Novice

GDPR

Strinjam se s pravili strani.

Meditacija skozi antropozofski pogled

Pozdravljeni, vračamo se na temo delo na sebi, in sicer na MEDITACIJO. Glede na vedno bolj zahtevne življenjske izzive in odgovorne odločitve Tukaj in Zdaj, kar se tiče načina življenja v sedanjosti in prihodnosti, bo tokratna tema in njeno udejanjanje za marsikaterega iskalca svobode in ljubezni v duhovnem pomenu lahko postala še kako pomembna. V mesecu avgustu si lahko brezplačno naročite enajsto poglavje knjige Saint Germaina z naslovom Jaz Sem. Poleg šestih komplementarnih Steinerjevih Vaj smo v trikratnih poročanjih nekajkrat omenili tudi Meditacijo, ki prebuja že izoblikovane cvetne lističe, jih napravlja bleščeče in obenem omogoča razvoj preostali polovici neizoblikovanih lističev lotosovih cvetov, zato je prav, da tudi meditaciji namenimo vsaj nekaj strani. Skorajda vsi iz sosednje Italije, s katerimi sem govoril, jih spoznaval skozi branje ali skozi njihova predavanja, seminarje, ki so odgovorno in resno pristopili k študiju in udejanjanju dela na sebi skozi Antropozofijo, izvajajo vaji Koncentracija in Meditacija vsako jutro, v večernih urah pa tudi ob istem času v mislih preletijo vsa razmišljanja, besede, čustva, čutenja in dejanja, ki so jih izpeljali v celotnem dnevu v obratnem vrstnem redu, od zadnjega pa vse do prvega jutranjega dogodka, misli, izrečene besede, povedi,… istega dne. Kot že omenjeno, tudi in predvsem tako zmoremo prevzgajati duševne nesvobode ter krepiti življenjske moči, imunski sistem in sebe kot duha.

 Razlika med Koncentracijo in Meditacijo

Massimo Scaligero v knjigi z naslovom Praktični priročnik meditacije (Manuale pratico della meditazione), Tilopa, Roma, 2005 v poglavju Meditacija na straneh 26 in 27 sporoča: »Meditacija se od Koncentracije loči po tem, da je Meditacija misel, ki se premika ali giblje neposredno glede na duhovni pomen neke teme ali predmeta, Koncentracija pa prevzema predmet ali temo kot inštrument za dinamično sintezo razmišljanja, ki ni odvisen od pomena predmeta ali neke teme, ideje. V Koncentraciji vsebina misli ni pomembna, ravno nasprotno, poskrbeti moramo, da bo vsebina tuja interesom Duha. V Meditaciji pa je ravno vsebina glede na to, da je le ta duhovna, tista, ki prebuja gibanje misli v svoji čisti, takojšnji neposrednosti in/ali predstavljanju. Vsebina razmišljanju istočasno pridružuje ali dodaja čutenje in voljo ali udejanjanje. Naravnamo se na vsebino, ki lahko v trenutku postane slika ali podoba, ki mora ustrezati ali odgovarjati objektivni notranji izkušnji, zato mora biti vzeta iz teksta Znanosti o Duhu, iz sveta modrosti (prava ljudska izročila) ali svetovana od duhovnega inštruktorja, na primer: »Zemeljsko zlato je mineralna sled Sonca.« V mislih nimam analize koncepta zlata ali Sonca, niti razumskega analiziranja njunega odnosa, temveč imam v mislih prevzemanje podobe, ki se jo neposredno povezuje ali izpostavlja v omenjenih besedah oziroma se jo sprejema kot takojšnje sozvočje teh besed v duši. Tri sposobnosti duše: misliti, čutiti in delovati v čistem stanju so hkrati poklicane k takojšnjemu sozvočju.

