Novice

GDPR

Strinjam se s pravili strani.

Razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo 2 del

V mesecu septembru si lahko brezplačno naročite tretje poglavje iz knjige Jaz Sem, Saint Germaina. Vsebino, ki jo imate pred seboj lahko pošljete vsem, ki jih podobne teme zanimajo. Pojasnilo/Prijemi ali različne tehnike harmoniziranja in razlage nastanka neravnovesij, ki so navedene, predstavljajo le možnosti, ki bi vam jih morda razložili in priporočili zdravniki in/ali različni profili zdravilcev, poznavalcev določenih filozofij, miselnosti, zato za morebitne neuspehe, upam, da se razumemo, ne morem prevzemati odgovornosti. Vsebina je namreč polna večplastnih razlag, zatorej izbiro prepuščam Vam. Vseeno pa se ob raznih dilemah posvetujte z vašim zdravnikom ali zdravilcem.Opomba/Spoštovani bralci, če se nam je morda kje v besedilo prikradel tiskarski škrat, se vam vljudno opravičujemo, Franc Božjak

Antropozofski pogled na zaljubljenost

Dovolite, da vas na samem začetku soočenja z malce bolj zahtevno antropozofsko obarvano vsebino opomnim na možnost, morda celo veliko verjetnost, da se bodo um, intelekt in ego poizkušali prepoznavanju, sprejemanju ter udejanjanju vsebine na raznorazne načine upirati. Celo mi kot duh, torej navzoči bralec - opazovalec v večini primerov branja podobnih vsebin ne zmoremo ravno z lahkoto ostati dovolj budni, vztrajni in prisotni več kot dvajset minut. Da si omenjeni trije ne želijo vodstva nas kot duha, niti sprememb in zatorej tudi prevzgoje zaljubljenosti v ljubezen ali celo spreobrnjenja, morda izkušnje prave ljubezni, Božanske Ljubezni, verjamem, ne bo potrebno posebej poudarjati. Ne pozabimo, da nas lahko vsestransko plemenitijo le zahtevnejše večplastno obarvane vsebine, skozi katere se resnici, tudi kot Bitju ali Zavesti, ki obstaja, veliko lažje približamo. Enako je z večplastno, večdimenzionalno obravnavo zdravljenca. Nikoli ne obstaja le en samcat ali enoplasten vzrok, simptom kot posledica odmika od harmonije ali od zdravja, zato ni modro, če se poslužujemo le enega prijema harmoniziranja ali le enega načina odkrivanja neravnovesja kot izgube zdravja. Delo le na fizični ravni življenja ima zelo kratkoročen domet, na eterski dimenziji življenja že malce daljši, na duševnem planu še daljši in učinkovitejši. Uspeh pa bo vsekakor popoln ali dovolj dovršen le in predvsem skozi delo na duhu ali z duhom, od koder vse izvira in kamor se vse vrača. Skratka, delati bo potrebno na vseh štirih ravneh življenja. V trenutku, ko jaz kot duh (bistvo bivanja) ali projektant, supervizor opazujem, razmišljam, govorim, čutim in udejanjam ne glede na končni izid dovolj svobodno, zavestno, budno in navzoče, osredotočeno, disciplinirano, se v istem trenutku že odvijajo procesi sprememb v obliki obnavljanja, strukturiranja, čiščenja, prevzgajanja, plemenitenja, reorganiziranja vsega, kar trenutno kot narava smo (fizično, etersko in duševno telo). Človek, spoznaj samega sebe kot bistvo, esenco, pomen, izvor in cilj ali namen. Ne bo odveč ali ravno nasprotno, še kako potrebno je, da se ravno zato večkrat na dan vprašamo: »Kdo v meni in zakaj zdajle razmišlja, govori, čustvuje, zaznava in udejanja. Smo to mi kot duh (moči svobode in ljubezni, morale, etike in vseh kreposti ali vrlin) ali naša duša s svojim egom, umom in intelektom?« Čas je že, da začnemo aktivno in osvobojeno od čutnih organov duše razmišljati skozi duha, takole nekako: »Jaz kot duh sem oblečen v dušo, ki se rada lepo oblači, ki se pogosto zaljublja, prereka,…. Moja duša je tista, ki se noče potruditi izgraditi prave ljubezni, spoštljiv in ljubeč partnerski odnos,…«. In da se tudi vprašamo: »Kaj mi je v tem primeru storiti?« Zakaj, se boste morda vprašali. Zato, da prepoznamo, da smo kot bistvo bivanja duh, ki je eno z Božjim in zato sposoben vsega. Kaj več o tem in o medosebnih odnosih pa v knjigi z naslovom Zdaj, avtorja Eckharta Tollea, založba Ganeš, osmo poglavje – Razsvetljeni odnosi, še posebno pa v knjigi Jaz Sem, avtorja Saint Germaina, samozaložba Franc Božjak s.p., tudi v dvanajstem poglavju – Sorodne duše. Mnogi poznavalci duhovnih znanosti so mnenja, da večjih možnosti in priložnosti, kot so nam na razpolago danes, tukaj in zdaj za delo na sebi, predvsem skozi medosebne odnose, še ni bilo in izgleda, jih tudi nikoli več ne bo. V primeru, da se kot kolektivna zavest ne bomo resnično potrudili, bo vlak zamujen. Lahko se celo zgodi, da se Projekt-človek ne bo uspel uresničiti, ali da s pomočjo vseh zavesti duhovnega sveta Svete in Presvete Trojice ne bomo zmogli postati pravi človek ali zavest - nosilec ljubezni in svobode v pravem duhovnem pomenu besede.

Duša, um, intelekt, ego in razum

V primeru, da želimo prepoznati, sprejeti in tudi udejanjiti pravi pomen ter moč vsebine zaljubljenosti in ljubezni, bo potrebno vsaj delno okarakterizirati dušo, njen um, intelekt, ego in razum ter nas kot bistvo - duha. Poizkusimo to izpeljati na način, da si zastavimo vsaj dve vprašanji, in sicer: »Kdo v meni kot celoti se je zaljubil, zakaj si morda celo želi zaljubiti? Kaj mi je v tem primeru storiti in kako z minimalnimi posledicami to izpeljati, predvsem pa, kako tudi iz zaljubljenosti morebiti razviti pravo ljubezen.« Ravnokar omenjeno bomo poizkusili vsaj nakazati v zadnjem delu vsebine. Vsekakor, zaljubi se naša duša, če sem še bolj natančen, pri tem ji pomagajo njene oprode: um, intelekt, predvsem pa ego. Skupaj ustvarjajo nove in nove želje, potrebe, ki si jih prizadevajo tudi uresničiti, podobno kot potrošniška družba. Le kaj je duševni svet čustev, želja, poželenj, simpatije-antipatije opazil, zaznal na osebi, ki je pritegnila njegovo pozornost? So to morda njen zunanji videz, izgled ali moči telesnih oblik, način govorjenja, oblačenja, vedenja, njena znanja, poznavanja, mnenja, nam podobna miselna stališča, ki so aktivirala naše sile privlačnosti, duševnega sozvočja? Morda smo ob njej zaznali občutek varnosti, podpore, mir ali celo vznemirjenje, spolno vzburjenje, pomislili, da bi nam lahko bila sorodna duša ali duša dvojčica…. Vse našteto pa v naši duši zvito in prikrito vodijo predvsem moči ali sile našega uma in ega. Tudi zato, da bi zadovoljile svoje želje in potrebe. V egu živijo predvsem moči pričakovanj, želja in hotenj, prevlade, želi si boja, dokazovanja, prepričevanja, izsiljevanja, nenehno se čuti ranljivega in ogroženega, zato živi v procesih strahu in potreb. Po mnenju Eckharta Tollea naš um ni škodljiv, je le inštrument ali orodje za opravljanje določenih nalog. Ko jih opravimo, ga enostavno odložimo. Problem nastane, ko se z njim poistovetimo oziroma, ko ga zamenjujemo s seboj, torej s svojim jazom ali s sabo kot duhom. Takrat zmore postati celo egovski um, ki nam povsem zavlada. Ujeti smo v času, zatorej v spominih ter pričakovanjih in skozenj se ukvarjamo zgolj s preteklostjo in prihodnostjo. Skozi preteklost se identificiramo, prihodnosti pa zaupamo procese izpolnitve tudi v partnerskem odnosu. Živeti tukaj in zdaj pa je stanje, ki duši omogoča občutenje ljubezni, radosti in miru, povezanosti z duhom, s svojim vodnikom. Našemu umu bo radost pomenila zgolj veselje, kot sveža, dobra plat nasprotja, užitka in bolečine. Užitek je vezan na nekaj, kar je izven nas, tudi na neko osebo, ki nam danes prinaša užitek, ugodje, jutri pa morda že bolečino in trpljenje. Skozi ravnokar povedano bi lahko razumeli, zakaj se začetna zaljubljenost sčasoma zlahka sprevrže tudi v odpor, izsiljevanje in sovraštvo. Naš ego projicira ali usmerja odnos glede na preteklo in poznano izkušnjo ugodja, ki je ponavadi rezultat sebičnih potreb, nikakor pa ne želja po vzajemni izmenjavi višjih ravni ljubezni. Svoje potrebe in pomanjkljivosti si prizadeva uresničiti skozi partnerja, česar pa mu partner v večini primerov ne zna in ali ne zmore dati. Kot duh si vsekakor prizadevamo prevzgojiti duševne ali egovske nesvobode, problem je le v tem, da smo mnogokrat za tako odgovorno delo prešibki. Le kako naj bi si pridobili dovolj moči, če pa smo skorajda ves čas stregli duši, ji pomagali zadovoljiti vse njene potrebe, hotenja, jo tolažili zaradi bolečih čustev v obliki skrbi, strahov, žalosti,... Ko se pričnemo vsaj malce zavedati do sedaj nesmotrno uporabljenega časa in moči, nas bosta um in ego, ki si prevzgoje nikakor ne želita, pričela zvito prepričevati, naj poiščemo še več trdnosti in popolnejšega občutka jaza ali duha. Le na tak način naj bi dosegli resnično odrešenje in razsvetljenje ter postali neločljiv del brezčasnega in brezobličnega Večnega Življenja kot Neskončne Enosti. Um nas prepričuje, da do tja ne zmoremo, da moramo na sebi še marsikaj postoriti, da je za tak podvig potreben čas, da trenutno nismo dovolj sposobni, da si tega takšni kot smo, ne zaslužimo. Pa vendar, pot do cilja postati pravi človek, osvobojen vseh strasti, poželenj, strahov, jeze,… poteka tukaj in zdaj skozi korenito delo na sebi, v krepitvi duha skozi vsakodnevne vaje, tudi koncentracije in ostalih pet Steinerjevih vaj ter njegovih osmih meditacij. Od oktobra si boste vsak mesec lahko kaj več prebrali o posamezni vaji za delo na sebi. Začeli bomo z vajo, ki se imenuje koncentracija. Podobno kot obstajajo vaje za fizično in etersko raven življenja, so ravnokar omenjene vaje in meditacije namenjene predvsem osvobajanju razmišljanja ali mišljenja, čutenja in udejanjanja (tri sposobnosti duše) ter krepitvi nas kot duha. Le kako naj bi prevzgajali dobro prikrito egovsko vojsko čustev v prsnem košu podzavednega in vojsko dejanj ali volje v trebušni votlini nezavednega, ki se nas oklepa in si prizadeva uresničiti, kar se ji zahoče v obliki neplemenitih namenov, če z duhom nismo uspeli osvoboditi razmišljanja, ki je še vedno skorajda v celoti vezano na organe čuta, na vsakodnevne opravke, zunanje pogoje, delo, tradicije, odnose v skupnosti, pripadnost narodu, na računico, analiziranje,…. Nam bo to povsem uspelo zgolj z rastlinsko informacijo, torej z Bachovimi, avstralskimi, tibetanskimi kapljicami, živalskimi esencami? Težko verjamem, četudi rastlinski svet hrani in harmonizira duševni svet, toda vsakršen poizkus očiščevanja ali prevzgajanja našega pola čustev in dejanj, ne da bi se popreje kot duh ali zavest dodobra oborožili, da bi bili sposobni dovršenega in osvobojenega upravljana z mislimi, čustvi in dejanji, je že vnaprej obsojen na neuspeh. Še huje, živeli bi v iluziji, da smo omenjene egovske moči, vzorce ali dvojnike uspeli prevzgojiti. Ponavadi, da ne uporabim besedo vedno, smo na tako enostaven in blag način skozi našo pomanjkljivo navzočnost duha egovske moči v obliki nesvobod, vzorcev ali dvojnikov le začasno potolažili (zrezek za lačno pobesnelo zver, ki se s hrano pomiri, ko pa jo prebavi in se okrepi, še močneje in nepredvidljivo napade). Lahko bi rekli, da smo dvojnike morda le pričeli spoznavati in jih porinili še bolj globoko v podzavedno in nezavedno, kjer čakajo le na ugodno priložnost, da udarijo še z večjo silo tja, kjer lahko napravijo največjo škodo in takrat, ko nas lahko še bolj destabilizirajo. Se še spomnite filma Jedi se vrača? Namreč, če bi nekoga nagnali iz njegovega imetja, bi se kmalu okrepljen in razjarjen vrnil s sekiro, morda z mečem, kar v našem primeru pomeni z ukano ali pa odločno in nasilno. Morda menite, da nekaj podobnega ni mogoče? Tudi mogoče, toda dovolite, da vas spomnim na naše navade, želje, potrebe, odvisnosti kot železne srajce, ki smo se jih že nekajkrat lotili, a nas le te v večini primerov še vedno spremljajo, se nas krčevito oklepajo. Izgleda, da načini prevzgoje niso bili dovolj učinkoviti. Še posebno, če niso bili podprti z močmi zavesti nas kot duha.

