Rudolf Steiner
Iniciacija in njeni rezultati - GA 10
Astralna središča
Eno bistvenih načel pristnega okultizma je, da naj tisti, ki se posveti njegovemu študiju, to počne le s popolnim razumevanjem; naj se ne loteva ali izvaja ničesar, česar ne bi videl in ne bi videl rezultatov. Okultni učitelj, ki daje osebi navodila ali nasvete, bo vedno začel z razlago tistih sprememb v telesu, duši in duhu, ki se bodo zgodile tistemu, ki išče višje znanje.
Tukaj bomo obravnavali nekatere od teh učinkov na dušo okultnega učenca, kajti le tisti, ki se zaveda tega, kar bo zdaj povedano, se lahko s popolnim razumevanjem loti praks, ki bodo vodile do spoznanja nadfizičnih svetov. Pravzaprav bi lahko rekli, da so le taki pristni okultni učenci. Pravi okultizem zelo odsvetuje vsako eksperimentiranje v temi. Kdor ne bo z odprtimi očmi prestal obdobja šolanja, lahko postane medij, vendar ga vsa takšna prizadevanja ne morejo pripeljati do jasnovidnosti, kot jo razume okultist.
Tistim, ki so na pravilen način izvajali metode (glede pridobivanja nadfizičnega znanja), ki so bile navedene v moji knjigi z naslovom Pot iniciacije,[1] se v tako imenovanem »astralnem telesu« (organizmu duše) zgodijo določene spremembe. Ta organizem je zaznaven le jasnovidcu. Lahko ga primerjamo z bolj ali manj svetlečim oblakom, ki ga zaznamo sredi fizičnega telesa, in v tem astralnem telesu postanejo vidni impulzi, želje, strasti in ideje.
Čutni apetiti se na primer kažejo kot temno rdeči izlivi določene oblike; čista in plemenita misel se izrazi v izlivu rdečkasto-vijolične barve; jasna predstava logičnega misleca se bo pojavila kot rumena figura z dokaj ostrimi obrisi; medtem ko se zmedena misel motnih možganov kaže kot figura z nejasnimi obrisi. Misli ljudi z enostranskimi in trdno določenimi pogledi se bodo zdele ostre v svojih obrisih, a negibne; medtem ko se misli ljudi, ki so dostopni drugim stališčem, kažejo kot gibljive, z različnimi obrisi.
Bolj ko učenec napreduje v svojem psihičnem razvoju, bolj bo njegovo astralno telo postajalo pravilno organizirano; pri osebi, katere psihično življenje je nerazvito, ostaja slabo organizirano in zmedeno. Vendar pa lahko jasnovidec v takšnem neorganiziranem astralnem telesu zazna obliko, ki jasno izstopa iz svojega okolja. Razteza se od notranjosti glave do sredine fizičnega telesa. V določenem smislu se zdi kot neodvisno telo s posebnimi organi.
Ti organi, ki jih bomo sedaj obravnavali, obstajajo v naslednjih delih fizičnega telesa:
prvi med očmi; drugi v grlu; tretji v predelu srca; četrti v tako imenovanem želodcu; peti in šesti pa se nahajata v trebuhu.
Takšne oblike so strokovno znane kot "kolesa" (ČAKRE) ali "LOTOSOVI CVETOVI".
Tako se imenujejo zaradi njihove podobnosti s kolesi ali cvetovi, seveda pa je treba jasno razumeti, da se takega izraza ne sme uporabljati bolj dobesedno kot takrat, ko pljučne režnje imenujemo "krila". Tako kot vsi vemo, da tukaj v resnici ne govorimo o "krilih", je treba vedeti, da v zvezi s "kolesi" govorimo zgolj figurativno. Ti "lotosovi cvetovi" so trenutno pri nerazviti osebi temne barve in brez gibanja – negibni. Pri jasnovidcu pa so videti, kot da so v gibanju in svetleče barve. V mediju se zgodi nekaj podobnega, čeprav na drugačen način; vendar tega dela teme zdaj ni mogoče nadaljevati.
