacija duše pomeni vodenje ritmov »simpatije – antipatije«, vdiha – izdiha, sistole – diastole, peristaltike, kot vala stiskanja – popuščanja,…). Duša je bitje narave ali svet čustev, želja, simpatije, antipatije, poželenj, strasti, jeze, strahov, skrbi, … Duša joče, se hrani, priganja,… eterski svet pa izgrajuje solze, prebavne encime, hormon adrenalin, … (anabolizem in katabolizem, sinteza in izločanje kot eterska in duševna procesa). Duša predstavlja zemeljski svet sedmih planetov, ki omogočajo procese nastajanja telesnih organov, kovin, barv, oblik, moči samoglasnikov (Beseda je meso postala…). Katere so tri sposobnosti duše ali osebnosti kot maske? Duša razmišlja, čustvuje in udejanja. Vse je potrebno prepoznati, sprejeti ali zavrniti in uresničiti. Duša živi in uporablja tri pole človeškega telesa: Živčno čutni pol – glava – misliti, Ritmični pol povezovanja – prsni koš – čutiti, čustvovati, Presnovni pol dejanj, volje, akcije – trebušna votlina – delovati. V nas živijo tri duše kot tri sestre v eni (mlajša, starejša in najstarejša kot čuteča, razumska in ozaveščena duša). *Čuteča duša je ego, *razumska duša živi in deluje skozi um in intelekt, *ozaveščena duša pa v sebi nosi moči razuma, višjega razuma. Kaj porečete, sem tri »sestre« prehitro umestil v navezo in prvi dve povezal s tremi oprodami ali zarotami proti nam kot duhu? Zarota da, toda le v primeru, da jim to tudi dovolimo, če jih kot duh ne znamo uporabiti kot potrebno orodje in ga takoj zatem tudi začasno odložiti.

