Novice

GDPR

Strinjam se s pravili strani.

Tumor, rak, skrivnost minulega stoletja

Kako in zakaj nastane tumor, rak
Beseda rak označuje tudi vodno žival, ki je težko opazna in nepredvidljiva, saj se z lahkoto premika in gleda v vse smeri, celo v smeri svojega hrbta. V elementu vode, kamor uvrščamo ozvezdje Rak, živijo procesi ustvarjanja površin, težnosti, bujnosti, množenja celic, rasti, obnavljanja, vitalnosti ali eterske ravni bivanja, gibanja in prelivanja tekočin v sebi, kot samostojnemu življenju znotraj drugega, še večjega, pomembnejšega življenja. Ozvezdje Rak je del celotnega pravzorca človeka (dvanajst ozvezdij), čigar moči delujejo na izgradnjo, obnovo, funkcijo, oblikovanje prsnega koša, tudi prsi in pljuč ter organov zgornjega dela trebušne votline (želodec, jetra in žolčni mehur). Moči procesov ozvezdja Raka bodo na Zemlji v rastlini omogočale prehod iz listnato–vegetativnega življenja skozi dvigajočo se limfo v cvet, torej v višjo kakovost življenja, pri človeku pa v duševno raven bivanja. Tumor, še posebno pa maligna tvorba, bi lahko pomenila proces izolacije, ki si ne želi razvijati, temveč upreti se prehodu ali preoblikovanju v višje ravni bivanja (iz bujnosti ali nekontrolirane eterske rasti v moči duševne organizacije nastajanja pravih oblik). Ostati list, bujnost, neobvladljivost, ne služiti blagostanju celote je resnično pravi pravcati egoizem. V primeru, da se naš duševni svet življenja (moči uma in intelekta) ne zmore več zadovoljivo in dolgoročno umiriti, imunski sistem kot organizacija duha in duše, ki skrbi tudi za prave oblike telesnih tkiv in organov, pa sestaviti, spustiti iz glave navzdol, kjer domuje in zagospodariti v vseh telesnih delih, se lahko pojavi tudi eden izmed dveh dokaj zahtevnih zdravstvenih izzivov, rak ali sladkorna bolezen. Besedi tumor ali rak označujeta neoplazijo ali novo rast. Zaradi lažjega razumevanja je skozi celotno vsebino beseda rak uporabljena za označevanje malignih novotvorb. Ne pozabimo, da bi rak lahko poimenovali tudi katastrofa oblike, diabetes pa odmik organizacije duha kot imunskega sistema iz najbolj duhovnega organa trebušne votline, trebušne slinavke. Malce čudna razmišljanja, mar ne? Da bo ravnokar povedano bolj razumljivo, si poizkusimo odgovoriti na nekaj vprašanj.
  • Kdo ali katera sila omogoča, da telesni organi, tkiva in celice rastejo?
  • Od kod izvirajo moči, ki zagotavljajo pravo obliko vsem telesnim delom, organom, in sile, ki preprečujejo, da bi le-ti zrasli čez mero, ki je zapisana v DNK vijačnici, v nekakšnem zemljevidu človeškega pravzorca?
  • Zakaj lahko v določenem obdobju življenja sile rasti presežejo meje pravih oblik vse do pojava tumorja kot otekline ali celo raka?
Na prvo vprašanje si lahko odgovorimo tako: »Rast je fiziološki proces, ki je še najbolj dejaven v prvih dveh, treh sedemletkah življenja, je proces centrifugalnih sil rasti, reprodukcije, ki ga vodi organizacija vitalnosti ali naša eterska dimenzija bivanja. Vezan je na moči planeta Lune. Marsikdo, ki se ukvarja z astrologijo, duhovno astronomijo in ostalimi vedami ezoterike, bo že vedel, zakaj in na kakšen način delujejo Lunine moči na vse zemeljske svetove, na celično rast in množitev celic. Pri odgovoru na drugo vprašanje ne smemo pozabiti omeniti centripetalnih sil omejevanja rasti, ki ponoči in podnevi skrbijo, da se celice ne bi razbohotile čez določeno mero. Moči, ki jih ravnokar opisujem, uvrščamo v notranjo modrost in njen imunski sistem, omenjenim procesom pa služijo tudi oblikotvorne sile organizacije duše. Le-te omogočajo predvsem ritem in moči dihanja (vdih-izdih), kroženje krvi po telesu in bitje srca (sistola-diastola), geste peristaltike (stisk-popust) in še mnogo drugih vzgibov, predvsem gladkega mišičja. Tretje vprašanje bi zahtevalo že bolj popoln in daljši, obširnejši odgovor, ki ga boste dobili v predzadnjem poglavju naše knjige z naslovom Klic k spremembi, bolezen ni poraz, in v skriptah Rak – tumor, skrivnost stoletja. Pa vendar, nekaj bo potrebno doreči tudi tukaj in zdaj. V nas se je moralo nekaj zgoditi, da so se v določeni coni telesa odmaknile ali oslabile nekatere iz glave navzdol in iz periferije telesa navznoter usmerjene centripetalne in imunske sile omejevanja nekontrolirane rasti celic. Vzrokov za omenjeno stanje je vsekakor več, simptomov in posledic pa tudi, kajti nikoli ni oslabljeno, prizadeto le eno telesno področje ali ena raven življenja in nikoli naj se ne bi popolnoma zanesli zgolj na eno diagnozo ali verjeli, zaupali le v en prijem doseganja, pridobivanja zdravja. Poleg ostalih sekundarnih vzrokov bodo, vsaj po mojem mnenju, pri nastajanju raka odigrali najpomembnejšo vlogo že omenjeno intenzivno dolgotrajno umsko naprezanje, tudi pregorevanje, hude čustvene obremenitve ali konflikti in nekajmesečni, nekajletni nočni počitek ali spanje na geopatogenih conah. V mislih imam Hartmanove, Cürryjeve vozle ter moči tektonskih premikov. O njihovih škodljivih učinkih in odpravi le-teh, o zaščiti, bi vam znali veliko povedati bioenergetiki in radiestezisti. Le zakaj smo omenili sindrom pregorevanja? Se vam ne zdi, da se je nekaj podobnega vsaj enkrat v življenju dogajalo tudi vam? Pa ste, upam, skušnjavo tudi zmogli prepoznati, kmalu izpreči in se sestaviti. Naj vas obenem še spomnim na študijsko zagrete, zagrizene študente, predavatelje, učitelje, menedžerje, tudi nekatere politike in uslužbence vse močnejših moči informatike. Se tudi vam dozdeva, da kljub nenehnemu prizadevanju ne zmorete dohitevati vsesplošnega hitrega razvoja vaše stroke, da si nalagate mnogo več opravkov, kot jih trenutno zmorete nesti? Vas vse našteto že krepko muči in skrbi? Potem je čas, da se odločite in mnoge opravke dovolj korenito oklestite, prav tako nekatere cilje v obliki vaših duševnih želja in hotenj. Če vas ravnokar opisano ni prepričalo, potem se vsaj malce zaščitite. Zaenkrat, ali vsaj začasno bo morda dovolj le sprememba v načinu razmišljanja in sprotno vsakodnevno določanje prioritet v smislu izpeljave le tistih predvsem umskih opravkov in projektov, ki so trenutno najpomembnejši. O odpravi vzrokov in dovolj učinkoviti zaščiti tudi skozi moči dela na sebi, tehnik dela na fizično-eterski ravni, fitoaroma in homeopatskih pripravkov-zdravil, ki zaenkrat ne spadajo v področje zdravilca, bo govora ob drugi priložnosti. In nikar predolgo ne odlašajmo, kajti težko je prepoznati, kje je ločnica še dopustnega naprezanja, emotivnega ožemanja, in kdaj jo bomo presegli. Ponavadi se tolažimo z veliko željo, že kar potrebo po doseganju zastavljenih ciljev. Že res, da se v času bolezni učimo življenja in spreminjamo na bolje, toda za nebogljenost, brezdelje in odvisnost (pomoči potrebni) smo še kako odgovorni sebi, družinskim članom, širši skupnosti in delno tudi duhovnemu svetu, torej Stvarniku, ki nam pomaga postajati bitje, prinašalec ljubezni in svobode. Ali bomo zaskrbljeni, morda celo nemočni zmogli biti dovolj učinkoviti v procesih služenja Njegovi Volji? Ne pozabimo, da so skušnjave na začetku še zelo sladke in mikavne, v večini primerov pa kaj kmalu spoznamo, da so postale grenke in skrbi vzbujajoče. Kako bomo jezni sami nase, ko bomo ugotovili, da smo se pustili zapeljati in si krepko zakockali zdravje. Saj se še spomnite teme o bolezni, ki nastaja potihoma in postopoma: od spodaj navzgor, od zunaj navznoter, od začetnih akutnih opozoril proti kroničnim, od duha, duše proti fizisu, od življenjsko manj pomembnih k bolj pomembnim telesnim organom, itd. Verjamem, da veste, da kot duh vseeno lahko postanemo močni, čeprav je telo že dolgo tega postalo slabotno. Le moči volje, discipline in dovolj učinkovitih tehnik nam primanjkuje, da bi se vsaj malce spremenili. »Dovolj bo za danes, poročila so končana, vsaj nekajkrat dnevno bo za uro, največ dve potrebno izpreči, v miru zaužiti zajtrk, kosilo, večerjo, se odpočiti, če je le mogoče se tudi za dvajset minut uleči in sprehoditi,« bi pripomnil naš prijatelj Janko iz Trsta. Ste kdaj pomislili, zakaj se največ tumorjev, v našem primeru malignih, pojavi ravno v trebušni votlini (75 %), trikrat manj v prsnem košu (23 %) in le 2 % v glavi, kjer pa le-ti niso tako nevarni, razen če ne pritiskajo premočno na življenjsko pomemben center. Po mnenju dr. Ryke Geerd Hamerja so slednji večinoma le v obliki oteklin ali edemov. Naj vas spomnim, da beseda tumor pomeni povečano vsebino ali oteklino, označuje pa tudi eno od štirih stopenj vnetja (calor, dolor, tumor, rubor). »Pa saj so v glavi, v možganih vse cone zelo pomembne,« boste morda modrovali. Res je, do malignega tumorja v glavi je kar težko priti in ga varno izrezati, da niti ne omenjamo nesmisla povzročene škode zaradi kirurškega odstranjevanja oteklin. Po izkušnjah poznavalcev Nove germanske medicine in petih bioloških zakonov, tudi dr. Hamerja kot očeta 5 LB (pet bioloških zakonov), naj bi najpozneje po enaindvajsetih dneh trajajočega obdobja razrešitve čustvenega konflikta otekline postopoma samodejno izzvenele, izginile. Hitro pa se v glavi, v centru nas kot duha otekline vendarle ne večajo ali v primeru raka ne rastejo, se ne širijo, kar je tudi zelo pomembno.