Takoj ko okultni učenec začne s svojimi praksami, lotosovi cvetovi najprej postanejo svetleči; kasneje se začnejo vrteti. Takrat se začne sposobnost jasnovidnosti.
Kajti te "rože" so čutila duše in njihovo vrtenje razkriva dejstvo, da je človek sposoben zaznavati v nadfizičnem svetu. Nihče ne more videti ničesar nadfizičnega, dokler na ta način ni razvil svojih astralnih čutov.
Čutilni organ, ki se nahaja v bližini grla, omogoča jasnovidno zaznavanje misli druge osebe in prinaša tudi globlji vpogled v resnične zakone naravnih pojavov.
Organ, ki se nahaja blizu srca, omogoča jasnovidno znanje o čustvih druge osebe. Kdor ga je razvil, lahko opazuje tudi nekatere globlje moči pri živalih in rastlinah.
S pomočjo organa, ki leži v želodcu, pridobimo znanje o sposobnostih in talentih človeka: s tem lahko tudi vidimo kakšno vlogo igrajo v naravi živali, rastline, kamni, kovine, atmosferski pojavi itd.
Organ, ki se nahaja v grlu, ima šestnajst "cvetnih listov" ali "naper"; tisti, ki je v predelu srca, jih ima dvanajst; tisti, ki je v želodcu, jih ima deset.
Določene dejavnosti duše so povezane z razvojem teh čutnih organov in tisti, ki jih izvaja na določen način, prispeva k razvoju zadevnih astralnih organov. Osem od šestnajstih cvetnih listov "lotosa" se je razvilo že v zgodnejši fazi človeške evolucije, v daljni preteklosti. K temu razvoju človek ni prispeval ničesar. Imel jih je za dar narave, ko je bil še v sanjavem, otožnem stanju zavesti. Na tej stopnji človeške evolucije so bili že aktivni. Način njihovega delovanja pa je bil združljiv le z že omenjenim otožnim stanjem zavesti. Ko je zavest postajala svetlejša, so cvetni listi postali zatemnjeni in so umaknili svojo aktivnost.
Ostalih osem je mogoče razviti z zavestno prakso, nato pa celoten lotos postane tako svetel kot aktiven. Pridobitev določenih sposobnosti je odvisna od razvoja vsakega od teh cvetnih listov. Vendar pa je, kot je že bilo prikazano, mogoče zavestno razviti le osem od njih; Ostalih osem se ponovno pojavi spontano.
Šestnajstlistni grleni lotos
Osem funkcij duše
Njihov razvoj se zaključi na naslednji način. Človek se mora skrbno in pozorno posvetiti določenim funkcijam duše, ki jih običajno izvaja malomarno in brez pozornosti. Takšnih funkcij je osem.
Prva je odvisna od načina, kako sprejemamo ideje. Ljudje se običajno pustijo voditi zgolj po naključju. Slišijo to in ono, vidijo eno in drugo, na čemer utemeljujejo svoje ideje in če je tako, ostane šestnajst cvetnih listov lotosa precej mlačnih. Šele ko človek v tej zadevi vzame svojo izobrazbo v svoje roke, začne resnično delovati. Vse predstave je treba varovati s tem namenom. Vsaka ideja bi morala imeti določen pomen. V njej bi moral videti določeno sporočilo, delček znanja o stvareh zunanjega sveta in se ne sme zadovoljiti s predstavami, ki nimajo takega pomena. Svoje duševno življenje bi moral upravljati tako, da postane ogledalo zunanjega sveta, in svojo energijo usmeriti v izgon napačnih idej.
Druga od teh funkcij se na podoben način ukvarja z nadzorom sklepanj. Sklepanja je treba sprejemati šele po dobro utemeljenem in temeljitem premisleku tudi o najbolj nepomembnih točkah. Vsa nepremišljena dejanja, vsa nesmiselna dejanja je treba odložiti daleč stran od duše. Za vse je treba imeti dobro premišljene razloge in nikoli ne smemo storiti ničesar, za kar ni resnične potrebe.
