Potres na Japonskem, drugi del
Slišati je bilo, da zelo fina elektronika, tudi tista, skozi katero uravnavamo dovod električne energije do vodnih črpalk, ki omogočajo hlajenje atomskih reaktorjev, kaj lahko zaradi, četudi zelo majhnega premika zemeljske osi, v trenutku odpove. Nam to morda prikrivajo z raznoraznimi izgovori o nedoslednosti servisiranja, neupoštevanja vseh varnostnih ukrepov, dotrajanosti japonske nuklearke?
Slišal sem, da se je nekaj podobnega zgodilo z zelo preciznimi elektronskimi tehtnicami v nekem, mnogim poznanem laboratoriju v Ljubljani, ki je od Japonske oddaljena kar nekaj tisoč kilometrov. Kaj pa računalniki, s katerimi upravljajo atomske centrale v Evropi? Jih ob morebitnem hujšem potresu v Evropi čaka podobna usoda nepredvidljivih posledic? Si lahko predstavljate usodo plinskega terminala na morju, če bi se ga lotili visoki valovi in odpoved elektronike?
Osem centimetrov na Haitiju, deset do petnajst centimetrov na Japonskem in že smo na dvajsetih centimetrih premika zemeljske osi. Četudi ne izgleda veliko, se moramo vseeno nečesa spomniti. Ali ste že kdaj držali v rokah oba konca osi, na kateri se je dokaj hitro vrtelo kolo ali celo krogla, na primer globus Zemlje? V primeru, da ste poizkusili za centimeter ali dva premakniti kot osi, na kateri se je vrtelo neko telo, ste iznenada zaznali popuščanje stabilnosti osi in krogle, z dlanmi, rokami pa ste še z večjo težavo obvladovali vibracije neharmonično vrtečega kolesa ali krogle. Kaj menite, ali ne občuti nekaj podobnega tudi naša Zemlja?
Težko verjamem, da bi tako Krško kot tudi ostale nuklearke drugod po svetu lahko poškodovali rečni valovi. Bolj nas lahko skrbi odpoved elektronike ali sesutje elektroenergetskega sistema, gospodarstva in posledično zaustavitev črpalk za vodo, ki naj bi hladile pregrete reaktorje atomskih central. V takih primerih si ne bomo mogli pomagati niti z generatorjem na plinsko olje, saj tudi njih upravljamo z elektroniko. V poštev bi prišel le stari dobri diesel motor, brez elektronike z zagonom na poteg.
Malce čudno, mar ne, tudi naša nuklearka se je dva tedna po japonskem potresu samodejno zaustavila, vsaj tako so nam to predstavili. Menda je prišlo do napak v dovodu zunanjega električnega napajanja, ne le naše nuklearke. Malo je manjkalo, da nismo že marca ostali brez električne energije. Če je potres na Haitiju prizadel srce človeštva, je potres na Japonskem udaril v glavo Zemlje, v glavo našega, ne najbolj modrega snovno-tehnološkega načina razmišljanja. Tehnologija pa taka, le malce se premakne zemeljska os, in že je vse narobe. Priznati moramo, da se nas potres na Haitiju ni tako dotaknil, čeprav je moralo umreti desetkrat več ljudi kot na Japonskem. Smo se morda ustrašili atomskega sevanja in se vendarle pričeli zavedati, kaj živi in deluje v Krškem.
Vse omenjeno bi lahko bila posledica potresa, premika zemeljske osi, že omenjenih sončnih neviht, vojaških atomskih poizkusov ali celo poseg Očetove roke Pravičnosti v obliki razgradnje vsega, kar ni sonaravno, kar zastruplja ali celo zaradi posega v spremembo strukture silicija.
Ljudje, katerim smo v dobri veri zaupali upravljanje atomskih elektrarn, bi morali biti pravi Posvečenci, saj bi bili edini sposobni varno voditi vse procese v atomskih reaktorjih. V nasprotnem primeru se nam ne piše najbolje.
Imeti na razpolago atomsko silo je podobno, kot če bi dali otroku v roke pištolo ali poln top odgovornosti in posledic odraslih. Saj se še spomnite Černobila?
Samovoljno in svobodno, ne da bi se kaj resnično hudega zgodilo, se človeštvo zlepa ne bo zmoglo odreči lagodju, ki ga naši duši omogoča izobilje električne energije. V primeru, da bi z električno energijo vsi pričeli modro varčevati, bi hitro ugotovili, da jo potrebujemo vsaj 40 % manj, kar bi bilo že dovolj, da se odrečemo nepredvidljivim nuklearkam. Bomo zmogli še pravočasno spremeniti karmo človeštva?
Na srečo je v prvih dneh po atomski nesreči veter pihal v smeri Tihega oceana, stran od japonskega glavnega mesta Tokia.
Franc Božjak