Kaj pomeni meditirati

Meditirati pomeni hranjenje elementa življenje, s katerim podoba nastane najprej in predvsem v zavesti na kontemplativen način ali skozi navzoče ogledovanje in opazovanje. Meditacija ne zahteva nobenega razmišljanja, tudi ona je enako kot Koncentracija v svojem bistvu enostaven postopek. Skozi Meditacijo ne argumentiramo, ne analiziramo, skozi misli niti ne raziskujemo, ne odkrivamo tajnega ali skritega pomena, temveč opazujemo na način predstavljanja skozi opazovanje izbrane vsebine, vse do umirjene zaznave, podobe–sinteze ali vzajemnega občutka, ki vsebini ustreza in nič drugače. Namreč, podoba-sinteza in temu primeren vzajemen občutek ponavadi vznikneta v trenutku. Druge naloge, kot da ju pustimo živeti v duši, nimamo. Brž ko se ravnokar omenjeno ugasne, je umetnost učenca tista, ki mora ponovno vrniti in obnoviti, obuditi trenutek izviranja podobe za določeno število minut in na ta način prepojiti dušo. Meditiranje ni intuitivna obdelava tematik oziroma tem Duha. Če že, potem je ravnokar omenjeno kognitivni postopek, ki ga morebiti izpeljemo pozneje z uporabo moči, ki smo jih skozi Meditacijo pridobili. Meditacija tudi ni dialektična ali logična analiza. Vaja intelekta skozi moči dialektične logike bi lahko bila v najboljšem primeru predhodna ali uvodna vadba vaji Koncentracija. Meditiranje je neposredno prebujanje duševnih moči skozi duhovno vsebino. Tisto, kar v njenem prevzemanju, sprejemanju spontano vznikne, bo sprejeto in hranjeno. Glede na to, da je notranja moč bolj pomembna kot pa njena dialektika, je naloga učenca, ki meditira, da odločno in na neprekinjen objektiven način vzdržuje začetni trenutek vročičnosti kot vžig, prižig notranjih moči, glede na ali skozi določeno temo Duha (podoba, poved, simbol, ki je skozi svojo moč sposoben sozvočja v duši).« Nič kaj lahkotno branje, mar ne? Preberimo si še poročanje Maria Jannarellía, ki je nekoč Meditacijo takole opisal: »Ko meditiramo, aktiviramo proces predstavljanja in vanj tudi vstopimo. To, kar moramo omogočiti je, da se v nas glede na neko predstavo porodijo pravi občutki, morda celo občutja. Tisto, kar v Meditaciji šteje, je občutje, ki se mora poroditi v svoji čisti obliki, kar pa ni ravno lahko. Pomislimo na filmskega ali gledališkega igralca, ki mora odigrati čustva in/ali občutke, ki niso ravno vsakdanji. Duševni občutki, ki jih vsakodnevno doživljamo, niso prava čutenja ali duhovna občutja. Občutek je nekaj, kar poznamo, pravo čutenje pa je nekaj drugega, nekaj, kar bomo še morali spoznati.« Ravnokar prebrano je vzeto iz predavanja z naslovom Il Fantoma (San Giovanni 2018). Kaj menite, je bilo o Meditaciji povedano dovolj, da bi jo lahko dovolj varno in odgovorno vključili v svoje življenje? Vsekakor nam bo koristilo, če si opis Meditacije Massima Scaligera in Maria Jannarellija večkrat preberemo, morda celo teden ali dva, vsako jutro pred pričetkom Meditiranja. Verjemite, le zahtevnejše, a obenem prave in resnične teme nas krepijo in vsestransko osvobajajo. Osvobajajo koga? Poleg treh sposobnosti duše (misliti, čutiti in delovati) in delno tudi duha se s prepoznavanjem in sprejemanjem tokratne sporočilne vsebine mnogo lažje odločamo in udejanjamo spremembe kot strategije prenove, tudi krepitev duha in prevzgojo duševnih nesvobod ali vzorcev. Na potrebo po spremembi razmišljanja nas je skozi Evangelije pred dvemi tisočletji opozarjal že Janez Krstnik, kaj šele Janez Evangelist (obujeni Lazar), ki je sodeč po mnogih Antropozofih kot duh pozneje prebival in deloval tudi v Aristotelu, Tomažu Akvinskem in Rudolfu Steinerju.