Tretja funkcija se nanaša na govor. Okultni učenec naj izreče le tisto, kar je smiselno in namensko. Vsako govorjenje zaradi govorjenja ga odvrača od njegove poti. Izogibati se mora običajnemu načinu pogovora, pri katerem se o vseh mogočih stvareh, neizbranih in raznolikih, govori skupaj. Pri tem pa se ne sme izključiti iz občevanja s svojimi soljudmi. Prav v takšnem občevanju naj bi njegov pogovor pridobil na pomenu. Vsakomur odgovori, vendar to stori premišljeno in po skrbnem premisleku o vprašanju. Nikoli ne govori brez utemeljitve za to, kar reče. Prizadeva si, da ne bi uporabil ne preveč ne premalo besed.
Četrta funkcija je uravnavanje zunanjega delovanja. Učenec si prizadeva usmerjati svoja dejanja tako, da se ujemajo z dejanji njegovih bližnjih in posebnostmi njegovega okolja. Zavrača vsa dejanja, ki motijo druge ali so v nasprotju s tistimi, ki so običajno okoli njega. Trudi se ravnati tako, da se njegova dejanja harmonično ujemajo z njegovim okoljem, njegovim življenjskim položajem in tako naprej. Kjer ga k dejanju prisili kakšna zunanja sugestija, skrbno premisli, kako se lahko najbolje odzove. Kjer je sam svoj gospodar, z največjo skrbnostjo pretehta učinke svojih metod delovanja.
Peta dejavnost, ki jo je treba tukaj omeniti, je upravljanje celotnega življenja. Okultni študent si prizadeva živeti v skladu z naravo in duhom. Nikoli se ne prenagli, tudi nikoli ni lenoben. Lenobnost in odvečna dejavnost sta mu enako oddaljeni. Na življenje gleda kot na sredstvo za delo in živi v skladu s tem. Uredi si navade in neguje zdravje, tako da je rezultat harmonično življenje.
Šesta se ukvarja s človeškim prizadevanjem. Študent preizkuša svoje sposobnosti in znanje ter se obnaša v luči takšnega samospoznanja. Trudi se, da ne bi storil ničesar, kar presega njegove moči; a tudi ne bi opustil ničesar, za kar se mu zdi, da je notranje primerno. Po drugi strani pa si postavlja cilje, ki se ujemajo z idealom, z visoko dolžnostjo človeškega bitja. Ne gleda nase zgolj napol nepremišljeno kot na kolo v ogromnem stroju človeštva, temveč si prizadeva razumeti njegove probleme, pogledati onkraj trivialnega in vsakdanjega. Tako si prizadeva vedno bolje in popolneje izpolnjevati svoje obveznosti.
Sedma sprememba v življenju njegove duše se nanaša na prizadevanje, da se iz življenja nauči čim več. Nič ne mine pred učencem, ne da bi mu dala priložnost, da si nabere izkušnje, ki so mu dragocene za življenje. Če je kaj storil narobe ali nepopolno, mu to kasneje ponudi priložnost, da to ustrezno popravi ali izpopolni. Če vidi druge, kako ravnajo, jih opazuje s podobnim namenom. Iz izkušenj poskuša zbrati bogat zaklad in se z njimi vedno pozorno posvetovati; pravzaprav ne bo storil ničesar, ne da bi se ozrl nazaj na izkušnje, ki mu lahko pomagajo pri njegovih odločitvah in dejanjih.
Osma je sledeča: učenec se mora od časa do časa ozreti vase, se poglobiti vase, se skrbno posvetovati s samim seboj, graditi in preizkušati temelje svojega življenja, pregledati svojo zalogo znanja, premisliti o svojih dolžnostih, pretehtati vsebino in cilj življenja in tako naprej. Vse te zadeve so bile že omenjene v knjigi Pot iniciacije (glej stran 7); tukaj so zgolj povzete v povezavi z razvojem šestnajstcvetnega lotosa.
S pomočjo teh vaj bo postajal vedno bolj popoln, saj je od takšnih praks odvisen razvoj jasnovidnosti.