Nova germanska medicina
Antropozofija nam omogoča pridobitev mnogoterih moči prepoznavanja in sprejemanja večplastnih vzrokov odmika od harmonije ter uresničitev procesov strategije prenove nas kot celote. Nova germanska medicina petih bioloških zakonov pa je bolj natančna glede tega, na katerih telesnih tkivih in na kakšen način ter v kakšnem časovnem obdobju se bodo zaradi določenega duševnega aktivnega konflikta izražale spremembe tkiv v dveh različnih in razločnih fazah, tako aktivnega konflikta, kot tudi razrešitve le tega. Vse ravnokar omenjeno se odvija, ali bolje, je pod nadzorom različnih možganskih relejev kot stikal, ki omogočajo, da se signal prenese v tkivo, ki ga določen rele nadzoruje. V možganski skorji so releji, ki nadzorujejo ektodermalna tkiva, možganska sredica vsebuje releje, ki nadzorujejo tkiva novega mezoderma, v malih možganih obstajajo releji, ki upravljajo tkiva antičnega mezoderma in v možganskem deblu delujejo releji, ki vodijo endodermalna tkiva. Izza relejev pa deluje naša notranja modrost, notranji zdravnik ali naš duh in njegova organizacija kot imunski sistem. Z namenom in v zaupanju, da bo branje lažje teklo, vas moram skorajda na samem začetku seznaniti še z nekaj pomembnimi dejstvi. V prvi fazi aktivnega soočanja z nekim konfliktom, ko na primer kot duša (svet uma, čustev in dejanj) doživljamo nepričakovan šok, ki je v našem primeru povezan s tkivi antičnega mezoderma (releji malih možgan) in tkivi endoderma, ki so pod nadzorom relejev možganskega debla, se bo v fazi aktivnega konflikta, če bo le ta trajal dlje časa, pojavil proces trenutnega povečanja dejavnosti v obliki funkcije in rasti celic (adenokarcinom). V naslednji fazi razrešitve konflikta z večjimi močmi duha v prevzgoji duše, ki se imenuje konfliktoliza, pa se bodo pojavili procesi zmanjšanja telesnih ali življenjskih funkcij zaradi kazeozne nekroze (bakterije in glivice razgrajujejo tkivo, ki je zraslo v prvi fazi dlje časa trajajočega konflikta ali duševne nesvobode (svet čustev, želja, simpatije, antipatije, poželenj, strasti, jeze, strahov, skrbi). Seznam tkiv, ki spadajo v endoderm in antični mezoderm, ki rastejo le v aktivni fazi konflikta ali v času nemoči nas kot duha v prevzgajanju določene duševne nesvobode ali stiske, bom kar prenesel iz knjige Bolezen je nekaj drugega, str.38: ENDODERM Submukozne sluznice ust, rektuma, nožnice in submukoza sečnega mehurja, gladke mišice, žlezni parenhim jeter, trebušna slinavka, adenohipofiza, solznice, obušesnice, žleze slinavke, ščitnica, itd., prostata, jajčnik (folikularni del) in modo (semenski del), sluznica cilindričnega epitelja želodčno-črevesnega (gastrointestinalnega) in pljučnega trakta, ledvične zbirne cevke. ANTIČNI MEZODERM Globlja plast povrhnjice ali globlji epitelj kože (derma), mlečne žleze, znojnice in lojnice, črevesne povrhnjice: trebušna mrena (peritonej), prsna mrena (pleura), osrčnik. Ne povsem nasprotno, pa vendar na telesnih tkivih, ki so pod nadzorom ektoderma (možganska skorja) in novejšega mezoderma (možganska sredica) se bodo v fazi aktivnega konflikta odvijali procesi ulceracij, postopnega upada funkcij, nekroze in mišične atrofije. V fazi razrešitve konflikta pa bomo priča procesom celične rasti ali bolje le množitve celic, ki nadomeščajo tiste celice, ki so se v aktivni fazi konflikta številčno redčile ali so nekrotizirale. Ravnokar omenjeno nikakor ne pomeni tumor ali rak kot nekontrolirana rast celic, temveč le popolnitev, zapolnitev popreje ulceriranega tkiva ali razjed iz predhodne faze konflikta. Zanimivo in obenem zaskrbljujoče predvsem zaradi same obravnave procesov rasti ali množenja celic, zaradi hipnoze, ki nas lahko dotolče ob prejeti preuranjeni in površni zastrašujoči diagnozi, prognozi, pomislekov namena in natančnosti glede izvajanja presejalnih testov,… Zaradi lažjega razumevanja moram našteti še telesna tkiva in organe, ki so pod okriljem moči ali zavesti, ki delujejo skozi ektoderm kot možgansko skorjo in novejši mezoderm ali možgansko sredico. Ponovno jih bom prepisal iz knjige z naslovom Bolezen je nekaj drugega, avtorjev Marca Pfistra in Simone Cella, Sanje 2017, str.38: EKTODERM Živčni sistem: motorika, čutno/senzibilno oživčevje, vid, sluh, voh itd. Zunanja luskasta povrhnjica ali zunanji ploščati epitelij in sluznice z občutljivostjo za zunanje dražljaje ali sluznice z zunanjo senzibilnostjo: grlo, bronhiji, mlečni vodi, ledvični meh, sečevod, mehur (sluznica), sečnica, maternični vrat, nožnica in danka. Sluznice luskaste povrhnjice ploščatega epitelija z občutljivostjo za notranje dražljaje ali sluznice ploščatega epitelija z notranjo  senzibilnostjo: ustna votlina, 2/3 zgornjega požiralnika, mala krivina želodca, dvanajstnik, žolčevodi in vodi trebušne slinavke, notranja plast žil, pokostnica. NOVEJŠI MEZODERM Vezivno tkivo in glialno tkivo, kosti, hrustanci, progaste mišice (trofika), kite, žile, limfni vodi in limfni gangliji. Parenhim ledvic (klobčič žil v ledvicah), modo in jajčnik (intersticijski del). Kot smo lahko ugotovili obstajata dva različna načina ali dve okoliščini celične rasti. Prva je povečana rast zaradi potrebe po povečanju funkcije (tkiva pod nadzorom možganskega debla – endoderm in malih možgan – antični mezoderm) v fazi doživljanja konfliktov zaradi duševnih stisk ali nenadnih dokaj močnih emocij. Na primer, mati doživlja stisko in skrb za svojega otroka, ki zaradi avtomobilske nesreče leži v bolnici v komi. Mati je nemočna, ne more jesti, spati, edino, kar trenutno lahko zanjo stori notranji zdravnik v obliki biologije ali tudi eterskega telesa je, da proizvaja še več hrane za svojega otroka. Začnejo ji rasti dodatne celice mlečnih žlez. V trenutku, ko bo mati obveščena, da se je otrok zbudil iz kome, bo vstopila v fazo razrešitve konflikta in TBC bakterije bodo pričele razgrajevati dodatne celice tkiva mlečnih žlez. V mnogih podobnih primerih ne govorimo o raku, temveč o nedolžni in nujni zaščiti ali potrebi po več hrane. Le v primeru, da bi neko čustvo ali/in konflikt kot na primer: grižljaj, napad, razvrednotenje, teritorij ali ločitev trajal daljše obdobje, bi lahko tako imenovani viseči konflikt omogočil nastanek malignega tumorja. In ponovno smo pri bistvu nas kot duhu in njegovi še kako pomembni življenjski filozofiji ter močeh prevzgoje duševnih nesvobod ali vzorcev, dvojnikov ega ali nižjega Jaza. Druga vrsta rasti celic pa se pojavlja v tkivih, ki so pod nadzorom ektoderma in novejšega mezoderma v fazi razrešitve konflikta, v kateri se mora tkivo, ki je bilo v predhodnem aktivnem konfliktu poškodovano zaradi ulceracij, nekroze in mišične atrofije, ponovno strukturno obnoviti, popolniti, zaceliti in funkcionalno zaživeti. Katerokoli organsko tkivo bodo duševne nesvobode ali konflikta tekom dneva poškodovale, mora v nočnih urah to popraviti, obnoviti naše etersko telo skozi celično rast. Enako velja za obdobje razrešitve konflikta v ekto in neomezodermalnih tkivih. Glede na odkritja dr. Hamerja (Nova germanska medicina) in znanj ter izkušenj ostalih poznavalcev petih bioloških zakonov, kot je tudi Mark Pfister bi zdajle lahko pomislili: »Upamo, da lahko verjamemo, da priznana znanost zmore ovrednotiti ali da bo kmalu zmogla, kdaj smo glede na kratko opisani dve vrsti celične rasti in glede na dolgotrajne takoimenovane viseče konflikte, resnično vstopili v proces maligne rasti, kjer bi se že lahko pogovarjali o morebitnih radikalnih in agresivnejših operativnih, obsevalnih in kemoterapevtskih posegih. Majhen ali velik, a vsekakor problem je ta, da se oba primera celične rasti, četudi v začetnih stanjih, še posebno pa drugi primer rasti v obliki popravljanja škode, zapolnjevanja prostora in nadomeščanja le tega z novimi zdravimi celicami obravnavata enako kot tumor in/ali rak. Dovolite, da vas spomnim, da sta ravno poznavanje in zavest pravi zdravnik in zdravilo današnjega ter vseh prihodnjih razvojnih obdobij človeštva in da se zavest razpira tudi in predvsem skozi trpljenje zaradi odmika ali padca iz Enosti kot pravega namena, poti, harmonije, iz ravnovesja ali zdravja.
Pomen besede tumor in rak
Kaj bosta zatorej v naši večinoma antropozofski obravnavi zahtevnejšega zdravstvenega izziva pomenili besedi tumor in rak? Beseda tumor bo zaradi lažjega razumevanja okarakterizirala dve ravnokar opisani fiziološki rasti celic (potreba po povečani funkciji ali popravilu nastale škode), besedi rak ali maligni tumor pa bosta pomenili patološko stanje, kjer bo potrebno hitro in krepko vstopiti v vsestransko strategijo prenove, morda tudi v človeku tuje in agresivnejše posege uradne medicine. Kot bi lahko razumeli, je zemeljski čas vsekakor naš zaveznik, zato umirjeno, brez panike, preudarno in ozaveščeno. Namreč, obdobja celične rasti kot povečane funkcije se lahko dolgo obdobje, tudi celotno življenje, dokaj harmonično izmenjujejo z obdobji upadanja funkcij, nekroze, mišične atrofije,…. Čemu? Zaradi šibkosti nas kot duha, ki ne zmore prevzgojiti naše duše in prevlade njenega uma, intelekta in ega. Nekontrolirana rast celic bo v primeru, da je nekdo enak takoimenovani viseči konflikt doživljal mesece, celo leta, vsekakor počasnejša v tretjem, še posebno pa v četrtem življenjskem obdobju, ko smo presegli 72 let. Namreč, v omenjenih obdobjih so v primerjavi z mlajšo populacijo eterske moči rasti, obnavljanja že močno zmanjšane. V glavi bo možnost nastajanja raka najmanjša, v trebušni votlini pa največja, kajti v glavi in iz glave navzdol živita ter delujeta budni duh kot čuječnost, navzočnost, zavest in njegova organizacija-imunski sistem. Trebušna votlina pa je z okončinami vred od glave še najbolj oddaljena. V glavi bodo ravno zato še najbolj prisotne moči: simetrije, budnosti, zaznavanja, tudi bolečine (pomislite na glavobol, bolečino zoba)in delovanja imunskega sistema, kar za prsni koš, še posebno pa za trebušno votlino, ne bi mogli v enaki meri trditi. Če v glavi vlada popolna simetrija (pomislite na organe čuta: dve očesi, dva uhlja, nos in usta na sredini), pa to ne velja za dom duše, prsni koš. Srce je postavljeno bolj na levo stran telesa in nagnjeno pod kotom 22,5°, pljučni krili se razlikujeta po številu režnjev (dva ali trije), bronhija se spuščata v pljuča vsak pod drugačnim kotom, in še bi lahko naštevali. V trebušni votlini pa bi razen sečil, rodil in spolovil, ki jih antropozofska medicina uvršča v duševni svet bivanja, težko našli moči simetrije in parne telesne organe. Potrebušnica ovija le neparne organe eterske ravni bivanja. Podobne moči utelešenosti vseh treh