Novice

GDPR

Strinjam se s pravili strani.

Razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo

Pobuda za ta esej se je porodila ob vsakdanjem pojavu neustavljivega ločevanja, propadanja, razvrednotenja družine kot osnovne socialne celice družbe in civilizacije ter medosebnih odnosov znotraj nje v luči pogubnega potrošniškega načina življenja. Tradicionalne družinske vrednote, kot so spoštovanje, razumevanje, uvidevnost, odgovornost, sočutje in še kaj, so postale anahronizem (neaktualno za čas, ki ga živimo), sebičnost in odsotnost empatije (celo v patoloških oblikah) pa prevladujoči modus vivendi. Bralke in bralci, uglašeno in temeljito se poglobite v mehanizme zablod in iluzij, ko je govor o najintimnejših in najobčutljivejših čustvih ali čutenjih, kot sta to zaljubljenost in ljubezen. Vsebina je zgolj kažipot za tiste iščoče in prebujene, ki si želijo zdravih, pristnih in ljubečih medosebnih odnosov, tako znotraj kot zunaj družine. Dovolite, da vas že na samem začetku spomnim na verjetnost, da se bodo ob branju pričujoče vsebine naš ego, um in intelekt najverjetneje poizkušali na razno razne načine upirati . Morebitno upiranje, zavračanje in omalovaževanje pričujoče vsebine bi lahko bili znanilci tako nepripravljenosti, pomanjkanja volje po izboljšanju ali spreobrnjenju, kot tudi pokazatelji neozaveščenega pojmovanja zaljubljenosti in ljubezni. Čas globalne dostopnosti komunikacij, blaga, storitev, ne pa tudi dela in nove dogme neoliberalnega kapitalizma (maximiranje izrabljivosti) nam ponuja pandemijske razsežnosti odtujenosti, osamljenosti in brezčutnosti. Problem je toliko bolj resen, ker se omenjena čustvena stanja podzavestno prenašajo na mlajšo generacijo, ki očitno že kaže znake binarnega ali digitalnega razmišljanja in čustvovanja. Osredotočimo sedaj pozornost na vsebino dveh resničnih dogodkov, ki sta vredna pozornosti. Preden nadaljujete, vas vabim, da ponovite branje teh dogodkov, kajti v vsebini je mnogo tega, kar nam da misliti. Zakonca v pozni jeseni življenja sedita na pragu svoje podeželske hiše in spokojno, skorajda odmaknjeno zreta v jesensko sonce. Držita se za roke, njuna postarana, toda poduhovljena obraza izžarevata neko vrsto blaženega miru. Ustnice rahlo razprte, kot da bi se sramežljivo smehljala. Nisem si mogel kaj, da ju ne bi vprašal: »Dajeta vtis sreče in miru; kako vama to uspeva?« Njun odgovor pa je bil osupljivo preprost in kratek: »Ljubiva se že več kot pol stoletja«. »Razumem,« a…. ne da bi končal, sta nadaljevala: »Kmeta sva, celo življenje sva obkrožena z naravo, trdo delava in skromno živiva. Rada delava, spoštujeva naravo in drug drugega. Bogu sva hvaležna za vse, kar nama je življenje prineslo; dobro in včasih manj dobro, tako kot tudi narava obrodi. Hvaležna sva drug drugemu, da sva toliko let skupaj in srečna, ker naju ljubezen združuje že toliko let«. Mlad par, dobro situiran in verjetno izobražen, vsaj po tem sodeč, kar imata na sebi in ob sebi. Zraven njiju fantek, star 5 ali 6 let brezizrazno strmi v ekran svojega mobilnega telefona. Starša prav tako zagnano zreta v ekran mobilnega telefona. V dvajsetih minutah nista spregovorila niti besede, celo fantkovo vprašanje ju ne zmoti, vse dokler ga eden od staršev kratko malo ne zavrne z besedami: »Ne gnjavi sedaj«! Komentar na opisana resnična dogodka bi bil odveč, če ne bi zrcalil simptome patoloških sprememb v