Novice

GDPR

Strinjam se s pravili strani.

VEGETARIJANSTVO-ZEMELJSKO IN VESOLJNO HRANJENJE

 ZAKAJ VEGETARIJANSTVO

Postati vegetarijanec pomeni, da se zavestno odrečemo prehranjevanju z mesom, mesnimi izdelki, morda celo z ribami in jajci. Od tod tudi izvirajo različne smeri vegetarijanstva, saj se nekateri poleg hrane rastlinskega izvora, hranijo še z mlečnimi izdelki in jajci, drugi morda tudi ali le z ribami in mehkužci, ki naj bi bili kot živa bitja-živali uvrščeni v nižje ravni bivanja živalsko-duševnega sveta. Vegetarijanstvo izvira še iz časa ali obdobij prve in delno tudi druge postatlantidske civilizacije (antična Indija in Perzija), ko smo se kot človeštvo ali kolektivna zavest še zavedali Enosti, intimne povezanosti z vsemi preostalimi zemeljskimi svetovi, ko naj bi se prehranjevali, preživljali izključno ali vsaj predvsem s pobiranjem plodov, pozneje pa tudi s poljedelstvom (antična Perzija in duhovna genetika modreca Zaratustre). Omenjeni obdobji segata v čas od 7300 do 2900 let pred našim štetjem. V mislih imam dve civilizaciji, kameno in bronasto dobo, katerih vzpon in padec ali propad je pri vsaki civilizaciji, ki je bila takrat vodnik človeštva trajal približno 2160 let. Dekadenca in odmik takratnega človeštva, morda celo tudi nas kot posameznika, glede zavedanja pomena tukajšnjega bivanja in poslanstva omenjenih dveh civilizacij; raka–Antična Indija in dvojčka–Antična Perzija, sta nas nekoč privedla do ponovnega prehranjevanja z mesom, z živalskimi brati, s katerimi imamo skupen duševni svet bivanja. Namreč, žival, ki je zaradi našega človeškega kolektivnega »padca« v smislu duše in njenega neharmoničnega načina razmišljanja, čustvovanja in udejanjanja ostala zadaj ali zunaj nas, ni zmogla postati človek. Tudi njej-živali naj bi človek-človeštvo z delom na sebi (prevzgoja duševnih nesvobod) pomagali v procesu plemenitenja živalskega skupinskega Jaza ali nje–živali kot celote. Le zakaj nas še dandanes obdajajo živali, kot so zvita lisica in lisjak, »skladiščnik« veverica, in polh ter medved zaspanec, ponižen, zvest in potrpežljiv pes, samoljuba mačka? Bomo živalim resnično vladali, jih primerno poimenovali in uporabljali za namene, ki jih le-te prinašajo na način, da jih izrabljamo na raznorazne načine, celo ubijamo v prehrambene namene? Morda nekatera biblijska sporočila vse do danes nismo zmogli, želeli ali celo hoteli razumeti. Odgovornost pa vseeno nosimo, tako posameznik, kot tudi celotno človeštvo. Težko bi verjel, da se s podobnim vprašanjem in vzgojo kristjanov ukvarja tudi naša rimsko-katoliška Cerkev. Je resnično pomembno le to, kar iz nas izhaja, ne pa tudi tisto, kar v nas vstopa, pa četudi skozi hrano v obliki mesa? Le kaj se v nas kot celoto uteleša skozi moči ali sile, morda celo bitja, ki jih v našo notranjost prinašajo mesne jedi? Morebiti moči egoizma (glava), čustvene preobčutljivosti (prsni koš) in agresivnosti (trebuh)? Se še spomnite, katera dimenzija bivanja in moči katerih telesnih organov bodo morale duševni naboj, idejo ali sporočilo mesa tudi prebaviti, poduševiti in poduhoviti, počlovečiti? Upam, da smo se prav razumeli. Nikakor ne mislim, da so ljudje, ki uživajo meso bolj agresivni, večji egoisti, morda so zato izpostavljeni le večjim močem skušnjav, ki hočejo, želijo, da bi takšni nekoč tudi