nesnovnih dimenzij bivanja (eterska, duševna in duhovna) bi lahko odkrivali tudi skozi dihanje, bitje srca in bolečino. V glavi na primer zaznavamo sebe in okolico s polno zavestjo. Dihanja in bitja srca pa se skorajda ne zavedamo, še manj pa fizioloških procesov in delovanja trebušnih organov. Zato bo vsaka motnja, šum, napihovanje kot prisotnost plinov v območju pola volje že nakazovalo patološki proces ali vsaj oslabitev najbolj vitalnih funkcij eteričnega telesa. Delovanje duha in njegove organizacije si lahko zamislimo v obliki postopnega spusta v triprostorski balon. Najlažje bo napihniti prvi, ustom najbližji del ali komoro. Potisniti zrak v drugi, malce manjši in bolj oddaljen del balona prsni koš, bo že težji zalogaj, s še večjim naporom pa bomo napolnili tretji, zadnji, najbolj oddaljen in najmanjši prostor balona. No ja, v praksi bo mnogokrat najtežje napihniti prvi del balona, pa vendar smo, vsaj upam, izbrali dober primer razumevanja nekaterih procesov organiziranosti tridelnosti človeka. Če na primer v zgodnjem poletju stopimo v ne ravno toplo morje do kolen, nas bo mnogo manj zeblo, če smo zgoraj oblečeni vsaj v kratko spodnjo majico. V primeru, da ne stojimo v vodi, nam bo bolj toplo, če smo vsaj spodaj dobro oblečeni, obuti v nogavice in zaščiteni z dobrim obuvalom. V obeh primerih nas bo imunski sistem, ki se uteleša skozi organizem toplote, mnogo lažje zaščitil, če smo pokrili ali oblekli vsaj en del telesa. Torej, v primeru spodaj brez bo lažje segrel sredinski pol, v primeru zgoraj brez pa bo imunski sistem zaradi manjše porabe moči v oblečenem spodnjem polu, z večjo lahkoto poskrbel za toploto kože zgornjega dela telesa. Če poenostavimo, lahko rečemo, da je še kako pomembno pomagati imunskemu sistemu tako, da vedno poskrbimo in zaščitimo vsaj eno raven bivanja, en telesni pol, življenjski proces ali/in telesni organ. Še posebno danes, ko smo kot civilizacija mnogo bolj etersko šibki kot nekoč. Naj vas spomnim vsaj na nekdanje luške delavce in zidarje, ki so od jutra do večera prelagali 50 do 100 kilogramska bremena. Ali je danes česa podobnega sploh še kdo sposoben, razen morda dvigovalcev uteži in boksarjev, mojstrov borilnih veščin? Kaj menite, zakaj smo kot človeštvo etersko in fizično oslabeli? Ker smo miselno ali umsko preveč aktivni, pogosto v stresu ali aktivnem konfliktu strahu, jeze, skrbi…, premalo se gibamo na svežem zraku, morda premalo spimo, ne upoštevamo dovolj življenjskih ritmov, uživamo bolj osiromašeno hrano iz nesonaravno vzgojenih rastlin, morda nas je oslabilo tudi pogosto jemanje antibiotikov, antihistaminikov, antipiretikov, množično odstranjevanje žrelnice, mandljev, slepiča in žolčnega mehurja ali celo obvezna cepiva. Vem, da bi nekaj podobnega zelo težko dokazovali, še težje pa bi nas bilo prepričati, da kaj takega ni mogoče. Nekje sem prebral, da so ugotovili zmanjšanje moči poguma in volje po delovanju pri mnogih, ki so jim bile odstranjene nebnice (mandlji). Nič hudega, če vam za vsako misel ne uspem predložiti imen svetovno dovolj znanega in uglednega strokovnjaka priznane znanosti fizične dimenzije bivanja, razmišljanja. Mnogo bolj pomembno bo, da si za vse prebrano ali slišano zmoremo poiskati dovolj prave in resnične večplastne odgovore in da postanemo pozorni, če se omenjeno res dogaja v večini primerov našega vsakdanjika. Brez skrbi, tudi žrelnico in nebnici bi lahko uvrstili v limfni sistem ali v organizacijo eterske dimenzije bivanja, ki živi in deluje predvsem v trebušni votlini kot polu presnove, volje ali akcije. Le zakaj so opazili hitrejšo rast otrok v obdobju, ki je sledilo tonzilektomiji ali adenotonzilektomiji (operativna odstranitev nebnic oziroma mandljev ali žrelnice in nebnic)? Ali niso tudi procesi rasti v domeni eterske ravni bivanja? Tudi teritorialni strah zmore povzročiti vnetje nebnic ali žrelnice. V primeru, da smo jih odstranili, bi se aktivno delovanje straha kaj lahko preselilo na glasilke in okoliška tkiva. Vem, da se danes stroka mnogo bolj preudarno odloča glede odstranitve telesnih organov, tkiv, pa vendar izgleda, da teme ne zmoremo zaključiti, kajti v dvojnost in trojnost človeka bi morali še marsikaj uvrstiti, saj veste, železo se kuje, ko je še vroče…
Tumor – rak kot posledica neharmonične preobrazbe
Če notranja modrost, ki jo enačimo z duhom in imunskim sistemom, ne bo zmogla primerno izpeljati preoblikovanja sil izgradnje fizičnosti mladostnika v telesne funkcije, kot je tudi reprodukcija, bo del omenjenih eterskih sil ostal svoboden, neuporabljen, kar bi lahko pospešilo nastanek tumorja v obliki hitro rastočega sarkoma. A le v primeru, da za nekaj podobnega obstaja še kakšen pogoj, kot na primer dednostni dejavnik tveganja, pretirana uporaba uma in intelekta, pogosti isti aktivni konflikti (biologija ali pet bioloških zakonov). O pojavu nenadnega razvoja kostnega raka ste vsi že slišali. Pri mladih, ki so na višku eterskih moči, se maligni tumorji lahko zelo hitro razbohotijo, a le v primeru, da so resnično maligni. Skozi poznavanja Nove germanske medicine bi lahko odkrivali, da sarkom nastane le kot posledica poškodbe periosta pri punkciji (konflikt nizke samopodobe-samo-razvrednotenja), na primer mladega tekača, ki ne dosega željenih rezultatov, zato možgani odredijo okrepitev kosti v določenem delu noge. Po aktivnem konfliktu pomanjkljive samopodobe v obliki kostne nekroze se prične v naslednji fazi razrešitve konflikta kost krepiti. Na tem delu se zato kopiči kalus (material za novo kost), ki odriva periost od kosti (oteklina, bolečina, punkcija), torej poškodba; organizem dovaja še več kalusa na to mesto, ki se zaradi punkcije izteka v mišico, ki pričenja gniti ali razpadati Þ diagnoza sarkom Þ hipnoza,…. Podobno, toda v malce počasnejši obliki, bi se lahko dogajalo na prehodu iz drugega življenjskega obdobja v tretje, ki ga priznana znanost imenuje menopavza ali andropavzno obdobje. Tudi v ravnokar omenjenem drugem prehodu, nekakšni ločnici, smo malce bolj ranljivi, kar se tiče izkušnje nekontrolirane celične rasti. Verjetnost nastanka malignega tumorja ali raka je še večja, če oseba ni nikoli zanosila, donosila in dojila, saj se moči, ki so bile namenjene procesom nosečnosti in dojenju, niso nikoli uporabile. Morda ste že slišali, da tudi živinozdravniki odsvetujejo sterilizacijo določenih domačih živali po določenem mesecu življenja ali če le-te niso imele vsaj enega mladiča. V primeru, da življenjske sile, ki so bile namenjene določenim procesom, niso bile uporabljene in ali niso bile primerno preoblikovane v druge aktivnosti, lahko nekoč in na našo srečo le pripomorejo k pojavu nekontrolirane celične rasti. Omenjene sile dr. Victor Bott (antropozofska medicina) poimenuje otočki organizacije. Kaj vse moramo, ali bolje, bi že morali biti sposobni kot duh in naš imunski sistem v nas kot celoti poleg avtokorekcijskih procesov početi, mar ne? Nekaj podobnega se dogaja s procesi nastajanja mleka v mlečnih žlezah, za katere menimo, da so omogočeni tudi in predvsem zaradi procesov preoblikovanja spolnih sil. Prej kot bo doječa mati pričela spolno živeti, se fizično in umsko močneje udejstvovati, hitreje ji bo pričelo primanjkovati mleka. Ali zdaj vemo, zakaj se nekateri odrekajo doživljanju naslade? Z določeno tehniko poizkušajo dvigajoče se življenjske moči kundalinija preoblikovati v moči hitrejšega in popolnejšega razpiranja zavesti. Telesni organi in moči, ki jih ne uporabljamo ali jih preobilno uporabljamo, lahko pričnejo obolevati, se v nas nekontrolirano razvijati, rasti. Pretirana uporaba pa jih ponavadi in na srečo predvsem obrablja ter slabi. Kot vedno in povsod, bo tudi v tem kontekstu potrebno najti pravo mero. Če povzamemo, ugotavljali smo, da procesov nekontrolirane rasti ne bomo zmogli razumeti, kaj šele premostiti na sonaraven način, dokler ne bomo prepoznali sil, ki omogočajo, da se telesne celice množijo, tkiva, organi pa rastejo in vse dokler ne bomo dojeli, od kod izvirajo moči, ki zagotavljajo primerno obliko telesnim organom. Enako pomembno bo ugotoviti, zakaj lahko v nekem trenutku življenja sile množenja in rasti presežejo meje oblik telesnih organov, ki so določene v dednem zapisu posameznika. Celice rastejo in se razmnožujejo, zapolnjujejo prostor zaradi centrifugalnih moči eterske ravni bivanja. Vse omenjeno, ki je omejeno s specifično membrano, ovojnico, fascijo ali kožo, pa vodi notranja modrost in njen imunski sistem, ki poleg tega skrbi tudi za prave oblike telesnih delov (centripetalne moči). Ko se imunski sistem dodobra odmakne iz oslabljene ali preobremenjene cone, se lahko kmalu pojavi proces nefiziološke ali celo patološke celične rasti. V začetni fazi bo notranja modrost poizkušala omejiti nekontrolirano množenje celic, ki imajo morda že spremenjeno obliko z občasnimi vnetji, lokalno hipertermijo, ali celo z izgradnjo čvrste elastične membrane ali ciste (shranim in zaščitim za pozneje, trenutno nimam moči in časa za procese razgradnje, izničenja in izločitve). V primeru, da ne bomo pravočasno odpravili vzrokov dokaj popolnega odmika imunskega sistema iz določene organske cone, se lahko pripravimo na težaven, morda celo dolgotrajen izziv - tumor ® rak. Torej, pridobiti in zagotoviti moramo pogoje, kjer bodo centripetalne sile oblikovanja lahko prevladovale nad centrifugalnimi močmi rasti. Skica prikazuje, kako so na določenem mestu telesnega organa eterske centrifugalne sile celične rasti in/ali množenja pričele premagovati odmikajoče se moči imunskega sistema, ki skrbi tudi za prave oblike tkiv (centripetalne sile). Kot že rečeno, vzrokov nastanka nekontrolirane rasti celic, tkiv poznamo kar nekaj. Našteli bomo le najpogostejše: dolgotrajno spanje na geopatogenih conah, izpostavljenost elektrosmogu in znanim karcinogenom ter kopičenje le-teh v organizmu, udarci, poškodbe v preteklosti, psihosomatski vzroki, dolgotrajne in pogoste konfliktne situacije v obliki raznoraznih strahov, skrbi, žalosti, jeze, sovraštva. Naštetemu lahko dodamo še enega izmed pomembnejših vzrokov, in sicer dolgotrajna pretirana uporaba uma in intelekta. Namreč, v človeku se vse moči le preoblikujejo, zato se nekaj moči imunskega sistema, ki so usmerjene iz glave navzdol in služijo organiziranju življenjskih procesov ter omejevanju nekontrolirane rasti celic, tudi zaradi pretiravanja v obliki umskih aktivnosti, zlahka preoblikuje v miselne procese. V primeru pravega malignega tumorja ali raka so določene oblikotvorne sile imunskega sistema lahko dodobra preoblikovane in upamo, da le začasno preusmerjene