Reševanje skaljenih medosebnih odnosov skozi družinske postavitve

Bodimo previdni tudi na prijeme reševanja skaljenih medosebnih odnosov skozi družinske postavitve. Lahko se namreč zgodi, da se moči ega (vsota vseh vzorcev ali dvojnikov) iz podzavednega in nezavednega pretvarjajo in nas zavajajo skozi besede in obnašanja, gestikulacijo soudeleženih na seansah družinskih postavitev. In sicer na način, da se nam predstavljajo v takšni luči, da bomo mislili, da so resnično izraz tistih, ki jih ni poleg in o katerih ali skozi katere teče beseda na »vročih« stolih improvizacije ali simulacije. Da ne omenjam, da si egovska druščina nikakor ne želi, da bomo medosebne odnose vzorno, spoštljivo in dokončno izboljšali, zato zlahka izbirajo besedne zveze in strategije, ki bi nas zmogle zadržati v starih vzorcih, navadah, trpljenju, stranpoteh, ali nas v le te zapeljati. Moram vas še spomniti, da so egovski dvojniki luciferske in harimanske narave, torej višjih zavesti kot je naš duh, in sicer imaginativne ali angelske in inspirativne ali nadangelske zavesti, zatorej sposobni z levo roko in dodobra pretentati še tako inteligentnega, razumnega človeka, morda tudi modreca, ki ne pozna dovolj njihove narave. Zvito nas zmorejo zadrževati v starih vzorcih in si prizadevajo še naprej hraniti se skozi bolečinska jedra sočloveka, kot je to opisal Edi Draščič v predhodnih novicah na temo Zaljubljenost in ljubezen. Roko ali bolje dlan na srce, dvojnikov v veliki večini nismo sposobni povsem krotiti in prevzgojiti v sebi, kaj šele v drugih. Se resnično poznamo, ali smo že postali pravi človek, osvobojen vseh sil oviranja razpiranja zavesti? Pomislite, ravnokar omenjene zavesti so sposobne kontaktiranja ali se celo prikazovati jasnovidcu, mediumu v luči ali v obliki zavesti pokojnikov, Angelov, Nadangelov, Marije, Jezusa,… in skozi njih sporočati neresnice, s katerimi bosta jasnovidec ali medium v dobri veri zavajala iskalce pomoči. Zakaj, vam ponovno ne bo težko ugotoviti. Vodja delavnice družinske postavitve bi moral biti pravi razsvetljenec, da ne rečem kar posvečenec vsaj inspirativne zavesti, da bi zmogel povsem varno voditi seanso in zaščititi udeležence. Namreč, med samo seanso se lahko razvežejo in pobesnijo mnoge, tudi precej hude egovske zveri, ki bi si z lahkoto tudi izmenjale prebivališče oziroma se preselile iz enega v drugega soudeleženca delavnice. Popolni razvoj inspirativne zavesti je namreč varovalo, da prepoznamo, s kom imamo opraviti. Namreč, zavest ali bitje se nam takrat tudi pošteno predstavi: »Jaz sem Lucifer ali Nadangel Mihael, Jezus-Logos, Kristus-Logos vseh Logosov,... Kaj menite, ali bi v Sloveniji zlahka našli človeka, nosilca inspirativne zavesti, ki je v sebi prevzgojil vse duševne in eterske nesvobode in bi zato imel popoln vpogled v posameznikov duševni in kolektivni duševni svet bivanja. Tako nekako bi o tem Mario Jannarelli, poznavalec Antropozofije ali znanosti o duhu, ki si prizadeva združiti duhovno v Vesolju z duhovnim v človeku. Da ne pozabim, ego in vsi njegovi dvojniki zdaj že dveh botrov Luciferja in Harimana kot dveh generalov Antikrista se bojijo srečati in se soočiti s človekom močnega duha. Kajti v tem primeru se mora dvojnik od tam, kjer domuje odmakniti ali pa se spreobrniti, pokristjaniti (postati pomočnik človeškemu razvoju, razpiranju zavesti). V tem trenutku nas lahko le še vprašate: »Kaj naj torej počnemo, če je v primeru, da smo prav razumeli, skorajda vsako početje prevzgoje ega lahko vprašljivo? Ravno o tem govori celoten članek. Prava tema in priložnost, da se bolje spoznamo, mar ne? Prijemi ali tehnike prevzgoje nesvobod naj bi bili prilagojeni današnjemu človeku, torej nam kot nosilcu duha. Zdrava, dovolj modra filozofija življenja in zavest sta zdravilo, pravi eliksir sedanjosti in prihodnosti. Oblika, ki je bila nekoč prava, je danes kaj lahko uporabljana v nepravem času in prostoru. Buda bi danes drugače govoril in učil kot je nekoč, kajti za njim sta nas obiskala Jezus in Kristus (Logos in Logos vseh Logosov). Naš padec je preglobok, da bi se tako zlahka kot nas mnogi inštruktorji duhovnosti učijo, izkopali iz maye ali privida. Lep primer je atlantidski prstan in njegova zaščita v današnjem času. Nadeti si ga danes je podobno, kot če bi se v hudem nalivu ščitili zgolj z dežnim plaščem. Verjemite, čez nekaj minut bi bili povsem premočeni. Brez skrbi, o tem in podobnem bomo še veliko pisali.