medčloveških odnosih. Poglobili se bomo v ta resnično pomemben odklon v čutenju in čustvovanju današnjega človeka, odklon od etike, morale, od vseobsežne in nesebične ljubezni Očeta in Kristusa. Bralke in bralce prosim, uporabljajte učinkovit, celo potreben pristop k branju, in sicer preberite enkrat, »vklopite« samorefleksijo s primerjanjem lastnih občutkov, ki se vam porajajo in kako se prebrana vsebina ujema ali razhaja z vašimi izkušnjami. Verjamem, da boste želeli prebrati še enkrat. V nadaljevanju se bomo osredotočili na najbolj problematične, dramatične in najbolj pogubne posledice porajajočih se čustev v stanju zaljubljenosti, če je le ta neuslišana ali celo zlorabljena, ko je prežeta s sebičnostjo enega ali obeh zaljubljencev in ko zaljubljenost sčasoma mine ali ugasne. Sledila bo obravnava prave ljubezni. Stroka pozna tri ravni »ljubezni«: prva raven je občutek simpatije (privlačnosti), ki jo gojimo do osebe ali več oseb v našem znanstvu. Druga raven je zaljubljenost , ki jo občutimo do določene osebe. Tretja raven pa je ljubezen kot ožji izbor določene osebe kljub vsemu, kar o njej vemo. Ne po naklučju je vsaka omenjena raven ljubezni praviloma povezana s starostjo ali z določenim življenjskim obdobjem. Stari Grki so poznali celo osem vrst ljubezni, in sicer: Philea (bratska/sestrska ljubezen), Eros (strast in intimnost), Storge (ljubezen v družini, ki je zasnovana na empatiji in pristnosti brezpogojne ljubezni do otroka), Agapea (nesebična brezpogojna ljubezen), Philautia (zaljubljen/a) v samega sebe ali narcisoidnost), Ludus (začetek zaljubljenosti ali tudi nora zaljubljenost), Pragma je resnična zrela ljubezen in Mania kot obsesivna ljubezen, ki lahko pripelje tudi do norosti.

Kaj je zaljubljenost, kaj se nam dogaja v zaljubljenosti, kdo v nas se zaljubi

Verjetno se še vsi spomnimo svoje prve simpatije, ki največkrat sploh ni vedela, da je tarča prebujajočega čutenja, neopredeljenih potreb , sanjarjenj ipd. Um je bil polno zaseden z likom izbranke/ca in neka nedefinirana napetost se je mešala s sramežljivim sanjarjenjem o zbliževanju. Samo v redkih primerih so se obojestranske simpatije tudi udejanjile. Praviloma se je zaljubljenost pričela pojavljati in odvijati že v zgodnjih najstniških letih. Tedaj že lahko zaznamo vpliv učinka bližine, podobnosti, vzajemne všečnosti in fizične privlačnosti. To so gradienti ali stopnje zaljubljenosti. Toda, kaj se nam v resnici dogaja? Kako to, da se čustva kar bohotijo? Kdo ali kaj v nas se zaljubi? Vsekakor, zaljubi se naša duša ali bolj natančno, njeni oprodi ego in um. Poglobimo se na kratko v oprodo, natančneje v ego. Ego ni le neopazovani um, kot nekakšen glas v glavi, ki se nenehno pretvarja, izdaja na način, da mislimo da smo to mi, temveč vključuje tudi neopazovana ali težko opazna čustva. Le-ta so nekakšen telesni odziv na vse, kar notranji glas ega in uma »govori«. Pripoveduje nam vsebino, v katero telo verjame in se nanjo tudi odzove. Ti odzivi so v resnici čustva, toda čustva nastajajo iz misli ali skozi njih. V bistvu gre za nekakšen ponavljajoči se krog neopaženih misli in čustev, ki poraja in ohranja čustveno mišljenje in čustveno ustvarjanje zgodb. Misli sprožajo določene čustvene odzive v telesu, kar pomeni, da se telo na misli in čustva resnično odziva. Vedeti pa moramo, da vse misli in vsa čustva ne izvirajo iz ega. Vanj se lahko spreobrnejo