Ego

Ego ali nižji Jaz je za dušo viden, razpoznaven kot Višji Jaz. Ego – bojevnik in manipulator, ki hoče imeti vse le zase in nič dajati. Prizadeva si za še večji in popoln užitek, lagodnost in/ali za takojšnje zmanjšanje morebitnih nelagodnosti. Ego je vsota vseh vzorcev ali dvojnikov v nas. Kako, kdaj in zakaj le ti v nas vstopajo, delujejo? Se ego sploh zaveda, da nas skozi aktivne duševne konflikte vsakodnevno uničuje, etersko in imunsko izpraznuje? Kaj porečete? V primeru, da se tega zaveda, zakaj potem to počne? Mu je povsem vseeno, če bo moral nekaj let prej zapustiti dom v naši duši in se preseliti drugam? Ali pa se boji, da se bomo kot duh ob morebitni njegovi večji pasivnosti zmogli toliko okrepiti, da se bo nekoč ali kmalu moral prevzgojiti ali oddaljiti. Vsekakor obstajajo načini, kako zaviralce našega razpiranja zavesti prevzgojiti. Zdaj pa o egu in umu, ki ga še nismo obravnavali, še malce drugače. Ali ego in um sploh vesta, komu služita in da nam poleg jeze, zavisti, neučakanosti,… tudi s pretirano uporabo drevesa spoznanja v glavi (um in intelekt) izžigata imunske in eterske moči ter rezerve v drevesu življenja – trebuhu? Je to le njuna narava, saj počneta, kar pač znata. Ravno zato sta postala dober in vodljiv inštrument v rokah dveh generalov ali botrov iz ozadja, Luciferja, ki nam je prinesel luč kot spoznanje v obliki intelekta in uma, tudi razuma, in Harimana ali Satana kot prinašalca Téme, v našem primeru materije ali snovnosti. Tudi onadva sta bila nekoč poklicana v služenje Projektu – človek. Počenjata le tisto, kar znata, obenem pa sta se Očetovi Volji na nek način tudi zoperstavila. Na Golgoti, ko sta bila kot dva razbojnika pribita vsak na svoj križ skupaj z Jezusom Kristusom v sredini, se je spreobrnil le eden, ki smo ga poimenovali Lucifer. Satan še dandanes močno deluje skozi materializem kot znanstveno obravnavo vsega vidnega. Po letu 1789 ali na okroglo 1850 s pričetkom delovanja ali vodstva človeštva Nadangela, zdaj že Arhaja Mihaela, nam je duhovni svet Svete in Presvete Trojice pričel umikati ali odrekati pomoč. Namreč, potruditi se moramo sami in povsem s svojimi močmi duha ali Jaza prevzgojiti, spreobrniti moči dvojnikov, s katerimi je nekoč pred Golgoto upravljal Lucifer, in tiste, katerim še danes dirigirajo moči Satana. Glede na to, da smo kot duh in delno duša tudi stvarniki, potem z našimi nesvobodnimi mislimi, čustvi in dejanji tudi mi vsakodnevno ustvarjamo vzorce ali dvojnike. Koprena le teh prekriva ne le najnižjo meteorološko sfero (od 14 do 17 kilometrov nadmorske višine). Lahko si le zamislimo, kaj vse srečujejo in s čim vse se po vsej verjetnosti tudi kontaminirajo duše, ki se z duhom kot vodnikom spuščajo v maternico, ali tiste, ki zemeljsko obličje po telesni smrti zapuščajo. Le kako naj sprejemamo dovolj svobodne in plemenite ideje iz kolektivnega Uma, Očetov Navdih, če bivamo pod ravnokar opisano gosto onesnaženostjo? Velika odgovornost, mar ne? Le zakaj nam je bilo v Janezovem Evangeliju tolikokrat naročeno, naj spremenimo, osvobodimo razmišljanje, kajti brez svobodnih misli ne bomo zmogli prevzgojiti čustev, kaj šele dejanj in pridobiti dovolj volje za delo na sebi. Najprej pa moramo to tudi prepoznati. Tudi ta misel ni zapisana po naključju: »Ni toliko pomembno, kaj v nas vstopa, mnogo bolj pomebno je tisto, kar iz nas izstopa.« Tisto, kar vstopa tudi skozi hrano, se lahko aktivno na našo notranjo pobudo potrudimo prevzgojiti, kar pa smo neplemenitega ustvarili in poslali v svet, pa je že povsem druga zgodba. Smo res lahko prepričani, da bodo v nas ustvarjene dvojnike, ki jih pošiljamo tudi v prosti eter, zmogli vsi, v katere bodo le ti vstopili, prevzgojiti? Če sem prav razumel, dvojniki vstopajo in se naseljujejo tja, kjer ni pravih moči duha. Tudi med totalno anestezijo, ki nam lahko celo za nekaj ur povsem odmakne duha, med naravno in umetno sproženo komo, vinjenostjo, v času delovanja odmerka droge, med hudim napadom jeze, skrbi, strahu, groze, sovraštva,…. Res je, ko mačke ni doma, miši plešejo. Brez skrbi, vsi smo polni dvojnikov. Le priznajmo si, kakšni egoisti smo. Ne pozabimo, da je ego ali nižji Jaz vsota vseh dvojnikov v nas. Ko se tega pričenjamo zavedati in obenem aktivno, vztrajno delati na sebi, bomo tudi mi kot duh nekoč »naš« ego v celoti pribili na križ in postali popoln ali dovršen človek. Brez skrbi, tudi ego bo slej kot prej prepoznal, da se mora spreobrniti. Do takrat pa bo, še posebno, če smo ga ravnokar pričeli odkrivati, »preteklo še nekaj hude krvi.« Da trdoživi dvojniki resnično obstajajo, se skozi Antropozofijo ali znanost o duhu lahko prepričamo vsaj na štirih primerih:
  • Določene duševne nesvobodne vzgibe ali vzorce, kot so jeza, določen strah, žalost, skrbi,… smo poizkušali vsaj nekajkrat prevzgojiti, a povečini dokaj neuspešno. Se nismo dovolj potrudili, so bile tehnike prevzgoje morda neučinkovite, so zaradi šibkosti nas kot duha v nas dvojniki ostali ali pa so z lahkoto vstopili enaki ali predhodnim zelo podobni dvojniki?
  • Alkoholik, strasten kadilec ali hud odvisnik od droge ni nikoli povsem ozdravljen, nikoli povsem polne navzočnosti duha, razen v izjemnih bolj redkih primerih. Na primer, da celo po nekaj letih abstinence poizkusi le Bachove kapljice na alkoholni osnovi, da pokadi le eno cigareto ali vzame le en odmerek droge, se nikoli povsem speči dvojnik prebudi ali celo vanj ponovno naseli. Od zdaj naprej obstaja zanj zelo velika verjetnost, da bo moral biti ravnokar omenjen dvojnik vsak dan vsaj enkrat skozenj nahranjen in potešen.
  • Le zakaj se mnogim hudo bolnim tri dni pred smrtjo zdravstveno stanje močno izboljša do te mere, da mislimo, da so čudežno ozdraveli? Dvojniki Luciferične in Harimanične narave dobro vedo, kaj nekoga čaka, ko zavonjajo vonj po smrti, se od nas z lahkoto oddaljijo, ter naselijo drugam. Zaenkrat ne zmorejo skozi vrata smrti. Ali »žrtev« kot pravo hrano in dom izberejo sami ali pa jih njihov general pošlje tja, kjer bo lahko skoznje napravljena največja škoda in nekomu dodobra omejevano razpiranje zavesti. K bolj ozaveščenim zemljanom pristopijo ali so poslane bolj inteligentne in pretkane zveri, k manj prebujenim pa manj inteligentni dvojniki. Zato manipulacije, zvijače, intrige pri mnogih zlahka odkrijemo že na samem začetku procesa govorjenja, udejanjanja, celo zarote.
  • Zakaj je rimsko katoliška Cerkev izšolala izganjalce Hudiča, vemo, za hude najhujše dvojnike vendar. Ko pa dvojniki niso tako hudi, na primer v obliki občasnih napadov zavisti, jeze, pohote, nadutosti, napuha,… pa se mirno tolažimo, da so to le vzorci, energije, motnje v pretoku kija ali čija skozi meridiane in podobno. Morda vrtijo filme o izganjanju Hudiča zato, da mislimo, da so sile Podnarave prisotne le v najhujših primerih šibkosti ali neprisotnosti nas kot duha.
Zavest in/ali duh je pravo zdravilo za vse omenjeno, za dosego tega cilja pa bo v kolektivni duhovni in duševni zavesti potrebno še mnogo trpljenja. Prej kot bomo spoznali, da smo kot bistvo duh, da je šibak duh omogočil vstop in rajanje, gospodovanje dvojnikov, prej se bomo zganili. To spoznanje bi lahko bilo pravo zemeljsko razsvetljenje.
  • Evangeliji so polni prilik o izganjanju ali bolje prevzgoji dvojnikov. Ne pozabimo, da je Jezus Kristus položil dlani le na tiste osebnosti, za katere je dobro vedel, da jih je proces bolezni in spoprijemanja z njo že toliko spreobrnil, da določenih motenj v obliki dvojnikov ali preizkušenj ne potrebujejo več.
  • Kaj menite, zakaj je priporočljivo hrano, zdravila kemične sinteze, tudi prehrambene dodatke in fito pripravke Blagosloviti? Zato, da skoznje v nas ne bo vstopilo nič, kar ni po Božji Previdnosti. Verjamem, težko je verjeti, če nečesa nismo videli. Smo pa marsikaj občutili in krepko odslužili, plačali na svoji koži. Kot že omenjeno, tudi gospo težnost, gospo elektriko,… še nismo srečali v snovni obliki, a še kako vemo, da obstaja.
  • Otrok, mlajših od sedem, še bolje štirinajst let, tudi ne bomo vozili v podzemne jame. Verjamem, da ste hitro ugotovili zakaj. Otroci in mladina so šibki nosilci duha, zato bodo lahek plen dvojnikov Téme ali nosilca Téme. Noč ali téma ima svojo moč, zato smo nekoč, čeprav le še zaradi tradicij in ne več pravih poznavanj, ponoči zapirali okna spalnic.
Dovolite, da vas spomnim, da téma ni pomanjkanje svetlobe, temveč druga, Svetlobi polarna realnost, bitje ali zavest. Ko gremo v podzemno jamo, naprimer Škocijansko, in zaradi izkušnje prave téme izklopijo elektriko, dobimo občutek tako goste teme, da bi jo skorajda morali rezati z nožem. Res je, poznamo moči Luciferja, prinašalca Luči in princa Téme – Satana. Le zakaj je Samaritanka zajemala vodo iz vodnjaka ob dvanajsti uri, zakaj ima noč svojo moč, zakaj naj bi ponoči spali pri zaprtem oknu, še posebno dojenčki in otroci, zakaj naj ne bi ponoči sušili opranega perila zunaj ali puščali otroški voziček na prostem v času téme,…? So to le vraževerstva, tradicije ali morda prava poznavanja, previdna ljudska modrost? Poznavanja ali védenja so prešla v tradicije, le te pa skozi oči znanosti, ki ni modrost, v vraževerstva. Bolj kot na sile Podnarave kot generale Antikrista in dvojnike kažemo s prstom, pogosteje kot jih omenjamo ali se jih bojimo, bolj se le te krepijo. Še bolj pa se bohotijo in postajajo dejavne v primeru, če mislimo, da ne obstajajo. Takrat imajo namreč povsem prosto polje delovanja. Tega nikar ne pozabimo. Slabo v višjih dimenzijah bivanja ali Božjega, Absolutnega ne obstaja. Vse je dobro in z nekim namenom. Le kako se bomo zmogli povsem svobodno, torej samoiniciativno povzpeti v pravi Dom, če se nekoč ne bi zavili v Témo. Le Ta pa nas ne sme povsem prevzeti in omrežiti. Slabo bi zaenkrat lahko bilo dobro, ki se ni udejanjilo ali pa dobro v nepravem času in prostoru. Veliko več o ravnokar omenjenem si lahko preberete v brezplačnih skriptah z naslovom Antikrist in Skrivnost rojstva in skrivnost smrti ter v knjigi z naslovom Kakšna bo naša prihodnost (tretje poglavje). Za konec pa še nekaj dokaj pomembnega, a le kot priporočilo. Ravnokar opisanih entitet v obliki dvojnikov ne izganjajmo, temveč le prevzgajajmo. V nasprotnem primeru se le te zlahka vrnejo še bolj razjarjene ali pa se naselijo v druge sotrpine, kar je tudi neke vrste egoizem (spodimo jih, ne glede na to, kam potem gredo). Kako preoblikovati entitete oviranja rasti v naše pomagače sodelavce pa ob drugi priložnosti, čeprav o tem med vrsticami nenehno govorimo. Duša ali osebnost ima dva inštrumenta = um in intelekt, ki pa je produkt njenih želja. Duša drži svoj um zaposlen z mnenji in prepričanji, ki mu jih je vcepila skozi vse življenje, ki jih je nevede povzela tudi od svojih, v njej stanujočih ter delujočih dvojnikov in njihovega samoljubja, egoizma, užitkarstva,…. Če so vanjo le ti že vstopili, si morajo zagotoviti polje udobja in učinkovitega delovanja, mar ne?

