Elio, voditelj radijske oddaje: »V prvem delu srečanja, pogovora s teboj Loretta, bomo obravnavali temo Srečati sebe zato, da bomo zmogli srečati sočloveka skozi zakone sedmih ogledal.«
Loretta: »Začela bi s stavkom ali mislijo oz. vprašanjem Rudolfa Steinerja, ki je danes še kako aktualno, in sicer na kakšen način naj bi se prebudili in ostali budni, ko se nahajamo pred dušo druge osebe?Kako naj se naravnamo na dušo sočloveka?«
Najprej moramo v svoji duši ostati budni ali/in pridobiti čuječnost, navzočnost sebe kot Duha. V nasprotnem primeru ne bo mogoče, da bi dušo sočloveka resnično razumeli. Verjamem, da obravnavamo temo, ki je ravno v tem času človeške zgodovine še posebej pomembna in da boste temu tudi sami pritrdili. Namreč, kjerkoli se oblikujejo skupine ljudi ali skupnosti, se pričenja marsikaj pojavljati in dogajati.
V mislih imam izbruh Nižjega Jaza ali Ega v obliki ljubosumja, zavisti, rivalstva,…, kar pogosto privede do razbitja skupin, četudi pravih, dobrih in resnično dobronamernih skupnosti.
Res je, kot pravi sovoditelj odaje Corrado: »Dobro je, da meditiramo, molimo, se pogovarjamo, razmišljamo o tem, kar bi že morali poznati, pa vendar, izzivov ne bomo zmogli preseči, ne da bi dovolj ali zelo poglobljeno delali na sebi.«
Vsekakor, še vse preveč in nikakor ne po naključju projiciramo oziroma zrcalimo nekaj, kar je našega na nekoga drugega. To je zrcaljenje ali ogledalo nečesa, kar v sebi nismo zmogli prepoznati.
To je problem, ki nam ne omogoča pravega zedinjenja kot zveze, sloge, sožitja in kar bi danes vsekakor potrebovali.
Poglejmo si pravljico o Sneguljčici, ki predstavlja človeško dušo, ki se na koncu svoje poti mnogoterih preizkušenj znajde v kristalni krsti. Kaj naj bi pomenilo bivanje v kristalni krsti, preden jo obišče Princ, ki jo bo prebudil? Kristalna krsta pomeni vizijo ali videnje vseh ogledal ali zrcaljenj, ki sem jih, ki smo jih prepoznali. Vsa zunanja realnost nam pripada, zato smo preobrat ali zasuk zunanje resničnosti, ki živi v nas.
Moje Posvečenstvo se je dovršilo in Duša-Nevesta je pripravljena na srečanje z Ženinom ali Duhom. Govorimo o dolgotrajnem in pomembnem delu, s katerim moramo pričeti, saj se bodo v nasprotnem primeru oblikovale skupnosti, ki se bodo slej kot prej na neharmoničen način razdrle. Saj poznate svoja vsakodnevna partnerska soočanja: “Si napravil na ta način, si se res potrudil, jaz ne mislim tako, s tem se ne strinjam,....”
Resnično, potrebno bo spoznati, kdo je oseba-Duša ali maska, s katero imamo opraviti oz. kdo smo mi kot osebnost-Duša in mi kot individualnost-Duh. Zato, da se lahko dokaj dovršeno soočimo z dušo sočloveka, je prav, da se zavedamo pomena, že kar antičnega pravila, in sicer: »Človek, spoznaj se!«
Da bi se spoznali, obstaja veliko načinov ali prijemov. Starodavni Esenski način spoznavanja sebe je zakon sedmih zrcal, kot sedmih zrcaljenj, sedmih skrivnosti duše. Govorimo o sedmih ravneh poznavanja sebe, skozi katere lahko v sočloveku vidimo in obenem tudi spoznavamo, kdo smo, kdo v resnici sem.
PRVO OGLEDALO
Pričnimo s prvim zrcalom, ki je najlažje razumljivo, še najbolj enostavno, in sicer s tem, ali s tistim, kar je prisotno Tukaj in Zdaj. Kaj se dogaja s tem, kar je ta trenutek prisotno?
V primeru, da mi Elio reče: “Dober večer Loretta,” mu odgovorim: “Dober večer Elio.”
Če se mu nasmehnem, se tudi on nasmehne meni. To je aspekt, v katerem se v istem trenutku prepoznamo v nekom drugem. Lahko pa se zgodi, da ni vedno tako.