Na primer, bolj ko človek misli in izgovarja tisto, kar se ujema z dejanskimi dogodki zunanjega sveta, hitreje bo razvil to sposobnost.
Kdor misli ali govori karkoli neresničnega, ubije nekaj v kali šestnajstcvetnega lotosa.
Resnicoljubnost, pokončnost in poštenost so v tej povezavi oblikovalne, laž, simulacija in nepoštenost pa so uničujoče sile.
Učenec mora spoznati, da niso potrebni le "dobri nameni", ampak tudi dejanska dejanja.
Če mislim ali rečem karkoli, kar ni v skladu z resnico, ubijem nekaj v svojih astralnih organih, čeprav sem verjel, da govorim ali mislim iz zelo dobrih namenov.
Tukaj je tako kot pri otroku, ki se mora opeči, če pade v ogenj, četudi se je to morda zgodilo iz nevednosti.
Regulacija zgoraj omenjenih dejavnosti duše na opisani način omogoča, da šestnajstcvetni lotos žari v sijočih odtenkih in mu daje določeno gibanje. Vendar je treba opozoriti, da se znaki jasnovidnosti ne morejo pojaviti, preden je dosežena določena stopnja tega razvoja.
Dokler je takšno življenje težavno, sposobnost ostane nemanifestirana. Dokler mora človek posebej razmišljati o že opisanih zadevah, je še nezrel. Šele ko jih pripelje tako daleč, da živi povsem ustaljeno na določen način, se lahko pojavijo prvi sledovi jasnovidnosti. Te zadeve se torej ne smejo več zdeti težavne, temveč morajo postati ustaljen način življenja.
Ni se treba nenehno opazovati niti se siliti v takšno življenje. Vse mora postati navada.
Povezava med potjo Iniciacije in izgradnjo astralnih organov
Obstajajo določena navodila, s katerimi lotos lahko zacveti na drug način. Toda pravi okultizem takšne metode zavrača, saj vodijo v uničenje fizičnega zdravja in v propad morale. Lažje jih je doseči kot opisane, ki so dolgotrajne in težavne, vendar slednje vodijo do pravega cilja in ne morejo drugega kot okrepiti moralo. (Študent bo opazil, da zgoraj opisane duhovne prakse ustrezajo tistemu, kar se v budizmu imenuje "osemčlena pot". Tukaj je treba pojasniti povezavo med to potjo in izgradnjo astralnih organov.)
Če k vsemu povedanemu dodamo še upoštevanje določenih navodil, ki jih učenec lahko prejme le ustno od učitelja, se razvoj šestnajstcvetnega lotosa pospeši. Toda takšnih navodil ni mogoče dati zunaj okultne šole.
Vendar je opisana ureditev življenja koristna tudi za tiste, ki se ne želijo ali ne morejo pridružiti šoli. Kajti učinek na astralno telo se pojavi v vsakem primeru, četudi le počasi.
Za okultnega učenca je upoštevanje teh načel nepogrešljivo. Če bi se poskušal izuriti v okultizmu, ne da bi jih upošteval, bi lahko v višji svet vstopil le z okvarjenim miselnim očesom; in namesto da bi spoznal resnico, bi bil potem podvržen le prevari in iluziji.
V določeni smeri bi lahko postal jasnoviden; toda v osnovi ga ne bi mučila nič drugega kot popolnejša slepota kot nekoč. Kajti doslej je vsaj trdno stal sredi čutnega sveta in imel v njem določeno oporo; zdaj pa vidi onkraj tega sveta in bo glede njega padel v zmoto, preden bo lahko varno stal v višji sferi. Praviloma res ne more ločiti zmote od resnice in izgubi vso smer v življenju. Prav zaradi tega je v takšnih zadevah potrpežljivost bistvenega pomena. Vedno si je treba zapomniti, da okultni učitelj ne more priti daleč s svojimi navodili, razen če že ni prisotna iskrena želja po urejenem razvoju lotosovih cvetov. Če bi jih spravili v cvet, preden bi postopoma pridobili ustrezno obliko, bi se lahko razvile le zgolj karikature teh cvetov. Kajti posebna navodila učitelja povzročijo cvetenje lotosov, obliko pa jim daje že opisani način življenja.