Um

Um kot večni nenehni premišljevalec se identificira s preteklostjo in realizira skozi prihodnost, ne zmore pa živeti sedanjosti, tukaj in zdaj. Prepričan je, da je on bistvo nas kot človeka. Upira se vsemu, kar ni izkusil, česar ne pozna, skozi računico pa se oklepa vsega, kar misli, da pozna, podobno kot tudi ego, kar je lažje in brez truda doseči, pridobiti. Um zaseda že skorajda vso zavest nas kot duha. Se kot duh še zmoremo na Višji Jaz v trenutku naravnati, dušo, njen ego ter um zlahka umiriti, ko je to resnično potrebno in ne le takrat, ko si naša duša to želi ali potrebuje? Je uma morda strah, da bo moral preoblikovati in umiriti nenehno razmišljanje ter umreti, če ne bo vezan na preteklost in prihodnost in če nam bo še dovolil, da ga samovoljno večkrat dnevno izklopimo za več kot nekaj sekund, kaj šele minut. Se kot duša morda bojimo, da bomo z zmanjšanim umskim delom kaj izgubili ali pa izklapljanje uma kot orodja razmišljanja nismo več sposobni? Oboje, še posebno pa je zaskrbljujoča druga možnost. Kaj porečete, zakaj našega uma kot večnega premišljevalca skorajda ne zmoremo več izklopiti? Ali ste morebiti že dosegli stopnjo, ko sami sebi na glas govorite in si odgovarjate? Je to dialog dveh duhov ali le diskusija dveh umov, morda celo egovskih dvojnikov? Skrajni čas je že, da se prebudimo in kot duh skozi disciplinirano notranjo pobudo na sebi marsikaj postorimo. V čigavi oblasti ali domeni je zatorej um? V duševni kajne, morda tudi v njenem podzavednem (prsni koš) in nezavednem (trebušna votlina) delu, kjer živijo in od koder delujejo dvojniki. V primeru, da nas kdo okara ali ko se ne izvršuje njihova želja ali volja, dvojnike zelo hitro zaznamo. V glavi nam ponavadi postane toplo ali zardimo, v prsnem košu in trebuhu pa se nekaj vznemiri, kar onemogoča doseganje in vzdrževanje notranjega miru in povezovanja z Višjim Jazom, z Božanskim ali Absolutnim, kar bi lahko bila prikrita strategija dvojnikov. Tudi v primeru uma kot pokvarjene gramofonske plošče (motiv ali ideja, ki se venomer ponavlja), si Lucifer (fantaziranje) in Hariman (ubijanje življenja) podajata roki ali eden drugemu odpirata vrata. Ne pozabimo, da se moramo za um in intelekt zahvaliti Luciferju kot padlemu Angelu, za moči volje in snovnosti, tudi za fizično-materialno telo pa Harimanu ali Satanu kot padlemu Nadangelu. Preveč pa se jima nikar ne zahvaljujte, da ne bosta postala še bolj dejavna. Ali bodo naša čustva resnično le odziv telesa na um ali je morda um tisti, ki se odziva na čustva in moč volje ega? Kaj pa, če se čustva in moči volje kot dvojniki odzivajo na razmišljanje našega uma in na vsako malce večjo navzočnost nas kot duha, glede na to, da vsakič znova spreminjajo in prilagajajo strategijo trenutnim razmeram in močem. Sebi v prid, se razume. Dovolj so zviti in pretkani, saj so vsaj dve potezi pred ali dve zavesti nad nami kot duhom. V mislih imam Lucifersko imaginativno ali Angelsko zavest in Satanovo inspirativno ali Nadangelsko zavest. Zavesti, ki jih bomo morali tudi sami nekoč zavestno povsem razviti, kar vsakodnevno deloma bolj zaspano, toda nezavedno že počnemo. O tretji sili ali zavesti, ki tudi živi v nas in izven nas ter si prizadeva preprečevati razpiranje naše zavesti, tokrat še ne bomo govorili. Dovolite, da vas spomnim na Genezo skozi oči Antropozofije, in sicer današnji Angeli so bili ljudje v predhodni tretji inkarnaciji Zemlje z imenom Antična Luna, Nadangeli pa so bili ljudje v drugi, tudi 105 000 letni inkarnaciji Zemlje, ki smo jo poimenovali Antično Sonce,…. Kaj več o tem pa v prihodnjem poročanju. Četudi smo um in ego malce bolj spoznali, osvetlili, ju vseeno ne bomo z lahkoto prevzgojili, kajti dobro sta se v nas namestila, se zasidrala, nas omrežila. Višje zavesti ali njuni generali imajo namreč pripravljene vedno bolj pretkane strategije skrivanja in vladanja. Prej kot bomo ravnokar omenjeno prepoznali, sprejeli in pričeli udejanjati našo vsestransko prenovo, večja verjetnost obstaja, da bomo nekoč kot duh zmogli postati njun gospodar ali celo, da nam bosta nekoč pričela pomagati na naši poti vračanja domov. Za pomoč v procesih prenove lahko ali bolje, moramo tudi nekoga – pravo Zavest zaprositi, popreje pa kupiti vsaj »srečko« ali svobodno in pogumno začeti. Koga in kako zaprositi za pomoč pa v prihodnjih novicah. Zdaj pa še nekaj glede uma, kar nam je nekoč zaupal Mario Jannarelli. Razumska duša ali um je tudi čustvena, nenaravna, prisiljena, okužena in rezajoča, saj reže, analizira, zato je tudi bolna. Ima velik problem, saj z neskončno sposobnostjo služi pridobivanju motivacij in željam čuteče duše[3]. Naučiti se moramo primerno uporabljati in upravljati s sposobnostmi razumske duše[4], na katero se kot Jaz ali Duh opiramo. Ustvariti moramo pravi in resničen odnos z razumsko dušo, ki naj bi služila potrebam, ki se porajajo v zavestni ali ozaveščeni duši[5] in nikakor ne v čuteči duši. Zavestna duša služi Višjemu Jazu, Biti ali Samosti, Manasu ali Imaginativni zavesti, oziroma Duhu, torej Resnici. Skratka, takrat, ko um ali razumska duša pričenja graditi odnose z zaznavanji ali realnostjo ozaveščene duše, ki se nanašajo na fenomene duhovnega sveta, se bo srečevala z mislimi in/ali realnostjo, ki ji ne bodo všeč. Pa vendar jih je s pomočjo duha še sposobna sprejeti, kajti čuti, da so le ti pravi in resnični. Razmišljanje, ki deluje na/ali skozi vsebino, ki duši ni po godu, je razmišljanje, ki ga sprovajamo le mi kot Duh. Narava oziroma duša nekaj podobnega ni sposobna. Razmišljati o tem, kar nam povzroča bolečino, je kot potisk ali klic k spremembi, saj smo prepričani, da je pravo in resnično, da je garancija, da je duh, ki upravlja z razmišljanjem, z umom. Duša kot narava tega ne bi nikoli zmogla. In ravno tu se nahaja ključ za prevzgojo ali premostitev razumske duše. Duh je aktiven, če je aktiven, v nasprotnem primeru reagira, deluje ali povsem prevladuje naša duša. Zanimivo in poučno, mar ne, v primeru, da so nam tri oprode duše to tudi dovolile prebrati. Če se malce pošalimo, lahko v podobnih primerih modrujemo: »Potrudimo se prebrano razumeti in sprejeti, še preden se v nas prebudijo um, intelekt in ego!« Poznate vaje umirjanja, izklopa uma kot navzoče opazovanje misli uma, zaznavanje, poslušanje in zakoreninjanje, vajo koncentracije, sproščanja,…?
  1. Poleg ostalih, mnogim poznanih vaj umirjanja, se lahko urimo tudi v dovolj navzočem opazovanju misli, ki v obliki uma preletavajo naše pasivne možgane. V primeru, da smo kot duh dovolj prisotni, čuječi in navzoči, da morebitne misli nič ne opisujemo ali vrednotimo z umom, potem se le te nemudoma potuhnejo. V trenutku naše polne budnosti ali navzočnosti kot duha, se tok uma v trenutku zaustavi.
  2. Druga vaja je vaja zgolj opazovanja, poslušanja, zaznavanja vsega, kar nas obdaja ali kar se v naši notranjosti dogaja. Dovolj navzoče in z največjimi močmi duha, ki jih premoremo, se razume. Obe vaji izpeljimo vsaj enkrat na dan po nekaj minut. Četudi nam to ne uspeva povsem, se potrudimo, vsakič vsaj nekaj sekund več. Na primer, ko se tuširamo, umivamo zobe, se brišemo, ko jemo, le opazujemo, zaznavamo procese, ne da bi ob tem karkoli razmišljali, niti o tem kaj, kako in zakaj to počnemo. Bo šlo? Ste že kdaj poizkusili? Vsakodnevno, v nasprotnem primeru se bodo dvojniki mastili s plodovi našega dela na sebi, ki smo jih vse do danes pridobili, še posebno, če vaj naslednja dva ali več dni v dnevni urnik ne bomo umestili. Začeti bo potrenvo znova, kar pa bo vedno težje, saj ego in um zdaj že dobro poznata našo namero. Storila bosta vse, da se nam bodo nadaljni poizkusi izjalovili. Kako, pa že veste, čeprav je vsakič malce drugače, mar ne?
  3. Tretja vaja se imenuje zakoreninjanje ali jangizacija ali aktivni hoteni spust duha iz glave navzdol vse do trebušne votline, celo do željenega prsta na stopalu. V trenutku ko pričnemo, ko aktiviramo spust duha in obenem še njegovo organizacijo ali imunski sistem, se tok misli nenehnega premišljevalca zaustavi. Težko je namreč dovršeno izvajati dve deli hkrati. Duh je vsekakor močnejši od uma, dokler to še zmoremo. Toda, brez vsakodnevnih vaj bomo kot duh postopoma omagali in se utopili v močeh narave kot duše, zatorej premišljevalca kot uma ter ega. Zdaj veste, zakaj večkrat poudarjam, da vse izvira v duhu kot božanskemu in da se vse k njemu tudi vrača, da je zavest pravo zdravilo sedanjosti ter prihodnosti in da nikoli niso in nikoli ne bodo obstajale večje priložnosti ali rzapoložljive moči za delo na sebi, kot ravno v današnjem času oziroma v teh nekaj letih. Ali bomo to hoteli, zmogli izpeljati ali pa bomo vstopili v procese predaje in prodaje naše duše in nas kot duha. Komu in zakaj, verjamem, da ne bo potrebno na dolgo in široko opisovati.
Povsem verjetno vam je že kdo zaupal, da se marsikateremu dogodku, pogovoru, srečanju raje izogne, kajti v nasprotnem primeru ima pozneje velike težave z umiritvijo in izklapljanjem uma. Tudi prav, dokler nismo dovolj izurjeni v procesih močne volje kot notranje pobude duha za izvajanje določene vaje o katerih teče beseda. Da pa naši duši in egu dovolimo izmikanje pomembnim dogodkom namenjenim njuni prevzgoji, prenovi ne glede na tokratni, kaj šele končni izzid, tudi ne bo najbolj modro početje. Kaj porečete? O treh ravnokar opisanih vajah boste našli kar nekaj zapisanega v knjigi Eckharta Tolleja z naslovom Zdaj. O šestih Steinerjevih še kako pomembnih vajah in osmih meditacijah pa kaj več v naših naslednjih javljanjih. Krč, bolečina in smrt so tri neharmonične geste duše. Aktivni duševni konflikt skozi krče ali spazme »ubija« in ožema življenjske sile, dušo pa tudi bolijo, tako telesne poškodbe, kot tudi vse »krivice«, ki se »revici«, čeprav za njeno dobro dogajajo.