Na primer, četudi je neka oseba vedno vljudna, goji ljubeč odnos do drugih in je obenem še dobrohotna, velikodušna, je mnogi ne tretirajo na enak način. Ravno nasprotno, lahko jo celo maltretirajo.
To sem pogosto opazila na osebah z vsestransko dobro, čisto dušo, s katero so sodelavci grdo ravnali. Kaj bi to lahko pomenilo? Vsekakor imam v mislih bolj subtilen aspekt ogledala oziroma dejstvo, ki nam v tem primeru pogosto govori:
“Četudi ne ravnam grdo s sodelavci, me oni maltretirajo na podoben način, kot maltretiram samega sebe.”
V primeru, da prepoznam proces, ki se mi je že nekajkrat ponovil (kolegi v službi me kritizirajo, se nespoštljivo obnašajo), lahko vseeno razmišljam, da bo potrebno zamenjati službo. Pa vendar, čeprav sem spremenil delovni ambient, se mi pojavljajo enako neprijetni, morebiti še težji izzivi. Kaj se zatorej dogaja?
Življenje mi v svoji dobrohotnosti, naklonjenosti kaže ravno tisto, kar v sebi nočem ali ne zmorem videti, in sicer način, kako maltretiram sebe. V trenutku, ko to prepoznam, bodo tudi soljudje prenehali grdo ravnati z menoj.
DRUGO OGLEDALO
Drugo ogledalo se delno veže s prvim zrcaljenjem, nanaša pa se na naše sodbe oziroma na način, s katerim sodimo. Na primer, sem oseba, ki ljubi red in tudi živi v močeh reda, dogovorjenega urnika, srečujem pa osebe, ki živijo in ustvarjajo nered, ki venomer, dan za dnem zamujajo. Enako je s poštenostjo, ki je moja vrlina, srečujem pa večinoma nepoštene osebnosti.
Kaj naj bi to pomenilo?
Po vsej verjetnosti je v mojih globinah ali celo v nezavednem prisotna drža obsojanja kot moči, ki zlahka in neupravičeno sodijo osebe, ki niso takšne, kot sem jaz. To je nekakšen mehanizem kontrole, perfekcionizma, ki si na določen način prizadeva dominirati stvarem in trem sposobnostim duše (misliti, čutiti, delovati). Življenje mi zatorej prinaša naproti temu podobne osebe zato, da bom lahko raztopil ali obrusil moje moči strogosti, ki živijo v moji duši in mi ne dovoljujejo, da bi našel mir.
Ponavljajo se lahko tudi zato, da bi vedno materializiral situacije remija, neodločnosti, nemoči preseganja situacije, ki je nočem srečati. To je vsekakor del mene, tudi kot potreba po prevzgoji, spreobrnjenju omenjenih skritih moči oviranja razpiranja Zavesti.
To drugo ogledalo je podobno prvemu na način, da je bolj specifično ali natančno glede tega, kaj in kako sodimo, presežemo pa ga s posebnim ali dovršenim razvojem tolerance, s potrpežljivostjo, nevtralizacijo bodeče sodbe, saj moramo imeti vedno v uvidu, da duša bere dušo, podobno kot če bi v prsnem košu nosili zapis.
V primeru, da rečem: “Jaz sem perfekcionist,” bo druga oseba prebrala: “Jaz sem perfekcionist.”
Ko pa vidim zapisano: “Jaz s seboj slabo ravnam,” bom razumel, da se ta oseba maltretira in predvidel, da bi se kaj lahko zgodilo, da bo slabo ravnala tudi z menoj.
Pomembno je vedeti, da se vse, vse, kar sem, kar smo, zliva, preliva kot ozka struga reke v smer k drugim. Druge osebe mi ta tok vode vračajo, kar je vsekakor potrebno vedeti v primeru, da si želim ali bolje, prizadevam razpirati Zavest. To vsekakor ni lahko, saj obstaja mnogo ravni ali plasti duše, tudi tistih nezavednih. Ko presežemo eno, se pokaže ali vznikne druga plast, čemur sledi tretja plast kot moč ali sila itd. Pa vendar je to pot pridobivanja moči samospoznavanja, globokega poznavanja sebe, dokler se kot duša skozi plast za plastjo ne dokopljemo do srečanja s sinjemodrim Princem oziroma z našim Duhom, s seboj kot Duhom. Poti duše so poti, ki vodijo k srečanju z Duhom, k poroki Duše z Duhom.