Zavest kot glas duha

Kot smo lahko odkrivali, zavest kot glas duha, ki govori duši, je tisto pravo in resnično zdravilo sedanjosti in prihodnosti. Toliko o tem, da vsaj malce bolj osvetlimo procese in bitja, s katerimi imamo veliko opraviti in o tem, kako se temu in podobnemu streže? Večja kot je naša zavest in bolj prebujena življenjska filozofija, težje nas bodo pretentali? Morda že vsiljivo ponavljam, pa vendar, prej kot bomo prepoznali, da smo v samem bistvu duh in da so vzrok vseh naših odmikov od Enosti dvojniki in mi kot šibak duh, toliko bolje za vse nas iskalce ljubezni in svobode v pravem pomenu besede, zdravljence in terapevte, uradno in komplementarno medicino, sodstvo in šolstvo, snovno in nesnovno,... Res je, nedokazljivo za znanost, a nikakor nemogoče, čeprav govorimo o petim čutom nezaznavnem svetu duha in duše. Tudi v tem kontekstu se ne smemo zanašati na demokracijo rekoč: »Glede na to, da skorajda nihče o tem ne govori, potem že ne bo držalo.« Mnogo bolj modro bo upoštevati teokratično razmišljanje (Theos = Bog) zgodbe o črni ovci v smislu, morda pa nekaj podobnega vedo le nekateri. Verjamem, da bi si nadel veliko odgovornost v primeru, da bi o tem molčal in udobno počival v fotelju zaprašenih oblik, prepričanj, mnenj uma, intelekta, zvijač ega. Se še spomnite tiste zgodbe, ki govori o času, ko je Nadangel Mihael počistil nebo vseh sil Podnarave? Kam sta se zatorej spustila in skrila Lucifer in Hariman po Sanskrtu ali Satan (ledeno hladna inteligenca) po krščanski terminologiji in vsa njuna vojska dvojnikov?
  • V primeru, da bi umu kot večnemu premišljevalcu prepovedali gibati se po preteklosti in prihodnosti ter ga postavili v tukaj in zdaj, kot večni trenutek sedanjosti, bi ga povsem razorožili. O tem obširno piše Eckhart Tolle v knjigi z naslovom Zdaj. Temu je namenil vsaj tri vaje (opazovanje razmišljanja uma, zaznavanje in zakoreninjanje) skozi Bitje ali po naše, skozi moči nas kot duha. Ne pozabimo, da um zaseda skorajda vso zavest duha skozi neprestano razmišljanje. Vrzel ali praznino v umu brez velikega truda duha skorajda da ne zmoremo več vzpostaviti.
  • V primeru, da bi intelektu, ki je aktiviran in povsem obvladan z željami duše odvzeli sposobnost analiziranja, tehtanja za in proti, bi ga nemudoma onesposobili.
  • Če pa bi egu in njegovi vojski dvojnikov s pravo in resnično navzočnostjo duha zasegli bojevanje, dokazovanje, izsiljevanje, očitanje, koketiranje,… bi ga prvi trenutek razjarili, takoj za tem pa odgnali ali navdihnili k spreobrnitvi.
Za ego je zelo neugodno, če ga nekdo ujame na delu, ga okara, pouči, kaj naj se ne bi počelo ali kako se lahko bolj prebujeno temu streže. V trenutku se prebudijo njegovi dvojniki v trebušni in prsni votlini v obliki »protestiranja« ali neharmoničnih življenjskih procesov. Lahko se celo zgodi, da mu postanemo najhujši sovražnik. Bolj kot je bil nekoč v nas zaljubljen, bolj smo mu ranili srce in bolj nas bo zmogel sovražiti. Usoda kot cilj ega ali nižjega duha je postati duh – človeški duh kot del Božjega. Usoda ali cilj kot duha pa je postati eno z Višjim Jazom ali z Manasom ali z Bitjo ali s Samostjo ali s prvo višjo - imaginativno zavestjo, Angelsko zavestjo, zadnja postaja pa zedinjenje z Bogom. Morda si naš ego želi ljubiti česar pa zaenkrat še ne zmore, saj je le nižji Jaz ali vsota vseh dvojnikov v nas. Potrebno ga bo pribiti na križ oziroma prevzgojiti tudi in predvsem z razvojem šestih kreposti srca. Skratka, da bomo zmogli v sebi vzgojiti dovolj moči Ljubezni, bo potrebno razviti šest kreposti ali vrlin srca, ki so: sprejemanje, sočutje, odpuščanje, ponižnost, razumnost in pogum. Kaj več o tem pa ob drugi priložnosti. Že ob tem, ko jih v polni zavesti v pravem zaporedju izgovorimo, se bo pričelo dogajati: »V sebi izkušam delovanje in razvoj šestih Vrlin srca: sprejemanje, sočutje, odpuščanje, ponižnost, razumnost in pogum.« Poznamo tudi vajo za odpiranje srca, »masažo možgan in »masažo« srca. Tudi o tem pa v enem izmed naših naslednjih javljanj. Čas je, da se s prenovljenimi in okrepljenimi močmi poznavanj povrnemo na temo zaljubljenosti in ljubezni. Zaljubljenost vsekakor ni krepost ali vrlina, ni stanje zavedanja, temveč nekakšno čustveno vnetje, ki nam zlahka dodobra ali vsaj delno odmakne duha iz njegovega doma – glave. Kaj lahko se zgodi, da v času zaljubljenosti ne izpeljemo vsega ali ničesar pomembnega, kar je imel v načrtu Oče ali naše bistvo duh. Zaljubljenost lahko v tem primeru kot skušnjava potegne v vrtinec tudi velike modrece. Glede na to, da praznina ne zmore obstajati, jo hitro napolnijo sostanovalci iz prsnega koša in trebušne votline ali celo novi prišleki – premišljevalci, vzorci od zunaj. Ko duha ali mačke ni doma, miši plešejo, zato je v času zaljubljenosti naše delo na sebi morda tudi izven sebe vsaj začasno bolj ali manj omejeno, ohromljeno. Torej, um nemudoma prepozna možnost novega projekta, skozi intelekt, ki je povsem obvladan in ustvarjen z željami duše pa odseva in zlagano tolmači naši zavesti ali duhu vsako podobo, idejo, impulz, ki je bil naši duši najprej navdihnjen skozi ego. Intelekt, ki je tako kot um vezan na organe čuta, popači skozi analizo vsako reč ali idejo kot nepopolna leča in jo napravi tako, da se njemu, umu, duši, celo nam kot duhu zdi stvarna. Tudi zato lahko um kot inštrument duše in nenehni premišljevalec pričenja verjeti, da je on sam duh ali bistvo življenja. Naši sosedje Italijani nimajo po naključju izreka: »Um, ki laže« (la mente che mente). Popačeno videnje, ki je navdihovano z željo pa povzroča mnogo stisk, muk in trpljenja. Duša zmore še posebno v stanju zaljubljenosti spreminjati tudi krvni tlak, ritem srca, spolne želje, aktivirati materinski čut, celo v obdobju menopavze, počutiti se izpolnjena, vendarle nekomu pomembna,…. Stanje vzhičenosti in dokazovanje ega lahko omogoča tudi delno ali/in začasno impotenco, prezgodnji izliv in še bi lahko naštevali. Ego bi seveda za nekaj podobnega hitro poiskal krivce ali bolje odgovornost kje drugje, v našem primeru v partnerju. Kaj vse zmorejo početi v naši duši čustva, ki iz minute v minuto spreminjajo razpoloženje. Skorajda vse, kar se jim zahoče, ne da bi jih z duhom zmogli z lahkoto obvladati, prevzgojiti ali odsloviti. Le kdo so naša čustva ali emocije (emovere = motiti), ki se spreminjajo iz trenutka v trenutek. Ali so čustva resnično le odziv telesa na um ali celo, da se um odziva na telo, na telesna, morda je bolje reči na duševna dogajanja ? Energije, kot jih ponavadi ponesrečeno poimenujemo so moči ali sile, le te pa so bitja, zavesti, vojska določenih zavesti. Kaj več o treh generalih, ki so se Projektu – človek zoperstavili, pa v naših bodočih temah. Ego bi najraje okrivil ali preložil odgovornost na druge, saj je prepričan, da je on sam duh ali bistvo življenja. Zna se izmikati tudi temam in pogovorom, ki bi ga lahko razkrile in motivirale k prevzgoji, spreobrnjenju, služenju nam kot duhu, k temu, da bi postal pravi duh kot Božanstvo ali del Božjega. V primeru in trenutku ko egove namere in cilji niso več povsem dosegljivi, se hitro oglasijo egovske sile v obliki ljubosumja, čustvenega izsiljevanja, posesivnosti, obtoževanja. Kje je tedaj prava ljubezen in ne več začetna zaljubljenost? Hrepenenje po celovitosti kot vrnitev k Enosti se kaže v privlačnosti med moškim in žensko. Iz Enosti, najprej kot duh pozneje pa snovno bitje – androgin smo se spustili ali padli v dvojnost (moški in/ali ženska). Zdaj pa se moramo skozi učenje življenja, tudi in predvsem v partnerskem odnosu vrniti v svoj pravi Izvor, v Enost. Kaj vse bi naša duša storila, celo prodala bi se, da bi se le lahko zaljubila, da bi vendarle lahko nekoga neizmerno ljubila. Poglejmo si nekatere trditve ali zgolj duševna mnenja glede zaljubljenosti in ljubezni: »Moški doživi Boga skozi žensko, ženska pa vidi Boga v moškem. Zaljubljenost je ognjenik, ki vse požge, ljubezen pa voda, ki vse nahrani. Duša doživi nekakšno poroko, ko se skozi spolni odnos preda drugi duši.« Malce bolj samozavestni pa bi takole modrovali: »Niti en dan si ne bi želela več preživeti z nekom, v primeru, da bi se zjutraj, ko bi se zbudila, ob njem počutila nelagodno, nezadovoljno, nesrečno, neizpolnjeno.« Povsem očitno je, da vsaj na prvih treh ravneh bivanja z nikomer nismo in ne bomo eno. Na fizični ravni življenja smo moški ali ženska. Spolna združitev je stanju enosti in hrepenenju po preseganju dvojnosti še najbližja. Konca dvojnosti vsekakor ne bomo našli v spolni združitvi kot najglobljem ugodju na telesni ravni, saj je le oblika, nikakor pa ne prava vsebina. Na eterski dimenziji bivanja so ženske moški in moški smo ženske. Ženske so etersko močnejše, saj v povprečju živijo dlje kot moški, manj bolehajo in podpirajo tri vogale hiše. Moški pa smo ženske kot šibkejši člen, kar se tiče fizičnih moči, saj skorajda v vseh pogledih hitreje obnemoremo. Namreč, moški smo etersko šibkejši. V duševnem svetu življenja smo moški in ženska obenem, a hkrati živimo še močnejši občutek nepopolnosti, necelovitosti. Eckhart bi o tem tako nekako: »Lažni, od uma ustvarjen nižji Jaz, ki je ego, se čuti ranljivega, negotovega in venomer išče nove reči, izzive, s katerimi bi se poistovetil. Ima občutek, da obstaja, a nikoli ni nič dovolj dobro, da bi ga trajno zadovoljilo. Še vedno pa obstaja strah in občutek pomanjkanja, potreb. Občutek, kdo smo (imetje, družbena vloga, zunanji videz, uspeh, življenjski nazori,…), črpamo od stvari, ki nimajo prav nič opraviti s tem, kdo v resnici smo. Le kot duh smo lahko eno, ne moški ne ženska, temveč enost. Vsekakor, tudi v svetu homoseksualnosti in lezbijstva se odvijajo procesi zaljubljanja in ljubezni. Njihova duša je ponavadi nezadostno utelešena v svoje fizično telo zaradi večjega domotožja po izgubi stika z Izvorom ali s pravim domom – duhovnim svetom.

Pomanjkljiva utelešenost duše

Predvsem za umetniške duše zemeljski pogoji bivanja niso ravno sprejemljivi, zato jih lahko doživljajo in preživljajo z velikim naporom. Morda celo niso bili zaželeni, kar so kot duša s težkim srcem poslušali in čutili skozi celotno nosečnost in rano mladost. Lahko je bil težaven kleščni ali vakuumski porod, zaradi česar se je duša še bolj zakrčila in le s težavo nerada stopila v zemeljsko obličje. Glede na to, da smo odprli izredno občutljivo temo, si v nekaj stavkih skozi antropozofski pristop poglejmo, kako lahko pomanjkljiva utelešenost duše v fizično raven bivanja nastane in kako se omenjen proces odvija. V procesu nosečnosti, ko naj bi se duša spuščala povsem ali globoko v fizične pogoje življenja, se lahko tudi kaj zalomi. Skratka, zaradi nelagodja, strahu, dolgotrajnega  zaznavanja nezaželenosti s strani staršev in z njim povezane duševne bolečine, zaradi prepoznavanja težkih solznodolinskih zemeljskih pogojev življenja in ali že omenjenega morebitnega težkega kleščnega ali vakuumskega poroda, se njen spust celo tik pred porodom lahko zaustavi bolj v zraku ali na eterski ravni življenja. Deklica v maternici, ki je na eterski dimenziji življenja deček, se bo kot duša v obdobju odraščanja zato pričela spogledovati z dekleti. Pozneje se bo nagibala k spolnim odnosom z odraslimi ženskami, saj se bo njena duša počutila moški. Ravno nasprotno se dogaja pri fizično močnejšem spolu moškem. V že izgrajeno telo moškega spola se duša ne bo povsem utelesila v fizično telo, zato se bo zaustavila na eterski ravni bivanja, kjer smo moški ženske. Moškega, v katerem živi duša, ki se je zaustavila na eterski ravni bivanja, kjer se počuti žensko, bodo zato privlačili moški. Kot smo lahko razumeli, je prevlada moških ali ženskih hormonov predvsem odraz duševne ravni življenja kot delovodje, ki narekuje, kaj bo izgradila ali sintetizirala eterska raven življenja. Naše zagonetke ne bo rešilo gibanje gay, temveč razumevanje, ozaveščanje omenjenih procesov in zavedanje odgovornosti, ki jo nosimo kot starši tudi in še posebno v času od spočetja naprej.