Kako izvajamo meditacijo

V primeru, da zelo poenostavim, bom Meditacijo takole opisal: »Zavzemimo udoben in sproščen sedeč položaj, dlani položimo na stegna, zaprimo oči, z močmi duha zagotovimo povsem sproščeno stanje Jaz Sem (Bodi miren in vedi,…) ali Zdaj, morda tudi skozi kratko opazovanje misli uma, zaznavo vsega, kar se v moji notranjosti in tik ob meni dogaja in skozi zakoreninjanje (glej tri vaje Eckharta Tollea iz našega članka z naslovom Človek-bitje mnogoterih razsežnosti) zato, da umirimo um in pričnimo. Izberimo si povsem duhovno vsebino, ki zmore prebuditi gibanje misli in jih skozi moči čutenja in volje popeljati v smeri nenadnega ustvarjanja podobe ali slike. Glede na to, da mora izbrana vsebina–podoba ustrezati notranji objektivni izkušnji, si jo izberimo iz pravih duhovnih vsebin Antropozofije, na primer: »Snovnost je Zgoščena Svetloba« ali »Kri je fizični izraz nas kot duha« ali »Naš živčni sistem je fizični izraz našega duševnega telesa« ali »Etersko telo si delimo z rastlino« ali »Fizično telo je inštrument duše in duha« ali »Prsni koš je dom naše duše«, ali …. Eno izmed izbranih vsebin v obliki povedi nekajkrat v polni budnosti in navzočnosti duha ponovimo, jo vztrajno vzdržujmo v zavesti kot mantro, ki je moč, ki v sebi zadržuje podobe kot majhne resnice in jo kot duh le opazujmo. Podoba-sinteza in temu primeren občutek-čutenje ponavadi vznikneta v trenutku. Pustimo ju živeti vsaj nekaj minut. V primeru, če ju zaradi zunanjega ali notranjega vsiljivca-misli uma izgubimo, ju prikličimo nazaj na način, da ponovno v polni zavesti duha nekajkrat ponovimo isto začetno poved. Kot že omenjeno pri vaji Koncentracija, lahko tudi pri Meditaciji naš Izvor-Makrokozmično Zavest Kristusa ali Presveto Trojico prosim za vodstvo, zaščito,… na koncu pa se za vodstvo, zaščito in prejete moči tudi zahvalim.« Verjamem, velika preizkušnja za dušo, celo za duha, večkrat izgovorimo ali ponovimo neko misel globoke duhovne vsebine in nič posebnega se ne dogaja. Pa vendar, vztrajnost bo slej kot prej obrodila sadove. Morda nam bo nekoč ali kmalu Božji Duh, ki živi in deluje izza vsega vidnega, zaznavnega, celo ideje, tudi spregovoril. Zaupajmo in se potrudimo, kajti ena izmed največjih odgovornosti (»Greh« proti Svetemu Duhu po krščanski terminologiji), ki si jo lahko v današnjem času naložimo, je opustitev izvajanja dobrih del, nudenja pomoči potrebnim, uporabe Darov, ki so nam bili zaupani, tudi za delo na sebi, in nenazadnje, opustitev procesov osvobajanja razmišljanja, pozneje pa tudi čutenja in delovanja. Ne postanimo mlačni ali pasivni zaradi »kovidsko« razrvane in lenobne duše, interesov ega, neustavljivega ter nenadzorovanega uma in/ali zaradi analitika intelekta. Tako velike priložnosti za izpeljavo ravnokar omenjenih del, kot jo imamo ravno v tem življenju, še ni bilo in je po vsej verjetnosti tudi nikoli več ne bo. Tega nikar ne pozabimo. Verjamem, da si trije generali, ki poveljujejo vojski dvojnikov ega, ki ovirajo krepitev moči tudi naši volji, močno prizadevajo uresničiti svoj namen - oviranje Očetovega Načrta, Ideje ali Projekta-Človek, pa vendar, zadnja in odločilna beseda je vsekakor naša, nas, mene kot duha - delčka Vsemogočnega. Ko to prepoznamo, je vsaj polovica moči »zmikavtu« že odvzeta. Podobno kot Koncentracijo izvajamo tudi Meditacijo sede, v polni budnosti duha, v stanju Tukaj in Zdaj ali Jaz Sem. V nasprotnem primeru se z aktiviranimi močmi in morebiti celo plodovi gostijo dvojniki. Verjamem, da tole poved že dobro poznate: »Ko mačke ali duha ni doma, miši ali vojaki ega plešejo.«