TRETJE OGLEDALO
Oglejmo si tretje ogledalo, ki po mojem mnenju še najbolj pritiska, dreza ali zbada v tisto, kar se nas najbolj dotakne, saj je vezano na partnerske odnose. Imenuje se »nekaj« oz. tisto, kar mi je bilo odvzeto v smislu človeških odnosov.
Kaj mi je bilo torej odvzeto? Velikokrat se zgodi, da bi v mladosti želeli biti nekaj, kar pa nismo, namreč, niso nam bili dani pogoji, da bi razvili svoje pravo Bitje z vsemi talenti, sposobnostmi. To se v zglednih družinah, čeprav v dobrem upanju ali namenu velikokrat dogaja.
Kljub dobrim nameram smo na individualne sposobnosti, značilnosti in talente kot izražanja moči duše in Duha otroka nezadostno pozorni. Mnogokrat obstaja pomanjkanje ljubezni, nežnosti, pozornosti, razumevanja.
Dogaja se, da med srečanjem odrasle osebe ali bodočega partnerja občutimo veliko privlačnost, skorajda v kompulzivni obliki, kot da nas nekaj v medosebni odnos prisiljuje, kar velika večina Zemljanov pripisuje zaljubljenosti in privlačnosti. Ravnokar omenjene moči pa nam kažejo predvsem našo notranjo praznino.
Na primer, če sem hotela biti družabna, ekstrovertirana ali navzven usmerjena osebnost, polna vitalnosti kot eterskih sil in je bilo to v meni zadušeno, bom zlahka postala plen nekoga, ki ga moje značilnosti, ki so mi bile nekoč odvzete, privlačijo. Oseba ali ta nekdo predstavlja ravno te značilnosti, ki so mi bile nekoč odtujene. Videli smo nenadno spontano, a impulzivno, skorajda nevzdržno privlačnost do nekoga, privlačnost, ki je premnogokrat napačno razumljena, enačena s strelo z jasnega, rekoč: “Kar samo, iz ljubega miru se je pojavilo.”
Tudi to se zgodi, saj se lahko določene karmične vezi ob srečanju manifestirajo na tak način. Še posebno, ko se soočamo z nemočjo, da bi se pred tem impulzom kot potisku ubranili. Potisku, ki je potreba po zapolnitvi pomanjkanja ali praznine oziroma tega, kar nimam več. Pozneje pa se v trenutku, ko to osebo izgubimo, porodi celo občutek, kot da smo izgubili samega sebe.
“Ali boš zmogel integrirati ali vstaviti vase kot celoto del, ki ti je manjkal le skozi drugo osebo zato, da ne boš več iskal zunaj sebe? Ali verjameš, da v nasprotnem primeru partnerski odnos ne more več funkcionirati?”
Ko govorim o tem in vprašam, se moški svet pogosto huduje, saj težko prepozna, da se to v primeru, ko se zaljublja, ko ga neko dekle privlači, zgodi le zato, ker mu je to dekle ali ženska všeč.
Kar sem pogosto zaznala pri mojem delu in verjamem, da ste to opazili tudi vi je, da v primeru, ko se mladi, komajda polnoletni fantje in dekleta družijo, nekoga svojih let le bežno spoznajo. Pogosto jih močno privlači, nakar se zaljubijo, obiskujejo in odločijo, da bodo skupaj tudi živeli. Rezultat tega pa je, da se kmalu, večinoma že v prvem letu razvežejo.
Fizično-snovna ter duševna figura, ki so jo srečali in le bežno spoznali, jim ni nudila drugega kot iluzijo, da jim bo zagotovila dovolj nežnosti, ljubezni, ravno tiste simpatije, ki jim je manjkala, ko so bili majhni. Tak odnos seveda ne more vzdržati več kot kratko obdobje in mnogo jih kmalu prične razmišljati: “Ne, to ni tisto, kar sem si želel/a, temveč nekaj povsem drugega.”
Nekdo se lahko zaljubi v svojega partnerja, saj mu je le-ta s svojimi močmi simpatičnosti omogočil, da se je veliko smejal. Kmalu po poroki pa spozna, da mu ravno tisto, kar mu je nekoč vzbujalo smeh, zdaj povzroča žalost in jok.