le takrat, kadar se z njimi poistovetimo, ko postanejo »jaz« ali bolje nižji Jaz. Tedaj smo ujeti v času, v spominih in pričakovanjih. Skozenj, torej skozi čas, se ukvarjamo zgolj s preteklostjo, skozi katero se istovetimo. Prihodnosti pa zaupamo procese izpolnitve, tudi tiste v partnerskem odnosu. Sedaj, ko nam je »mehanizem zaljubljenosti« nekoliko bolj jasen, nas zanima, kaj je zaljubljenost? Zaljubljenost je kulturološko pogojeno čustvovanje, ki pa ni inherenten (pripadajoč, neločljivo zvezan) naraven čut. Prisotna je v skupnosti, kjer obstajajo miti in pravljice, ki povezujejo ljubezen in srečo. Pričakovanja so usmerjena v iluzijo, da se bo v odnosu z ljubljeno osebo uživalo do konca svojih dni. Vendar zaljubljenost ni ljubezen, temveč je pasivno trpeče stanje, ki nas prevzame. V času zaljubljenosti nimamo moči in oblasti nad svojo dušo. Na osebo, v katero smo zaljubljeni, nenehno mislimo, daje nas nespečnost, zbranost upada, ipd. Drugo osebo vidimo in doživljamo skozi prizmo močnih čustev na način, da jo pretirano idealiziramo. V njej vidimo idealno osebo, kakršno bi v resnici želeli videti. Nesposobni smo videti realnost, še posebno ne vidimo njenih pomanjkljivosti ali nesvobod. A če jih le uspemo videti, najdemo zanje praviloma nešteto opravičil. Zaljubljena oseba vidi v drugi osebi svojo idealizirano sliko o njej; ne ljubi osebo takšno, kakršna v resnici je. To drugo osebo obožujemo in poveličujemo, čeravno ni realna, temveč samo idealizirana podoba. Zavračamo spremembe v dojemanju te osebe, saj se bojimo razočaranja, ravno zato so zaman vsi poizkusi staršev, prijateljev, da bi nas vendarle prepričali o neprimernosti izbranca/ke. Namreč, zaljubljena oseba se v bistvu boji resnice. Zaljubljenost izplavlja na površje pretekle otroške strahove in pričakovanja, še posebno pričakovanja, da ima subjekt zaljubljenosti čarobno moč, ki nas zmore potolažiti in zadovoljiti vse naše potrebe (čustvene, seksualne, intelektualne, socialne), ki so v glavnem določene z arhetipsko delitvijo vlog med žensko in moškim. Glede na to, da je idealiziranje nemogoče dolgotrajno vzdrževati, je zaljubljenost čutenje, ki ima kratek rok. Ko nekdo dojame, da druga oseba ni popolna, kot je neko obdobje verjel, nastopi razočaranje. Zato je zaljubljenost prva faza razočaranja in ne obdobje ljubezni, razen zelo redkih izjem. Ko odpadejo »maske«, še ni razpoznavno resnično bistvo ali duh človeka, temveč tisto, kar naše bistvo prikriva – odprta rana ega. Neuslišano hlepenje ega se spremeni v jezo, najpogosteje usmerjeno proti partnerju, saj egu ni uspelo odpraviti prikritega strahu in občutka pomanjkanja odnosa v ozadju, ki je sestavni del jaza, kakršnega odreja ego. Spoznavamo, da je tisto, kar običajno imenujemo in pojmujemo kot »zaljubljenost«, največkrat le stopnjevanje hlepenja in potreb. Postanemo zasvojeni z drugo osebo oziroma s predstavo , ki jo gojimo o njej. Žal, to nima ničesar skupnega z resnično ljubeznijo. Spoznali smo mehanizme, vzvode in pasti, ki nam jih skupaj s trpljenjem povzroča ali nalaga zaljubljenost. Trpljenje nastane iz razočaranja, ki je notranje in trajno vezano na zaljubljenost, zato se zastavlja vprašanje: »Kakšen smisel ima sploh zaljubljenost?