Intelekt

Intelekt kot analitik se rojeva, nastaja skozi razmišljanje in želje duše, zato analizira, zaupa le tistemu, kar je izkusil skozi dušo, se naučil skozi um, kar je zaznavno petim organom čuta, kar je poznano, dokazljivo in ponovljivo. Za vsak izziv bosta skupaj z umom z lahkoto našla prave argumente za in proti, kot dobre in slabe, vredne truda ali kot zgolj jalovo početje. Učiti verne ljudi, ki zaupajo bitju ali zavesti Kristusu, je zanju resnično jalov posel in podpiranje dekadence ter demence. Blodnje o Bogu kaj lahko prepoznavata kot duševno bolezen. »V resnico ni potrebno verjeti, saj je vidna in doumljiva,« bi še pripomnila. V tem primeru, tako me je nekoč opisal neki gospod, ki se je izdajal za ateista, lahko prepoznamo tudi delovanje močnega ega. Arabski jezik ne pozna besede ateist, kajti v primeru, da verjameš zgolj v naravo, ne moreš biti ateist. Le kdo upravlja in vodi vse naravne procese? Samo od sebe se nič ne sprovaja, niti biokemične reakcije, delo mikroorganizmov, zajedalcev,….

Razum

Pravi ali višji razum kot ozaveščena duša je še sposoben odkrivati, prepoznati bistvo, sintezo, ve in se še kako zaveda, da kot človek-duh nismo narava ali najbolj razvita žival,.... zanima ga, zakaj in kako se odvijajo mnogoteri procesi, kako po poti do nadčutnih svetov, razpiranja treh višjih zavesti, kako se vrniti v svoj pravi Dom.