Partnerski odnos

Vrnimo se ponovno na temo partnerskih odnosov. Kaj vse zmore duša skozi ego in um izpeljati, ko želi naposled partnerja zapustiti. Na začetku bi storila vse, da bi ga osvojila, se morebiti vanj tudi zaljubila, sčasoma pa bo s pomočjo analitika intelekta, ki se aktivira ob njenih željah in hotenjih že iskala argumente v prid dokončni odločitvi o prekinitvi: druženja, prijateljevanja, skupne poti rasti, učenja življenja, prevzgajanja duše in egovskih dvojnikov. Prenekateri ego bi se skorajda vsakega partnerja po nekaj letih naveličal ali ga z izsiljevanjem vsaj začasno priklenil nase. Brez skrbi, za nekaj podobnega bo z lahkoto našel dovolj tehtne razloge, načine. V takih primerih bo potrebno biti kar močnega duha, da ga bomo zmogli imeti na vajetih in da bomo našli resnično dobre motive za graditev prave ljubezni, če je nekaj podobnega sploh še mogoče brez trdega in vztrajnega dela na sebi. Skratka, ravno takrat, ko bi že morala pričeti prepoznavati svoje nesvobode in potrebo po prevzgoji le teh skozi partnerja = ogledalo, udarijo na plan egove zarote, ki ponavadi zlahka preprečijo procese prenove kot prevzgoje fizičnih, eterskih in duševnih nesvobod ter pridobivanje manjkajočih kreposti in razvoj treh višjih zavesti. Kajpak, na delu so dvojniki angelske in nadangelske zavesti in naš šibak človeški duh. Da, z njimi imamo opraviti. Le kdo od njih naj bi si želel prevzgoje ali zapustiti nas kot celoto, tako prizanesljivega gostitelja. S šibkim duhom nam bo izredno težko prepričati našega ponesrečeno poimenovanega notranjega otroka ali naše duševne nesvobode, tudi v obliki egovih dvojnikov, naj vendarle prične odpuščati svojim ali našim skupnim staršem, partnerju, delodajalcu. V knjigi Saint Germaina z naslovom Jaz Sem nam kot duhu o tem skozi osemnajst poglavij govori Oče, makrokozmični Oče ali Zavest. Poleg celotnega dvanajstega poglavja z naslovom Sorodne duše, katerega vam toplo priporočam, da si ga večkrat preberete, nam v zadnjem osemnajstem poglavju sporoča tudi tole: » V tvoji hiši bom Jaz bival na poseben način. Skozi tiste, ki so ti najbolj blizu, te bom naučil mnogo čudovitih reči, ki jih ti sedaj lahko razumeš, medtem ko si se prej besno upiral njihovi resnici. Skozi moža, ženo, sina, brata, sestro, sorodnika, še posebno pa skozi tistega, ki se venomer prereka, godrnja, skozi egoista bom Jaz lahko v tebi razvil velike lastnosti potrpežljivosti, prenašanja, obvladovanja jezika, mile ljubeznivosti, pravega altruizma, razumevanja, srčnega intelekta, potem, ko ti bom omogočil videti, da Jaz globoko znotraj njihovih src primoram njihove osebnosti, da dajo točno tisto, kar tvoja osebnost privlači s svojimi slabostmi. Tedaj boš to zmogel ceniti in uporabljati. Ko boš resnično razumel te velike resnice, boš sposoben videti v tvojem bratu ali v tvoji ženi ali staršu ali v tvojem otroku Mene, ki te kličem z ljubeznivimi in bolestnimi očmi, medtem ko ti bodo oni govorili nepremišljeno ali egoistično ali v besu jeze. Namesto da jih grajaš, se boš obrnil k meni znotraj, k neosebnemu Enemu, ki bo govoril skozi tvoje mile, ljubeče, prijazne besede, ki bodo v trenutku pomirile srca ostalih in te bodo z njimi združile bolj kot prej, kajti Jaz, stvarni Jaz v srcu vsakogar, sem Eno in odgovorim vedno, ko se name obrneš na tak način. Da, če bi ti le zmogel vedeti, da je največja šola zate in tvojega največjega vzgojitelja v tvoji hiši, blizu tvojega ognjišča. Ogromno je zagotovljeno tistim, ki to zavestno prepoznajo in dovolijo meni, ki sem notranje neosebno Eno, poučevanje, kajti le Jaz sam te bom naučil veliko reči skozi usta tistih, ki so ti najbližje. Na isti način bom tudi njih učil skozi tebe, toda s to razliko, da se ti zavedaš mene in neosebno počivaš v meni in v moji modrosti, zato mi boš dovolil izbirati tvoje besede in voditi tvoja dejanja, ne bodo te skrbeli njihovi učinki na druge ali nate, zato boš vso svojo odgovornost preložil name. Ko boš sposoben to storiti, se boš čudil spremembam, ki jih boš ugotavljal v svoji osebnosti in v osebnostih tvojih dragih, in končno boš zmogel videti v njihovih očeh izza človeških osebnosti sijati Mene, tvojo isto neosebno Bit. » Dvanajsto poglavje si lahko že danes brezplačno naročite ali pa nanj počakate še devet mesecev kot število teles evolucije, mesecev nosečnosti. Kaj porečete, zakaj se človeško bitje kot najbolj popolno in dovršeno tudi snovno bitje na Zemlji v maternici razvija devet in ne dvanajst mesecev (število duha kot dvanajst ozvezdij – pravzorec človeka, dvanajst mesecev leta, dvanajst možganskih živcev, dvanajst apostolov ali pričevalcev)? Prav ste razumeli, skozi naročilo dvanajstega poglavja in zanimanje glede skrivnosti devetih mesecev priprave na vstop v zemeljske pogoje učenja življenja (čas, prostor, gibanje in oblika) bosta moj um in intelekt lahko vsaj približno odkrivala, kaj in koliko vas podobne teme zanimajo. Oče ali duh, saj smo kot duh eno z Očetom, predstavi partnerja naši duši. Kaj in kako bomo v odnosu z njim živeli, se učili, se obrusili, izboljševali pa je izraz ali rezultat moči, premoči nas kot duha, duše in nižjega Jaza ali ega. V primeru, da res drži, da vse dela Oče in da vedno govori nam kot duhu, saj smo eno z njim, verjamem, da nam, ko bomo zreli za nekaj podobnega, več kot enega, morda dveh, a resnično največ treh dobro izbranih bodočih partnerjev ne bo postavil na pot. Mnogo bolj verjetno je, da pogosto izbira in »izbirek« tudi dobi nikoli zadovoljna duša, nadvladana s svojim umom in egom. Kaj menite? Le kaj bi duši, ki pogosto menja partnerja, morda rekel vodnik duh: »Nedavno tega si plašč, ki zdaj si ga nadela, že imela. Ko to tudi spoznala boš, verjamem, ne boš več tako navdušena, vesela.« Vsekakor razpiranje zavesti skozi delo na sebi ne bo doseglo pravega namena in cilja brez izkušenj kot brušenj skozi medosebne in partnerske odnose. Za osebnostni razvoj ali rast bo bolj pomembno nekaj spodletelih partnerskih odnosov, kot pa da smo sami. Zakaj, verjamem, da že veste. Čeprav, kot že omenjeno in če sem prav razumel, naj bi bila prava in resnična poroka med dušo in duhom, ko nevesta – duša prepozna svojega vodnika in ženina – duha. »Iz Tebe, ki si v Svojem Bistvu Ženin in Nevesta, Harmonija in Milina, se iz mnogovrstnega zedinjenja in delovanja…, mi prosim dovoli raztopitev mojih oblik, da bom lahko razumel/a delovanje Logosa,…,« Bi se glasila prošnja, ki jo lahko naslovimo na Neskončno Eno, Najčistejšo Ljubezen kot četrto Raven Božjega. V knjigi z naslovom Pot Ljubezni k Neskončni Enosti, avtorja Enza Nastatija, samozaložba Franc Božjak, stran 73, si lahko veliko preberete o resnični Ljubezni, ki jo zaenkrat premore le naš duh ali bolje mi, kot duh.

Razveza

Ločitev, razveza ali prekinitev partnerskega odnosa ni vedno najboljša rešitev, še posebno ne za dušo, kaj šele za duha. Zmaga za dušo je lahko poraz za duha, in obratno. Pretkani igralec ego in um kot nenehni premišljevalec bi skozi dušo najraje zategovala ali zapenjala, dokler ne bo odnos postal dodobra skaljen in povsem zavožen. Iskala bosta nova zadovoljstva in se obenem še uspela izogniti prevzgoji skozi nas kot duha. Ne pozabimo, da čustveno izsiljuje, prisiljuje, pogojuje, se maščuje le ego, tudi v primeru, ko se partnerja naveliča ali ko je on kot partner odslovljen. Velika odgovornost, kajti duša občutkov, njen um in ego, najprej storijo vse, da bi se oseba vanje zaljubila, po določenem času pa zmorejo zrežirati še več nečistega, da bi partnerja morebiti tudi odslovili. Izsiljevanje in ljubosumje sta najverjetneje za prevzgojo najbolj trdoživa dvojnika. Bolj kot je bila duša nekoč zaljubljena, čeprav je mislila, da ljubi, bolj bo zmogla skozi ego nekoč morda tudi sovražiti. Izzivi in nesvobode, skozi katere smo vabljeni k vsestranski prenovi, se ponavljajo, podobni patroni, kot bi jih označila naša duša in njen um, se vračajo in nas skoznje vabijo, skorajda rotijo nas kot duha, da jih premostimo, da pomagamo sočloveku, ki je nenaključno stopil v naše življenje in sebi, da prevzgojimo nesvobode, ki so, ki bodo vendarle zmogle privreti na dan. Oh, ko bi duša vsaj malce bolj zaupljivo razmišljala: »Bog in moj duh že vesta, zakaj sta mi ga pripeljala. Zaradi mnenj in prepričanj mojega uma in analiz intelekta, kaj šele zaradi tekmovalnosti in razkazovanja moči, premoči ega, se je najlažje skregati, sovražiti, maščevati, izsiljevati. Vsekakor se bo potrebno naučiti vsaj prisluhniti drugačnim potrebam, željam, navadam sočloveka in se potruditi postati mu dober zgled. Dober zgled pa že pomeni odločnost in disciplino ali svobodno dejanje ne glede na kočni izid, v našem primeru ne glede na uspeh prenove sočloveka.« Veliko se je potrebno pogovarjati in sproti prepoznavati ukane ega, nerazumevanje uma in analitika intelekta, ki služita le duši, torej naravi in nikakor ne duhu kot Božjemu. Za podobno delo še kako potrebujemo dovolj moči duha, kar bi v našem primeru pomenilo poznavanje sebe kot človeka – bitja mnogoterih razsežnosti (značilnosti in delovanja, način življenja naših sostanovalcev) in cilja ali namena Projekta – človek. O tem bo tekla beseda v oktobrski vsebini. Vse omenjeno bo služilo duhu kot motiv dela na sebi, torej na duši, eterskemu in fizičnemu telesu ali ravni bivanja. Za ravnokar omenjeno pa potrebujemo temu primerno literaturo ali/in izobraževanje, dovolj discipline in prave resnično dobre vaje krepitve nas kot duha ter prevzgoje duše kot egovih dvojnikov. Tako kot obstajajo bolj ali manj učinkovite telesne vaje za fizično telo, poznamo tudi vaje za etersko, duševno in duhovno raven življenja. Saj še pomnite, zavest kot glas duha, ki govori duši je medicina in zdravilo sedanjosti ter prihodnosti. Preteklosti veliko težje, saj se je razvoj ozaveščene duše pričel šele leta 1413, razvoj individualnega in ne več skupinskega duha, pa leta 1850 (v tistih letih so skorajda vse vinske trte v Evropi obolele). Alkohol je namreč topilec duha, v našem primeru individualnega in ne več kolektivnega ali skupinskega. V primeru, da se navkljub vsemu povedanemu odločimo, da bi partnerja vseeno zapustili ali bolje, da se odrečemo trenutni popolnejši prevzgoji svoje duše in sodelovanju v procesih prenove duše partnerjevega duha, moramo prepoznati vsaj dva prava motiva in sicer:
  • Partner nas krepko ovira v procesih prevzgoje naše duše in razpiranja zavesti nas kot duha. Lahko pa nas ovira tudi na način, da nam venomer diha za ovratnik, neprestano sprašuje, daje navodila, potrebuje našo pomoč in predvsem pozornost. Njegov ego se pogosto huduje, da pomoč in pozornost namenjamo le drugim osebam in skorajda vsakodnevno uporablja besedi vedno in nikoli (vedno me zanemarjaš, nikoli mi nisi ničesar privoščil). Tudi na ta način spoznavamo njegovega in morebiti tudi našega dobro skritega egoista. Previdno, kajti naš ego in um bi za nekaj podobnega zlahka našla dovolj tehtnih motivov. Kaj porečete?
  • Partnerski odnos smo poizkusili izboljšati vsaj trikrat s poglobljenim pogovorom, morda tudi pri strokovnjaku s tega področja, toda brez uspeha. Ali bodo to trije pravi, toda spodleteli poizkusi ali tri sedemletke vzajemnega dela, nakar stopimo na vlak in se odpeljemo, četudi partnerja ni na železniški postaji.
V avstralski floriterapiji obstaja pripravek z imenom Buch Gardenia, ki nam zmore vsaj pomagati v procesih volje po izboljšanju partnerskega odnosa, ki se je pričel krhati.

