Novice

GDPR

Strinjam se s pravili strani.

Šest kreposti srca

Poglejmo si kreposti ali vrline srca, ki jih bo z nekaj truda in s pomočjo trenutnih, že kar svetovnih razmer potrebno pridobiti, razviti. Nič se ne dogaja po naključju, saj Oče ve, kaj potrebujemo, da še bolj razpremo kolektivno zavest. Ne pozabimo, preizkušnje so v samem začetku za našo dušo izredno težke, pozneje pa spoznamo, da so bile ravno pravšnje in v danem trenutku, obdobju najprimernejše, glede na to, da nam Oče nikoli ne postreže z bolj zahtevnimi, kot bi jih bili sposobni sprejeti in premostiti. Enako tudi silam oviranja osebnega in duhovnega razvoja ne dovoljuje večjih odmikov poseganja v našo svobodo razmišljanja, čutenja in udejanjanja, kot bi bilo za trenutne procese razvoja primerno in potrebno. Zatorej, zaupajmo, sledimo toku Njegove Ljubezni in ne dovolimo, da bi karkoli vznemirjalo naše srce, še posebno v procesih največje priložnosti Velikonočnega Posvečenstva. Prisluhnimo in pričnimo udejanjati notranje uredbe ali zakonitosti Duha. Da bomo v sebi zmogli vzgojiti dovolj moči Ljubezni, je potrebno razviti šest kreposti srca, ki se imenujejo: sprejemanje kot spoštovanje, sočutje, odpuščanje, ponižnost, razumnost, pogum in ljubezen. Iz vsake izmed šestih čednosti ali kreposti srca se rodi naslednja. Zadnji preskok pa pomeni doseganje in spajanje z Ljubeznijo. Vzgajati se k Ljubezni ali do Ljubezni nas bo popeljalo vse do Kraljestva (ozvezdja Kerubov), naslednji korak pa bo vstop v Božjo Voljo ali kot temu pravimo, udejanjati Očetovo Voljo, ki je pravzaprav Božja Ljubezen. Izvajanje Božje Volje zahteva našo svobodno odločitev in notranjo pobudo. Do nje pa bomo prispeli le, če v sebi gojimo dovolj Ljubezni do Boga. To lahko razvijamo šele v obdobju, ko resnično verujemo v Boga. Vera kot zvestoba je usmerjena v nekaj, kar živi še vedno izven nas. Ko pa verujemo in povsem zaupamo, smo že v stvari sami ali v srcu stvari. Zato, da bomo Bogu povsem zaupali, je potrebno biti v Bogu in ga tudi ljubiti. Ponavadi najprej ljubimo sebe, če pa postanemo z Bogom Eno, Ljubimo Boga in On lahko Ljubi nas. Pred opisanim zedinjenjem nam Bog podeli nekaj Njegovega Usmiljenja, ne sme pa nam podariti Njegove Ljubezni. Priti do tega, da postanemo Eno z Bogom, torej biti, bivati v Njegovi Ljubezni pomeni, da dovolj poznamo, da se zavedamo Božjega in Njegove Volje. Šestim krepostim srca se zoperstavljajo ovire v obliki delovanja Luciferja v našem srcu. Poglejmo si tiste najbolj poznane in dovolj vsakdanje: Sprejemanje kot spoštovanje nas odpira k dejstvu, da je pomembno marsikaj, kar biva izven nas: Narava, Žrtvovanje na Golgoti, Mati so samo nekateri primeri. Razvoju spoštovanja pa nasprotuje brezbrižnost in mlačnost do bližnjega in do vsega, kar nas obkroža. Sočutje pomeni imeti enak pathos, enako duševno stanje. Razvoju sočutja pa se zoperstavlja želja, da bi imel vedno prav naš ego. Odpuščanje ni kretnja ali dejanje čustva, strasti, ljubezni, ki je vezano na duševno sfero simpatije, temveč je lahko avtentično le v primeru, da ga izvajamo z Višjim Jazom na terapevtski način, vse dokler se v bližnjem ne prebudi zavest o storjeni zmoti. Ovira odpuščanju je želja, volja prvačenja, kazati se, ponujati se, vzbujati pozornost. Ponižnost, ki je ne smemo zamenjevati z nezadostnim samospoštovanjem ali nezaupanjem, nesamozavestjo, temveč mora tvoriti "humus" našega ponotranjenega življenja, v našem ponosnem, neugnanem zavedanju, vednosti, da smo ljubljeni od Očeta in da smo bitja Njegove Stvaritve. Oviri ponižnosti sta sebičnost in ponos. Razumnost - iz moči ljubezni, ki je vezana na odpuščanje in vzgiba ponižnosti, ki ju razvijamo s pomočjo Božje Milosti, vznikne nova raven umevanja ali razumevanja. Tovrstno razumevanje je aspekt srčne inteligence, ki prepozna, da je ravno odmik od Vesoljne Ljubezni, s katero se rodimo prepotrebno orodje zato, da nam izkušnje z Nedobrim za časa življenja zmorejo omogočiti, da v sebi razvijemo vedno večje moči Dobrega in Ljubezni. Razumnost bodo ovirali ponos, oholost, bahanje, nekakšen super Jaz, ki postavi in vidi svoj ali naš ego kot višjega, boljšega od sočloveka, čigar ego ni tako močan. Pogumu (toplota entuziazma, ki nas potiska, žene k delovanju, kot volja ali hoteti brez strahu) se upira apatija, brezčutje, otopelost, nezanimanje, brezbrižnost, bolestna odsotnost, ki nas vodi k paralizi, odmikanju, oddaljevanju od Očetovega Delovanja, ki deluje ravno nasprotno v naši zavestni pripravljenosti in budni volji. Bistveno je, da ozavestimo vse, kar se v našem srcu upira razvijanju šestih kvalitet. Že samo poimenovanje šestih kreposti srca v pravem, ravnokar prebranem zaporedju in s polno prisotnostjo duha, prispeva k njihovemu razvoju. Vse omenjeno ponotranjeno delo ustreza poznavanju globoke stvarnosti, resničnosti nas samih ali srečanju z majhnim Čuvarjem Ločnice, z našim Višjim Jazom. Šele potem, ko smo ozavestili vse, kar se v nas upira Ljubezni, vse, kar živi v nas kot svet podzemlja, šele takrat bo Kristus lahko stopil v nas in nam podaril milost delujoče Ljubezni, tiste Ljubezni, ki je bila v Evangelijih izražena z naslednjimi besedami: "Moj mir vam dam, moj mir vam zapuščam." Kot nam je obljubil: "Njegov ali moj jarem je mil in lahek." Šele po teh vrsticah nas bo On lahko popeljal k Očetu, kot je bilo povedano v Janezovem Evangeliju (Jn 6,40): »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Bookmark and Share

Comments are closed.