Skupinska meditacija

Kot smo lahko razumeli, tudi Meditacija zahteva prisotnost, polno navzočnost nas kot duha, v nasprotnem primeru hranimo zmikavta ali dvojnike. Mnogo večji problem lahko nastane med skupinsko meditacijo. V primeru, da med meditacijo le eden izmed udeležencev, kaj šele voditelj izstopi ali pade iz stanja zavesti Jaz Sem ali Tukaj in Zdaj, se v trenutku pojavi praznina v duhu, oziroma priložnost gostije, namenjene dvojnikom kot vojski našega ega. Četudi tega velika večina morebiti ne verjame, bodimo vsaj previdni. Tudi gospe težnosti in elektrike verjamem, da v snovni preobleki še niste srečali, a vseeno povsem verjamete, da kot moč, sila ali bitje še kako obstajata. V prvih dneh aprila je svet po socialnih omrežjih obkrožila meditacija, ki je imela za umovanje večine človeštva dober namen, kar še ne pomeni, da dobri nameni ne zmorejo zaiti na stranpoti, tudi v »pekel« oziroma ven iz Očetove zamisli ali Ideje kot procesov zaščite in reševanja Projekta-človek. Skozi omenjeno meditacijo vseh dobro mislečih Zemljanov, katere vsaj vodja, kot prvi oficir čezoceanke, bi moral biti že kar Posvečenec, naj bi spreminjali časovnico, v smislu dogodkov pospeševanja procesov kolektivnega razpiranja zavesti, povsem uničili zastrašujoči ali strah vzbujajoči koronavirus in še bi lahko našteval. Le pomislimo, da bi mi ljudje z našo dokaj revno človeško zavestjo, kot zgolj deseta duhovna hierarhija po Sveti Trojici, učili Boga ali Kristusa kot Logosa vseh Logosov, kaj naj na Zemlji spremeni, vzpostavi, pospeši? V primeru, da nanj kot Gospoda tudi naše Zemlje (Kri kot nosilec duha, v našem primeru Makrokozmičnega Duha, ki je na Golgoti odkapljala v zemljo) nismo naslovili prošnje in naših duševnih želja; na koga smo jih potemtakem naslovili tik pred pričetkom meditacije? Dovolite, da vas spomnim na Luciferja kot Angelsko zavest ali generala velikega upornika Očetovi Volji, katerega metode zapeljevanja niso vsem poznane. Podarja nam nekaj ali nas vabi k nečemu veliko prej, kot smo za to usposobljeni, pripravljeni, preden razpolagamo s temu primernimi močmi poznavanj in Darovi Božjega Duha. Želel bi nam podariti duhovno Angelsko življenje, ki naj bi bilo neodvisno, oziroma svobodno ali anarhično, življenje, ki ne bi hotelo prepoznati in sprejeti gospodovanja ali Polne moči višjih duhovnih hierarhij ali Zavesti. Popelje nas k duhu, a ne k resnično svobodnemu duhu. Namreč za razliko od naše duše kot narave, ki ji največja svoboda pomeni upreti se Očetovi Volji, nam kot duhu- delu Božjega še na misel ne pride, da bi se zoperstavili Njegovi Ideji ali Namenu. Lucifer nas vodi v preteklost, k strastem, fanatičnemu herojstvu, mučeništvu, k pretiranemu navdušenju do bližnjic v duhovni rasti in k mistični duhovnosti, tudi v podoživljanje poti preteklih civilizacij, čaščenje takratnih Božanstev, filozofij. Luciferjeve moč v nas živijo na eterski ravni bivanja in si prizadevajo ukrasti ali odkupiti našo dušo. Še slovenski rek nas opozarja: »Le komu si prodal svojo dušo…?« Moči Ahrimana ali Satana kot drugega generala Antikrista pa nas vodijo k temu, da bomo hoteli postati nesmrtni »Bogovi« na Zemlji, saj se zavzemajo za nesmrtnost ali vsaj za korenito podaljšanje zemeljskega bivanja. Vse, kar se danes dogaja v nekaterih smereh znanosti, ki so skrenile s prave poti, kar se tiče brezkompromisne volje za dosego nesmrtnosti, je predvsem Satanovo delo (hibernacija fizično-snovnega telesa, celo glave za ohranitev spomina, genski inženiring, kloniranje, presaditve organov, čipiranje, umetna inteligenca, itd.). Ravnokar omenjeni moči, sili ali zavesti Antikrista kot Podnarave, bi nas želele prevzeti z željo po skorajda večnem fizično-snovnem življenju, mladosti, lepoti in nesprejemanju bolezni, kaj šele snovne in eterske smrti. »Svet, ki nas obdaja, je resnično čudovit, zato nič, v kar verjamete, da je onstran zaznavnega s petimi snovnimi organi čuta, ne obstaja.« Volja Ahrimana je, da nas bi povsem odmaknil od duhovnega sveta in volje po razpiranju zavesti. Njegove sile razmišljanja v nas so hladne, stvarne, fizično-logične, kot je tudi umetna inteligenca, kot so ljudje brez Jaza ali Duha. Vabi nas k najvišji stopnji materializma, potrošništva, gospodarske rasti, tehnološkega razvoja. Ahrimanovi dvojniki živijo v naši duši in želijo zagospodariti našim eterskim ali življenjskim silam (pregorevanje, umsko-intelektualno naprezanje, pomanjkanje počitka, neprimerno hranjenje, mnogoteri strahovi, jeza, sovraštvo, nasilje, maščevanje,…). Le poglejte si video posnetke protestov, naprimer v Beogradu in hitro boste lahko ugotovili, kaj vse se v naši notranjosti, v duši, egu in umu zmore poroditi, razvijati. Sile obeh, kaj šele tretjega generala Antikrista, nam ničesar več ne skrivajo, saj se dobro zavedajo, da nas skozi jezo, strahove in ostalimi ravnokar naštetimi čustvi ali z aktivnimi konflikti zlahka zvabijo stran od notranjega miru, stanja Tukaj in Zdaj, daleč vstran od Kristusa, našega Izvora,…. Prav ste razumeli, to so najbolj zvite poteze treh velikih vojskovodij Podnarave. Res je, Zlo ne obstaja na ravneh nemanifestiranega, v razsežnostih Duha Vse od Vsega in Neskončno Eno, Najčistejša Ljubezen. V dimenzijah Božjega – Sveta Trojica (naš Sončni sistem), kjer se odvija Projekt-Človek (postali naj bi bitje-Človek prinašalec Ljubezni in Svobode) in Presveta Trojica, ki upravlja in vodi celotno Vesolje, pa moči zla ali bolje ne dobrega še kako obstajajo, predvsem zaradi našega ega, ega v obliki neplemenitih misli, čustev in dejanj. Luciferju in Satanu, ki sta nam prinesla moči intelekta, uma in volje, smo lahko celo hvaležni, nikar pa jih častiti, kaj šele za kaj prositi ali jima kaj zelo dragocenega darovati…. Naj vas spomnim, da je zavest glas duha, ki govori duši, pravo zdravilo in zdravnik sedanjosti ter prihodnosti. Namreč v preteklosti, v prejšnjem življenju nismo bili nosilci individualnega duha. In še nekaj zelo pomembnega: »Prava resnična in dobra, povsem primerna nekaznovana revolucija obstaja le v naši notranjosti. Za Zemljo kot zelo visoko razvito, tudi duhovno bitje ali Kristusovo Zavest, zatorej ničesar ne prosimo, glede na to, da si je Projekt-človek zamislil Oče, Sin-Kristus (nekoč Višnu, Ahuramazda, Oziris in Apolon) ga je uresničil s pomočjo vseh preostalih devetih duhovnih hierarhij, Sveti Duh pa se je naselil, oziroma se utelesil v vse, kar nas vidnega ali snovnega obdaja. Oče ne potrebuje ravno naših prošenj, še manj pa naših molitev. Štejejo le ali predvsem naša plemenita dejanja kot zaupanje in moč, kot volja v udejanjanju Njegove Volje.