Preizkušnje in skušnjave

Ob tej priložnosti si poglejmo še razliko med preizkušnjami in skušnjavami. Preizkušnje naši duši in nam kot duhu pošilja Oče kot povabilo k prenovi, kot preizkus, da nam zaupa nove Darove Božjega Duha, tudi kot pomoči pri prevzgoji nesvobod dvojnikov in razvijanju treh višjih zavesti (imaginativna, inspirativna in intuitivna). Na začetku jih naša duša zaznava kot prezahtevne, težke, neizvedljive, kot misijo nemogoče, za nas kot duha, ki je eno z Božjim pa povsem mogoče. Duh še podvomi ne v svoje moči, le dušo bo potrebno prevzgojiti in jo na najbolj učinkovit način navdušiti, zanimirati, prepričati, nagovoriti k prenovi. Ko bo misija prepoznavanja, sprejetja in uresničitve zaključena, bo tudi duša zadovoljna, da je preizkušnja premoščena in bo vsaj začasno vedno bolj hvaležna ženinu in vodniku duhu. Skušnjave, kot egovo povabilo naši duši, so na samem začetku zelo mikavne, sladke, zavajajoče, slej ko prej pa razpoznavne kot skrenitev in v brezno padajoče. Globlje kot vstopimo, težje se bo izviti iz primeža večjega odmika ali celo izkopati iz pogube, pridobiti stanje budnega in močnega duha ter si zagotoviti varno vrnitev v Očetovo Hišo. Ko se nam dogaja nekaj, kar bi naša duša ocenila kot slabo, se ponavadi vprašamo zakaj, kaj sem materializiral kot duša , ne najbolje v mislih, besedah in dejanjih, na kaj me moj duh opozarja. Zelo poredkoma pa se o podobnem sprašujemo, ko nam je kot duši zelo lepo, na primer, ko smo v devetih nebesih, tudi ko smo zaljubljeni. Morda pa nam duh oziroma Oče občasno namenja, dovoljuje nekaj »hudo« prijetnega, saj nas pripravlja na kaj težjega, za dušo težko sprejemljivega v prihodnosti. Vsekakor, naša duša bo zahtevnejše življenjske izzive skozi vodstvo duha mnogo lažje sprejela in premostila, če ji bo občasno namenjeno nekaj veselja, radosti. Kaj porečete, kaj bi vaša duša na nekaj podobnega pripomnila? Kot smo lahko ugotavljali, izgleda, da ne obstaja nič, kar bi bilo bolj prostrano in neskončno, težko opisljivo in za znanost težko dokazljivo, skorajda nedoumljivo od naše duše, ki je nikoli ne bomo prenehali odkrivati, proučevati, o njej razmišljati, jo prevzgajati. Tudi v nas kot celoti ni nič primerljivo z dušo kot s svetom čustev, želja, poželenj, tudi strasti, simpatije, antipatije. Naši duši, temu vztrajnemu, trpežnemu, neulovljivemu kameleonsko spremenljivemu, tudi pretkanemu elementu ali bitju, ki danes živi v zvezdah, že jutri pa lahko v hlevu, moramo dodati duha kot večno jedro oziroma nas kot duha, individualnost ali bistvo bivanja človeka kot celote. Duh je bitje ali zavest, individualnost, ki prehodi vse naše izkušnje, tudi inkarnacije, ki v sebi nosi spomin vsega, kar smo živeli v našem skorajda neskončnem razvoju. Naša duša ali osebnost, torej maska, ki je potrebna, saj smo vezani na usodo, na narodnost, jezik, tradicije, karakter, temperament, na fizično telo kot inštrument bivanja duše in duha, v katerega smo se utelesili (rodili smo se v določeni družini, kraju kot prostoru in času, podnebju) pa je, kot že omenjeno, produkt narave in tudi zato minljivo bitje. Vse ravnokar povedano so karmično potrebni pogoji razreševanja ali premoščanja vseživljenjskih izzivov, neštete izkušnje pa se združujejo in prenašajo, domujejo v našem Jazu kot duhu, v večnem jedru, ki v sebi nosi izkupiček dela na sebi v obliki prevzgoje, premostitve duševnih nesvobod. Le duh kot moči morale, etike, ljubezni in vseh vrlin ali kreposti je večno, neminljivo božansko bitje, ki vsakič znova, v primeru, da ni povsem zavozil svojega poslanstva, povečuje plod ali pridelek dela na svoji duši, na duši občutkov kot malemu Jazu ali egu (vsota vseh vzorcev ali dvojnikov kot nesvobod v nas) ter razumski duši kot umu ali premišljevalcu in intelektu, ki razčlenjuje in/ali analizira. Ozaveščena duša, kot nekakšen razum ali višja stopnja uma, ki je že povsem prevzgojena, še zmore poiskati bistvo ali esenco vsega, kar nas obdaja, saj je prepoznala duha kot vodnika ali supervizorja. Ona ve, da je prava ljubezen in nekakšna poroka ali zedinjenje med dušo in duhom, kar se nezavedajoč trudimo uresničiti skorajda skozi celotno življenje skozi partnerske odnose, »dušo dvojčico«,… Skratka, le na Zemlji lahko kot duh kujemo in klešemo dušo vse do najbolj dovršene oblike, dokler ne bo kot celota postala ozaveščena duša in zatorej tako prevzgojena ter poduhovljena, da ji s svojima prevzgojenima umom in intelektom še na misel ne bo prišlo, da bi se še upirala moralni in stvariteljski volji duha. Kot že omenjeno, le duh, ki ni bitje narave, je na svoji poti plemenitenja duše, eterskega in fizičnega telesa resnično večno, trajno in popolno bitje. Duh se duhovno ne razvija, le njegove moči prevzgoje in vodstva fizičnega telesa (konstitucija) kot snovnosti, eterskega telesa (temperament) kot izgrajevalca, očiščevalca snovnosti in duševnega telesa (karakter), naj bi postale vedno bolj vplivne in dejavne nad ravnokar omenjenimi telesi, dimenzijami ali ravnmi bivanja. Pozneje bomo odkrivali, da se nam kot duhu zavest vsekakor tudi razpira in da lahko postajamo še močnejši in večji kar se zavesti tiče. S korenitim delom na sebi in izven sebe za razvoj Projekta – človek, se razume.