« Zakaj moramo skoznjo bolj ali manj trpeti vsakič, ko se zaljubljenost ne razvije v partnerstvo ali je ne zmoremo razviti v harmoničen in ljubeč odnos? Kakšen smisel ima takšno trpljenje, in kdo v nas trpi? Na svet pridemo z jokom, ne z nasmehom; telo se s povišano telesno temperaturo brani pred telesno neharmonijo, narava se obnavlja po požarih, poplavah, naravnih katastrofah. Ko je telo lačno, se porajajo nelagodje in krči, ko smo žalostni, jočemo. Še najbolj nazorno je to pri dojenčkih, ki z jokom izražajo svoje nelagodje, kasneje, ko shodijo z bolečino spoznavajo, da ogenj opeče, da je padec boleč in podobno. Torej, že v najzgodnejši dobi se nam najpomembnejše življenjske izkušnje in spoznanja zgodijo po nekem trpeče-bolečem ali celo travmatičnem dogodku. Razumno trajajoče trpljenje je potemtakem osnovni sestavni del procesa spoznavanja in dozorevanja slehernega človeka. Ne da bi se motili, bi lahko hudomušno rekli, da bolj zreli in modri lahko postajamo predvsem ali le skozi trpeče izkušnje. Domnevamo, da z do sedaj prebrano vsebino soglaša velik del bralk in bralcev, zato se poglobimo še v ozadje trpečih čustev in poizkusimo razumeti, kdo in zakaj v nas trpi. Sleherno čustvo je odziv telesa na misel, ki jo dojemamo skozi optiko razlage uma in njegovega mišljenja, skozi predstave o tem, kaj je dobro in kaj slabo, kaj nam je všeč in kaj ne, predstave o sebi in o tem, kar naj bi bilo naše. Pomislimo, koliko čustev lahko sproži že povsem neznatna predstava, ko gre za nekaj, kar mi pripada, kar je moje. Čeprav je telo zelo inteligenten biološki ustroj, ne zmore razlikovati med dejanskim stanjem in mislijo. Na vsako misel duše in njenega uma se odziva, kot da bi bila resnična, ker se ne zaveda, da je zgolj misel. Zaskrbljeno, prestrašeno misel telo razume kot grožnjo in se ustrezno odzove (srce hitreje bije, določene mišice se krčijo, dihanje se pospeši,…). V takšnem stanju se zviša raven določene energije, a ker je nevarnost le plod misli, se v telesu energija ne sprosti. Del nje se znova vrne v um in povzroči še bolj tesnobne misli. Preostanek energije se pretvori v nekakšen «strup«, ki ruši usklajeno delovanje telesa. Torej, napetosti in stresu smo podvrženi predvsem zato, ker vse omenjeno izhaja iz uma, če seveda začasno zanemarimo zunanje dejavnike, ki vplivajo na stres, kot je npr. fizična nevarnost. Telo je povezano tudi z egom ali nižjim Jazom, ki je vsota vseh naših nesvobod, zato se odziva na vse njegove neharmonične miselne vzorce. V primeru razočaranja imamo opravka z negativnim čustvom. To čustvo je za nas resnično »strupeno«, ker moti telesno ravnovesje. Strah, tesnoba, jeza, zamera, žalost, sovraštvo, ljubosumje, zavist so sestavine razočaranj zaradi neudejanjene zaljubljenosti. Kratko malo, za vsa negativna čustva imamo pomenski izraz »nesreča«. Glede pravičnosti ego z veseljem goji pozitivna čustva, a le ta nosijo v sebi nasprotje, v katerega se kadarkoli lahko spremenijo. Recimo, kar ego pojmuje kot ljubezen, je v resnici posesivnost in zasvojeno oklepanje, ki se zmore v trenutku spremeniti v sovraštvo. Sleherno vnaprejšnje pričakovanje nekega dogodka, kateremu ego namenja preveč pomena (in zaljubljenost to tudi je), se zlahka spremeni v nasprotje, v razočaranje ali občutek nezadostnosti, predvsem takrat, ko se dogodek ali izkušnja zaključi ali ko ne izpolni egovih pričakovanj. Čustva, ki jih sproža ego, izhajajo iz poistovetenja z zunanjimi dejavniki, ki pa so po naravi nepredvidljivi in spremenljivi. Čustva obstajajo v svetu nasprotij: zahvala in priznanje