Misel

Misel je moč ali sila, ki se hoče utelesiti, udejanjiti. Mrtve misli uma, intelekta, hotenja ega ubijajo etersko življenje ® proces otrditve, mineralizacije kot nastajanje anorganskih mineralnih soli in demineralizacije kot izgubljanje telesnih organskih mineralnih soli. Živa in/ali svobodna misel pa ravno nasprotno, hrani, vzdržuje življenje kot eterske sile. Vse kar vznikne samodejno, skozi oči računice, samoljubja, lagodja, užitka, želje, strasti je duševna gesta, ni svoboda in ni dejanje iz ljubezni, ne glede na končni izzid. Tri vrste vstopanja v svobodo, v tri vrste svobode: razmišljanja, čutenja in dejanja. O tem verjamem, da ste že razmišljali. Le kdo, kako in čemu skozi javna občila in šolski sistem, znanost, religijo,… vpliva na naš način razmišljanja in čutenja, vam ne bo težko ugotoviti. Malce manj pa nam je poznan vstop na naš teritorij v dejanja, ki lahko v duši kot aktivni konflikt zapušča še večje razdejanje. Le na kratko, pa vendar: Po krivem so nas obtožili in priprli, plačati smo morali celo veliko odškodnino, varščino, za nekaj ur so nam odvzeli starševstvo,…. Duša omogoča kroženje, usmerjanje krvi po žilah, srce kot organ jo le posredno prečrpava, odvaja (jeza, strah, akcija, spolno vzburjenje). Kdo zatorej poganja kri po žilah in jo usmerja tja, kjer jo potrebujemo, ko smo jezni, v strahu, razburjeni, …? Večkrat na dan se vprašajmo, kdo in zakaj zdajle v meni razmišlja, govori, čustvuje, udejanja, in kaj mi je v tem primeru storiti. Zakaj? Zato, da se resnično pričnemo zavedati vzorcev kot borcev egovskega uma, ki nam še gospodarijo. Naučiti se bo potrebno tudi govoriti, kot se nam kot duhu spodobi: »Duši, v katero sem oblečen, je všeč zelenjava, sadje, lenarjenje, se rada lepo oblači, kadi, popiva, se zabava,...« »Kdo je umrl, Janez kot etersko, duševno ali/in duhovno telo ali le njegovo fizično - snovno telo? Kaj pa se je zgodilo z ostalimi tremi telesi ali dimenzijami bivanja? Kaj porečete? Ne sodimo ljudi, temveč, če že, potem le njihova razmišljanja, misli, besede in dejanja. Človek kot duh je čisto dovršeno bitje, je del Božjega, Absolutnega, naša duša pa je nosilka nesvobod. Usoda duše: Izgubiti se in postati ego = nižji Jaz ali pa se prevzgojiti in postati eno z duhom, pozneje pa eno z Višjim Jazom. Značilnost duše je eden v odnosu z drugim, kamor uvrščamo medosebne odnose. Okus – kislo omogoča popolnejše utelešanje duše. Duševni ritem je 7 = sedemletna razvojna obdobja: v prvem razvojnem obdobju izgrajujem svoje fizično telo in živim etersko telo matere, v drugi sedemletki izgrajujem svoje etersko telo in živim duševno telo matere, v tretjem sedemletnem obdobju izgrajujem svoje duševno telo in živim duhovne moči očeta,…. Sedem let zakona, ki propade, če ni osnovan na spoštovanju in vzajemnem osebnostnem razvoju. Dom duše je prsni koš, izvor duše pa so planeti (moči oblik, sedmih kovin, telesnih organov,…).

Zakonitost duševne ravni življenja = bivanja

Bolj kot jo stimuliramo, bolj jo krepimo, a obenem tudi in predvsem razburkamo in napravimo neharmonično. Še posebno, če stimulacije niso najbolj harmonične, na primer; Več mesa kot zaužijemo, bolj lahko postajamo egoistični, čustveno nesvobodni in agresivni. Zakaj? Kaj porečete? Le kdo ali kaj se skriva izza snovnega? Kje so skriti živalski duševni vzgibi in kdo, kako jih mora v nas premostiti, poduševiti in poduhoviti? Res je, moči ledvic in srca kot organov duševnega in duhovnega sveta.

Duhovno telo ali bitje -jaz - bistvo mene kot človeka

Projektant, idejni oče, vodnik in vzgojitelj duševne (karakter), eterske (temperament) in fizične (instinkti, konstitucija) ravni bivanja. Duh je zavest, ki govori duši, je del ali iskra Božjega, svet morale, etike, razsodnosti, kreposti, vanj uvrščamo tudi tri moralne ideale človeštva (pravično, resnično in dobro). Individualne značilnosti posameznika so prstni odtisi, krvne skupine,…. Izraža se skozi entuziazem, popolno prepričanje, notranji glas, glas vesti,… Uteleša se z elementom železo. Duh se uteleša skozi železo, organizacija duha kot imunski sistem pa deluje v toploti krvi (pomen toplih okončin med hranjenjem, prebavljanjem, spanjem, učenjem). Organizacija duha = imunski sistem ali somatski instinkt (Higienizem).  Duh kot svet ozvezdij = naš arhetip ali pravzorec, ki omogoča procese nastajanja mineralnih soli, snovnosti, moči soglasnikov. Obstaja kar nekaj vaj krepitve duha in prevzgoje duše. Preizkušnje so namenjene duhu, skušnjave pa duši, razlika med njima in kako jih prepoznati. O tem smo govorili v septembrskem članku o Ljubezni in zaljubljenosti (drugi del). »Usoda« duha je postati enost, skupek vseh treh Jazov, torej en Velik Jaz kot tri Višje zavesti (imaginativna [6] inspirativna [7] in intuitivna [8]), mi kot duh in prevzgojen nižji Jaz. Njegova značilnost je drug v drugem, vsi smo eno, kar se tiče duha. Okus – sladko popolneje uteleša duha. Ritem – 1 (ena), vsako jutro novo rojstvo, ko zjutraj srečam prvega človeka, se duh še bolj prebudi, utelesi. Dom duha je v naši glavi.

Zakonitost duha

Težji kot bodo prebavni izzivi in bolj kompleksne kot bodo vstopajoče prehrambne moči, težje kot bodo življenjske preizkušnje in bolj kot bodo pretkane skušnjave, bolj se bomo kot duh okrepili, če bomo to delo tudi zmogli. Kako se okrepimo kot duh in kaj nas kot duha slabi, odmika, raztaplja, kdo in zakaj, kako se mu upira? Na ta vprašanja si poizkušajte za vajo odgovoriti sami, glede na to, da je bilo o tem že veliko napisanega na predhodnih straneh. Duh je bitje, ki mora prepoznati, sprejeti odločitev in udejanjiti ali prevzgojiti duševne nesvobode. Odločimo se in pričnimo z delom na sebi, dokler imamo na razpolago še dovolj eterskih moči, ki se preoblikujejo v moči modrosti in dokler smo še dokaj zdravi, sposobni osredotočenja na naš Izvor. Skupinski Duhovi mineralov, rastlin in živali kot zelo visoko razvita duhovna bitja živijo ali bolje, delujejo iz Saturna, Jupitra in Marsa. Lovke eksperimentiranja zemeljskih pogojev življenja, učenja, razpiranja zavesti ima zavest ali Bitje Skupinskega Jaza spuščene vse do svojih varovancev na Zemlji: mineralov, rastlin in živali. Posamezen mineral, kristal, rastlina in žival se ne razvija, niti razpira zavest, temveč jaz kot človek s sonaravnim, ljubečim in svobodnim vzgajanjem predvsem rastlin in živali sodelujem le pri razpiranju zavesti njihovega Skupinskega Duha ali Jaza. Tudi zelo visoke zavesti kot so Skupinski Jazi, se razvijajo, a le pod pogojem, da se Očetov Namen skoznje dovolj dovršeno odvija. Človek kot »bodoči« stvarnik ali Religija Bogov nosi tudi v ravnokar omenjenem primeru precej veliko odgovornost glede na to, da postajamo bitja ali deseta hierarhija – človek kot bitje prinašalec Ljubezni in Svobode. Na koga se bomo zatorej obrnili v primeru, da želimo zaščititi pridelek pred naravnimi škodljivci? Na Skupinskega Duha, kajne? Kaj več o tem pa v knjigi z naslovom Kaplje modrosti, na straneh 124 in 125. Vzajemno sodelovanje duha, duše in eterske ravni življenja skozi tri trojke (od zgoraj navzdol, kot vsak stolpec in vsaka vrstica vsakega stolpca: duh, duša, eterska raven bivanja kot glava, prsni koš in trebuh). Je sedaj že kaj bolj jasno? Potrudimo se razumeti, kako bi lahko naslednja poznavanja uporabili v praksi. Misliti od misliti = hipofiza Čutiti od misliti = pet organov čuta - glava Delovati od misliti = ustna votlina   Misliti od čutiti = ščitnica Čutiti od čutiti = pljuča, srce Delovati od čutiti = trebušna prepona   Misliti od delovati = jetra, trebušna slinavka Čutiti od delovati = črevesje Delovati od delovati = okončine Vse izvira iz duha in vse se skozi dušo, eteričnost in fizičnost vrača k Duhu. Vse kar nas, tudi snovna okolica obkroža, je duh, toda v različnih oblikah gostote. Vsaka oblika bitja ali predmeta, na katerega mislimo ali ga opazujemo, je v bistvu ali kot bistvo duh, kajti le duh obstaja, četudi v obliki tepiha ali avta pred vami. Četudi živi v neki obliki snovnega bitja, v katerem ga lahko le s težavo prepoznamo, še zdaleč ne pomeni, da to ni duh ali materializirana svetloba. Da, o njem teče beseda. V vsaki obliki, v kateri je prisoten duh, obstaja »sloj« ali bolje moč in volja neke zavesti, ki izhaja, ki izgrajuje in oblikuje, ki je vezana na toisto obliko. Manj kot je duh snoven, zgoščen, višja in bolj razprta Univerzalna, Vesoljna je njegova zavest. Človek se nahaja v stanju, ki bi ga lahko poimenovali na polovici poti svojega razvoja, torej na sredini med najbolj zamolklo, zamegljeno zavestjo in Vesoljno Zavestjo Kristusa. Zavest je v primeru nas kot človeka duh, ki govori svoji duši, eterskemu in fizičnemu telesu, zavest Angela je duh, ki govori človeku, zavest Nadangela je duh, ki govori Angelu, narodu, itd. Dosegli smo višek snovnosti. Namreč, nikoli nismo bili in nikoli več ne bomo enako snovno trdni, čeprav se kot kolektivna zavest nahajamo nekje na sredini razvoja Projekta-človek. Poglejmo si še primerjavo teozofske in antropozofske razvrstitve sedmih ravni bivanja in sedmih zavesti.
    Teozofija Ravni bivanja     Antropozofija Ravni bivanja (Sanskrt)   Sedem zavesti
7 Božanski-absolutni Človek duh=(Atman) Intuitivna zavest
6 Raven intuicije Vitalni duh=(Budhi) Inspirativna zavest
Duhovno-kavzalni Višji jaz-duhovni jaz=(Manas) Imaginativna zavest
4 Višji um Ozaveščena duša in duh Človek-budna zavest
3 Nižji um Duša občutkov in razuma Žival-spanje s sanjami
Astralni Eterični Rastlina-spanje brez sanj
1 Fizično-eterični Fizično-materialni Mineral-trans