drugam, v našem primeru v miselno dejavnost, predvsem mrtvih nepoživljajočih razmišljanj uma in intelekta. Kot smo razumeli, se lahko rak razvije, četudi nismo doživljali pogostih in težjih konfliktnih situacij in tudi v odsotnosti psihosomatskih vzrokov. Previdno, kajti z odpravo ravnokar omenjenih vzrokov, torej s prekinitvijo hipnoze zaradi postavitve strahu vzbujajoče diagnoze in pridobitvi bolj modre življenjske filozofije, se ob nadaljevanju umsko intelektualnega naprezanja rak lahko nemoteno in potuhnjeno še naprej razvija, raste. Res je, do 95 % vseh neharmonij se razvije predvsem zaradi duševnih nesvobod, duševnih konfliktov, psihosomatskih vzrokov, ne pa vse. Neharmoničen duševni vzgib ali konflikt je lahko na primer prostato etersko in imunsko oslabil. Po odpravi sekundarnih vzrokov pa jo lahko zaradi njene oslabitve dotolče v našem primeru zdaj drugi sekundaren vzrok - pretirano umsko intelektualno naprezanje. Prvi in primaren vzrok ostaja v obliki nemoči nas kot duha, da bi prekinili ali vsaj omejili neharmonično razmišljanje, čustvovanje ali pretirano umsko intelektualno naprezanje. Kaj porečete? Naj vas spomnim še na eno cvetko. Le zakaj se pogostoma dogaja, da zdravniki, kirurgi, zdravilci obolijo ravno za tistimi boleznimi, ali bolje za neharmonijami, ki jih vsakodnevno pomagajo premoščati soljudem, iskalcem zdravja ali vsestranske harmonije? Vsekakor bo za podobne odgovore potrebno poseči v štiridimenzionalni repertoar razmišljanja (logika fizične, eterske, duševne in duhovne ravni obravnave vzrokov) in pozneje še v izbor večplastnih prijemov uravnovešanja. Kar poizkusite. Že delna odsotnost imunskega sistema iz določenega tkiva lahko omogoči marsikaj, kaj šele njegova popolnejša odsotnost, morda celo avtoimunsko bolezen, bi pripomnil marsikateri zdravstveni uslužbenec. Le pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi vzgojiteljica nekaj minut, uro ali dve pustila otroke same v razredu. Kaos. Ali bi začasni in popolnejši odsotnosti ali šibkosti imunskega sistema resnično lahko naprtili odgovornost, da je napadla in uničila svoja tkiva, telesne organe? Da bi notranja modrost ali organizacija duha uničevala sama sebe, bi kaj lahko bil višek znanstvene fantastike, kaj menite? Kaj več o tem pa ob drugi priložnosti. Zaenkrat le v razmislek. Sedaj bo že lažje razumljivo, zakaj smo rak okarakterizirali kot katastrofo oblike in praznino organizacije duše in duha (oblikotvorna imunska odsotnost). Rak bi lahko poimenovali tudi organ čuta na napačnem mestu. Za razumevanje prestavljenega organa čuta bo potrebno že malce več truda. Organi čuta ali moči zaznavanja, kot so vonj, vid, sluh, tip in okus so prisotni predvsem v glavi in na koži, torej v živčno-čutnem polu. Skozi njih zaznavata okolico naša duša in naš duh. Imunski sistem ali ozdravitvena moč, ki živi tudi in predvsem v toploti krvi, se iz središča ali iz notranjosti organov čuta odmakne, da bi lahko v nas vstopile zunanje vibracije ali zaznave iz okolice. Tudi oko v svojem središču, v steklovini in leči ni prekrvavljeno. Da duša lahko uporablja organe čuta za užitek, celo za naslado, nam bo hitro jasno na primerih strastnega kadilca in alkoholika, ki za podobne namene uporabljata sapnik, bronhije, pljuča in v primeru alkoholika požiralnik. Sčasoma se kaj lahko tudi njima iz ravnokar omenjenih organov odmaknejo sile imunskega sistema, predvsem v obliki moči vzdrževanja pravih oblik in rak se prične materializirati. Ker naj bi organi čuta obstajali le v glavi in na koži, bomo vsako maligno rast, ki ni na samih organih čuta, lahko poimenovali organ čuta na nepravem mestu ali celo prestavljen organ čuta. V glavi (živčno-čutni pol) bo po tej logiki najmanj malignih tumorjev (le 2%), in še ti so morebiti v večini primerov benigno – nenevarni. V mnogih preostalih primerih pa, kot že omenjeno, obstajajo le otekline ali edemi. Pretumoralna faza, ki lahko traja nekaj tednov, mesecev ali celo leto, dve ali več, se nam v življenju lahko pojavi večkrat in se je ponavadi niti ne zavedamo. Ste se že zalotili, da se ne zmorete več sprostiti, da živite v neprestanem vsesplošnem vsaj rahlem krču, tudi v mišicah zapiralkah urina, blata, da izredno težko zaspite, da se vas dotakne vsaka malenkost, da z glavo in/ali duhom niste nikoli pri stvari, saj ste z mislimi v prihodnosti ali preteklosti, da ste jezni skorajda na cel svet in da se utrudite že z manjšim pogovorom, umskim naprezanjem, ob katerem občutite nelagodje, morda tudi hlad v telesnih organih ali conah, ki so slabše imunsko organizirane. Neredko se zgodi, da vas na vsem lepem in brez znanega vzroka pogostoma prične mučiti zapeka, ki ji sledi diareja ali obratno. Nekateri boste ob dolgotrajnih umsko-intelektualnih naprezanjih zaznali nekakšno nevsakdanje nelagodje, komajda zaznaven hlad, ščemenje, rahel edem, morda celo poizkus rasti, širjenja tkiv nekje v trebušni votlini ali v malem trebuhu, globoko v medenični votlini, v bližini ali v samih rodilih, spolovilih, prostati, danki. Mnogokrat boste težko določili lokacijo, kje točno so omenjena nelagodja pojavljajo. V začetnih stanjih bodo podobni, nevsakdanji simptomi kmalu po izklopu uma (intenzivni procesi razmišljanja) in ostalih čustvenih nesvobod minili, sčasoma pa bo izklop motenj vedno težavnejši. Takrat bo že skrajni čas, da vsaj začasno in korenito izprežete in si zastavite dovolj učinkovito strategijo prenove kot spremembo v načinu življenja. Tudi in predvsem na tak način se bodo sile imunskega sistema okrepile in se ponovno usmerile iz glave navzdol v oslabljena telesna tkiva, organe. Pozorni moramo postati tudi takrat, ko iznenada izgubimo voljo do dela, konjičkov, aktivnosti, tudi glasbil in petja, ki so nas vse do danes izredno veselila ali ko se nam prične upirati določena hrana, še posebno meso. Ne smemo pozabiti, da je mnogo bolj nevarno čustveno-umsko pregorevanje, kot pa fizično ali telesno pretiravanje, zato so intelektualci zdravstveno mnogo bolj ranljivi. Ne igrajmo se, kajti ko se pravi maligni tumor ali v našem primeru rak razbohoti in utelesi, bo z njim veliko dela in skrbi, živeli bomo le še zanj. Kaj menite, zakaj živali tako pogosto počivajo in zakaj si študentje privoščijo vsaj teden dni počitka po vsakem opravljenem izpitu? In še nasvet, če dovolite: »Ko ste zaspani, utrujeni, če le zmorete, izklopite in vsaj za nekaj minut z zaprtimi očmi v horizontalo.« Ko se bitje uma (inštrument ali orodje duše) dodobra utelesi in zagospodari v naši glavi, ga bo izredno težko izpreči. Problem nastane, ko se z umom poistovetimo, oziroma, ko ga zamenjujemo s seboj, z bistvom ali z nami kot duhom. Takrat in zato lahko po mnenju Eckharta Tolleja postane celo egovski um, ki nam povsem zavlada. Ne bi si mislili, toda mnogo bolj nepredvidljiva je »vroča« glava, kot pa pregreto telo. Bolj kot uporabljamo drevo spoznanja (um in intelekt kot stvaritev, produkt duševnih želja), bolj oslabi drevo življenja (eterski procesi trebušne votline). Tega le nikar ne pozabite. Na to bodimo pozorni še posebej v času nosečnosti in dojenja. Če bi se učitelji vsaj v osnovnih in srednjih šolah vsega opisanega zavedali, potem ne bi za vsako ceno hoteli izpeljati ves učni program in mnogi izmed njih ne bi bili prepričani, da je njihov predmet najpomembnejši v šoli življenja, ki bi jo lahko poimenovali tudi prevzgoja naših nesvobod in razvoj treh višjih zavesti (imaginativna, inspirativna in intuitivna). Pri hudih vnetjih, kot so šen, erizipel ali vroči veter in pri dolgotrajnih stanjih močno povišane telesne temperature, se lahko zgodi čudež, da se bo nekontrolirana rast celic povsem ustavila. Saj veste, kdo se je takrat vrnil in zagospodaril? Imunski sistem skozi moči toplote. Skozi huda bolezenska stanja se tudi ozaveščamo, pa čeprav je to slaba tolažba za tiste, ki so ravnokar izvedeli, da se bo potrebno soočiti s tumorjem, kaj šele z rakom. Nekje sem prebral, da se je Goetheju razprla zavest do take ravni, kot ga lahko spoznavamo skozi njegova dela šele potem, ko je prebolel tuberkulozo. Bolezen v italijanskem jeziku (malattía = mal agere ali male agire pomeni neprimerno ali nedobro delovanje (malagire) v mislih, besedah, čustvih in dejanjih, ne glede ali se tega zavedamo ali ne zavedamo. V vseh jezikih in še na višjih ravneh življenja pa bolezen ali odmik od zdravja, harmonije ostaja povabilo, klic k spremembi, k vsestranski prenovi bitja človeka. Ali se iskreno sprašujemo in opazujemo, kdo in zakaj v meni kot celoti zdaj na tak način razmišlja, govori, čustvuje, udejanja in kaj mi je v tem primeru storiti? Smo se vsaj potrudili in odločili spremeniti svoje misli, besede, dejanja, pričeli ločevati pomembno od nepomembnega, večno od minljivega, resnico od golega mnenja? Ne mislim vas strašiti, pa vendar vzemimo vse opisano resno, čeprav vsi malo prej omenjeni simptomi na srečo niso vedno in pri vseh opozorilni znaki pretumoralnega obdobja. Obenem pa se nikar ne tolažimo pretirano, da nas rak ne zmore dohiteti, če se primerno in dovolj sonaravno prehranjujemo, če ne spimo na geopatogeni coni, če ne kadimo, če nas delo ne utruja, če opravljamo poklic z veseljem, živimo brezgrešno, se povsem svobodno razdajamo pomoči potrebnim, se ukvarjamo s komplementarno medicino, itd. Izredno težko je oceniti, kje je meja med fiziološko in patološko rastjo celic, ki jo ne bi veljalo prestopiti. Vsekakor pa se raka ne bojmo preveč, zato je bolje, da ga čim manj omenjamo. Če nam strah pred rakom vseeno pogosto buri duhove, pa le pojdite na dokaj popoln pregled, čeprav imamo veliko možnosti, da nas ravno skozenj prestrašijo in pademo v takoimenovano hipnozo, saj nam povečano množenje celic lahko odkrijejo v PCL/A fazi razrešitve konflikta ali še bolj pogosto, v začetnem obdobju aktivnega konflikta kot duševne nesvobode (že omenjena knjiga Bolezen je nekaj drugega, Marka Pfistra in Simone Celli, ki govori o novi germanski medicini in njenih petih bioloških zakonih ali 5 LB – cinque leggi biologiche). Saj še poznate moči obeh časov, ki potujeta k nam iz preteklosti in prihodnosti (s pogostim razmišljanjem lahko rak pomagamo ustvariti ali pa kot opozorilo iz prihodnosti: »Pojdi in raje preveri!