Razmišljanja antropozofa Maria Jannarellija

Sledi povzetek dopolnjenega prevoda razmišljanja o zaljubljenosti in ljubezni antropozofa Maria Jannarellija. Avtor predavanja gospod Mario Jannarelli našega prevoda in vsebinske prireditve ni prebral in pregledal, zato obstaja možnost besednih, idejnih ali strokovnih razlik, nepravilnosti. Za morebitno neskladnost se že v naprej opravičujem in prosim za razumevanje. Duh je namreč bitje ljubezni in ljubezen je bitje duha. Povsem enako bi lahko ugotavljali, če bi se vprašali, kdo ali kaj je bistvo duha. Vsekakor ljubezen. In to bistvo duha, ki je tudi in predvsem ljubezen, je tkanina ali tkivo, v katerega je oblečena naša duša, ki pa mora še uresničiti in dokončati svoj razvoj tudi skozi ljubezen, ki jo izraža v najnižji obliki, ki služi reprodukciji ali izgradnji novih fizičnih teles. Iz najbolj fizično-čutne ljubezni, ki se imenuje eros, skozi družinsko ljubezen z imenom filea (philea) pa vse do duhovne ljubezni, ki jo lahko poimenujemo agapeo, ki nam jo je skozi največje žrtvovanje, ali bolje darovanje in izpeljano z največjimi močmi ljubezni in svobode izrazilo bitje ali zavest Kristusa. Kot izgleda, še dandanes ne vemo, kaj je zaljubljenost in kaj je ljubezen. Verjamemo, da vemo, toda ne vemo povsem, četudi zelo pogosto uporabljamo ti dve besedi. Zaljubljenost lahko nastopi v trenutku, torej nepričakovano se znajdemo v pogojih, procesu, v katerem zaznamo, da se je nekaj zgodilo: «Zaljubili smo se v neko bitje, v neko stvar, predmet.« Ostanimo raje v nekakšnem pravilu, zaljubili smo se v moškega ali v žensko, četudi se lahko zaljubimo v vsako reč, ki nas obdaja. Najprej se moramo vprašati, če sem kaj storil ali počel zato, da bi se, da sem se zaljubil. V angleškem jeziku bi rekli takole: »Padel sem v ljubezen.« Nič nisem storil ali počel, kar zgodilo se je, nekaj je v meni nastalo, se zgodilo, porodilo. Rodi se povsem silovito, za dušo pristno, odkritosrčno in resnično, še posebno v primeru, da je obojestransko, če se enak proces dogodi v duši druge osebe. Živimo obdobje ali vsak trenutek doživljamo, kot da bi bili v Raju. Dan za dnem, vsako uro, trenutek, še posebno, ko se prvič zaljubimo, živimo v nekakšnem zanosu, zamaknjenosti, »absolutni dovršenosti«, skorajda ne potrebujemo hrane, spanja, celoten svet je en sam samcati čudež, poezija, počutimo se napolnjeni z radostjo in vse izgleda spremenjeno, preoblikovano. Toda dan za dnem, trenutek za trenutkom, bo povsem verjetno vse ravnokar opisano sčasoma pričelo prehajati v navado, postalo bo monotono, prozaično, izgubljalo bo na močeh poezije. Resnično, velika večina zaljubljenosti sčasoma izzveni, zato postanejo zgolj navada, potreba,…. Ostaja le vprašanje časa in zgodi se nekaj, kar je neizogibno. Tako kot je čustvo z imenom zaljubljenost vzniknilo, se porodilo, ne da bi si to želeli ali hoteli, tako kot je doseglo svoj vrhunec, ne da bi karkoli v tej smeri storili, na enak način izzveni ali se razprši v smeri smrti. Bolj kot se proces zaljubljenosti razteleša ali umira v enem izmed dveh, bolj bo čustvo zaljubljenosti, ki ni več svobodno živeto, lahko postajalo izsiljevanje. Usojeno mu bo postati egovsko izsiljevanje, morda celo maščevanje. Bolj kot smo bili kot duša v nekoga nekoč zaljubljeni, bolj ga zmoremo sovražiti, ko nas le ta zapusti. Ljubezen, v našem primeru zaljubljenost, živeta brez svobode, je moč ali sila, ki postaja izsiljevanje (ne pozabimo, da je ego, ki tudi izsiljuje, vsota vseh nepredvidljivih skorajda vsem poznanih vzorcev, slabosti, nesvobod ali dvojnikov, ki živijo v naši najnižji duši občutkov, v svetu neosvetljene podzavesti in nezavednega, ki jih pogostoma, torej vsakodnevno, čeprav nevede vabimo in naseljujemo v nas kot celoto: »Jaz te potrebujem in če nočeš biti več z menoj, bom prikrajšan za neskončne prijetnosti, zabavo, užitke in veselje, ki jih doživljam, ko sem s teboj. Če me boš zapustil/la, ne bom mogel/la več občutiti neskončnega veselja. Tega ti ne dovolim.« Iz podobnega razmišljanja in besed lahko razumemo, da moči našega egoizma dobrobit partnerja v resnici ne zanima, da za naš ego druga oseba nima nobene vrednosti. Tisto, kar izgleda ljubezen do sočloveka, je v resnici ljubezen do samega sebe. Ker nas je partner zapustil, trpimo in ravno to nas vodi k izsiljevanju: »Ne smeš me zapustiti!« To, o čemer govorimo ni nekaj, kar je svobodno živeto, temveč je nekaj, kar se je porodilo in raslo v meni, v nas. Takrat, ko jaz kot duša trpim, ostajam še vedno pasiven, saj nisem ničesar storil, da bi trpel in enako tudi nisem ničesar storil, da bi se zaljubil ali da bi premostil trpljenje. Potem pa v nekem trenutku postanem aktiven zato, da bi nadaljeval z duševnimi prijetnostmi, z užitki, ki mi jih partner želi odvzeti. Toda druga oseba ima vse možnosti in pravico, da me zapusti, še posebno, če se nisva potrudila graditi prave ljubezni, kajti on je druga oseba, drugo bitje. V njej se je proces zaljubljenosti zaključil, v nas pa še zdaleč ne. In ravno zaradi tega se dogaja, kar se dogaja. Če povzamemo, čustvo zaljubljenosti se začenja z besedami: »Imam te rad,» toda ljubezen je nekaj povsem drugega. Duša je namreč tisto bitje, ki ima nekoga lahko bolj ali manj rada, odvisno od trenutka, razpoloženja, umskih in egovskih računic, potreb,…. Ljubezen pa se porodi iz čustva, še bolje iz čutenja, ki vznikne znotraj nas in je plod notranje aktivnosti razmišljanja, čutenja in udejanjanja in ki se glasi takole: »Jaz hočem, se zavzemam za tvoje dobro, ne zanima me, kdo ali kaj si, kaj boš pripravljen storiti zame, ne zanima me niti če boš v času celotnega življenja vedel, da ti jaz želim le dobro, a vendar jaz v sebi vem, da je to moja prava, resnična in dobra želja ali volja. To skozi ljubezen želim in udejanjam, zatorej se zavzemam za tvoje dobro in vsako moje dejanje bo usmerjeno tja, od koder boš lahko prejemal največ dobrega od mene, ne glede na to, kakšen bo tvoj odgovor do mojih prizadevanj, dejanj.« To je altruistična ljubezen, ki vznikne iz povsem svobodnega delovanja, ne glede na odziv druge osebe. Mi kot duh takrat, ko smo resnično povsem v duhu ljubimo, povsem ljubimo kot večno poln kozarec prekipevajoče ljubezni. Ljubezen je stanje zavedanja in ne čustvo. Je zatorej stanje, ki spodbuja, da bomo kot duh še bolj budni, prisotni, navzoči. Ljubezen nima nasprotij, saj je atribut duha iz prostranstev onstran uma in ega. Prava in trajna ljubezen je izredno redka, kot so redkost prebujeni ljudje. Ponavadi doživljamo le bežna ali kratkotrajna občutja prave ljubezni, in sicer takrat, ko se pojavi praznina v umu ali svobodno razmišljanje, ki je osvobojeno uma. Svobodno in zatorej vodeno z našo notranjo pobudo, osvobojeno računice in prisile, ne glede na zaznave organov čuta, in sicer zaradi ljubezni same kot take in ne glede na končni izid. Od osebe, ki jo ljubimo ničesar ne pričakujemo. Prava ljubezen, ki jo premorejo le ljudje močnega duha, ne more postati boleča, kot čustvo bolečine niti ob izgubi ljubljene osebe. Bolj ali manj ima rada le naša duša, duh pa povsem svobodno ljubi zaradi ljubezni, ki mu je bila nekoč vsajena, dodeljena, darovana. Svoboda brez ljubezni in ljubezen brez svobode v zavesti duha ne obstaja, saj živimo v Očetovi Ideji in Projektu, v katerem naj bi razvili dva atributa, svobodo in ljubezen. Koliko trenutkov ali minut na dan zmoremo živeti povsem v duhu, vodeni od duha tukaj in zdaj, v primeru, da se resnično potrudimo? Vsaj, da ne rečem le nekaj minut, mar ne? Vaja dela mojstra, sčasoma se nam še truditi ne bo več potrebno. Za duha ne obstaja nič, kar bi bilo nemogoče ali neizvedljivo. Trkajmo, vztrajno vadimo in razpirala se bodo vrata v svet višjih zavesti Očetove Brezmejne Ljubezni. Ste prepoznali, da govorimo o procesu, ki ga skorajda ne poznamo, toda to je prava ljubezen, ki se rojeva iz moči svobode (brez računice, nihče nas ni v to prisilil, dejanje iz ljubezni ne glede na končni izid, osvobojeni od strahov, jeze, egoizma, skrbi, zaljubljenosti,…). Ljubezen, živeta brez svobode ali svoboda živeta brez ljubezni, nas lahko popeljeta k izsiljevanju ali k egoizmu. Ljubezen, ki ni živeta svobodno, ki ni hotena, ki ni vzniknila iz naše notranjosti, iz duha, zlahka privede do izsiljevanja. Svoboda, ki je živeta brez ljubezni pa vodi k neskončnemu egoizmu. Namreč, jaz kot mali Jaz ali ego hočem početi karkoli le za moje ugodje, zatorej drugi ne obstajajo. Lahko se zgodi, da hočem celo uničiti drugo osebo zato, da si zagotovim ugodje, užitek, zabavo. Le jaz kot duša občutkov in njen ego sem v središču vseh interesov mojega razmišljanja, čustev in volje. V primeru ljubezni, torej aktivne dejavnosti moči duha pa postavim drugo osebo v središče mojega razmišljanja, čutenja in udejanjanja kot nekaj bolj plemenitega. To dejanje resnične ljubezni v primeru, da bi ga bili sposobni uresničiti, čeravno v nekaj kratkih trenutkih, bi prineslo največje dobro, ne toliko drugi osebi, ki ji namenjamo le moči dobrega, temveč predvsem nam, saj smo izpeljali dejanje žrtvovanja[1] ali lepše darovanja. Odrečem se svojemu ugodju zato, da lahko še kaj mnogo bolj pomembnega namenim drugi osebi. Na ta način se še bolj razvijem (krepim duha v prevzgoji ega in v vodstvu duše), kajti predvsem dejanje ljubezni nas bo popeljalo naprej v našem razvoju, razpiranju zavesti, k cilju - Očetovi Volji, k Namenu projekta-človek, ki naj bi bil, v primeru, da smo prav razumeli, postati bitje ljubezni in svobode. Že to, da smo v tem življenju razumeli razliko med zaljubljenostjo in ljubeznijo, kar v prejšnjih zemeljskih bivanjih nikakor ni bilo mogoče, je velika pridobitev. Torej, prepoznali naj bi razliko med zaljubljenostjo in katerimkoli čustvom, ki se iznenada, a spontano in naravno pojavi skozi dušo in prepoznali naj bi občutek, čutenje ljubezni, ki ga mi kot duh porajamo, aktiviramo in vodimo kot Sonce iz našega srca k drugi osebi ali osebam. Obstaja namreč velika razlika med bitji (stvori), ki so ustvarjena iz narave in bitji stvarniki, ki dajejo tisto, kar so v sebi uresničili skozi darovanje drugim. In predvsem na tak način se razvijamo. Ne obstaja drugi način, s katerim bi se lahko popolneje ali bolj dovršeno osebnostno rastli, se duhovno razvijali – krepili, razpirali zavest. Dandanes že vsi poznamo zakon evolucije kot dejstvo, ki je tako globoko vtkan v našo kulturo, da se mu nihče več idejno ne zoperstavlja, ga ne zanika, čeprav se ga v njegovem bistvu v našem vsakdanjiku ne zavedamo povsem. Zakon evolucije je vsekakor še kako resničen v vseh procesih bivanja, ne le bitja – človek. Tudi Kristus[2] je v procesu evolucije. Tudi On kot Logos vseh Logosov (razvojni, upravljalni zakon vseh razvojnih sistemov v celotnem Vesolju) ni več enak tistemu Bitju ali Zavesti Kristusu izpred dva tisoč let. Glede na to, da je udejanjil ne le žrtvovanje na Golgoti, ga je poneslo velik korak naprej in napravilo neverjetno močnejšega. Zato je danes po dva tisoč letih neprimerljivo višja Zavest. Vsa bitja se razvijajo, tudi minerali, rastline in živali. Razlika je v času kot tudi različnih razvojnih hitrostih, toda to nas trenutno ne zanima. Dante je nekoč izjavil: »Vsi vlečejo in vsi so vlečeni.« Namreč, če se hočem hierarhično razvijati (Človek ® Angel ® Nadangel ® Arhaj ®…), tega ne morem drugače izpeljati, kot da pomagam tistim, ki so glede zavesti pod menoj. Kristus nam je skozi Jezusa to pojasnil: »V primeru, da ne boste sposobni umiti stopal tistim, ki so manjši od vas, potem še niste ničesar razumeli. Jaz vam bom umil stopala, kajti potrebujem vašo rast, saj na tak način pomagate rasti ne le sebi, temveč tudi meni.« Zatorej, vsi vlečejo in vsi so vlečeni. Duhovne hierarhije delujejo drugače od zemeljskih. Zemeljska bitja, tudi manj ozaveščen človek, izkoriščajo tistega, ki je na nižji razvojni stopnici. V duhovnem svetu pa je vsako bitje ali zavest obrnjeno k dobremu za tistega, ki je spodaj pod njim, kar se tiče zavesti (Angel ® Človek, Nadangel ® Angel in Človek, Arhaj ® Nadangel ® Angel in Človek,…). Le na tak način se lahko vsi razvijamo, nadaljujemo razpiranje zavesti, se varno vračamo v naš pravi Dom – Očetovo Hišo. Skratka, zapomnimo si, da smo vsaj enkrat v življenju slišali ali prebrali ne Resnico, temveč vsaj sporočilo, novico[3]. Eno je živeti v trpljenju zaradi naših čustev, ki se v nas povsem naravno porajajo, nekaj povsem drugega pa je s svojim duhom aktivno in svobodno voditi misli, občutke in dejanja, ne glede na naše organe čuta. Mi kot duh naj bi vodili ali imeli na povodcu tri sposobnosti duše, ki je s svojim umom in intelektom vezana na organe čuta. Ko nekaj zagledamo, začutimo, zavonjamo, zaslišimo, okusimo se duša in um na zaznavno nemudoma samodejno odzoveta, vsaj skozi misel. Tako nekako se tudi zaljublja naša duša. Žival je vodena od svojega instinkta, mi pa imamo nekaj, kar je veliko večje in popolnejše od instinkta. Imamo razum. Toda razum, čeprav je še sposoben poiskati bistvo, še vedno ne zmore nadvladati naravna čustva in nekatera čutenja. Rekli smo že, da ne poznamo in še zdaleč ne živimo resničnega čutenja in volje, moči udejanjanja. Ko ju bomo zmogli spoznati, bomo dobro vedeli, o čem govorimo in kako se temu streže. Kakorkoli že, slišali smo, da je en par rokavic zaljubljenost, ki smo jo po vsej verjetnosti vsaj enkrat vsi doživeli, drugi par rokavic pa je ljubezen. Potrudimo zadržati v nas to bistveno razliko, v nasprotnem primeru bomo nadaljevali z nezavedno samoprevaro in z gradnjo težkih vzrokov in posledic usode, tudi trpljenja, iz katerih ne bomo zmogli izstopiti, dokler ne bomo našli izhoda iz tega zapleta. Živeti v občutkih, kaj šele čustvih, kot se le ti porajajo v nas, je iluzorno stanje, je stanje sanj, iz katerega se moramo postopoma prebuditi. Ne zato, da bi čustva in občutke povsem izničili, izkoreninili, temveč zato, da bo pričelo v nas nastajati pravo čutenje, ki bo nekaj povsem drugega, kajti to čutenje je iz substance duhovnega življenja in mi smo ga polni, čeprav zaenkrat živimo le njegov egovsko – sanjski ali podzavedni svet ter globoko spanje ali egovsko nezavedno življenje, torej v prsnem košu (podzavest) in trebušni votlini (nezavedno), kjer živijo in pritajeno čakajo na napad dvojniki ega, nekaterim poznano tudi kot bolečinsko jedro. Zakaj smo jih poimenovali dvojniki? Dvojnik si prizadeva, da bi mislili, da bi duša mislila, da je on njen duh vodnik. Nekoč bomo morda slišali ali celo doživeli, da se bosta v naši bližini ali na sodišču srečala pravi človek in njegov dvojnik – klon. Komu zatorej verjeti, kako ju razločiti? Ponavljam, le zavest, predvsem inspirativna zavest je tista, ki bo vedela, s kom ali čim imamo opraviti. Kristus nam je daroval paradigmo: »Ljubite se tako, kot sem vas jaz ljubil.