postali. Človeštvo se je v vsej svoji zgodovini tudi in predvsem z mesom prehranjevalo predvsem v času dveh daljših obdobij. Prvič, v to bi nas želeli prepričati zgodovinarji in nekatere smeri priznane znanosti, ki trdijo, da je bil človek vsejed v obdobju mnogih tisočletij pred antično Indijo, ko je živel še v divjini, v praskupnosti, v mnogo težjih življenjskih in podnebnih razmerah. Morda takrat resda še ni znal vzgajati in pridelovati rastlin v prehrambne namene. Po vsej verjetnosti je kot lovec živel le v nekaterih nerodovitnih sušnih, vlažnih (mostiščarji) ali hladnih področjih, kot naprimer današnji Eskimi, kjer konzumne rastline resnično ne bi uspevale. Bolj ozaveščena ljudstva, ponekod še plemena pa so se še kako zavedala Enosti in človeške povezave z Izvorom, z duhovnim svetom in z vsemi zemeljskimi svetovi. Prav ste razumeli, tudi z živaljo. Atlantidski potop bi takratna védenja in poznavanja človeštva le s težavo »odplaknil«. Bolj razvita ljudstva, v smislu zavesti, so se pod vodstvom Manùja (takratni modrec, duhovni vodja človeštva) selila najprej na sever Evrope (današnja Irska), pozneje pa naselila še v celotno Evropo, bližnji in daljni vzhod. Postopoma je nastala prva, že omenjena postatlantidska civilizacija–Antična Indija, z njo pa tudi popis znanja, védenja, torej prve knjige – Véda. Kajpak, vse nekoč poznano se je moralo tudi ovekovečiti. Za vsak primer, da kolektivna zavest tega ne bi pozabila. Drugič smo postali kot večina, človeštvo namreč, ponovno sposobni ubijati živali, začenši v drugi polovici tretjega obdobja epohe postatlantide (antični Egipt) pa vse do danes. Če sem še bolj natančen, v dekadenci Egipta. Skorajda vse, kar ste prebrali o Egiptu (od 2900 do 750 let pred našim štetjem), in kar opisuje današnja znanost-egiptologija, je le nekakšna žalostna, popačena slika zatona in propada takratnega velikega, nekoč duhovno močnega Egipta. Poznavanja so s časom prešla v tradicije, le-te pa v vraževerstva, človeštvo je v sebi oslepilo Polifema (izgubili smo imaginativno zavest videnja) in ubilo meduzo, kar pomeni, da smo si porezali tudi »popkovnici« napajanja in razvoja inspirativne in intuitivne zavesti. Postopoma smo postali zgolj bitja uma, omrežena z močmi egoizma, materializma in ostalih nesvobod, kar nas je po vsej verjetnosti kmalu popeljalo v ubijanje in vzgojo živali za prehrambene namene. Kolikšen je bil odmik človeštva od zavedanja, torej dojemanja, sprejemanja in udejanjanja Enosti in bistva bivanja v zemeljskih pogojih v četrti postantlantidski grško–rimski civilizaciji (750 let pred našim štetjem do približno 1413. leta našega štetja), ne bo potrebno posebej poudarjati. Pa vendar, današnje peto, anglosaško obdobje človeštva postantlantidske epohe, se je kot miselnost in način življenja na žalost od bistva zemeljskega bivanja še bolj oddaljilo. Način dela in odnos do živali, izvajanje poizkusov na njih, klavnice, ubijanje za šport, »potrebni« lovski odstreli,… so vsekakor poglavje zase. Postati pravi, plemeniti človek–prinašalec ljubezni in svobode, na omenjeni način, še dolgo ne bo mogoče. Ne zdi se mi tako pomembno, da postanemo, ali, da smo vegetarijanci, kot to, da se vsak, ki to želi ali hoče postati, tudi zaveda, zakaj se je tako odločil. Namen je lahko religijski, moralno–etični in zdravstveni.