Nepravilen razvoj lotosovega cveta ima za posledico ne le iluzije in fantastične predstave, kjer se je pojavila določena vrsta jasnovidnosti, temveč tudi napake in pomanjkanje ravnovesja v samem življenju. Zaradi takšnega razvoja lahko človek postane plašen, zavisten, domišljav, svojevoljen, trdovraten itd., medtem ko doslej morda ni imel nobene od teh lastnosti.
Rečeno je bilo, da se je osem cvetnih listov lotosa razvilo že zdavnaj, v zelo oddaljeni preteklosti, in da se ti med okultnim izobraževanjem ponovno razvijejo sami od sebe. Pri poučevanju učenca je treba zdaj vso skrb posvetiti preostalim osmim. Z napačnim poučevanjem se lahko prvi zlahka pojavijo sami, drugi pa ostanejo zanemarjeni in nedejavni. To bi se zgodilo še posebej, če bi v pouk vnesli premalo logičnega, razumnega mišljenja. Izjemno pomembno je, da je učenec razumna in jasno misleča oseba, enako pomembno pa je, da vadi največjo jasnost govora.
Ljudje, ki začnejo slutiti nadfizične stvari, so nagnjeni k temu, da postanejo zgovorni o takšnih stvareh.
Na ta način zavirajo svoj razvoj.
Manj kot se o teh zadevah govori, tem bolje.
O njih naj govori le tisti, ki je dosegel določeno stopnjo jasnosti.
Na začetku pouka so okultni učenci praviloma presenečeni, ko ugotovijo, kako malo radovednosti učitelj kaže glede njihovih izkušenj. Zanje bi bilo najbolje, če bi o teh izkušnjah ostali popolnoma nerazširljivi in ne bi smeli povedati nič več kot to, kako uspešni ali neuspešni so bili pri izvajanju svojih vaj ali pri upoštevanju svojih navodil. Okultni učitelj ima povsem drugačna sredstva za ocenjevanje njihovega napredka kot njihova lastna sporočila. Osem cvetnih listov, ki jih zdaj obravnavamo, se zaradi takšnega sporočanja vedno nekoliko otrdi, medtem ko bi morali v resnici postati mehki in prožni. Za razlago tega bom podal primer, ki ni vzet iz nadfizičnega sveta, temveč zaradi jasnosti iz vsakdanjega življenja.
Primer
Recimo, da slišim novico in si takoj ustvarim mnenje. Čez nekaj časa prejmem še nekaj novic, ki se ne ujemajo s prejšnjimi informacijami. Zaradi tega sem prisiljen spremeniti svojo prvotno presojo. Posledica tega je neugoden vpliv na moj šestnajstcvetni lotos.
Povsem drugače bi bilo, če bi svojo presojo že odložil; če bi glede celotne zadeve ostal v sebi v mislih in navzven v besedah popolnoma tiho, dokler si ne bi pridobil povsem zanesljivih podlag za oblikovanje svoje sodbe. Previdnost pri oblikovanju in izgovarjanju mnenj postopoma postane posebna značilnost okultnega študenta. S tem poveča svojo občutljivost za vtise in izkušnje, ki jih tiho prepušča, da bi zbral čim večje število dejstev, iz katerih bi si oblikoval mnenja.
V lotosovem cvetu obstajajo modrikasto-rdeči in rožnato-rdeči odtenki barve, ki se pojavijo pod vplivom takšne previdnosti, medtem ko bi se v nasprotnem primeru pojavili oranžni in temno rdeči odtenki.
[1] Pot Iniciacije ali Kako doseči Znanje Višjih Svetov. Avtor: Rudolf Steiner, dr. s predgovorom Annie Besant in nekaj biografskimi opombami avtorja Edouarda Schuréja.
se nadaljuje