"Mora nam biti jasno, da duhovne niti, stkane med dušami pokojnikov in nami, smrt ne pretrga, temveč obstajajo še naprej. Po smrti postanejo veliko globlje, kot so bile za časa zemeljskega življenja. To, kar sem povedal, je treba sprejeti kot svečano resnico, velikega pomena." Rudolf Steiner, “Skrivnost dvojnika”, O.O. 178 (zbrano v delu: Opera Omnia 178)
Prvi november je dan Vseh Svetih in zatorej dan poln simbolnih pomenov, ki izvirajo iz antičnih kultur in obredov severne poloble. Po keltski tradiciji je bil to dan, ko se je pričela Temna Sezona, ki je trajala vse do prvega maja, dneva, ko se odpira Svetla Sezona. Delitev leta na dva dela, na sezono Sence in na sezono Svetlobe velja tudi danes. V šestih mesecih teme, ki se pričenja s prvim novembrom, se odpira stik z vsem skrivnim, z nezavednim, s skrivnostmi Narave in skrivnostmi človeške duše. Ta dan je izven časa, zato je v njem meja, ki ločuje svet živih od sveta mrtvih oziroma še širše, svet materije od sveta Duha, še tanjša.
Ta praznik, ki se nahaja v osrčju jeseni, nas spominja, da je v smrti vsebovano tudi življenje. Narava umira, da bi se ponovno rodila spomladi, človek pa umira zase, v samem sebi zato, da bi se ponovno rodil v svoji notranjosti.
Zadnji dnevi oktobra in začetek novembra so polni ravnokar omenjenega vidika smrti-ponovnega rojstva, kot velike notranje preobrazbe, ki nas približa k Svetišču Bitja, Bivanja, preobrazbe, ki bo svoj največji izraz našla za Božič. Ta čas sprejemanja velike smrti Narave vodi k odkrivanju notranjosti duše in topline doma, intimnosti s samim seboj, z lastno Božjo Lučjo. In ravno skozi to Luč se lahko združimo z dušami tistih, ki so nas zapustili.
Meja med svetovi postane tanjša, duše naših najdražjih lahko komunicirajo z našimi dušami in obratno, mi lahko komuniciramo z dušami pokojnih. To je pravi čas, da nanje naslovimo molitve, da premišljujemo o tem, kaj so nam v življenju darovali in da jim beremo. Z branjem pokojnim nas Rudolf Steiner vabi, da pomagamo svojim dragim na njihovem potovanju v onostranstvu.
Pomembno je, da si priskrbimo besedila Duhovne Znanosti-Antropozofije, ki govorijo o življenju po smrti, in da pokojniku, medtem, ko si ga predstavljamo pred seboj, na glas beremo o tem, kaj se dogaja v duhovnih svetovih. Koristni so lahko tudi nekateri odlomki iz Apokalipse ali Razodetja, ki se nanašajo na Nebeški Jeruzalem ali pa Uvod Janezovega Evangelija.
»Ko pokojniku beremo in v primeru, da nas sliši, mu to vsekakor pomaga. Četudi nas ne sliši, mu še naprej berimo v zaupanju, da bo prebranemu nekoč lahko prisluhnil. V vsakem primeru nadaljujmo z branjem, saj se obdajamo in hranimo s poduhovljenimi mislimi in idejami, ki lahko postanejo prava hrana za pokojnika. V nobenem primeru ni nič izgubljenega. Namreč, praksa je pokazala, da lahko pokojnikom skozi branje vsebin duhovnih modrosti, v procesih ozaveščanja veliko pomagamo. (R. Steiner, O.O. 140)
Preprosta meditacija za srečanje s pokojnikom je naslednja:
- Intenzivno razmišljajmo o posebej pomembnem trenutku, ki smo ga doživeli z ljubljeno osebo;
- Ta trenutek si predstavljajmo v vseh njegovih podrobnostih;
- ko ti spomini postanejo popolnoma živi in jasni, poskušajmo umiriti, povsem utišati svoje misli in si dovolimo živeti občutke, ki so se prebudili v naši duši;
- te žive občutke, čutenja ponudimo ljubljeni osebi;
- v tem trenutku lahko postavimo vprašanje in;
- nato v polnem miru počakamo na odgovor.
Na ravnokar opisan način se vzpostavi pogovor, dialog.
Najboljši čas za stik s pokojnikom je trenutek, preden zaspimo in trenutek, ko se prebudimo. Preden zaspimo je dobro, da zastavimo vprašanje in ko se zbudimo, bo verjetno prišel odgovor.
Potrebno je zaupanje, umirjenost, osredotočenje in odmaknjenost od našega vsakdanjika. Skozi prakso postajamo vse bolj čutni in dovzetni za to, kar nam pokojni sporočajo. Pogosto nam čutenja in misli, s katerimi se prebudimo, še preden nas prevzamejo dnevne dejavnosti, prinesejo naši dragi preminuli. Pomembno je verjeti, biti prepričani, da si lahko vzajemno pomagamo.
Ko se pričnemo seznanjati z vsem, kar predstavlja smrt in z vso lepoto, ki jo vsebuje evolucijski proces, ki nas skozi smrt vodi v vedno bolj prenovljene oblike življenja, in v primeru, da s svojimi pokojniki vzdržujemo dialog, kot da bi bili le-ti še živi, saj tudi so, takrat prvi november ne bo več preprost obisk pokopališča, temveč trenutek prepustitve svoji duši in duši sočloveka-pokojnika. Verjamemo, da med Zemljo in Nebom obstaja zelo tanka tančica in da smo vsi del enega, edinstvenega Življenja.
Vir: https://www.lorettamartello.it
Avtorica Loretta Martello ni preverila našega prevoda, zato obstaja možnost razlik. Hvala za razumevanje.