Preberimo si nekaj razmišljanj Rudolfa Steinerja glede naše prihodnosti

Kakorkoli zaznavamo dogodke izven sebe skozi pet organov čuta, lahko razumemo, da živimo v obdobju težkih preizkušenj človeštva, preizkušenj, ki bodo morale postati vedno bolj stroge. Živimo v obdobju, ko bodo poniknile v prepad neštete oblike antičnih civilizacij, na katere smo se zmotno vezali. Obenem pa bomo občutili vedno večje potrebe po novih oblikah razmišljanja, čutenja, udejanjanja in zaznavanja. Velikokrat sem ponovil, da se v duši ne more prebuditi nobenega optimizma glede naše prihodnosti, če govorimo le o zunanjem fizičnem življenju človeštva. Danes ne zmoremo o ničemer zunanjem resno soditi, govoriti, če nismo resnično sposobni videti, kaj vse se nadčutnega odvija izza tančice vidnega, tudi izza svetovnih dogodkov, ki nam dajejo zagon in smernice. Iz pisma, ki ga je Rudolf Steiner napisal učencu Fredu Poeppigu, z naslovom ZA MIHAELOVO OBDOBJE

"Iz duše moramo izkoreniniti vse strahove in bojazni o tem, kar bi lahko prinesla prihodnost.

Pridobiti moramo vedrost, jasnost v vseh čustvih in občutkih, ki se navezujejo na prihodnost.

Z absolutno ravnodušnostjo naj bi gledali na vse, kar bi se nam lahko zgodilo.

Prav je, da se zavedamo, da nam bo vse, kar bo še prišlo, dano iz smeri sveta polnega modrosti.

To je del tistega, kar naj bi se naučili v obdobju, ki ga živimo: znati živeti v popolnem zaupanju, ne da bi se zanašali na kakršnokoli varnost obstoja, ki nam jo nudi zemeljsko bivanje.

Namreč, nič ne bo imelo prave vrednosti, če nam bodo primanjkovale moči poguma.

Disciplinirajmo svojo voljo in se vsako jutro ali zvečer potrudimo najti in pridobiti notranje prebujenje.

V času dvajsetega stoletja, ob koncu prvega stoletja po Kali Yugi, se bo človeštvo znašlo na koncu pravega in resničnega groba vseh civilizacij, ali pa se bo ravno takrat pričela epoha, v kateri bodo bivale duše ljudi z Mihaelovim impulzom, ki bodo v srcu znale združiti inteligenco z duhovnostjo in popeljati Mihaelovo bitko do končne zmage."

Na vse, tudi na velike spremembe, moramo biti vedno pripravljeni. To nam omogoča in zagotavlja le korenito vsestransko delo na sebi. O tem, da je razpiranje zavesti povezano s trpljenjem, smo nekoč že poročali. Na prvi pogled nesprejemljiva trditev, pa vendar si jo poglejmo še z duhovnega vidika.