nas osrečujeta, poživljata, ko pa nas kritizirajo ali nas »spregledajo«, se počutimo nesrečni in zavrnjeni. Očitno je, da ni dobrega brez slabega, da ni vzpona brez padca. Verjamem, da se je število bralcev, ki so sprejeli zgoraj opisano, sedaj nekoliko zmanjšalo. Dokaj prebujena oseba podobno vsebino razumsko predela in pogostoma ne zmore videti, kje preži zanka med ravnokar obrazloženimi mehanizmi ega, uma, misli in čustev na eni, ter lastnih izkušenj ob podoživljanju zaljubljenosti na drugi strani. Takoimenovani nevarnosti je ime bolečinsko jedro. Poglobimo se v nastanek in vsebino bolečinskega jedra, ki je tudi vir in vzrok mnogoterih zablod in iluzij. Kakršnokoli negativno čustvo, s katerim se v popolnosti ne soočimo in ki ga v trenutku, ko se pojavi, ne prepoznamo, ne izgine povsem. Za seboj pusti bolečino. To je še posebej izrazito in pušča dolgoročne posledice ravno pri otrocih. Če so negativna čustva premočna in jih nežen otroški duševni ustroj ne zmore prenesti, si pogosto prizadevajo, da jih ne bi občutili. Če otrok ne živi z dovolj ozaveščenimi in ljubečimi starši, ki naj bi mu pomagali v procesih soočenja s čustvi, je zanj edini izhod, da bolečih čustev ne čuti. Žal ta mehanizem prepogosto deluje tudi v zrelejšem obdobju, saj je neprepoznano čustvo še vedno prisotno, živo in se posredno izraža kot tesnoba, slabo razpoloženje, jeza v mnogoterih oblikah nasilja, sprevrže se lahko celo v bolezen. V primeru, da si tega ne priznamo, bo omenjen mehanizem vse pogosteje motil in celo spodkopaval marsikateri intimni odnos (spomnite se na fantka v drugem primeru v zgodbi ne najbolj zglednih medosebnih odnosov). Vidimo, da skorajda sleherni otrok odrašča  v pretežno nezavednem svetu. Neozaveščene bolečine, ki za seboj puščajo mnogotera negativna čustva, se kopičijo, med odraščanjem, v zrelem življenjskem obdobju pa se jim pridružijo še ostala »pridelana« boleča čustva. Pretežni del teh čustev je ustvaril glas ega. To je tista čustvena bolečina, ki je naš neizogibni spremljevalec, še posebej, ko življenje temelji na iluzornem občutku jaza. Skupek teh bolečih čustev, ki prebiva v slehernem človeku, smo poimenovali bolečinsko jedro. To je delno samostojna energijska oblika, je entiteta ali nekakšno bitje, ki ga sestavljajo čustva in prebiva v slehernem človeku. Vsaka entiteta se bori za preživetje, a da ga doseže, se mora tudi hraniti z dotokom nove sveže energije, ki je v sozvočju s podobno frekvenco. Bolečinsko jedro se hrani na način, da uporablja kakršnokoli bolečo izkušnjo, zato mu prijajo negativne misli, še posebej v dramah, ki se porajajo v skrhanih medosebnih odnosih. Zveni grozno, toda bolečinsko jedro je nekakšna odvisnost od trpljenja, s katerim se hrani. Pretresljivo je spoznanje, da v slehernem človeku živi in deluje nekaj, kar vedno znova išče čustveno negativnost, nekaj, kar išče težave, nesrečo. Ko čustva iz bolečinskega jedra povsem obvladajo naše razmišljanje, bodo takoj za tem prevzela nadzor tudi nad našim umom. Tedaj začnemo razmišljati negativno. Med bolečinskim jedrom in našim razmišljanjem se vzpostavi neke vrste izmenjava na način, da vsaka misel hrani bolečinsko jedro, le to pa v zameno ustvarja še več negativnih misli. Vzemite si premor in ponovite vsebino o bolečinskem jedru. Morda se vam ta trenutek vsiljuje vprašanje: »Kakšna povezava naj bi bila med zaljubljenostjo in mehanizmi bolečinskega jedra?