Nekdo, ki izraža moči simpatičnosti, igrivosti in zabavnosti zmore v bolj plahih in introvertiranih osebnostih z lahkoto porajati občutek varnosti, popolnosti, sigurnosti, kar slednjim na samem začetku daje občutek simpatičnosti, zabavnosti, celovitosti.
Kaj kmalu pa se ti občutki zlahka poveznejo v občutke površinskosti, saj se v pogovorih, čutenjih in dejanjih nikoli v nič ne poglobijo, nakar mnogi ugotavljajo, da takega partnerja nočejo. Tudi to je lahko motiv, zakaj se odnosi kmalu zaključijo. Enako velja za prijateljstva, delovne ali študijske skupine.
Nemalokrat sem se pri svojem delu soočala s pogostim, čeprav malokomu poznanem fenomenu, in sicer pogovor z zakoncema ali partnerjema se je pričel na miren, spoštljiv in veder način. V mislih imam dialog dveh Jazov, ki sta se pogovarjala z menoj kot tretjim Jazom. V nekem trenutku pa je nenadoma prišlo do velike spremembe, in sicer, ko je eden izmed njunih Jazov ali Duhov prenehal govoriti, se je v naš dialog vklopilo nekaj povsem drugega, nekdo drug. Preveval me je občutek, da komuniciram s prikaznijo ali s prividom, z nekim ne dobronamernim Duhom.
V primeru, da to prevedem, bi lahko rekli, da je ena oseba govorila s prikaznijo druge osebe in obratno. Vsak je govoril z dvojnikom ali vzorcem drugega ali nepoznanimi močmi nezavednega, ki živijo v našem nezavednem v trebušni votlini ali v podzavednem v prsni votlini. Videla ali zaznala sem razgovor, diskusijo med dvema dvojnikoma ali prikaznima, ne pa pogovor oz. dialog dveh Jazov, Duhov kot Božanstev, ki sta del Božjega, niti dveh duš, ki se soočata in učita življenja.
V trenutku, ko vstopi v igro nerazrešena ali neprevzgojena dinamika enega izmed sogovornikov, se le-ta projicira na drugega. To je zelo težko prepoznati v primeru, da nam tega omenjene sile dvojnikov ne dovolijo prepoznati ali da tega nismo pripravljeni videti oziroma v primeru, da ne posedujemo temu primernih poznavanj ali vèdenj in obenem moči Duha, ki naj bi omenjene moči dvojnikov, vzorcev ali bitij oviranja razpiranja Zavesti zmogle prevzgojiti. Te dinamike niso prisotne le v komunikacijah parov kot partnerjev, ki jim nemalokrat vladajo moči sentimentalnosti ali čustev, ne pa pravih moči Duha.
Opisala sem pogost primer, ko nimamo odnosa ali komunikacije s pravo ali resnično osebnostjo kot dušo ali Duhom kot vodnikom le-te, temveč le z nekakšno prikaznijo ali njenim dvojnikom. Veliko je še tega, podobnih iluzij, ki jih nisem omenila, saj v primeru, da le-te ne bi obstajale, ne bi bile prisotne, se nekaj podobnega še posebno danes in tako pogosto ne bi dogajalo.
Zakaj so se v prijateljstvih razrahljale mnogotere vezi, ki so jih mnoga leta čvrsto povezovale, zakaj se toliko parov in skupin razide, čeprav so imele, gojile skupne interese, plemenite cilje? To se sprašujem in govorim z obilico žalosti, saj sem nekaj podobnega pogosto doživljala tudi skozi svojo dušo.
Ko igra projekcija nekoga skozi mene ali skozi nekoga drugega pomembno vlogo, je izredno težko, saj skorajda ni načina, motivacije, ki bi tej osebi samodejno ali na notranjo pobudo omogočil razumevanje, prepoznavanje delovanja dvojnikov ali vsiljivcev, razen v primeru, ko te oseba prosi, da ji pomagaš to razumeti, ko se pričenja spraševati: “Zakaj se mi to ali ono dogaja, zakaj me določene ali skorajda vse stvari toliko motijo, morda je problem le ali predvsem v meni?” Ko pa oseba izjavi ali le razmišlja: “Morebiti, ali verjamem, da je to moj problem,” smo se že krepko premaknili naprej in polovica dela je že opravljenega.
Glede na to, da se nahajamo v zgodovinskem obdobju razvoja Ozaveščene Duše, se lahko vprašamo: “Kako ne razumemo, da ne vidimo, kdo je druga oseba, in ali se resnično nahajamo na tako površni stopnji medosebnih odnosov?”