Vaje in primeri večplastnega razmišljanja

Poglejmo si nekaj primerov večplastnega razmišljanja: Meso nam na fizični ravni bivanja krepi fizične sile smrti (razgradnja, težnost, téma in toplota), čeprav se fizis pri otrocih, ki so hranjeni tudi z mesom, hitreje razvija. Na eterski ravni bo živalska beljakovina hitreje in z lahkoto prebavljena in bo zato še močno stimulirala rast, razvoj in ostale življenjske procese. V duši se bodo zaradi zaužitega mesa sesalcev še lažje krepili egoizem, čustvena neravnovesja in agresivnost. Nas kot duha pa bodo mesne jedi »žalile«, odmikale, glede na to, da si naša duša še vedno prizadeva hraniti se s svojimi sobrati – živalmi. Alkohol na fizični ravni življenja uničuje vsaj živčne in jetrne celice, na eterski dimenziji življenja upočasnjuje in hromi življenjske procese, duševni svet bo v odsotnosti duha postajal vedno bolj neharmoničen, nepredvidljiv, saj se bo pridno polnil z vzorci ali dvojniki, duh pa se zaradi alkohola raztaplja, odmika. Ko mačke – duha ni doma, miši ali dvojniki še bolj vstopajo, veselo plešejo ali celo rovarijo. Bolečina je na fizični ravni bivanja posledica telesne poškodbe, na eterski ravni je rezultat pomanjkljivega pretoka prane, kija ali čija. Dušo bolj ali manj boli zaradi manjšega ali višjega praga bolečine, poistovetenja, sočutja, iz duhovnega vidika pa je bolečina izraz šibkosti nas kot duha v obvladovanju in prevzgoji kakršnekoli, tudi duševne bolečine. Ostale primere večplastnega razmišljanja poizkusite za vajo izpeljati sami. Obilo moči svobodnega razmišljanja. Preizkusimo se skozi: Kava, sladkor, sol, bolezen, homoseksualnost, spolni odnos, otežen prebavni proces, fantomska bolečina, post, zdravila kemične sinteze. Uradna znanost, bioenergetik, jasnovidec in poznavalec štirih dimenzij bivanja kot nosilec treh višjih zavesti na primeru slepote. Človek s hudo motnjo vida ponavadi najprej obišče predstavnika uradne znanosti, okulista. Glede na to, da so fizično-snovni organi in tkiva vida, tudi ledvica (notranja svetloba) in jetra kot zunanja svetloba videti brezhibni, nas bo zdravnik, čeprav presenečen, poizkušal vseeno potolažiti. Naslednji obisk bo pri bioenergetiku ali pri mojstru akupunkture. Tudi onadva bosta začudeno ugotavljala, da je na energetski, po naše pa na eterski ravni bivanja, vse brez posebnosti in da bi po njunem mnenju moral videti. Človek, nosilec velike zagonetke v obliki manjkajoče funkcije vida, se odpravi še k jasnovidcu, ki naj bi odkrival, naj bi imel uvid v naše duševne procese. Ko razočaran ugotovi, da mu tudi skozi moči jasnovidnosti ni pomoči, saj je duševni svet zadovoljivo prisoten v njegovih organih čuta, si izbere še zadnjo, četrto postajo učenja življenja pri poznavalcu štirih dimenzij bivanja, sedmih zavesti, vsega vidnega in nevidnega, morda celo Posvečencu. Kaj porečete, kaj bi mu on lahko odgovoril: »Glede na to, da so narava kot tri nižje ravni bivanja v in izza vaših očes prisotne, potem je lahko v njih pomanjkljiva le duhovna raven bivanja.« Kaj vse bosta še ugotovila, morebiti izpeljala, je vsekakor daljša zgodba. Zanimalo nas je le dejstvo, da so vzroki, posledice, diagnoze in prijemi harmoniziranja vedno večplastni, večdimenzionalni. Resnici se vsekakor lahko bolj približamo skozi celosten, vsaj štiridimenzionalen pristop. O dometih in uspehih dela na štirih ravneh bivanja (kratki s fizisom, daljši z eterskim telesom, dolgi z dušo, toda dovršeni ali popolni so lahko le tisti prijemi, ki jih izpeljemo kot duh na vseh preostalih ravneh bivanja) smo že govorili, pa vendar. Torej, v primeru, da en dan ne izvajam telesnih vaj, jih moram izvajati sedem dni zato, da se vrnem na enako raven. V primeru, da jih ne izvajam sedem dni, bom nedelo moral nadoknaditi v osemindvajsetih dneh, itd. 1 = 7, 7 = 28, 28 = 280 (1=duh, 7= duša, 28 = etersko telo in število 280 predstavlja ritem fizičnega telesa).