«) In še nekaj, ne zanašajmo se, da se bomo z veliko lahkoto pocajtali ali da bo operacija vedno rešila problem. Kaj, če se ravno zaradi odlašanja iskanja ter odpravljanja vzrokov, zaradi zamude ali zaradi neharmoničnih moči, ki so vezane na sam operativni poseg, le-ta zakomplicira? Tudi prezgodnja predaja bolezni skozi izgovarjanje na moči usode, ne bo najbolj modro in povsem naše svobodno stališče. Morda smo se kot duh le pustili zapeljati. Komu? Silam strahov, skrbi, jeze,… vendar, mar ne? V začetnih oblikah benignih tumorskih izkušenj se vsaj potrudimo, da se nas ne bo nič tako zelo dotaknilo, niti pogosta emocija v obliki aktivnega konflikta, ki je v zadnjih letih krepko prevladovala in vznemirjala srce. Tudi iz polipa, mioma, fibroma, ciste se lahko razvije ali zraste maligni tumor, še posebno, če smo preveč občutljivi, študiozno budni in dosledni, pikolovski, če se pogosto in predvsem dolgotrajno nahajamo v enakih konfliktih, torej enakem stresno – emotivnem stanju. Saj veste, da se dejavniki tveganja lahko vsaj seštevajo, če že ne množijo. Včasih nas zdravniki ne želijo prestrašiti. Lahko se zgodi, da se preventivni pregledi ponesrečijo, da se preveč pozornosti namenja bolj pogostim obolenjem, kot je na primer kila, izpod nje pa se dobro skriva črevesni rak. Na žalost so nam nekatere dražje in bolj zahtevne preiskave včasih namenjene šele potem, ko so znaki raka že hudo očitni. Italijanski pregovor pravi: »Prav je zaupati, še bolje pa je ne povsem zaupati.« Le kdo se bo za vas bolj potrudil kot vi sami? Verjamem, da je tudi zdravniku težko zaupati zdravljencu, da si je prigaral raka, še posebno, če je zaznal, da ima pred seboj zelo občutljivo dušo, za katero bo seveda potrebno poiskati primernejše besede. Oba, zdravnik in človek – pacient, imata pojasnilno dolžnost in pravico obenem. V primeru, da smo pravočasni pri pojasnilu, še posebno, če ugotavljamo, da primer ni več v naši polnomočnosti, potem ne zadržujmo in ne omejujmo, temveč spodbujajmo k iskanju še kako potrebne učinkovite strategije vsestranske prenove. O tem, kolikšno možnost preživetja in kdaj bo nekomu ugasnilo življenje, nikakor ne more soditi, kaj šele odločati človeška majhnost. Upam, da smo prerasli prepričanja, da so za posledico, ki smo jo poimenovali tumor – rak odgovorni predvsem dedni zapis, virusi, prosti radikali, izpostavljanje raznoraznim sevanjem in da ne bomo tudi v prihodnosti želeli premoščati raka s cepivi, genskim inženiringom, čipi, celo s telesnimi organi ljudi – klonov. Za vse in ne le za nas navadne smrtnike pa tole priporočilo: »Če res ne zmoremo drugače, bomo šele potem, ko bomo zares zboleli, spoznali, da je življenje še vse kaj drugega kot le učenje, študij in delo, zato nikar ne dopustimo, da se bodo tega skozi naš primer učili le drugi.« Ali ne bi pričeli bolj ceniti zdravje in spoštovati življenje že danes, ko smo še dokaj zdravi! Sedaj smo razumeli, zakaj je priznana znanost–medicina najbolj zadovoljna, ko tumor ali rak izreže ali ga vsaj redno opazuje, obseva ali ubija, obdeluje s kemoterapevtiki in »zdravi« s hormoni. Če ji je uspelo v nekoč preveč živo cono naseliti čim več moči smrti, če se pravo in bujno etersko življenje tja ne bo vrnilo vsaj naslednjih sedem let, potem smo mnogo bolj varni, pa čeprav vzrokov nekontrolirane celične rasti nismo odpravili, in še manj, v omenjeno cono nismo vnesli harmonije. Na drugi strani pa mnogi goreči zagovorniki komplementarne medicine hočejo tumor ali bolj natančno, že kar pravi rak premagati popolnoma sami, brez operacije, brez pomoči zdravilca, zdravnika, temveč le s korenito odpravo vzrokov, mnogokrat tudi in le s postenjem,… In ponovno smo pri obeh skrajnostih, nevzajemnosti, nezaupanju in odrekanju vsakršne pomoči drugače mislečih. Cilj je resda eden, toda poti in resnic ozaveščanja je več, vsaj dve, če ne štiri. Kaj pravite na pregovor: »Bolje drži ga, kot lovi ga, ali, naj se reši, kdor se hoče in zna.« Nič ni stoodstotno, toda dvakrat ali dvojno, tudi komplementarno kot vzajemno in dopolnjujoče, je le bolje in bolj varno kot enkrat, enoplastno. Po morebitnem operativnem posegu vam bodo mnogi zdravilci, morda tudi zdravniki priporočali, da preizkusite katero izmed metod komplementarne medicine, kot so: akupunkturna masaža meridianov po Penzlu (APM), kranio sakralna terapija, nekaj mesecev pozneje pa morda tudi mobilizacijo notranjih telesnih organov. Povsem verjetno bo potrebno vzpostaviti energetski ali bolje eterski pretok skozi vse ali le nekatere akupunkturne meridiane, ki je bil vsaj delno, če ne povsem prekinjen zaradi novonastale brazgotine izpod kirurškega reza ali v njegovi bližini. Tudi ovojnice ali fascije mišic in telesnih organov bodo po operaciji poškodovane in skrčene, zakrčene, kar se bo kaj lahko odražalo tudi navzven v naši drži, premikanju. Veliko jih je bilo, ki jim le skozi enosmerno pot (uradna ali komplementarna medicina) ni uspelo premostiti raka. Včasih, še posebno v hudih zaskrbljujočih, strah vzbujajočih stanjih se bo modro posluževati tudi agresivnejših, čeprav le simptomatskih metod priznane znanosti. S pravim znanjem, poznavanjem in voljo se bomo pozneje ali celo vzporedno že zmogli razstrupiti in okrepiti, podpreti in obnoviti poškodovana ter oslabljena telesna tkiva, organe, pomiriti dušo in okrepiti duha. Verjamem, da se boste strinjali, da je dobro, če vsaj delno poznamo, kako se izvajalci, edukatorji obeh znanosti ali medicin gibljejo ali delujejo na vsaj štirih ravneh človeškega življenja. Tudi zato, da bomo nekoč, morda celo kot naturopati ali zdravilci postali podobno učinkoviti, kot je priznana medicina na fizični ravni bivanja, akupunkturolog ali bioenergetik na eterski dimenziji življenja, pravi jasnovidec na duševni ravni bivanja in resnični poznavalec človeka kot celote, morda že posvečenec na duhovni dimenziji življenja. Vsekakor vzajemno, dopolnjujoče skozi moči varovanja življenja in treh moralnih aspektov človeka: pravično, resnično in dobro. Ali ne bi bilo bolje, da bi si kdaj pa kdaj sami plačali pregled pri zdravniku ali posvet pri zdravilcu, morda tudi oddih v toplicah, na morju, kot da se hudujemo na prazne blagajne zdravstvenega zavarovanja, slabo gospodarjenje in dolge čakalne vrste? Oddih si tako in tako morate privoščiti, mar ne? Upam, da si ga lahko, v nasprotnem primeru se vam iskreno opravičujem. Bolje, da ne odpiramo drugih skušnjav današnje družbe, na primer porabe ali razporejanja denarnih sredstev državljanov kot sinov Matere Zemlje in Očeta Neba. Bi si zdaj že znali odgovoriti, zakaj je ravno danes rak kože, debelega črevesja, še posebno pa rak prostate in dojk na prvem mestu? Zakaj lahko tumor in rak izredno hitro rasteta v telesu mlade osebe in v ali neposredni bližini krvne ali limfne žile, žleze z notranjim ali zunanjim izločanjem? Zakaj je rak trebušne slinavke skorajda neozdravljiv, zakaj rak nikoli ne napade srca? Ali se metastaze resnično lahko pojavijo in razširijo v predele, kjer je imunski sitem dovolj prisoten? Ali ne bo ravno zaradi vsega povedanega mnogo bolj smiselno vzdrževati in/ali prinašati ravnovesje v nas kot celoto, kot pa loviti in se boriti proti mikroorganizmom, zasevkom? Vem, lahko je modrovati, toda vsaj poizkusimo lahko, in še škodilo nam ne bo. Harmoniziranje kot povrnitev zdravja Vsekakor je bolje preprečevati in sodelovati, kot pa zdraviti, ubijati in izgubljati, mar ne? Na tem področju imajo pomembno mesto organizacija Evropa donna, Zveza slovenskih društev za boj proti raku, Onkološki inštitut Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja in program Svit. Upam, da smo omenili vse, razen različnih smeri komplementarne medicine, ki pa imajo dovolj učinkovite prijeme vzdrževanja in prinašanja, ne le začasne harmonije v telesna tkiva in  organe, kar je pa že druga in mnogo bolj pomembna zgodba. Se še spomnite, kaj smo nekoč rekli glede jeter? Če so le-ta dobro organizirana, se bo rak v trebušno votlino izredno težko naselil. Zeliščarji, akupunkturologi, zdravniki homeopati ,… vam bodo glede poživljanja in obnavljanja jeter znali veliko povedati. Naj omenim vsaj dva: Victor Bott – Medicina antroposofica (Antropozofska medicina) in Walter Holtzapfel - Le connessioni spirituali di fegato, polmone, rene, cuore (Duhovne povezave jeter, pljuč, ledvic, srca). Glede na to, da poznam nekaj zdravnikov homeopatov iz sosednje Italije, vam moram zaupati, kako se tumorja lotevajo oni. Nekateri prisegajo na bolj odločne tretmane, na primer s homeopatskim arzenom, drugi pa so mnenja, da je bolj pomembno odpravljati posledice ter preprečevati poslabšanje stanja in obenem podpreti delovanje organov čiščenja, izločanja, dreniranja, izničevanja tujkov in okrepiti imunski sistem v celotnem organizmu, še posebno pa v coni, kjer se je pojavil rak. V te in podobne namene predpisujejo uživanje aloje, in sicer aloe arborescens, kateri čisti pulpi so dodali nekaj medu in manjšo količino brandya, melatonina in mire. Še posebej pa prisegajo na kombinirana homeopatska zdravila širšega spektra v obliki homeopatskih kapljic z imenom Belladonna homacord, na ampule z imenom Mucosa compositum, Coenzim germanium, poznan kot organski germanij 132, Galium in Limphomyosot (Heel), Arnica compositum in na belo omelo z oznako Viscum compositum forte. Naročite in kupite jih lahko v vsaki lekarni brez recepta. Najprej pa se posvetujte z vašim zdravnikom homeopatom. Homeopatsko zdravilo bele omele, ki ga pridobivajo iz rastlinskega parazita–bele omele, ki gosti, če se ne motim, na kalifornijskem hrastu, služi krepitvi imunskega sistema in centripetalnih sil oblikovanja v neposredni bližini tumorskega izziva. Ne boste verjeli, moči bele omele zmorejo celo poiskati lokacijo neoplazije in jo z našimi močmi dodobra ogreti, včasih izgleda, da celo malce preveč. Ravno zato nas bodo zdravniki homeopati na soočenje z belo omelo poprej dobro in postopoma pripravili morda z nekaterimi ravnokar omenjenimi homeopatskimi zdravili. Bele omele pa ne priporočajo za boj proti malignim tumorjem, ki se poizkušajo širiti v glavi. Saj veste, priklicati velike moči toplote v glavo, kjer živita naš duh in/ali budna zavest, ne bo ravno najbolj modra poteza. V primeru, da bi jemali Viscum compositum forte ali Iscador (avstrijsko poimenovanje zdravila iz bele omele) v pretumoralni fazi, bi skorajda vsi simptomi, ki nakazujejo skorajšen pojav nekontrolirane rasti, v času enega meseca izginili. Naj vas spomnim, da ritem eterskega telesa, ki omogoča tudi neobrzdano množenje celic, živi in deluje skozi osemindvajset dnevni ciklus. Zdravnik vam bo ob rednih pregledih skorajda zagotovo svetoval, da belo omelo redno jemljete vsaj 6 mesecev do enega leta, vse dokler se imunski sistem v kaotični coni ne bo popolnoma stabiliziral in zagospodaril. Za belo omelo in ostala homeopatska zdravila pravijo, da jih lahko jemljemo, četudi smo na citostatikih, hormonski ali radium cobalto terapiji. Kako boste