« Verjamem, da si bo v tem trenutku težko zadovoljivo odgovoriti. Zamislite si, da ste v družbi ljudi, ali še bolje s partnerjem ali bližnjim družinskim članom. Vaše bolečinsko jedro se mora nahraniti in jih bo vsekakor poskušalo izzvati s pritiskanjem na njihove šibke točke. Bolečinska jedra naravnost obožujejo intimne odnose in družine, saj ravno iz njih črpajo večino svoje hrane. Zelo težko se je upreti izzivanju bolečinskega jedra nekoga, ki se vas je namenil izzvati, ker nagonsko prepozna vaše najšibkejše in najranljivejše točke. Bolečinsko jedro izzvane osebe želi prebuditi tudi bolečinsko jedro izzivalca zato, da bi nato lahko drug drugega vzajemno hranila z določeno energijo. V intimnih odnosih so bolečinska jedra pogosto še bolj zvita in premetena, zato se potuhnejo, dokler partnerja ne začneta živeti skupaj. Skupnosti ne vzpostavljamo samo z ženo, možem, temveč tudi z njenim ali njegovim bolečinskim jedrom. Neprijetno presenečenje ali celo šok nastopi, ko se po določenem času sobivanja nekega dne partnerjeva osebnost prične nepričakovano spreminjati. Zadirčnost, vpitje, omalovaževanje ali celo umik vase. Pogovor je skorajda nemogoč, a »nič ni narobe«. Nad skupnostjo se je spustila koprena negativnih moči. Ljubljeno bitje je sedaj postalo skoraj neprepoznavno, temačno. Če pa vam vendarle uspe vzpostaviti pogovor, se vam partner razodene kot povsem drugačna oseba. Posumite lahko celo na obstoj neke druge, vzporedne ljubezensko-emotivne zveze, preveva vas ljubosumje, prizadetost in nešteto vprašanj, na katera ne dobite odgovora. Karkoli si pripovedujeta, je v tem trenutku »resničnost«, ki jo vidi njuno bolečinsko jedro, a resničnost je izkrivljena od strahu, sovražnosti, jeze in tudi zaradi zadajanja ter prejemanja bolečin. Smiselno si je postaviti vprašanje: »Ali je to resnično partnerjeva osebnost, obraz, značaj, ki jih nikoli prej niste videli? Ali je bil izbor partnerja resnično ena sama velika zmota, iluzija, polomija?« Seveda ne. To ni partnerjev resnični obraz, temveč njegovo bolečinsko jedro, ki si ga je podredilo v mislih, besedah, čustvih, in žal tudi v dejanjih. Obudimo si ponovno mehanizme zaljubljenosti. Ugotovili smo, da zaljubljenost sloni na idealiziranju partnerja, na iluziji, ki nam jo spretno ustvarja naš ego. Ta isti ego pa je v zelo dobrih odnosih z bolečinskim jedrom. Ugotovili smo tudi, da ima zaljubljenost kratko življenjsko dobo – največ tri leta. Sedaj, ko smo spoznali vpletajoče se dejavnike zaljubljenosti (ego in njegove zahteve, idealiziranje partnerja, minljivost iluzij, bolečinsko jedro), si znamo razložiti in pojasniti, zakaj se danes partnersko-ljubezenske skupnosti tako težko oblikujejo, če pa se že, zakaj se partnerja tako hitro naveličata medosebnega odnosa. Zakaj so današnji otroci polni travm? Zaradi vsega omenjenega se razvijajo skupnosti, kot je tista, opisana na začetku vsebine, ki jo ravnokar berete (mladi par s fantkom), zgodbo zakoncev - par v pozni jeseni življenja pa lahko uvrstimo v repertoar - redko videno. Postavimo sedaj domnevo: Zaljubljenost je potrebna, a ne kot pogoj za nastanek in vzpostavitev prave ljubezni. Trpljenje je nujen in potreben pogoj razpiranja zavesti in nastanka ter vzpostavitve prave ljubezni. Menim, da si vsak bralec ustvarja svoje mnenje o predstavljenih domnevah. V nadaljevanju se bomo poglobili v pomen prave ljubezni.