Primeri preobrat - zasuk

Zemlja se hrani z Vesoljem, Vesolje pa s sadovi dela na Zemlji. Duh se hrani s fizičnim telesom in obratno, fizično telo se hrani, zdravi, krepi z duhom. Duša se hrani, krepi z eterskim telesom in etersko telo se harmonizira, hrani z duševnim telesom. Poglejmo si to na nekaj primerih: beljakovina, bachove, avstralske esence, maščoba, autourinoterapija, oligoelementi, telesna vadba, masaža, APM, avtogeni trening, .... Beljakovino kot hranilo uvrščamo v duševno raven življenja, zato bo harmonizirala in krepila etersko telo, kamor uvrščamo žleze z zunanjim in notranjim izločanjem, limfni obtok (obkladki mlačne skute na povečano ali zmanjšano delovanje ščitnice, na otečeno bezgavko, na vnetje žrelnic in nebnic, glasilk, srednjega ušesa, mlečne žleze,…). Bachove in avstralske cvetne esence, akupunkturno masažo po Penzlu (AMP), uvrščamo v etersko raven bivanja, zato bodo blagodejno delovale predvsem na duševno dimenzijo bivanja, tudi v obliki harmoniziranja delovodje ali organizacije duše, ki vodi življenjske ali eterske procese skozi pretok prane, kija ali čija v akupunkturnih meridianih. Maščoba kot hranilo, autourinoterapija (izločene dušikove = duševne nesprejete spojine in moči), avtogeni trening, mentalna dinamika in določene vrste meditacije predstavljajo duševno raven bivanja, ki bo uravnovešala, krepila ali če res želimo, zdravila etersko dimenzijo življenja. Oligoelementi ali mineralne soli v sledeh, prava telesna vadba in masaža so prijemi fizične ravni življenja, ki delujejo na procese utelešanja duha in njegove organizacije – imunskega sistema. Največji odmiki od zdravja ali harmonije potrebujejo največje moči duha in imunskega sistema v obliki entuziazma, krvi, v kateri živimo mi kot duh in njene toplote, skozi katero se uteleša imunski sistem. Največja trdota in/ali téma v obliki kosti, nosi v sebi, v svoji sredini kostni mozeg, kjer nastajajo rdeča krvna telesca. Saj poznate Uvod Janezovega Evangelija 1,5: »In Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Poved je vzeta iz Svetega Pisma Stare in Nove Zaveze – SSP iz izvirnih jezikov (Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana, 2006). Za skorajšnji konec pa mi dovolite še tri pomembne zanimivosti: Ogljik sodeluje pri nastajanju fizično-snovnega telesa, Kisik spodbuja utelešanje eterskega telesa, Dušik omogoča prisotnost duševnega sveta, Vodik pa večjo utelešenost nas kot duha. Vsi štiri elementi kot plini (element zrak) so tudi gradniki telesnih beljakovin in maščob. Če se za hip povrnemo na oligoelemente, moram omeniti učinkoviti pripravek oligoelementov Au, Ag, Cu (zlato, srebro, baker), ki ga uporabljamo pri harmoniziranju kroničnih obolenj, ki so v domeni četrte diateze (ledvica, sečni mehur). Zelo pomemben in uporaben dodatek glede na to, da so zlato, srebro in baker partnerji ali ambasadorji duha, duše in eterskega telesa. Kaj drugega naj bi kronična neravnovesja potrebovala, če ne ravno procese krepitve duha (Au), duše (Ag) in eterskega telesa (Cu). O karmi in reinkarnaciji kot zakonitostima duše in duha, bomo pisali v prihodnjih novicah. Glede na to, da je bil v vsebini, ki jo ravnokar berete, nekajkrat omenjen Kristus kot Bitje ali Zavest, tudi Logos vseh Logosov kot razvojni in upravljalni zakon vseh razvojnih sistemov - Logosov v Vesolju, sem vam dolžan še kratko pojasnilo. Verjamem, raje kot upam, da smo, da ste presegli istovetenje Kristusa z rimsko – katoliško Cerkvijo kot institucijo, da ste premostili tudi predstave, podobe in/ali oblike Očeta z brado, ki kaznuje, daje pokore, odpustke in spovedi pri duhovniku, ki ni od vedno in že dolgo ne za vse neizogiben posrednik. Ponesrečen prevod besed greh in krivda lahko mirne volje spremenimo v odgovornost in posledice. Za nas kot dušo in duha ne obstaja poraz ali kazen, temveč klic k spremembi, preobrazbi. Kristus nam ni prinesel novega verstva kot veroizpoved, temveč nas je učil življenja, Izvora, nam kazal pot, daroval takrat in danes morda še bolj potrebnih moči za prevzgojo nesvobod ter pomoči za varno vrnitev v naš Izvor = Enost. Beseda iniciacija pomeni vrnitev v svoj Izvor, na začetek (all`inizio), na delovanje iz začetka (vse izvira iz duha, kamor se vse tudi vrača). Tudi aborigin je »Kristjan« v primeru, da živi podobno, kot nas je učil Jezus in pozneje Kristus v Jezusu. V primeru, da nekoga ne poznaš, ga ne moreš ljubiti, mu zaupati, slediti. Ne manjka nam Kristusa, temveč Zofije kot filozofije ali poznavanja Bitja Kristusa. Nekoč, v prejšnjih civilizacijah smo ga poznali pod imeni Višnu (antična Indija), Auramazdav (antična Perzija), Oziris (antični Egipt), Apolon (Grki in Rimljani kot vodniki človeštva v grško-rimski civilizaciji). Le kdo je prava in resnična Pot, Resnica in Življenje, Zdravnik in Zdravilo, Gospod Karme,… če ne ravno On? Mnogo jih je poklicanih, a malo je tistih, ki ga izberejo. V primeru, da smo Nanj pozabili, ga zatajili, v zamahu sprejeli druge mojstre terapevte, potem se spomnimo Nanj vsaj takrat, ko bodo večje težave, težji izzivi. Ko ga bolje spoznamo, ne bomo več veliko govorili o drugih mojstrih, kaj šele o mnogoterih ne povsem varnih oblikah pridobivanja vsestranske harmonije.   Lektoriranje: Rozalija Pečarič