Bolj kot se moči poznavanja večajo, bolj se krepi bolečina

Vse, kar se odvija izven nas, je le zunanji izraz našega življenja v obliki razmišljanja, čutenja in delovanja, tudi bolj ali manj hudega konfliktnega življenja. Čeravno se morebiti pritožujemo glede trenutnega stanja kolektivne zavesti in neharmonij v svetovnem merilu, se vse zaznavno bolj ali manj dogaja najprej v duši vsakega posameznika. Posledica vsega, kar v duši kot bojišču hoteno živimo ali le doživljamo, je to, kar se zunaj nas dogaja, in sicer vse, kar smo nekoč sejali, smo tudi omogočili in zatorej materializirali. Če že, se lahko jezimo le sami nase. V primeru, da je vsak dan huje, je to zato, ker se človeštvo še ni odločilo, da spremeni sebe na bolje, torej svoje misli, besede, občutke in dejanja. Bolečina se v nas povečuje, saj tudi mi povečujemo karmično odgovornost za vse, česar v sebi še nismo postorili in kar ravno zaradi tega ne zmore izboljševati procesov vidne in nevidne okolice. Od Zgoraj nam je to vsekakor dovoljeno, saj nas Ljubijo in vedo, da je bolečina edino zdravilo, ki nas bo skozi trpljenje prisililo k spremembi ali prenovi. Verjamem, zelo zahteven premik, pa vendar bomo morali izstopiti iz primeža duše in ega, četudi z velikim naporom, podobno kot otrok, ki ne želi obiskovati osnovne šole. Svojega glasu vesti in duha kot zavesti, ki govori svoji duši skorajda ne slišimo več, pa vendar je ta glas vedno dejaven. Morda ga naša duša in njuni oprodi, ego ter um ne želi ali ne zmore slišati. Le kako naj bi nam naš Izvor nekaj vsiljeval, saj se klešemo v projektu Svobode in Ljubezni. Podobno je tudi z znanjem, še posebno pa s poznavanjem ali védenjem. Bolj kot se moči poznavanja povečujejo, bolj se krepi bolečina. Če smo še bolj natančni, bi lahko takole rekli: »V primeru, da se ne poveča notranja duhovna bolečina, se tudi poznavanje ne bo povečalo, nam je nekoč zaupal Mario Jannarelli. Torej, pravo in resnično poznavanje se lahko porodi le zaradi bolečine ali iz bolečine. Ta trditev je ena izmed največjih modrosti sveta Duha. To lahko razumemo, kajti resnično poznavanje nas primora, da se še bolj spoznamo (človek, spoznaj se!), kar pa naše duše in njenega ega nič kaj ne veseli. Celo boleče je, saj nam vsak nadaljnji korak v poznavanju omogoči, da prepoznamo še več lastnih nesvobod, ki jih bo potrebno preseči oziroma prevzgojiti.«

Odnos človeka s Kristusom na eterski ravni bivanja

Rudolf Steiner nas je nekoč vprašal: »Kako lahko vstopimo v neposreden odnos s Kristusom na eterski ravni bivanja?« Obstaja le en način, in sicer, pomembno je, da se vsak trenutek ali dan za dnem bolj zavedamo naše nemoči ali celo popolne nesposobnosti glede na to, da izredno težko prevzgajamo svoje slabosti ali nesvobode, oziroma v nas prebivajoče vzorce ali dvojnike. Tudi v nas živeča Zavest - Kristus nam bo vrata zavestnega in neposrednega odnosa s seboj na stežaj odprl v trenutku, ko se bomo dotaknili dna spoznanja nemoči. Kaj menite, kako globoko je ravnokar omenjeno dno? To je potrebno izkusiti in postati neskončno ponižen, podobno kot humus. Ko se počutimo kot deževnik ali črv, ki se plazi po tleh, takrat se nahajamo iz oči v oči s svojo nemočjo in morebiti še porečemo: »Ali vstopiš Ti, v nasprotnem primeru ne bom zmogel več vstati, kajti moj križ je pretežak.« Tudi pomoč moramo prepoznati in sprejeti, saj nam zaradi ponosa še na misel ne pride, da bi jo poiskali ali sprejeli. Prepogosto smo prepričani, da zmoremo vse sami. Pa vendar, ko se bomo tega povsem zavedali in tudi izkusili, bomo še kako iskali Njegovo, torej Kristusovo Pomoč.«