Čeprav se tolažimo, da smo pošteni, pridni, delavni, saj nikoli nismo kradli, nikogar ubili,... se vprašajmo: “Ali se res dobro poznamo? Smo že povsem ozavestili svojo jezo, sovraštvo, strahove, občutek krivde,…?”
Vsekakor je pri ogledalih pomembno vedeti, da je ravno nadloga ali nebodiga treba tisto, tista sila, ki pri medosebnih odnosih največ šteje, še posebno, ko me določena značilnost pri neki osebi zelo moti, ko me vrta ali mi gre na živce. V tem odnosu je kot pri matematiki vedno nekaj mojega. Namreč, če ne bi bilo tako, bi zlahka zaznali dobre in nedobre značilnosti druge osebe, a ne v obliki nečesa, kar bi me na njej toliko motilo.
V primeru, da me pri nekom nekaj zmoti, bode ali jezi, imam kot ravnokar omenjeno, opraviti z nečim, kar ni njegovo, temveč nekaj mojega, kar moram videti, prepoznati, sprejeti in končno tudi prevzgojiti, premostiti.
V nasprotnem primeru bi z lahkoto sprejel, da nekdo vedno zamuja in lahko bi mu to tudi povedal, ne da bi me jezilo in potiskalo iz ravnovesja ali iz notranjega miru.
Naučili naj bi se razumeti, kdaj je nekaj moj problem, kdaj iluzija, kdaj ogledalo ali morebiti le dvojnik, tudi kot skušnjavec na delu.
Še vedno govorimo o elementu, ki me pri nekomu moti. Nekdo me na primer skozi zamujanje ne spoštuje, zato ga ne mislim ščititi, saj to ni in ne more biti vedno moj problem.
Imela sem prijateljico, ki je vedno srečevala partnerje, ki so se zapijali, čeprav ni izhajala iz družine alkoholikov. V takem elementu kot izkušnji lahko izkušam nekaj, kar me bo krepko motilo, kar pa je lahko tudi nekaj, kar se tiče tudi mene. Zato začnem delati na sebi ali pa se dovolj jasno vprašam: “Bog vedi, kaj se je meni ali mojim prednikom, gledano iz genealoškega ali karmičnega vidika, dogajalo v preteklosti?”
V tem primeru imam do tega lahko jasen in umirjen, že kar uravnovešen odnos. In prav je, da o tem razmišljam, se na tak način sprašujem. Razumeti in razločevati moram, kaj je okarakterizirano kot značilnost, fotografija, nesvoboda druge osebe in kaj je v tem primeru le zaznava sebe kot moje projekcije oz. preslikave mojih nesvobod na drugi osebi.
V primeru, da sem dovolj navzoč ali osredotočen nase kot Duha, bom tudi objektivno prepoznal, da je nekdo v procesu pomanjkanja določenih moči in se zato tudi ne bom vznemirjal, saj me nič ne bo tako zelo motilo. Rekel si bom: “To je tvoj problem, ki se izraža v obliki objektivnega ali subjektivnega dogodka, zato tudi ni potrebe, da se pogosto srečujeva.”
Pridobiti moramo sposobnost razločevanja objektivnega od subjektivnega. Za tisto, kar je objektivno, ne bo težko najti skupnega jezika.
Poglejmo si primer partnerskega odnosa, v katerem je eden izmed njiju redoljuben, drugi pa reda ne more vzpostaviti, kaj šele vzdrževati. Namesto, da bi se kregala: “Ti si povsem neredoljuben, ti pa pretiran perfekcionist,” raje stopimo skupaj v smislu, da bo eden popustil v svojem redoljubju, drugi pa se bo potrudil izboljšati pri vzpostavljanju in vzdrževanju reda. Stopimo raje skupaj in se pogovorimo, čeprav je lažje govoriti, kot pa nekaj tudi uresničiti. Poiščimo skupen cilj in se ga potrudimo doseči.
Odkrili smo pravi »virus«, saj je ravno ta primer zelo pogost. Vsekakor ne smemo uničiti medosebnega odnosa zato, ker je eden izmed partnerjev redoljuben, drugi pa ne. Seveda bo potrebna volja obeh, saj ogledalo ali zrcaljenje deluje v obeh smereh. V primeru, da sem ogledalo za druge, bodo lahko tudi drugi moje ogledalo. Odsev kot zrcaljenje je zatorej dvojno in zato bo potrebno delati skupaj v paru.