vozili paralelni slalom med obema medicinama, da bo zdravljenje čimbolj uspešno, s čim manj zapleti, stranskimi učinki, recidivi, vam bodo nekateri zdravilci ali zdravniki homeopati že razložili. Brez skrbi, za nekaj tako pomembnega ne bo treba v Italijo ali Avstrijo. »Iz vaših ust v Božja ušesa,« bi pripomnila naša znanka Orjana. V primeru, da je vsaj polovico tega, kar ravnokar berete res in če smo prav razumeli, bi lahko rekli: »Če bomo resnično vedeli, zakaj in kako tumor nastane in zakaj lahko zavzame maligne značilnosti, se mu bomo z veliko večjo voljo, zaupanjem in učinkovitostjo izognili ali vsaj učinkovito zoperstavili. Naj vas še enkrat spomnim, da so izza snovnega fenomena–malignega tumorja prisotne tudi moči ali sile vzorcev ali dvojnikov: skrbi, jeze, strahov, žalosti, ki jih bo potrebno prepoznati ter se v njihovih vrstah naučiti vzpostaviti red in ravnovesje. To nam bo uspelo le, ko se bomo v celoti zavedali, kaj vse v nas živi ali s čim vse se vsakodnevno »igramo« in komu vse vsakodnevno dovoljujemo vstopanje, krepitev ter prevlado nad našim ali bolje nam kot bistvu – duhu. S primernimi strategijami krepitve nas kot duha, iz katerega vse izvira in se vse k njemu tudi vrača, s prevzgojo naše duše ter njenega uma in ega (vsota vseh vzorcev in dvojnikov kot zaviralcev naše osebnostne rasti), bomo pridobivanju harmonije že mnogo bližje (glej vaje krepitve duha in prevzgoje duše). O tem pa kaj več ob drugi priložnosti. Poglejmo si značilnosti in moči bele omele. Verjamem, da to rastlino ali zajedavca že vsi poznate, kaj pa se v njej še skriva in kakšne procese v nas aktivira, pa ni vsem tako zelo poznano, čeprav jo v naravnem zdravilstvu uporabljate kot čaj za uravnovešanje krvnega tlaka, motenj pri menstruaciji, pri zaustavitvi krvavitev,… Na orientacijo zimzelenih listov, ki rastejo čisto s svojimi zakoni in ritmom, ne vplivajo niti moči geotropizma niti fototropizma, saj se rastlina emancipira, tako od zemeljskih kot tudi od sončnih sil. Klorofil se v listih ohranja celo v temi gozda. Plodovi bele omele dozorijo pozimi, in to brez prave toplote. Težko bi našli rastlino, ki bi imela tako močni obe orientaciji (navzgor proti nebu in navzdol v smeri zemlje). Izgleda, da je nekako zaostala v evoluciji, saj tudi ne zmore rasti, tako kot rak ne zmore obstajati brez gostitelja. Homeopatska bela omela se odreka zemeljskim silam težnosti, snovnosti in se obnaša ravno nasprotno kot rak, ki se povezuje z Zemljo in eterskimi silami. Rak si nekako hoče izgraditi svoje telo kot snovni instrument, bela omela v homeopatski obliki pa se upira tako Zemlji (materija), kot tudi proliferaciji ali množenju celic. Victor Bott v svoji dolgoletni zdravniški praksi svetuje Iscador tudi osebam, ki se zdravijo s citostatiki, saj ne povzroča nobenih težav, zato ga lahko brez prekinitev uporabljajo vrsto let. Ne deluje na slepo, temveč koncentrira svoje delovanje v cono okrog tumorja, kjer aktivira prihod, sestop imunskega sistema in z njim povezan dvig telesne temperature. Bolniki, ki so ga uporabljali, so lahko bili obsevani z veliko večjimi dozami radioaktivnih žarkov. Zaenkrat je to edino zdravilo, pa čeprav homeopatsko, ki krepko okrepi obrambne sposobnosti strukturiranja in preobrazbo vegetativnih sil rasti v sile oblikovanja. Kirurškega skalpela zaenkrat še ne zmore nadomestiti, v veliki večini primerov pa rast tumorja dovolj hitro zaustavi. Injekcijsko terapijo, ki vam jo bo predpisal marsikateri zdravnik-homeopat, boste morali sprejemati skozi kožo, in sicer v bližino tumorja. Včasih nas zdravnik v dobrem upanju, a neutemeljeno prestraši, kar je seveda naša slabost in kajpak tudi njegova neprimerna izbira besed. Pogosto so izvidi polni misterioznih številk, črk, večini nepoznanih označb ali šifer, nakar mora človek ponovno obiskati in morda še plačati posvet pri nekom drugem, da bi mu jih le-ta manj skrivnostno in razumljivo obrazložil. Tako so mi vsaj potožili nekateri znanci iz sosednje Italije. Mnogim se je težko odločiti, kdaj privoliti v operativni poseg in odstraniti novotvorbo. Verjamem, čeprav se prenekatera duša skozi svoj um in intelekt tolaži ali izgovarja, da je preizkusila že vse prijeme komplementarne in ezoterične ali duhovne medicine, a ji na žalost ni uspelo zmanjšati, kaj šele izničiti in izločiti tumorja ali celo raka kot maligne neoplazije ali maligne novotvorbe. Glede na to, da je doživljanje časa in prostora za našo dušo precej individualen proces, bomo kot opazovalec ali celo izpraševalec – zdravnik in/ali zdravilec hitro ugotovili, da so podobnim izgovorom botrovali: nezaupanje, neučakanost, strah, zaskrbljenost, prelaganje odgovornosti na druge, tudi popuščanja nesvobodnim duševnim močem misli, občutkov in dejanj, ki največkrat niso v polnomočnosti nas kot duha (moči zavesti, etike, notranjega miru, kreposti ali vrlin, pravičnega dobrega in resničnega kot treh moralnih idealov človeštva). Mnogokrat pod pretvezo, da ja ne bi česa zamudili ali v primeru, da bom nekoč posvet, diagnozo ali operativni poseg resnično potreboval, ali me bodo zategadelj še jemali dovolj resno. V zdravstveno-psiholoških krogih se že vrsto let pojavlja dilema, ali je bolje, da »bolniku« povedo, kaj se z njim dogaja, ali da mu pravo diagnozo prikrijejo? Je to resnično njihova pravica, svoboda ali dolžnost, še posebno, če pacient želi izvedeti resnico? Le kdo bo lahko presodil, ali je oseba sposobna sprejeti izziv ali pa bo zabredla v hipnozo, ki ji bo kaj lahko celo pomagala preminiti, a tokrat ne zaradi zločeste novotvorbe. Mnogokrat se zgodi, da umremo predvsem zaradi same hipnoze kot dolgotrajnih skrbi, strahu in groze po prejeti diagnozi, ne pa zaradi raka, ki izgleda, le ni tako »zločest«, kot nam ga v dobri veri premnogokrat opišejo. V nasprotnem primeru bi zemeljsko bivanje skorajda vsi zaključili na pokopališču. Naj vas spomnim, da beseda tumor kot tumore v italijanskem jeziku pomeni tu muori (ti boš umrl). Ne nalagajmo si zatorej tako velike odgovornosti skozi preuranjeno diagnozo ali prognozo: »To je tumor ali še huje, rak.« Le kdo ali kaj nas etersko in imunsko lahko še bolj izčrpava, zasužnjuje, če ne ravno naš neprestano dejaven um? Verjemite, pravega raka se ne bomo zlahka rešili, ga premostili, če se poprej ne bomo lotili korenite in učinkovite strategije prevzgoje uma in v nas živečih vzorcev ali dvojnikov ega skozi moči in procese svobodnega razmišljanja, čutenja in udejanjanja. Zakaj ravno pravega raka? Mnogo ljudi namreč verjame, da jim je bil rak odkrit zadnji trenutek, ko je bil še čas, da ga izrežejo ali izničijo z ostalimi tretmani uradne medicine. Morda pa so ravno zaradi tega »odkritja« vstopili v doživljenjsko ali nikoli zaključeno bitko s strahovi, skrbmi, kemoterapijami, s ponavljajočimi aktivnimi in visečimi konflikti, biopsijami, recidivi in nenazadnje, v takoimenovano hipnozo. Zakaj, ste lahko bolje razumeli tudi skozi poznavanja petih bioloških zakonov Nove germanske medicine. Več o tem pa v zadnjem delu vsebine naturopatinje Romine Salvi. Verjamem, da je težko izstopiti iz dosedanjih miselnih vzorcev in iz cone udobja dolgoletne prakse, pa vendar, vsaj v razmislek. Kaj več o tem, kot že rečeno, si lahko preberete tudi v knjigah Bolezen je nekaj drugega in Zbuditi se iz hipnoze »bolezni« Marka Pfistra. Prav bi bilo da smo pozorni še na marsikaj, naprimer, ko se pacient ali zdravljenec, torej Človek-bitje pridobivanja moči svobode in ljubezni v pravem pomenu besed sooči z diagnozo rak, ponavadi izgubi veselje do humorja, smeha, zabave, užitkov, kamor bi lahko uvrstili tudi hranjenje in spolni odnos. Ne pozabimo, da je živčni sistem, izza katerega živi in deluje duševni svet, stimuliran skozi dotik, okusno hrano, pogovor, fizično aktivnost, skozi ljubezen, kot ljubiti in biti ljubljen,…. Četudi vse omenjeno ni vedno v parametrih najvišje kakovosti življenja, pa ravnokar naštetega naši duši, ki je morda prav zaradi vsega tega vse do danes tudi živela, nikar od danes do jutri ne prepovejmo ali korenito ne spreminjajmo, saj bi to za marsikoga lahko bilo usodno. Res pa je, da se spremembe v načinu življenja kot je hranjenje, razmišljanje, čutenje in delovanje ali udejanjanje še dandanes sprovajajo skozi ali zaradi razpiranja naše zavesti ali nas kot zavesti in nikakor ne obratno. Namreč, zavest je glas duha, ki govori duši. Pravo veselje ali bolje radost, je stanje srca, ki se pojavi takrat, ko se duh dodobra nahaja v duši ali zagospodari duši, ki ni več odvisna od zunanjih dejavnikov. Povedano na kratko, ko je duša napolnjena z duhom. Vsakdanje radosti pa nas kaj hitro zapuščajo, ko dokaj zunanji, zemeljski dejavniki, ki so nekoč omogočili duši veselje ali radost, niso več prisotni ali zanjo niso več zanimivi. Sreča, biti srečen ali občutiti srečo je duhovna prisotnost v eterskem telesu. Entuziazem pa pomeni, da smo povsem zedinjeni z Višjim Jazom, z Bogom, kar sproži procese nastajanja in sproščanja toplote, notranje toplote. Rak bi ravno zato lahko okarakterizirali kot hladno neharmonijo, ki ji primanjkujejo moči prave notranje srčne toplote, tudi v obliki entuziazma za nek projekt, delo na sebi, služenje pomoči potrebnim. Dokler nam ravnokar omenjeno ne bo uspelo izpeljati na sebi, nam nekaj podobnega ne bo uspelo spodbuditi v sočloveku. Tisti, ki so o procesih odmika od harmonije primerno seznanjeni, bodo lahko aktivno in umirjeno sodelovali v procesih nadaljnjega zdravljenja ali pridobivanja vsestranskega ravnovesja. V primeru, da mu zdravniki tega ne bodo zaupali, bi lahko pomenilo, da o njegovi usodi ponovno odločajo le oni – zdravstveni delavci, in mu potemtakem nihče drug (kaj šele, da bi si sam) ne zmore pomagati ali ga v trenutnemu stanju primerno usmerjati. Navsezadnje je tudi bolezen pomemben del njegovega življenja ali križišče, potisk na poti razpiranja zavesti in verjamem, da so se delno tudi zaradi tega pojavila temu primerna društva, organizacije, ustanove, kot sta v Sloveniji na primer tudi DAR in HOSPIC, ki skrbijo za človeka vreden pristop in vsestransko pomoč v njegovih procesih prepoznavanja, sprejemanja in preseganja bolezni, ali celo zapuščanja zemeljskega življenja in vsega, kar je z njim povezano. Po mnenju ljudske modrosti lahko tumor ali rak postaneta življenju resnično nevarna le v primeru, da tudi skozi pritisk na določen telesni organ ali tkivo povsem omejita življenjske ali eterske procese (dihanje, proizvajanje toplote, hranjenje, delitev celic, vzdrževanje življenja, rast in razmnoževanje) povezane s sedmimi planeti in/ali pretoke telesnih tekočin (limfa, venozna in arterijska kri, žolčni in ostali prebavni sokovi, nastajanje in prenos hormonov…). Kdaj bi se nekaj podobnega lahko uresničilo, ne zmore nihče povsem predvideti, kaj šele časovno napovedati, opredeliti, pa vendar je čas po mnenju poznavalcev Nove germanske medicine vsekakor naš zaveznik. Zakaj je temu tako, boste lahko razumeli skozi opis vseh posameznih faz posebnih bioloških superprogramov narave v zadnjem delu vsebine Tumor, rak-skrivnost minulega stoletja. Morda je bolj pomembno, da tukaj in zdaj nekaj vrstic namenimo tèmi o smrti kot postopni prekinitvi zemeljskega učenja življenja. Zakaj lahko poleg visoke starosti in porabljenih energetskih rezerv, poškodb telesnih organov, tkiv umremo? Dokler bo naše etersko telo zmoglo v večerno nočnih procesih obnavljanja popraviti večino škode, ki jo je duša v obliki jeze, strahov, skrbi, žalosti,… povzročila na eterskem in fizično snovnem telesu, se ne bo nič skrb vzbujajočega dogajalo. Stanje pa lahko postane zaskrbljujoče, ko so energetske ali eterske rezerve skorajda izpite, ko iztrošeno etersko telo ne zmore več zadovoljivo obnoviti vsega, kar je duša skozi pogoste in dolgotrajne aktivne konflikte ali dvojnike ega ter skozi delovanje bolečinskega jedra poškodovala, opustošila. Iz duševne ravni bivanja v obliki spazmov ali krčev bodo procesi nezdravja sestopili na etersko raven (motene funkcije), nakar pa še na fizično raven življenja v obliki strukturnih sprememb, poškodb telesnih tkiv ali organov. V primeru naše dobre usode ali karme, delno pa tudi svobodne volje v obliki večjih moči nas kot duha, se bo neharmonija izražala vsaj v enem izmed ravnokar omenjenih procesov duše, eterskega ali fizičnega telesa. Postala bo zaznavna in izrazna predvsem zaradi zadostnih moči nas kot duha v prepoznavanju odmikov od ravnovesja in volje po prenovi, spremembi, prevzgoji duševnih nesvobod. In ravno zato se bomo pravočasno in odgovorno lotili vsestranske strategije prenove. V nasprotnem primeru, če nas mora zaradi ne najboljše usode bolezen popeljati v smrt, saj se približujemo odhodu z zemeljskih pogojev bivanja, naše fizično telo pa nam ne zmore omogočati več tistega, kar bi nam moralo nuditi v obliki inštrumenta ali templja duše in duha, potem bo ravnokar omenjena bolezen ali neharmonija ostala tiha, neizražena, nepozunanjena daljše obdobje. Ko pa se bo naposled le izrazila, bo njeno poslanstvo popeljati nas v zadnji stadij zavestnega sprejemanja in udejanjanja posledic, tudi poizkusa odhoda na najboljši možen in prebujen, očiščen način. Bolezen tudi očiščuje, zato omogoča lažji in popolnejši prehod v duhovni svet bivanja in na začetek poti, ki nas bo popeljala k ponovni utelesitvi duše in duha, v novo fizično snovno telo. V novem življenju kot priložnosti, bodo zato prisotne še večje moči vsestranskih procesov, tudi razpiranja zavesti, ki bodo omogočale preseči šibkosti, nezadostnosti predhodnega fizično snovnega, eterskega in duševnega telesa. Skozi ravnokar opisan pogled, je smrt velika milost, ki nam omogoča zaključek zemeljske izkušnje s fizično snovnim telesom, ki naši duši ne zmore več nuditi potrebnih pogojev plemenitenja v obliki prevzgoje njenih nesvobod. Ko bo naše fizično snovno telo zaradi iztrošenja energetskih rezerv, s katerimi smo se rodili, doseglo stanje nesposobnosti nudenja zemeljskih izkušenj, nam bo le to odvzeto. Verjamem, da se naša duša boji in izmika tèmam, kot je smrt njenega fizičnega in eterskega telesa, pa vendar, iz podobnih strahov bo potrebno čimprej izstopiti in pričeti razvijati kar se da svobodno razmišljanje, ki ne bo vezano na organe čuta, koristoljubje kot računico, temveč bo vezano na svobodno razmišljanje, čutenje in udejanjanje ne glede na končni izzid. Smrt kot del celote – Življenja,  je trenutek prehoda, ko neko obdobje umre zato, da se lahko rodi novo obdobje, podobno kot se žrtvuje seme zato, da vznikne novo življenje – rastlina. V trenutku, ko je stanje zavesti (zavest je glas duha, ki govori duši) dopolnilo svoje poslanstvo, nalogo, se mora pričeti preoblikovati v višje stanje zavesti. Enako se dogaja tudi s planetom Zemljo, s celotnim svetom, ki nas obkroža zunaj in znotraj. Kaj več o skrivnostih rojstva in smrti si lahko preberete v naših brezplačnih skriptah z enakim naslovom. Verjamem, da je dobrih prijemov vzpostavljanja harmonije na trgu, tudi pod rubriko prehrambni dodatki, bachove, avstralske,… cvetne esence, oligoelementi, derivati iz embrionalnih tkiv rastlin,… še veliko, vsega naenkrat pa le ne bomo zaužili. Ko nam teče voda v grlo, bi želeli zaužiti vse mogoče po malem ali celo dvojno dozo, toda kot že rečeno, notranja modrost ne zmore prepoznati, prebaviti in sprejeti toliko informacij naenkrat. V primeru, da se odločate sami, izbirajte predvsem tiste moči harmoniziranja, katerim dovolj zaupate ali ste začutili, da so za vas v tem trenutku prave. Izogniti pa se morate predvsem jemanju folne kisline, saj stimulira celično rast in množitev. Ne pozabite na Marijo Treben in njene obkladke rmanove tinkture, švedske grenčice, njivske preslice, na že omenjen čaj štirih rastlin (njivska preslica, kopriva, rman in ognjic), na meditacijo, koncentracijo, na prisotnost tukaj in zdaj, na mentalno dinamiko, avtogeni trening, na vaje zakoreninjenja, torej spusta duha in imunskega sistema v trebušno votlino ter okončine, na prošnjo kot pomoč v procesih prenove duhovnemu svetu Presvete Trojice in še na marsikaj, kar boste našli v poglavju Strategija prenove, že omenjene naše knjige Klic k spremembi, bolezen ni poraz. Vseeno se za hip zaustavimo pri zeliščni mešanici štirih rastlin. Poglejmo si rastlino ognjič iz bolj duševno – duhovne dimenzije ali ravni bivanja, iz katere izhajajo moči preoblikovanja in diferenciacije celic. Podobno kot pri ognjiču, se tudi pri človeškem in živalskem zarodku iz embrionalnih lističev razvijajo različni organski sistemi, telesna tkiva in organi. Ognjič bo skorajda celo leto višek moči bujnosti v obliki stebel in listov preoblikoval v cvetove. Pri človeku bo zato ognjičev poparek omogočal preoblikovanje moči nekontroliranih sil množenja in rasti v sile oblikovanja. Vsak organ in del telesa ima seveda povsem svojo obliko. Tumor kot povečana vsebina ali le oteklina, še posebno pa rak je zato prava katastrofa oblike. Nič čudnega, če je zeliščarka, gospa Marija Treben ognjič uvrstila v ozdravitveni kvartet čajne mešanice programa proti raku (poparek njivske preslice, rmana, koprive in ognjiča). Njivska preslica je prinašalec silicijevega procesa v nas kot celoto. Silicijeve spojine bodo omogočale netehtno, skorajda homeopatsko hranjenje skozi Vesolje in utelešanje imunskega sistema v vse telesne dele. Rastlina je svoje vegetativne sile lista preoblikovala v nekakšne izrastke v obliki igličastih žarkov. Kaj vse lahko prinašajo žarki silicijeve svetlobe pa že vemo. Sprejmejo, prenašajo in preoblikujejo informacije kot nekakšna vestalka – Venera. In pomislite, največ silicijevih spojin je prisotnih ravno v organih čuta, torej tudi na koži, v beločnici, v dlakah in laseh. Rman je skorajda edina rastlina, katere cvet še dolgo zatem, ko odcveti, zadrži svojo obliko. Njegov cvet je kot nekakšen nebesni svod, poln zvezd v obliki majhnih svetlih cvetov. In kaj potrebujemo pri zaustavitvi benigne ali maligne rasti, če ne tudi sporočilo procesov vzdrževanja pravih oblik telesnih organov in tkiv? Kaj pa kopriva? Ste jo že kdaj poizkusili presaditi ali posejati. Brez uspeha, mar ne? Zaseje se sama, a le v predele, kamor mora prinesti red, kjer primanjkuje moči harmonije in železa. Z veseljem bo zrasla povsod, kjer je nekaj odpadnega lesa, železa, opeke. Čudno, mar ne? Še zdaleč ne, kajti na omenjenih kaotičnih področjih bo kopriva tudi v sebi pridobivala moči procesov nastajanja železa. Železo pa je element, skozi katerega se naš duh veže na fizično telo, na toploto krvi, v kateri živi imunski sistem ali organizacija duha. Kopriva nam bo poleg utelešanja duha pomagala tudi v mnogih strategijah zdravljenja sečil, jeter in slabokrvnosti. Ste povsem prepričani, da bi z dokaj zemeljsko analitično zeliščarsko ali farmakološko logiko zmogli priti do podobnih idej ali celo ugotovitev? Dotakniti se moramo še prehrane, vsaj mesa, prosa in paradižnika. Živalsko meso resda hrani vse ravni bivanja, toda na zelo neharmoničen način, saj je ravno meso tista beljakovina, ki enostransko aktivira hiter razvoj fizičnega telesa, torej tudi procese množenja celic, ki so v domeni eterične dimenzije bivanja. Mesni hrani se bomo zato, v predrakastem obdobju, če smo ga seveda uspeli zaznati, še posebno pa v času ugotovljene, dokazane nekontrolirane rasti, raje izognili. Vseeno pa sem mnenja, da zaužitje mesa duši, ki je od njega odvisna, enkrat ali dvakrat na teden ne bo škodilo. Vsekakor bolje, kot da bi doživljala abstinenčno krizo, pa čeprav bo privolila v vse, kar ji bo kdorkoli dobronamerno svetoval. Proso je žito, ki vsebuje največ moči silicija in principa janga. Silicij je posrednik, ki bo v nas kot celoto utelešal moči imunskega sistema, kar pomeni, da nas bo jangiziral, in sicer zaradi silicijevega procesa odpiranja k svetlobi, nastajanju oblik, pretočnosti, povezovanja med telesnimi organi in obenem ločenosti med njimi. Silicijeva kislina je fizična opora, ki omogoča prisotnost duha in imunskega sistema v glavi, od koder se spuščata navzdol do vseh telesnih organov. Silicij sprejema vse in prejeto tudi nesebično oddaja. Omogoča netehtno hranjenje skozi kožo, lase, pljuča. Silicijevi procesi so najbolj zastopani v  prosu in ječmenu, kar nam skozi idealno prebavo omogoča zdravje nohtov, las, kože, pokončno držo, polno moč organov čuta, tudi prebavil. Žita zatorej bolj kot vsaka druga rastlina utelešajo svetlobo v zemeljsko snovnost, kot življenje svetlobe, ki sestopa v našo telesnost. Njihovo bistvo ali esenco bi lahko poimenovali Moči vstajenja kot prenove, preoblikovanja, prevzgoje. Na obroke prosene kaše nikar ne pozabite, zato zaužijte enega na dan skupaj z zelenjavo ali sadjem, saj vam bo še kako koristil. Nekaj podobnega bi lahko rekli za korenje in za njegovo duhovno bistvo, ki ga prinaša v nas. Poimenovali smo ga žarek svetlobe, ki se uteleša v zemljo, kar bi lahko pomenilo: »Sile imunskega sistema, ki vstopajo v fizično in etersko telo, še posebno pa v trebušno votlino. Vsekakor obstajajo tudi fito pripravki in homeopatska zdravila, ki podpirajo, omogočajo, informirajo ter vodijo procese spusta duha in imunskega sistema v trebušno votlino. Naj omenim vsaj enega, in sicer Phosphorus (nizke