« Kadarkoli si postavljamo vprašanja v področju duše in duha, se lahko s polnim zaupanjem obrnemo na Evangelijsko vsebino. Ne pozabimo, da Evangeliji niso štiri knjige, ki naj bi pripovedovale le o Jezusovih in ali Kristusovih junaških delih ali dejanjih. Vsekakor niso nastali zato, da bi bili zgodovinski dokumenti, ki naj bi nam prikazovali resničnost delovanja Jezusa Kristusa. Evangeliji so štirje dokumenti, ki pričajo o štirih načinih posvečenstva. Napisani so v jeziku skrivnosti in vse dokler se jezika ali govorice misterijev ponovno ne naučimo, toliko časa ne bomo vedeli, kaj je bila resnična vsebina tistih besed, ne da bi morali premakniti eno samo samcato vejico. Namreč, vsaka evangelijska beseda ima dvanajst ravni razumevanja. Govorimo o govorici ali jeziku antičnih misterijev, ki jih je prenovil Kristus. Besedne zveze lahko beremo površno ali na pozunanjen način, kakor smo brali in si razlagali njihov pomen vse do danes, kar pa nas ne bo pripeljalo do bistva, do globljega ponotranjenega pomena. Kot že omenjeno, za prava poznavanja ne velja demokracija (resnica je doma v večinskem prepričanju), temveč teokracija, kar pomeni, da lahko le ena ali nekaj oseb resnično pozna ozadje ali resnico fenomena, ideje (Theo/Teo = Bog). Postopoma zaključimo našo temo, ki je zelo pomembna, zato se je še enkrat na kratko dotaknimo. Besede Kristusa in Evangelija se glasijo: »Ljubite drug drugega, kot sem vas Jaz ljubil.« Vidite, da je poved v resnici priporočilo, kajti nikomur ne moremo zaukazati, naj ljubi. Drugi način enakega priporočila pa se glasi: »Ljubi svojega bližnjega, kot ljubiš sebe.« Torej, neskončna pot, ki smo jo prehodili skozi vodstvo božanstev vse do današnjih dni, je služila namenu postati sposoben neizmerno ljubiti sebe. Postali smo neskončno egoistična bitja, ki v center vsega svojega človeškega interesa postavijo sebe. To je zelo pomemben cilj. Dejstvo, da smo postali popolni egoisti, je nekaj, kar je izredno pomembno, kot nekakšen prepad. Bog ne daj, če ne bi bilo tako, če se to ne bi zgodilo, kajti le takrat, ko v center vsakega delovanja postavimo sebe, če si to priznamo ali ne, je tisto, kar šteje to, da vse, kar počnemo od jutra do večera, služi zato, da si oddaljimo vsakršno bolečino, neprijetnost, nevšečnost ali da vse omenjeno zmanjšamo, omilimo oziroma, da si priskrbimo ,zagotovimo ugodje, užitek in da ga seveda povečujemo, ga namnožimo. Dva bistvena izvora našega razmišljanja, čutenja in udejanjanja sta naslednja; priskrbeti si največjo stopnjo ugodja ne glede na posledice, ki smo jih s tem prizadejali drugim, ali pa oddaljiti se od vsega, kar mi ni všeč ali mi povzroča bolečino. Od jutra do večera drugega ne potrebujemo. Ponoči ne, na vso srečo. Dokler si tega ne bomo priznali skozi oko duhovno - znanstveno prevzgojenega samoopazovanja, ki je sposobno prepoznati resnico, čeravno je le - ta globoko nasprotna in neugodna, skorajda sovražna občutkom naše duše, toliko časa ne bomo povsem samoprepoznavni, samozavedajoči, polni samozavedanja tega, kar v resnici smo. Vsekakor obstaja še nekaj, zaradi česar ne bo tako lahko, namreč bolj kot postajamo dosledni v samoopazovanju in samokritičnosti, manj smo si všeč, toda ta bolečina je potrebna, da se spoznamo. Predvsem skozi bolečino se razvijamo, plemenitimo, pridobivamo moči volje po spremembi, preobrazbi. Ni nam potrebno veliko razmišljati zato, da bi razumeli, da smo popolni egoisti. To je človeško, mar ne? Vse je bilo tako postavljeno, zastavljeno z namenom, da bi postali pravi egoisti. Kristus nam ne govori, da ne smemo biti egoisti: »Ljubi svojega bližnjega, tako kot ljubiš samega sebe.« Poglej, kako ljubiš sebe. Zatorej, z enako intenzivnostjo, z enako globino in gorečnostjo, z vsemi močmi, ki jih uporabljaš pri zagotavljanju ugodja ali oddaljevanja neprijetnosti, se prični učiti vzdrževati ljubezen do sebe. Obenem pa ravno tako ali na enak način, torej z enakimi razmišljanji, občutki in voljo kot dejanji poskrbi, udejanjaj ljubezen do druge osebe. Da bomo vse povedano kot celotno človeštvo tudi zmogli, bo potrebna druga polovica časa ali še enkrat toliko časa, ki smo ga porabili, da ljubimo ali da postanemo ljubitelji sebe. Iz egoistov za egoizem, torej za ljubezen do nas samih bomo postopoma razumeli, ali se bomo ustavili tu, ali v primeru, da se hočemo razvijati, bo potrebno v sebi ustvariti sposobnost ljubezni do drugega. Ljubezen do druge osebe na tako visoki ravni, kot smo jo dosegli v ljubezni do sebe samega. Ljubezen do nas samih nam je bila že po naravi dana, toda ljubezen do drugih? Ali jo bomo ustvarili v nas in tega glagola ne bomo uporabljali po naključju ali pa jo nihče ne bo ustvaril v nas ali za nas, kajti ta ljubezen bo morala biti plod svobodnih in hotenih dejanj vsakega človeškega duha, ki hoče, da njegova duša postane tisto, kar je bila v samem izvoru, in sicer tkanina ali tkivo ljubezni. Naša duša je postopoma postala sprijena, onečaščena zaradi obilice dogodkov, ki so nas ponesli neskončno daleč stran od tega, kar smo bili nekoč v svojem Izvoru, toda postali smo popolni egoisti, zavedajoč se le sebe. Sedaj pa se zaradi egoizma in skozi poznavanje resničnosti, kaj in kdo smo bili, kaj smo danes in kaj lahko, v primeru, da to resnično hočemo, tudi postanemo, lahko samoiniciativno in svobodno odločimo in izrečemo: »Hočem pričeti pot svobodnega delovanja, začenši s popolno absorpcijo egoizma na način, da v sebi zadržim ljubezen do samega sebe.« Videli bomo, da je ravnokar izrečena odločitev še kako pomembna. Zaradi ljubezni do sebe hočem preseči moj ego in izgraditi nekoč ustvarjen Višji Jaz in omogočiti rojstvo sina človeka (Višji Jaz) v sebi, torej tisti aspekt Jaza ali Duha, ki je tako prepojen z zavestjo, tako poln Svetega Duha in zatorej celo sposoben preoblikovanja modrosti Višjega Jaza v Delujočo Ljubezen, ki je Življenjski Duh v našem Jazu oziroma sposoben omogočiti rojstvo Kristusa v meni. »Ne jaz, temveč Kristus v nas,« je izgovoril Pavel po dogodku v Damasku. Ne več moj Jaz, ne več moj Ego. Gospod, jaz te prosim v vsakem trenutku: »Ti misli v meni, ti čuti v meni, ti deluj v meni.« Toda izkušnjo Damaska še nimamo, to nas še čaka. Prej kot bomo zmogli pričeti svobodno hoditi po tej poti, ki se ne zmore poroditi, ne da bi imeli zanjo dovolj poznavanj, toliko hitreje bomo vsebino prilike iz Damaska tudi sami doživeli. Človek ne zmore ljubiti nečesa, ničesar, česar ne pozna. Kako lahko ljubimo nekaj, česa ne poznamo? Je jasno, mar ne? Če ne poznam neke reči ali bitja, najpogosteje človeka, kako naj ga ljubim. Da lahko nekoga nesebično ljubim, ga moram poznati. Ali ga res poznam, če opazujem le njegovo fizično telo? Verjamem, da se ob tem lahko porodi tudi eros (fizična ljubezen), želja kot proces zaljubljenosti. A kaj ima vse to opraviti z notranjostjo, tudi vsebino te osebe? V trenutku, ko intimni ali notranji del druge osebe, kamor uvrščamo dušo, um, intelekt in ego prične prihajati na plano, v stik z mojo zavestjo, tudi z mojim egom, intelektom, ki analizira, z umom, ki laže, z dušo, ki združuje ali ki vsebuje vse ravnokar omenjene sostanovalce, takrat se bodo pojavili problemi. Namreč, jaz se bom soočil z egom druge osebe, v katerem živijo drugačni pogledi, stališča, da ne omenjam njenih dvojnikov, ki mi niso všeč in zaradi katerih se bova postopoma pričela oddaljevati. V tistem obdobju nastopijo še moči recipročnega prenašanja (zveza mora biti kolikor toliko znosna, morda tudi zaradi določenih računic, čustvenega izsiljevanja, lagodja, zaobljube,…), tehtanje kot neodločnost glede prekinitve partnerskega odnosa, kar pa nima ničesar več skupnega z začetno zaljubljenostjo, ki se je porodila samodejno, tudi zaradi oblike, podobe osebe, ki je bila moji duši všeč. V primeru, da o drugi osebi ne poznam ničesar drugega, kot zunanji videz, način govorjenja, gledanja, hoje,…, kako naj zatorej spoznam njeno bitje, notranje življenje kot dušo in duha? Na način druženja, ljubimkanja, skupnega življenja v desetih, dvajsetih letih? Ne, ne bo dovolj. Zlahka se zgodi, da z nekom živimo dvajset let, ne da bi ga dobro poznali. Obstajata dva načina, kako bolje spoznati drugo osebo. Prvi pogoj je ta, da se je oseba pripravljena povsem razkriti, opisati skozi razmišljanje in pripovedovanje o sebi, če želimo tudi skozi razmišljanje o svetu, ki nas obdaja in katerega smo del. Kolikor bo druga oseba tega sposobna in dokler bo posedovala dovolj moči poguma razkrivanja sebe, toliko jo bomo lahko spoznali. To je prvi pogoj odkrivanja notranjega sveta sočloveka. Govorimo o dejanju zavestne svobodne izbire sovednosti druge osebe, v nasprotnem primeru ga bomo le površno poznali. Drugi pogoj odkrivanja sočloveka, v našem primeru tudi sogovornika, ki je v današnjem času vedno težje izvedljiv pa je, da se jaz kot poslušalec povsem prepustim vstopanju njegovih izgovorjenih misli. Ob tem aktivno zadržujem, preprečujem tok mojih misli, razmišljanj, medtem ko se mi sogovornik hoče razkriti. Tega danes ne počnemo več, saj medtem ko oseba izraža in obenem razkriva sebe, svoje želje, potrebe, svoje probleme, izzive, preizkušnje in skušnjave, moja duša že nadaljuje z razmišljanjem o svojih željah, potrebah, skrbeh, strahovih,… Skrajni čas je že, da se naučimo poslušati sogovornika (osem meditacij Rudolfa Steinerja). Slaba medsebojna komunikacija nam omogoča vedno večje zapiranje vase, ob tem pa egoizem še bolj raste. Toliko se zapiramo v svoj ego, da postajamo skorajda avtistični in tudi zato nesposobni ljubiti. Na tak in podoben način nam druga oseba postaja vedno bolj tuja, pozneje celo sovražna, s katero se kaj lahko tudi bojujemo, pravdamo, saj po mnenju ega ovira naše ugodje, užitke. Za našo dušo in njen ego je prava svoboda početi, kar se jima zahoče, duhu pa še na kraj »pameti« ne pride, da bi se zoperstavil Božji Volji ali najmanj trem moralnim idealom človeka (dobro, pravično in resnično). Kot smo lahko razumeli, lahko nekoga začnem ljubiti le v primeru, da ga dobro poznam, če si svobodno zadam nalogo, da hočem spoznati njegove temne plati, ki niso dobre in lepe. Obenem pa hočem spoznati tudi njegove sposobnosti, kvalitete in talente, ki jih vsekakor ima, kajti na Zemlji ne obstaja človeško bitje, ki ne bi bilo nosilec, prinašalec neskončno lepih, dobrih in pravih kvalitet, talentov, tudi kreposti. Pomembno je, da jih hočemo odkriti. Pogostoma se zgodi, da ne vemo niti zase, s čim vse smo se utelesili in kaj je tisto v naši globini, česar ne zmoremo razprostreti in v življenju uresničiti zaradi pomanjkanja moči volje, nezadostnega poznavanja sebe. Ali nam to preprečujejo drugi, morda dozdevna ljubezen staršev, ki hočejo, da otroci počnejo tisto, kar so si oni zamislili, saj jim ne dovolijo, da bi pozunanjili njihov navdih ali idejo, poslanstvo, zaradi katerega so se utelesili v fizično snovno telo, celo izbrali starše, itd. Danes je človek skrenil s prave poti in postaja nekaj povsem drugega, kar bi moral biti. Ne želim biti pesimist, toda če hočemo to premostiti, se moramo povedane stvarnosti resnično dotakniti kot rečnega dna zato, da lahko napravimo preobrat. Naj povzamem, človek lahko ljubi le tisto ali tistega, kogar pozna. Zato, da nekoga spoznam, se moram pustiti prežeti, prevzeti z njegovo dušo, kar pomeni, da se brez njegovih razmišljanj, besed, občutkov in dejanj to ne bo v celoti uresničilo. Obenem pa to pomeni tudi aktivno, čuječe, navzoče, osredotočeno poslušanje skozi nas kot duha, kar pomeni proces pribijanja na križ ali prenehanje delovanja, vsaj prenehanje prevlade ega, torej nižjega Jaza v nas. Glede na to, da je ljubezen zakon ne le zemeljskega, temveč tudi Vesoljnega Življenja, bi lahko rekli, da resnično živi le tisti, ki zna in zmore ljubiti sebe, sočloveka, Naravo, Svoj Izvor, Življenje kot milost in možnost, priložnost prenove in vračanja Domov. Mnogo tega se lahko skozi izziv zaljubljenosti naučimo, verjamem, da sedaj že bolj razumemo Jezusove besede: »Moj jarem je mil in lahek.« V primeru, da vemo, kam in zakaj smo se kot duh spustili, utelesili, potem se nam srce resnično ne bi smelo vznemirjati.  Franc Božjak