Svojo percepcijo drugega ne morem izboljšati v primeru, da se druga oseba ne spremeni. Pogosto lahko zaznamo, da se razvija le ena izmed dveh osebnosti.
V zadnjih nekaj letih smo lahko bili priča velikemu številu razdrtih prijateljskih vezi. Eden izmed dveh ali večih osebnosti kot duš ali individualnosti kot Duhov, se lahko dovolj navzoče premika ali razpira Zavest, drugi ali ostali pa tega ne zmorejo.
Potrebno je povedati, da tisti, ki zmore ljubiti je ali bo lahko postal nosilec večjih moči potrpežljivosti, zato zmore bolj zaspanemu tudi pomagati, ga počakati, ne da bi se nanj hudoval. Ni potrebno, da je to prava, brezpogojna Božanska Ljubezen-Agape, zadostuje že Bratska ali Družinska Ljubezen, ki jo imenujemo Fileo. V primeru, da je prisotno čutenje Ljubezni in spoštovanja, lahko počakam, da partner ali prijatelj, otrok, ki nam je bil naposled tudi zaupan, zakoraka v pravo smer. V tem trenutku moram omeniti Steinerjevo sporočilo: “Ko se neka oseba prežame z Znanostjo o Duhu, pomeni, da se Antropozofija ne bo zaustavila le v glavi, temveč se bo zmogla spustiti vse do srca (pol čutenja) in okončin (pol volje kot uresničenja), nakar se bodo tudi ostale osebe okrog nje pričele spreminjati na bolje oziroma vsestransko napredovati.”
To vsekakor ni proces, ki se bo izpeljal v enem dnevu, mesecu ali letu, temveč potrebuje svoj čas. Vedno iz razloga, ki smo ga omenili pred nekaj minutami, in sicer, da duša bere dušo sočloveka, da duša plava ali se pretaka v duši sočloveka, da nezavedno bere nezavedno sočloveka. Bolj kot se nekdo razvija, bolj pomaga, ne le razvoju bližnjega, temveč tudi celotnemu človeštvu.
Zanimivo je, da se nekdo spusti na Zemljo povsem nepripravljen, brez poznavanja sebe kot celote in reče: “Zakaj se mi toliko vsega dogaja?” Lahko bi bile to le njegove navade, izkušnje, pa vendar lahko vidimo ali prepoznamo, da je nekdo vse to, o čemer se pritožuje, pravzaprav on sam.
V zadnjih nekaj mesecih prihajajo na posvet ženske, ki mi zaupajo, da neprestano srečujejo moške narcisiste/samovšečneže. Na primer, srečala sem narcisista, s katerim sem živela pet let, in v tem času se je njegovo stanje le poslabševalo, nakar sem ga zapustila. Srečala sem drugega moškega, bila je ljubezen na prvi pogled in glej, tudi on je bil narcisist. Podobno se je dogajalo tudi s tretjim partnerjem.
Ko poslušam podobne zgodbe, sem prepričana, da se jim to dogaja zato, ker problematika narcisizma živi tudi v njih samih, a ne zato, ker bi bile one narcisistke, temveč zato, ker nimajo tiste oblike ljubezni, ki bi bila verodostojna ali pristna do same sebe, kar pa jim narcisist omogoča videti.
Narcisist je nekdo, ki ne ljubi samega sebe, temveč ljubi le sliko ali podobo sebe.
Ženske, ki se zaljubijo v podobo sebe, potem tudi one ljubijo podobo sebe, kar še ne pomeni, da so prave narcisistke.
V primeru, da bi zmogli napraviti tovrstno delo na sebi, namesto da bi se hudovali: “To in to me jezi, saj vedno srečujem narcisiste”, bi se morali vprašati, zakaj vedno srečujemo nekaj podobnega. Ni mi bilo težko opaziti, da jim primanjkuje tiste prave ljubezni do sebe, dostojanstva kot vrednosti sebe.
Po vzroke za omenjena stanja se moramo vrniti v njihovo otroštvo, mladost, kjer bomo lahko ugotavljali, da niso bili ljubljeni, ali so jih pogosto obsojali, krivili, jih usmerjali in prepričevali, da ne smejo biti taki, kot bi hoteli biti. Morebiti so jih tudi povsem zanemarjali, saj je narcisizem zelo globoka motnja ali odmik od duševne harmonije.
Hvala!