Kaj je ljubezen

V poznanem kulturnem okolju je specifičnost krščanskega pomena ljubezni ta, da ima ljubezen svoj vir in svoj ponor v Očetu - Bogu, ki prekaša človeka, saj ni odvisna od človeka kot grešnega bitja, ki je pod nenehnim napadom zla. Bog je Alfa in Omega, kot začetek in konec, vir in ponor Ljubezni. Ljubezen ponazarja realnost odnosa znotraj dinamike ne le Svete Trojice (naš Sončni sistem), temveč tudi in predvsem Presvete Trojice (Oče, Sin in Sveti Duh), ki ureja celotno Vesolje. Ljubezen, ki izhaja iz te dinamike, iz medsebojnega delovanja Trojstva, predstavlja odgovor na vprašanje o smislu sveta in o začetku ustvarjanja sveta s človekom, kot krono vsega ustvarjenega. Bog deluje iz ljubezni, v ozadju pa je svobodna izbira, saj se naš pomen svobode in ljubezni v Očetu tudi izpolnjuje, kar povsem ali krepko prekaša naše človeško dojemanje. Navsezadnje, ljubezen je tista, po kateri in zaradi katere smo odrešeni. Ne etičnost, ne čut altruizma, ne nekakšno idealistično gledanje na svet, niti kompleks mesijanstva (odrešiteljstva), temveč Ljubezen, ki je razširila svoje roke in »izdihnila« na križu. Od takrat naprej nam prinaša plodove odrešitve in pomoč za delo na sebi do konca vseh časov. »Dajem vam novo zapoved; ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega«. To je sublimirani izraz dejanja brezpogojne, vseobsegajoče in nesebične ljubezni. Skrivnost na Golgoti je tako zaznamovala človeštvo, a jo le to po dveh tisočletjih še ni prepoznalo in razumelo. Pa vendar poznamo posamična dejanja, vsaj podobne sublimirane ljubezni, kot nam jo je oznanjal Kristus; požrtvovalno reševanje ponesrečencev za ceno življenja reševalca, herojske smrti posameznikov in skupin v nesmiselnih vojnah z namenom rešitve večine, in materinske ljubezni do lastnega otroka. Ljubezen je človeku notranje trajna, neločljiva, pripadajoča, saj je vtkana v njegovo bistvo in v njegov duh. Po Svetem Duhu smo ljubljeni; po Duhu smo zmožni ljubiti sebe in druge. Tudi v drugih verstvih sveta je pojmovanje ljubezni skozi razločevanje subjekta ljubezni podobno. Ne glede na individualno opredelitev (teist ali ateist) je v družbeni zavesti zahodnega človeka »vtisnjen« koncept nesebične brezpogojne ljubezni, kot jo pojmuje krščanstvo.