 Literatura in viri

  • Nastati, Enzo, Trst; Nekajletna redna predavanja iz področij: antropozofska medicina, homeopatija, pedagogika, arhitektura, biodinamično kmetijstvo
  • Jannarelli, Maria, Odlomek iz seminarja Epifanija 2017
  • Božjak, Franc, Kakšna bo naša prihodnost, smo pripravljeni?, 2011
  • Nastati, Enzo, Pot Ljubezni k Neskončni Enosti, prevod Božjak Franc, 2012
  • Germain, Saint, Jaz Sem, prevod Božjak Franc, 2018
[1] Žrtvovanje ali sacrificio v italijanskem jeziku: človek bi moral postati bitje, ki žrtvuje. Beseda žrtvovanje ni najbolje sprejeta, saj poraja žalost in bolečino, najraje bi jo zavrnili, se ji izognili. Pa vendar, beseda žrtvovanje pomeni napraviti nekaj svetega (sacrificcio = fare la cosa sacra). V našem primeru bo beseda žrtvovanje postala darovanje. Namreč, izgubili smo pravi odnos s konceptom in/ali pravzorcem, ki stoji izza omenjene besede, izza resničnosti. Zmeraj se žrtvujemo ali darujemo, tudi med Sveto Mašo imamo trenutek po darovanju, kjer nekaj ponudimo (ofer) ali darujemo. Torej, najprej ponudimo nekaj, kar smo pridobili. Ničesar se ne zadrži zase, le naš ego bi vse zadržal zase, za svoje potrebe in ugodje. Ponudi in daruje se nekaj višjega, boljšega, superiornega zato, da le to postane nekaj večjega in bolj operativnega ali delujočega za vse. To je pravi pomen ne le besede žrtvovanje, temveč tudi in predvsem darovanja. [2] Glede na to, da je v tekstu Razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo nekajkrat omenjen Kristus kot Bitje ali Zavest, tudi Logos vseh Logosov kot razvojni in upravljalni zakon vseh razvojnih sistemov - Logosov v Vesolju, sem vam dolžan še kratko pojasnilo. Verjamem, raje kot upam, da smo, da ste presegli istovetenje Kristusa z rimsko – katoliško Cerkvijo kot institucijo, da ste premostili tudi predstave, podobe in ali oblike Očeta z brado, ki kaznuje, pokore in spovedi pri duhovniku, ki ni od vedno in že dolgo ne za vse neizogiben posrednik. Ponesrečen prevod v besedi greh in krivda lahko mirne volje spremenimo v odgovornost in posledice. Za nas kot dušo in duha ne obstaja poraz ali kazen, temveč klic k spremembi, preobrazbi. Kristus nam ni prinesel novega verstva kot veroizpovedi, temveč nas je učil življenja, Izvora, nam kazal pot, daroval takrat in danes morda še bolj potrebnih novih moči, pomoči za varno vrnitev v naš Izvor = Enost. Beseda iniciacija pomeni vrnitev v svoj Izvor na začetek (all`inizio), na delovanje iz začetka (vse izvira iz duha, kamor se vse tudi vrača). Vse kar nas, tudi snovna okolica obkroža je duh, toda v različnih oblikah gostote. Vsaka oblika bitja ali predmeta na katerega mislimo ali ga opazujemo je v bistvu ali kot bistvo duh, kajti le duh obstaja četudi v obliki tepiha ali avta pred vami. Četudi živi v neki obliki bitja v katerem ga lahko le s težavo prepoznamo, še zdaleč ne pomeni, da to ni duh. Da, o njem teče beseda. V vsaki obliki, v kateri je prisoten duh obstaja »sloj« ali bolje moč in volja neke zavesti, ki izhaja, ki izgrajuje in oblikuje, ki je vezana na toisto obliko. Manj kot je duh snoven, zgoščen, višja in bolj razprta Univerzalna, Vesoljna je njegova zavest. Človek se nahaja v stanju, ki bi ga lahko poimenovali na polovici poti svojega razvoja, torej na sredini med najbolj zamolklo, zamegljeno zavestjo in Vesoljno Zavestjo Kristusa. Zavest je v primeru nas kot človeka duh, ki govori svoji duši, eterskemu in fizičnemu telesu. To spoznanje bi lahko bilo razsvetljenje, torej zavedanje, da smo v svojem bistvu duh, ki bo nekoč razsvetlil, osvobodil in združil razmišljanje v glavi in voljo v polu presnove – trebuhu v skupnost = Enost – toploto ljubezni v srcu. To nas bo popeljalo k združitvi duhovnega, ki živi v človeku z duhovnim, ki živi v Vesolju, k vstajenju, torej k vsestranski prenovi posameznika, Zemlje in Vesolja. Tudi aborigin je »Kristjan« v primeru, da živi podobno, kot nas je učil Jezus in pozneje Kristus v Jezusu. V primeru, da nekoga ne poznaš, ga ne moreš ljubiti, mu zaupati, slediti. Ne manjka nam Kristusa, temveč Zofije kot filozofije ali poznavanja Bitja Kristusa. Nekoč, v prejšnjih civilizacijah smo ga poznali pod imeni Višnu (antična Indija), Auramazdav (antična Perzija), Oziris (antični Egipt), Apolon (Grki in Rimljani kot vodniki človeštva v grško-rimski civilizaciji). Le kdo je prava in resnična Pot, Resnica in Življenje, Zdravnik in Zdravilo, Gospod Karme,… če ne ravno On? Mnogo jih je poklicanih, a malo je tistih, ki ga izberejo. V primeru, da smo nanj pozabili, ga zatajili, v zamahu sprejeli druge »mojstre terapevte«, potem se spomnimo Nanj vsaj takrat, ko bodo večje težave, težji izzivi. V Njegovem imenu bomo počeli enake, celo večje stvari od Njega izpred dva tisoč let: zdravili, izganjali demone, ustvarjali… Dovolite, da vas spomnim, da niso bili vsi Angeli, Nadangeli kot zavesti pokristjanjeni, niti niso naš Izvor, kaj šele reiki mojstri izpred nekaj tisoč let, na primer. Nekateri izmed angelov še danes ne poznajo in ne sprejemajo povsem Očetovega Namena v Projektu-človek, ki se odvija v našem Sončnem sistemu. [3] Ni pomembno, od kod prihaja katerikoli koncept, nek pogled, videnje kot tudi vsebina koncentracije ali meditacije (načini doseganja razpiranja zavesti), od nekoga, ki je taki vsebini in prijemom primeren, od duhovnega učitelja ali celo od duhovno – znanstvenih besedil. Pomembno je, da so resnični in ne: napačni, nepristni, zavajajoči. Naj vas spomnim, da nas danes obkroža skorajda samo neresnično in zavajajoče. Zato se bo potrebno naučiti razločevati zlagano, kar vodi vedno bolj v zgrešeno, od tistega, kar nas je sposobno prav usmeriti in potegniti ven iz stranpoti ter pustiti, vzdrževati svobodne. V primeru, da nas nekdo hoče v nekaj prepričati, je temu potrebno nemudoma ubežati. Vsak učitelj, ki nas hoče prepričati, ni pravi učitelj. Ne pozabimo, da je bil le Jezus in pozneje Jezus Kristus resnični Učitelj. Vsi mi pa smo le prinašalci novic. Učitelj je tisti, ki poreče: »Jaz ti prinašam v vednost le novice, da pa bodo le te zate postale resnica ali laž, je odvisno od tebe. Ti veš, ti naj bi vedel, kaj boš napravil z novico. Edino kar te prosim je, da jo ne zavrneš takoj, kot da kaj takega še nisi slišal, ali da bi bilo celo nemogoče.« Zavračanje je proti človeštvu, saj človek, ki ne želi sprejeti kakršnokoli novost, ker jo nikoli ni slišal ali mu je bila zaradi predsodkov ali omike kot posvetnih kulturnih zadržkov umeščena ideja, da nekaj, torej novost ali novica ni resnična ali da je nemogoča, si preprečuje prepoznati nekaj novega, resničnega. To bi lahko poimenovali kognitivna disonanca ali nesozvočje v procesih poznavanja. Tudi kar je drugačno od splošnega znanja, poznavanja in kar vodi v smer novega, neznanega, je novica. Danes imajo javna občila neverjetno moč. Nočejo nam dopustiti spoznanje, da se lahko osvobodimo. Živimo v svetu, kjer vsi govorijo in razmišljajo enako ali pa vsak drugače, zato ne prepoznamo več, kaj je resnično. Obstaja torej organizirana dezinformiranost zato, da se onemogoči našemu razmišljanju, da bi skozenj razpoznali, kaj je resnica. Živimo v zelo težkem času, zato je potrebno, da vsak človek v sebi rekrutira (nabor) ali osredotoči vse razpoložljive duhovne moči. Le na tak način bomo zmogli človeka vredno življenje in se razvijati v smeri bitja Človek. Človek, spoznaj samega sebe (kdo si, od kod prihajaš, kaj ti je tu početi in kam, kako se vrniti…). Tega spoštovanja ali vzgiba, teh moči smo danes vsekakor vredni, a tudi zanje se moramo potruditi, še težje pa jih je vzdrževati.    

 Bookmark and Share

Comments are closed.