Argumenti v prid vegetarijanstvu

  • Odreči se sodelovanju pri ubijanju in odgovornosti žrtvovanja živali za prehrambene namene, saj se lahko dovolj kakovostno hranimo tudi z žiti, stročnicami, sadjem, zelenjavo, mlečnimi izdelki, lešniki, mandlji in ostalimi rastlinskimi beljakovinami ali semeni.
  • S primerno vzgojo naj bi živali pomagali pri razvoju njenega skupinskega Jaza (moči ali Zavesti planeta Mars) in nje kot celote tu na Zemlji. Če živali kakorkoli zlorabljamo, ne omogočamo pravega razpiranja zavesti niti sebi, kaj šele Naravi.
  • Žival postane le žrtev ubijanja, morda celo inštrument užitka ubijanja. Le koliko bi nas bilo sposobnih žival tudi ubiti? Smo zato to odgovornost naprtili delavcem v klavnicah in lovcem, ribičem?
  • Z živaljo, ki nam je nekakšna sestra, imamo skupno dušo, torej si z njo delimo duševni svet bivanja, tako kot si z rastlino delimo eterski svet in z minerali fizično telo. Le kako si lahko zamislimo dovršeno prevzgojo duše ob vsakodnevnem uživanju mesa?
  • Celo komparativna ali primerjalna anatomija bi nas lahko prepričala, da je človek, kar se prehranjevanja tiče, predvsem sadjejed in zrnjejed. Žita v obliki zrnja pa moramo vsekakor kuhati in vsaj delno rafinirati (prečistiti ali jim odvzeti eno ali več zunanjih dokaj celuloznih neprebavljivih ovojnic). Navkljub temu, da priznana znanost in njena dietetika zagovarjata načelo, naj bi celo v vsakem obroku jedli vsakega po malem, tudi meso, bi človeka zelo težko označili za omnivorja ali vsejeda, saj za razliko od mesojede živali nimamo krempljev, dolgih podočnikov, tako kislega želodca in kratkega debelega črevesja, da bi zmogli dovršeno prebavo mesa. Nič čudnega, če moramo živalsko meso kuhati, saj ga bomo le na tak način uspeli zadovoljivo prebaviti.
  • Mesu se lahko odrečemo tudi in predvsem iz zdravstvenih razlogov: sveže in suho meso–mesni izdelki vsebujejo vse preveč konzervansov, antimikrobnih sredstev (nitriti) in drugih kemičnih dodatkov ter ostankov presnove, ki jih žival za časa življenja ni povsem izločila iz telesa. V mislih imam sečno kislino in njene soli, histamin in hormon adrenalin. Nekaj težav zaradi metabolitov ali presnovnih ostankov se poraja tudi v našem telesu, pri sami presnovi, in sicer predvsem beljakovinskih jedi.
  • Priznana znanost in dietetika nas že desetletja prepričujeta, da si brez mesa ne bomo zmogli izgraditi bistvenih aminokislin ali zidakov telesnosti, bistvenih maščobnih kislin, celo vitamina B12. Vendar, če vse to zmorejo živali-prežvekovalci, le zakaj nekaj podobnega ne bi zmogli mi, edino zemeljsko duhovno bitje? Pomanjkanja zatorej ne obstajajo, poznamo le nesposobnosti prebave, presnove, tvorbe življenjskih procesov, biofiziološke transmutacije,…. Vsega ali le del ravnokar omenjenega, morda »niso sposobni« tisti, ki menijo, da ne zmorejo funkcionirati, ne da bi uživali meso. Nekateri so odvisni od mesa le zaradi navad ali prepričanj, ki jim onemogočajo, da bi kot obrok zaužili le škrobasto–zelenjavno jed. Da bi žitom, krompirju ali ajdi poleg zelenjave dodali le sejtan (pšenično meso), tofu (sojin sir), ali skuto, jajce, sir, kuhano stročnico, lešnike, orehe? Na kaj podobnega mnogi še pomisliti nočejo.
  • Vitalnost ali dokaj popoln spust in utelešenost duha ter imunskega sistema v trebuh, si lahko okrepimo tudi na način, da poiščemo notranji mir in temu primerno filozofijo življenja, da nekajkrat dnevno izklopimo nenehno dejavno umsko obremenitev, da si okrepimo jetra (center življenja ali eterske ravni bivanja), z rmanovo tinkturo in termoforjem, s homeopatskimi pripravki, čaji, avtogenim treningom, mentalno dinamiko, evritmijo,…
  • Zatorej, če ne uživamo mesa, morda niti rib in jajc, moramo vedeti, s čim naj bi se hranili, saj je rastlinska, še posebno pa presna in celovita biološko ali biodinamično vzgojena hrana na eterski dimenziji življenja prebavno precej zahtevna. Mnogi imajo ravno zato kar nekaj težav na začetku spremembe ali/in v procesu prehoda na bolj sonaraven vegetarijanski jedilnik. Njihovo eterično telo izraža vitalno ali etersko šibkost v procesih izdelave in izločanja prebavnih sokov ali encimov, duševno telo nasprotuje prehrambenim spremembam s takoimenovano abstinenčno krizo (odvisnost od nekdanjih mesnih hormonov in živalskih moči, ki se lahko izražajo skozi nemir, evforijo, egovsko agresivnost, napadalnost), duhovno telo pa v večini primerov tudi ne zmore tako hitre reorganizacije na etersko zahtevnejše in barvitejše jedi ali obroke.
Se boste po vsem tem še vedno čudili, zakaj lahko skozi vegetarijanstvo nastane toliko prebavnih težav ravno pri etersko šibkih in umsko močnih intelektualcih, pri osebah tretjega in četrtega življenjskega obdobja, bolnikih prebavnega trakta, jeter, ledvic, ščitnice?