Kako se manifestira ljubezen, kako nastane

Ljubezen nastopi tedaj, ko želimo drugo osebo resnično spoznati ne glede na to, ali bo spoznanje porušilo idealizirano podobo o njej in kadar ta druga oseba dovoli, da jo v globini kot celoti spoznamo ter sprejmemo kot pomembno osebo. Ljubezen se zato rojeva počasi. Poteka skozi spoznavanje, odkrivanje in odgovorno sprejemanje druge osebe z željo in voljo, da ta oseba ob nas raste, se razvija, dozoreva do popolnosti in da v tem procesu ne bo izkoriščana. Osebo ljubimo preprosto zaradi nje same, jo spoštujemo, občudujemo in zaradi tega smo se sposobni žrtvovati za njeno rast in dobro počutje. Resnične, prave ljubezni (Agapeo) ni brez odpovedovanj; sposobna je premostiti vse življenjske izzive in prepreke katerikoli narave že. Z ljubeznijo ne moremo barantati, pogojevati ali izsiljevati. Resnično ljubezen doživimo le v primeru, da služimo notranji resnici – duhu in ne človeški osebnosti - duši. Ko služimo notranji resnici, tedaj služimo najvišjemu dobremu drugega bitja, kajti v bistvu smo vsi ENO. Kar je resnično dobro za moje bitje (ne za ego), je dobro tudi za druga bitja in celotno Vesolje. Ni nujno, da bi se morala ljubljena oseba zavedati, da je ljubljena; lahko se celo zgodi, da se odziva z negativnimi čustvi. Vendar, če ostanemo zvesti notranji resnici[9] in ljubezni, delujemo iz najglobljega dela sebe. Ljubljena oseba ima tedaj možnost preseči projekcije lastnega ega, transformirati nezavedne dele sebe in se osvoboditi strahov. To je njen svobodni izbor. Če sta obe strani pripravljeni rasti, tedaj vznikne resnična in prava ljubezen. Iz dosežene vzpostavitve ljubezni in svobode se osebi odločata, ali si želita in na kakšen način skupaj potovati skozi življenje. Resnična ljubezen je prava svoboda; osvobaja nas od posesivnosti, obnavlja odnose, uči nas sprejeti in ceniti bližnje. Vsako težavo spreminja v radostno obdarovanje, usposablja nas za skupnost. Ljubezen nas dela svobodne. To so moči Svobode in Ljubezni, ki jih sprejemamo od našega Odrešenika, s katerimi bomo nekoč zmogli preseči suženjstvo in omreženost srca. Postavimo trditev: »Prava resnična ljubezen je svoboda srca in duha.« Sedaj lahko pritrdimo prej navedeni domnevi; trpljenje (razumno trajajoče in brez patoloških oblik) je nujen in potreben pogoj za spoznanje in doživetje prave, resnične ljubezni, kajti le skozi trpljenje, ki ga ozavestimo, sprejmemo ter premostimo z močmi duha, bomo sposobni izničiti in prevzgojiti bolečinsko jedro ter osvoboditi srce zapora, v katerega nas je vklenil naš ego. Trpljenje gre razumeti kot katarzo, ki jo moramo doživeti, da bi zmogli zaživeti resnično svobodno. S svobodo odpiramo pot doživetju in izpolnitvi prave ter resnične ljubezni. Sedaj si še enkrat preberimo v uvodu naveden prvi primer o starejšem zakonskem paru. Onadva sta dovolila svojemu srcu, da čuti, zaživi in dozoreva v ljubezni drug do drugega, do našega Stvarnika in Njegovega Sina. Osvobodila sta se vajeti lastnega ega. Živita svobodno v ljubečem in spoštljivem razumevajočem odnosu. Kaj pa par, družina v drugem primeru? Ne posnemajmo jih; ne v mislih ne v dejanjih, kajti takšen odnos je poguba za človeštvo. Smer in vsebina iskanja sta podani; sledi potrpežljivo in trajno delo na sebi, kar vam bo z antropozofskega vidika v osnovnih obrisih razloženo v drugem delu.

Edi Draščič

Opomba: Spoštovani bralci, če se nam je morda kje v besedilo prikradel tiskarski škrat, se vam vljudno opravičujemo!

 Bookmark and Share

Comments are closed.