Vaja: pregled dogodkov dneva v obratnem vrstnem redu

Glede na to, da sem poleg Meditacije omenil tudi Večerno razmišljanje v obliki poteka vseh dnevnih dogajanj, doživljanj v obratnem vrstnem redu, namenimo tudi tej vaji vsaj nekaj povedi. Tudi to vajo naj bi zaradi krepitve duha in eterske ravni bivanja oziroma potrebe po vzdrževanju pravega ritma življenjskih sil, izvajali vsak večer ob isti uri. Sede in v sproščenem stanju v mislih preletimo vse dnevne dogodke od tistega trenutka, ko smo pričeli z vajo pa vse do jutra istega dne, ko smo odprli oči. Ne pozabimo, vaja je vsaj za dušo toliko bolj učinkovita, ko vemo, čemu služi oziroma, katere moči bodo skoznjo aktivirane in povečane. Namreč, fizično in etersko telo se krepita skozi moči časa, ki potuje od preteklosti v prihodnost, duhovni in duševni svet pa ravno nasprotno, skozi moči časa, ki prihaja k nam od prihodnosti ali od konca vseh časov kot uresničenja Projekta-Človek. Kaj več o močeh dveh časov si lahko preberete v naših dveh skriptah z naslovom Skrivnosti dvanajstih Svetih noči in prve novoletne minute ter Poglobljeno doživljanje Božiča in štirih Adventnih tednov.

Osem meditacij Rudolfa steinerja

Rudolf Steiner nam je zapustil veliko vaj, med njimi tudi osem meditacij, ki jih lahko najdete v njegovi knjigi z naslovom Osem Meditacij (acht Meditationen, 1912), ki jo je iz nemškega jezika prevedel in založil Jani Urbanc. Vaje za vsak dan v tednu služijo procesom samospoznavanja in sprotnemu ovrednotenju učinkovitosti prevzgoje naših nesvobod oziroma našega napredka. Na začetku izvajamo cel teden eno in isto meditacijo ali vajo, npr. začnemo s prvo, ki se imenuje Pravo mnenje. Naslednji teden drugo vajo in tako dalje. Pozneje, po sedmih tednih pa izvajamo vsako meditacijo le en dan v tednu, npr. v soboto sobotno vajo z imenom Pravo mnenje, v nedeljo vajo z imenom Prava presoja,….

Sobota: Pravo mnenje

 Pazimo na svoje predstave in misli. Mislimo le pomembne misli. Postopno se učimo v mislih ločevati pomembno od nepomembnega, večno od minljivega, resnico od golega mnenja. V pogovoru med poslušanjem sogovornika poskušajmo biti v svoji notranjosti čisto tiho in o vsem soglašati, zlasti se v mislih in občutjih odpovedati vsem zaničljivim presojanjem (kritikam, zavračanjem, nasprotovanjem). Ime vaje je pravo mnenje. Vsak dan v tednu, tudi v prvih sedmih tednih, ko vsak teden izvajamo le eno in zatorej sedem dni isto meditacijo, si po opravljeni osnovni meditaciji tistega dne vzemimo še pet minut časa za osmo meditacijo ali vajo, ki se imenuje Prava lagodnost. Skoznjo naj bi skrbno pregledali našo notranjost oziroma dušo in duha. Kot dovolj buden duh se bom na notranjo pobudo pozanimal, kako sem organiziran in učinkovit v vodenju procesov vsestranske prenove.

Nedelja – prava presoja

Odločajmo se sami na osnovi globokega in temeljitega premisleka; tudi glede najnepomembnejših in neznatnih stvari. Naša duša ne sme biti priča nobenemu našemu nepremišljenemu delovanju ali ravnanju. Vsako ravnanje mora biti vedno dobro utemeljeno. Brezpogojno moramo opustiti ravnanja, v katera nas ne sili pomemben razlog. Če pa smo prepričani v pravilnost neke svoje odločitve, moramo v njej z notranjo stanovitnostjo trdno vztrajati. Vaja se imenuje prava presoja in nas bo usposobila presojati neodvisno od simpatije ali antipatije.

Ponedeljek – prava beseda

Govor. Z ustnic tistega, ki si prizadeva za višji razvoj, sme priti zgolj tisto, kar ima smisel in pomen. Vsako govorjenje zaradi govorjenja – na primer za preganjanje časa – je v tem smislu škodljivo. Običajnemu načinu pogovarjanja, kjer vsi drug čez drugega govorijo, se moramo izogniti; pri tem se seveda ne smemo izključiti iz družbe soljudi, saj lahko naše besede prav v stikih s soljudmi postopno razvijamo k pomenljivosti. Vse, kar povemo in odgovorimo, dobro premislimo in preudarimo. Nikoli ne govorimo brez razloga! Radi molčimo. Potrudimo se, da ne izgovorimo niti preveč niti premalo besed. V začetku tiho poslušajmo in potem slišano preudarimo. Vajo imenujemo prava beseda.