desetinske potence) ali fosfor, ki deluje kot zažigalna vrvica ali svetilnik, kažipot našemu duhu skozi procese spusta v zapuščene, temačne, neozaveščene telesne dele, tudi in predvsem v trebušno votlino. Moči paradižnika nismo uspeli opisati v knjigi o prehranjevanju telesa, duše in duha, zato ga bomo poizkusili spoznati tukaj, vendar zelo na kratko. Kot ponavadi, nas bo zanimalo njegovo bistvo v smislu moči, ki jih prinaša, in procesov, ki jih v nas aktivira. Paradižnik potrebuje pri rasti neko oporo, zato je rastlina, ki pleza v obliki vetrnice. Vezan je na element zemlja in voda, saj je rastlina polna vode, poleg tega pa vsebuje tudi nekaj sil toksičnosti v obliki alkaloida solanina, še posebno, če so plodovi še zelenkasti in niso dosegli popolne zrelosti. Uživali naj bi le dovolj dozorele rdeče paradižnike, v katerih omenjenega alkaloida skorajda ni mogoče več izslediti. Solanin, ki povzroča rahle zastrupitve, prebavne težave, bruhanje, diarejo, motnje v zaznavanju, torej v pretoku živčnega impulza, bomo našli skorajda v vseh predstavnikih družine razhudnikov. V mislih imam tudi krompir, jajčevec, papriko, tobak. Krompirju in jajčevcu bomo moči solanina lahko v celoti nevtralizirali ali izločili s toplotno obdelavo, zato ju nikar ne uživajmo v presni obliki, razen majhne količine krompirjevega soka, ki bo še kako blagodejno učinkoval na vnetje želodčne sluznice ali razjedo želodčne stene. Paradižnik je nekakšen psevdo plod in ne spada k zelenjavi, temveč v živilo sadje. Zaradi ravnokar omenjene lastnosti in kiselkastega okusa, naj ga ne bi uživali skupaj z žiti, ajdo ali krompirjem. Za konec pa si poglejmo še nekatere paradižnikove ne najbolj vzpodbudne geste. Enoletna rastlina, ki najraje uspeva na svojih lanskih razpadajočih truplih, bi nas ravno zaradi omenjenih moči lahko poizkušala zadrževati v preteklosti, starih navadah, nekdanjih občutkih, strasteh, nesvobodnih mislih. Morda bomo tudi zaradi obilo zaužitega paradižnika in krompirja v našem vsakdanjiku z večjo težavo premoščali in premagovali slabosti reveža uma, vezanega na preteklost in prihodnost ter težko izgrajevali kreposti duha kot gospoda sedanjosti. Paradižnikova kislost, še posebno, če je le-ta toplotno obdelan v obliki mezge, enostransko stimulira krepitev duševnega sveta, kar lahko pripelje tudi do povečanih moči spazmov ali krčev v notranjih telesnih organih. Krči kot neharmonična gesta duševnega sveta, katerega organizacija naj bi telesnim organom vzdrževala primerne oblike, lahko poškodujejo celične membrane in njim podobne, a mnogo večje ovojnice ali fascije telesnih organov in tkiv do te mere, da bo skozi omenjene razpoke membran pričel z večjo lahkoto rasti tumor. Slabo omejen ali neharmonično oblikovan eterski svet, ki se sam po sebi le obnavlja, širi in raste, bo v našem primeru še z večjo lahkoto postal tumor in pozneje morda celo rak. Duševni svet nesvobod ali konfliktov bi lahko primerjali s plaščem, eterski svet pa z nekdanjo zračnico avtomobilskega kolesa. Skozi razpoke v dotrajanem in preobremenjenem avtomobilskem plašču bo nekoč pokukala zračnica in pojavil se bo mehur, oteklina ali tumor. Kot smo lahko razumeli, se v vsakem predmetu, rastlini, hrani, skriva tudi neharmonična gesta, ki pa jo lahko odkrivamo predvsem skozi mnogo bolj celosten, večdimenzionalen pristop. Če je na primer paradižnik za priznano znanost, ki proučuje zgolj njegove snovne lastnosti, lahko idealna jed, še ni rečeno, da je vedno to tudi resnica, kajti na preostalih ravneh bivanja bi nam paradižnik kaj lahko povzročal lažje ali večje težave. Z uživanjem paradižnika zatorej, za vsak primer, nikar ne pretiravajmo! Kot smo lahko ugotovili, nas množično konzumiranje paradižnika in krompirja ne sme zavesti in prepričati, da so določene jedi dobre ali slabe za vse ravni bivanja. Če sta na primer meso in krompir odlični jedi za fizično dimenzijo življenja, še ni rečeno, da bosta tudi za eterski, duševni in duhovni. Zanimivo, da je paradižnik za priznano znanost enkrat škodljiv, drugič pa ga celo priporočajo za pomoč pri določenih ali enakih zdravstvenih težavah, za katere so ga nekoč odsvetovali. Nekaj podobnega se lahko dogaja le v primeru enostranskega pristopa mrtve fizične laboratorijsko-analitične obravnave. Le zakaj se teorije –muhe enodnevnice izmenjujejo kot gobe po dežju. Zato, ker ne preučujemo večplastno, torej skozi zakonitosti eterske, duševne in duhovne dimenzije življenja. Za omenjene dimenzije bivanja pa znanost še ni izdelala instrumentov zaznave, niti pravih konceptov razumevanja. Flavonoidi v vinu še zdaleč ne rešujejo časti vinu. Tudi v nafti bi lahko odkrili spojine, ki bi delovale proti razvoju malignih tvorb, kar pa še ne pomeni, da bo naftne derivate dobro konzumirati. Če nam je alkohol nekoč pomagal raztapljati skupinskega duha (mi smo), še zdaleč ni rečeno, da nam bo tudi danes koristilo raztapljanje individualnih moči duha (Jaz sem). Enako ne bo vseeno, ali v Kristusu prepoznamo preroka ali Božjega Sina, če mislimo, da živimo eno ali več zemeljskih življenj, če pijemo vino ali grozdni sok, jemo živalsko ali pšenično meso v žitu, pijemo analgetik kemične sinteze ali homeopatsko arniko. Se vam ne zdi, da je o tem resnično vredno razmišljati? Dovolite, da vam za konec javljanja s frekvence in valovne dolžine tumor - rak, položimo na srce še nekaj, kar vam bo lahko še prav prišlo: »Ne žrtvujemo, ali bolje ne darujemo se zato, da bodo nekoč drugi pomagali nam. Pa vendar, tudi zaradi svobodnega služenja pomoči potrebnim, lahko kadarkoli brez zadržkov prosimo, ko smo sami pomoči potrebni. Koliko in kdaj nam bodo namenili pomoči, bodo odločili Oni. Bolj kot se nam zdi, da je položaj brezizhoden, da smo sami, bolj smo obkroženi z Njimi ali z Božjo Pomočjo.« Ponekod v svetu se raka kot katastrofe oblike lotevajo z ogrevanjem. Zanimivo, kajti imunski sistem in njegov proces vzdrževanja oblik bomo brez informacijskih zdravil še najlažje zvabili na želeno mesto ravno s fizično silo toplote. Toda pozor, da vas ne bo kdo še obtožil, da se mu je benigno stanje prelevilo v maligno ali zločesto, predvsem zaradi »vašega« vročega termoforja, obkladka njivske preslice, toplega obliva,… V hudih stiskah je duša razuma pripravljena storiti vse, ko se zalomi pa naš ego kot duša občutkov že išče odgovorne. Pa saj nimate licence za zdravljenje, mar ne? Moralno ste pa le odgovorni, kajti beseda je moč ali sila, ki se želi, se hoče manifestirati v dobrem in slabem, če sploh lahko ločujemo, kaj je dobro in kaj ni. Iznad določene ravni zavesti vsekakor ne. Skratka, nekateri zdravilci so izredno sposobni, saj delujejo od izvora – duha, skozi dušo, etersko raven in vse do posledice - fizisa, v našem primeru tumorja, raka. Ali ni tudi naše snovno telo tako nastalo, od duha pa vse do snovnega telesa? Skozi motiviranje zdravljenca k vzdrževanju stanja budnega duha in dovolj budnega, pričujočega, navzočega opazovanja misli njegovega uma, skozi prošnje in zahvale, jim uspeva nuditi dovolj podpore zdravljenčevi ozdravitveni moči. Čeprav ne razpolagajo z dokazi, ki bi zadovoljili priznano znanost, lahko nekaterim še kako zaupamo. Predvsem pa zaupajmo svojemu notranjemu glasu, sebi kot bistvu - duhu, ki je eno z Božjim, ki venomer govori in šepeče, le spoznati, slišati ga in mu zaupati, se bo marsikdo še moral naučiti. Res je, pravo in resnično zdravilo sedanjosti in prihodnosti je zavest, zavest kot glas duha, ki govori, usmerja in prevzgaja dušo. Naše zdravje je zatorej tudi in predvsem rezultat kakovosti odnosa, ki ga imamo s Kristusom. Ne z institucijo, temveč s Kristusom kot Zavestjo, z Logosom vseh Logosov (razvojni upravljalni zakon vsega obstoječega, tudi našega Sončnega sistema), z zdravnikom in zdravilom, s Potjo, Resnico in Življenjem. To lahko pričnemo udejanjati že danes skozi dovolj svobodno razmišljanje, čustvovanje in delovanje. Naše zaupanje, popolno prepričanje v Njegovo Voljo nam bo vsekakor v veliko pomoč v procesih premoščanja vseh, tudi zdravstvenih izzivov. Kaj vse smo lahko izkusili, se naučili, prevzgojili, pridobili skozi procese odmika od harmonije? Tudi naš jarem je zato lahko prijeten in lahek. Obilo vsestranskih moči!
Pojasnilo
Prijemi ali različne tehnike harmoniziranja in razlage nastanka neravnovesij, ki so navedene, predstavljajo le možnosti, ki bi vam jih morda razložili in priporočili zdravniki in/ali različni profili zdravilcev, poznavalcev določenih filozofij, miselnosti, zato za morebitne neuspehe, upam, da se razumemo, ne morem prevzemati odgovornosti. Vsebina je namreč polna večplastnih razlag, zatorej izbiro prepuščam Vam. Vseeno pa se ob raznih dilemah posvetujte z vašim zdravnikom ali zdravilcem.
Opomba
Spoštovani bralci, če se nam je morda kje v besedilo prikradel tiskarski škrat, se vam vljudno opravičujemo!
LITERATURA IN VIRI
  • Victor Bott, Medicina antroposofica, IPSA EDITORE, marec, 1992
  • Mark Pfister in Simona Cella, Bolezen je nekaj drugega, Sanje, 2017
  • Luigi Costacurta, Vivi con gli agenti naturali, Copyright by Luigi Costacurta, 1984
  • Sergio Maria Francardo, Medicina antroposofica familiare, Edilibri, 2004
  • Phil Johannes Zwiaver, Antropozofska medicina, Založba Ajda, Vrzdenec
  • Sveto pismo Stare in Nove zaveze, slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana, 2006
  • Leon Chaitow, Cepljenje in imunizacija – nevarnosti, zablode in alternative, En založba Maribor, 1998
  • Rudolf Steiner, Alcool e nicotina, Editrice antroposofica, Milano, 1998
  • Udo Renzenbrink, Alimentazione e scienza spirituale, Cooperativa editrice Alassio (SV), 4. Edizioni Italiana, 1990
  • Walter Holtzapfel le connessioni spiriturali di fegato polmone, rene, cuore, Natura e Cultura editrice, 1995 Alassio
  • Sven Sommer, Homeopatija, Mladinska knjiga
  • Christof Jänicke/dr Jörg Grünwald, Alternativna medicina, Modrijan, Ljubljana, 2009
  • Louise L. Hay, Življenje je tvoje, Iskanja, 1994
  • Mechthild Scheffer, Bachova cvetna zdravila v teoriji in praksi, DZS, 1994
  • med. Josef H. Kaiser, Novi veliki Kneippov priročnik, ZTT, EST, CZ, 1975, München
  • Nekajletna redna predavanja Enza Nastatija, Trst; Smeri področja: antropozofska medicina, homeopatija, pedagogika, arhitektura, biodinamično kmetijstvo
  • Predavanja Maria Jannarellia: Antropozofija 2016
  • Predlogi: Jože Medle in Romina Salvi
  • Franc Božjak, Klic k spremembi, bolezen ni poraz, 2009
  • Markus Wiesenauer, Annette Kerckhoff, Homeopatija za dušo, Mladinska knjiga 2005
  • Lektoriranje: Rozalija Pečarič
 Bookmark and Share

Comments are closed.