Literatura in viri

  • Nastati, Enzo, Trst; Nekajletna redna predavanja iz področij: antropozofska medicina, homeopatija, pedagogika, arhitektura, biodinamično kmetijstvo
  • Jannarelli, Maria, Odlomek iz seminarja Epifanija 2017
  • Božjak, Franc, Kakšna bo naša prihodnost, smo pripravljeni?, 2011
  • Nastati, Enzo, Pot Ljubezni k Neskončni Enosti, prevod Božjak Franc, 2012
  • Germain, Saint, Jaz Sem, prevod Božjak Franc, 2018
   [1] Dvojniki; Zakaj smo egove nesvobode ali vzorce poimenovali dvojniki? Sile ega ali nižjega Jaza so nekakšna dvojnost ali bolje, polarnost nam kot duhu in Višjemu Jazu. Poleg nas kot duha ali božanskega, živi v naši duši kot naravi, še nekaj dobro skritega, prikritega, razpiranju zavesti nasprotujočega v obliki egovskega borca – dvojnika. Duša, ki nas kot duha še ni prepoznala kot vodnika, ženina, lahko v egu in njegovi vojski dvojnikov, vidi duha, celo Boga. Kot se bosta nekoč pred nami pojavila človek – duh in njegov kloniran nepravi človek, nekakšen dvojnik, bo manj prebujenemu iskalcu svobode in ljubezni težko ugotavljati, kdo je pravi človek – nosilec duha in kdo človek brez duha. Da, izgleda, da tudi nekaj takega že obstaja, morda celo brez kloniranja. [2] Energija je beseda, ki se prepogosto in neodgovorno uporablja za označevanje skorajda vsega, kar nas snovnega in nesnovnega obdaja. Neprimerna, saj je vse, kar je vidno in zaznavno kot »energija«, v resnici materializirana svetloba ali spust duha vse do snovno-zemeljske oblike (duh v procesu mirovanja) in nevidno kot nematerializirana svetloba ali nemanifestirano, kamor lahko uvrščamo tudi duhovni ravni božanskega z imenom Vse od Vsega in Neskončno Eno, Najčistejša Ljubezen. Mnogo več o tem pa v naši knjigi z naslovom Pot Ljubezni k Neskončni Enosti. Postati moramo bolj natančni glede tega, o kom ali čem govorimo. Imamo morda v mislih fizično, etersko, duševno, duhovno, angelsko, nadangelsko raven življenja, tri višje zavesti, Svetega Duha, Kristusa, Boga,…. ali opredeljujemo le nekaj nepoznanega? Velika odgovornost, mar ne? Tudi trije izigrani etri (elektrika, magnetizem in atomska sila) so energije, s katerimi neodgovorno razpolagamo, celo diagnosticiramo in »zdravimo«. Rudolf Steiner je z besedo energija označeval moči ali sile, zavesti Podanarave ali tri generale Antikrista. Morda pa nam um in ego skozi besedo energija poizkušata nezavedajoč se tega prikriti prave glavne junake ali vodje, ki ju vodijo iz ozadja. V tančico skrivnosti ponavadi zavijamo nekaj, česar ne poznamo dovolj ali želimo morda tudi prikriti. Da, vse je duh v obliki različnih gostot in zavesti. Šele razvoj inspirativne zavesti nam omogoča prave odgovore, s kom imamo opraviti. Več o tem pa pozneje. Se opravičujem, nekaj o tem smo že poročali v predhodnem članku z naslovom Razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Skratka, kdo so energije? Sile ali moči. Kdo pa so le te? Bitja ali zavesti. Katere, čigave? Tako nekako lahko povprašate »vsevednega« sogovornika.   [3] Čuteča duša je najmlajša sestra in ravno zaradi tega najmanj prebujena. Odreagira takoj, pripravljena je na vse, ne glede na ceno, posledice, pomembno je le, da doseže svoj cilj. Kot že omenjeno, v njej živijo najnižje egovske moči v obliki strasti, jeze, sovraštva, zavisti, maščevalnosti, antipatije,…. [4] Razumska duša; Že samo ime nam pove, da je duša uma in razuma, (um, ki razume, ki misli, da povsem razume), toda nižjega uma, kot računice in intelekta. V mislih imam dušo kot starejšo sestro, um, ki povečini laže, intelekt, ki analizira, ločuje, razgrajuje, ki misli, da vse ve, zato vedno postavlja piko na i. Njena beseda je vedno zadnja. Živi le v preteklosti in prihodnosti, ne zmore pa biti tukaj in zdaj. Vezana je na zaznave skozi pet organov čuta, na računico, na vsakodnevne, predvsem nepomembne opravke, na pripadnost, družbeni status, lovorike,…. [5] Ozaveščena duša razuma, višjega razuma, skorajda duha, je naša najbolj razvita in zatorej najstarejša duša, povsem prevzgojena od svojega vodnika, nas kot duha, njenega pravega ženina. Ona dobro ve, kaj je pravično, resnično in dobro (trije moralni ideali človeštva), zato niti ne pomisli, da bi se zoperstavila svojemu duhu, ki je eno z Bogom ali Absolutnim. Njen cilj je doseči prave moči ljubezni in svobode ne glede na rezultat. [6] Prvo višjo zavest imenujemo Višji Jaz, Bit, Samost, Imaginativna zavest ali Manas po Sanskrtu ali Angelska zavest (Angeli kot duhovna bitja – sinovi življenja). Razvijamo jo ali se v nas razpira skozi zavestno in hoteno delo na sebi skozi nas kot duha, v obliki prevzgoje duševnih nesvobod, kamor uvrščamo vzorce ali dvojnike jeze, sovraštva, strahu, skrbi, žalosti, karakter,…. Postopoma pridobivamo uvid v eterski svet bivanja, v katerem živijo elementarna bitja kot izgrajevalci snovnosti in njenih značilnosti. [7] Druga višja zavest se imenuje Vitalni duh ali Inspirativna zavest (Antropozofija), Budi po Sanskrtu ali Nadangelska zavest (Nadangel kot duhovno bitje naroda). Mi kot duh prevzgajamo eterske nesvobode (navade, potrebe, temperament,…), zato pričenjamo zaznavati duševni svet bivanja, v katerem bivajo in delujejo tudi vzorci, dvojniki. Šele z dovršenim razvojem Inspirativne zavesti lahko na primer jasnovidec resnično ve, koga vidi, s kom se pogovarja. Kaj menite ali bi v Sloveniji zlahka našli nekaj že skorajda pravih posvečencev, ki resnično vedo, s katerim nesnovnim bitjem teče dialog? Rudolf Steiner se je ravno zato odrekel jasnovidnosti kot antičnim skrivnostim posvečenstva, še iz obdobja Atlantide (predhodna 15 000 let trajajoča epoha). Le in predvsem z aktivnim zavestnim delovanjem duha na duševno – eterski ravni bivanja lahko razvijemo prave in varne moči jasnovidnosti. Večina tistih, ki vidi, ne ve, če resnično vidijo in kaj vidijo, slišijo. Šele s popolnim razvojem inspirativne zavesti, se ti bitje ali zavest pošteno predstavi: »Jaz Sem Jezus, Marija, Lucifer,….« O tem smo že nekaj več napisali v predhodnih novicah na temo Zaljubljenost in ljubezen (drugi del), v delu razmišljanja o družinskih postavitvah. Toplo priporočam, da si tudi to preberete. Novice o drugi višji zavesti bi lahko zaključili z besedami: »Radosten naj bo tisti, ki resnično pozna, ne da bi videl, jasnoslišal, zaznaval kot bioenergetik,…. Postopoma bomo vsi postali terapevti, vsaj za rastline in živali, zato svetujem, da se odgovorno urimo v svobodnem razmišljanju in delovanju, da bomo nekoč postali vsaj tako sposobni, kot je znanost na fizično snovni ravni življenja, bioenergetik, akupunkturolog na eterski ravni bivanja, jasnovidec na duševni in Posvečenec na duhovni ravni ali dimenziji življenja. [8] Intuitivno zavest ali Človek Duh, Atman po Sanskrtu ali Zavest Arhajev (Angeli vodniki ali duhovna bitja časa), kot tretjo višjo zavest razvijamo z notranjo pobudo duha skozi najzahtevnejše procese prevzgoje nesvobod naše fizično-snovne ravni življenja, kamor uvrščamo konstitucijo, instinkte po preživetju, reprodukciji, pitju, prehranjevanju,…. Z besedo intuicija kot zreti ali neposredno spoznanje ali biti v vsem eno z vsem, naj bi imeli v mislih Intuitivno zavest. Ponavadi se besede imaginacija, inspiracija ter intuicija neodgovorno in nenatnačno uporablja, podobno kot že omenjena beseda energija. S popolnim razvojem Intuitivne zavesti bomo zaznali, videli duhovni svet in vsa bitja, zavesti, ki v njem živijo, delujejo. Sodelovali pa bomo tudi pri ustvarjanju. Že z nesvobodnimi mislimi marsikaj neplemenitega ustvarjamo. Nekaj povsem drugega pa je stvarnost duhovnega sveta. Toliko o tem, tudi kot spodbuda za korenito delo na sebi. Vsaka priložnost izgubljena, brez velikega, mnogo večjega napora ne vrne se nobena. Kal, brsti vsake izmed treh višjih zavesti kot treh otročičev že od nekdaj prebivajo v nas kot Dar ali Božja Milost. Kaj bomo z Darovi počeli, pa je naša svobodna volja. Naj še enkrat ponovim, tudi sebi: »Večje priložnosti kot jo imamo na razpolago za razpiranje kličnih listov treh Višjih zavesti, še ni bilo in je, verjamem, da sem prav razumel, tudi nikoli več ne bo. Zatorej…Bookmark and Share

Comments are closed.