Torek – pravo dejanje

Zunanje delovanje. Z izvajanjem te vaje ne bi smeli motiti ljudi, ki nas obdajajo. Ko smo poskrbeli za ravnanja skozi svojo notranjost (vest), skrbno pretehtamo, katera pobuda najbolj ustreza blaginji celote, trajni sreči soljudi, večnosti. Kadar delujemo iz sebe iz lastne pobude, že vnaprej temeljito razmislimo in pretehtajmo, kakšne bodo posledice naših ravnanj. Vaja se imenuje pravo dejanje.

Sreda – pravo stališče

 Naravnati življenje. Naravnega in duhovno umerjenega življenja nikakor ne odprimo zunanjim nepomembnostim in ničevostim sveta. Izognimo se vsemu, kar vnaša v nas nemir in naglico. Ne bodimo niti prenagljeni niti počasni in apatični. Na življenje glejmo kot na priložnosti za delo, za višji razvoj in temu primerno ravnajmo. Tako izoblikujemo odnos, ki mu pravimo pravo stališče.

Četrtek – vse prejšnje vaje naj postanejo navada

 Človekovo stremljenje in prizadevanje. Paziti moramo, da ne delamo, kar je zunaj naših moči, in ne smemo zamuditi ali opustiti tistega, kar zmoremo. Vsakdanjosti, ki smo jim priča, si na zunaj hipoma oglejmo, nakar si postavimo cilje, ki so povezani s človekovimi najvišjimi dolžnostmi in obveznostmi. S to vajo se bomo uspeli razviti, tako da bomo lahko soljudem bolj pomagali in svetovali, četudi morda šele kdaj kasneje. Tej vaji lahko tudi rečemo: vse prejšnje vaje naj postanejo navada.

Petek – pravi spomin

Trudimo se, da nas življenje čim več nauči. Nič ne pride do nas brez razloga. Zbirajmo izkušnje, ki so uporabne za življenje. Če smo nekaj naredili nepravilno ali nepopolno, naj bo to razlog, da bomo kasneje nekaj podobnega naredili pravilno ali popolno. Če smo priče takih ravnanj soljudi, tudi nanje glejmo podobno, vendar ne z neljubečim pogledom. Nekomu smo ne glede na okoliščine lahko v pomoč pri njegovi odločitvi ali pri njegovem delu. Če smo pozorni, se lahko od vsakega človeka, tudi od otroka, veliko naučimo. To vajo imenujemo pravi spomin; pomeni spominjati se tega, kar so nas naučile izkušnje.

Osma vaja za vsak dan - združitev

Četudi imamo dnevno za to le pet minut, to izkoristimo in preglejmo svojo notranjost. Potopimo se vase, skrbno preglejmo tisto, s čimer dokazujemo in gradimo svoja življenjska načela, svoje znanje ali tudi nasprotno. V mislih pretehtajmo svoje dolžnosti in obveznosti, razmislimo o vsebini in smislu življenja. Bodimo iskreni in ne zagovarjajmo svojih napak in pomanjkljivosti. Trudimo se odkriti, izluščiti bistveno, trajno in si ustrezne cilje – na primer za pridobitev kreposti in vrlin – iskreno zastavimo in jih resnično dosezimo. (Ne delajmo napake in ne mislimo, da smo marsikaj kljub vsemu dobro naredili, ampak stremimo vedno naprej, proti višjemu vzoru.) To vajo imenujemo prava lagodnost. Knjigo Osem Vaj ali vsaj zadnje tri strani knjige, ki opisujejo kako vajo izvajati (Vaje za vsak dan v tednu), lahko naročite pri gospodu Janiju Urbanc. Enako velja za vse ostale knjige z antropozofsko vsebino, ki jih je prevedel. Jani Urbanc, janiu9@gmail.com, http://ljubezenmodrost.info/ Obilo vsestranskih moči!                                                                                Franc Božjak         Lektoriranje: Rozalija Pečarič  

Literatura in viri

  • Nastati, Enzo, Trst; Nekajletna redna predavanja s področij: antropozofska medicina, homeopatija, pedagogika, arhitektura, biodinamično kmetijstvo
  • Jannarelli, Mario, Odlomek s seminarja Epifanija 2017
  • Božjak, Franc, Kakšna bo naša prihodnost, smo pripravljeni?, 2011
  • Nastati, Enzo, Pot Ljubezni k Neskončni Enosti, prevod Božjak Franc, 2012
  • Germain, Saint, Jaz Sem, prevod Božjak Franc, 2018
  • Božjak, Franc, Prehranjevanje telesa, duše in duha, 2007
  • Božjak, Franc, Klic k spremembi, bolezen ni poraz, 2011
 Bookmark and Share

Comments are closed.