Poglejmo si še nekaj zelo pomembnega

Ne pozabimo, da se trebuh in z njim povezana eterska raven življenja hranita ter krepita predvsem z beljakovinami. Današnjemu človeku-intelektualcu pa ponavadi zgolj beljakovine iz celovitih žit, semenk, stročnic in sadja ne zadoščajo več, saj so le-te zelo vitalne in na eterski ravni bivanja mnogo težje prebavljive kot živalske. Obenem porabljamo vse preveč eterskih moči tudi v glavi, saj se te nekontrolirano preoblikujejo v aktivnosti uma, intelekta in ega, zato se jih premalo spusti v trebušno votlino, kjer naj bi le-te organizirale in vodile vse prebavne in presnovne procese. Ne pozabimo, nobena energija, ali bolje moč se ne porodi sama od sebe in nobena moč se ne razprši v nič. Vse se le preoblikuje. Glede rastlinske hrane moramo doreči še nekaj. Izključno rastlinska in mnogo bolj etersko ali vitalno močna hrana, ne glede na to ali je zaužita v presni ali kuhani obliki, hrani in krepi predvsem čustveni ali duševni pol ritma, ki živi v prsni votlini. Zaradi vsega omenjenega, predvsem pa zaradi velikega napora pri prebavi presne hrane in rastlinskih beljakovin v obliki semen, bosta tudi trebušna votlina in etersko telo ali raven življenja dolgoročno kaj lahko oslabela. Še posebno, če oseba tega dela ne bo zmogla vsaj zadovoljivo opraviti in če se bo podobnega podviga lotila v hladnejših mesecih leta. Dovolite, da še enkrat ponovim. Zgolj rastlinske jedi hranijo in enostransko stimulirajo duševni ali čustveno-umski svet bivanja. V primeru, da je podobne stimulacije preveč, torej, če se nekdo nekaj mesecev ali let hrani le z rastlinami (veganstvo), bo okrepil predvsem duševni svet, ki bi se sčasoma lahko preveč razbohotil ali podivjal, duh in eterski svet pa bosta ravno zato odšla na počitnice. Pojavi se lahko nesprejemanje drugače mislečih, asocialnost ali beg od vsakodnevnih izzivov, notranji nemir in še bi lahko našteval. Namreč, bolj kot vlada duša, bolj oslabita vitalnost in duh. Kot izgleda, zgolj vegetarijanstvo, še posebno pa veganstvo nista idealna pogoja doseganja in vzdrževanja notranjega miru in zdravja. Vsekakor ju moramo sami vzdrževati ali pridobiti in neprestano gojiti, se zanju truditi. Torej, gensko nespremenjeni jogurt ali skuta, morda tudi sir, nam bodo poleg kuhanih bolj ali manj celovitih žit, stročnic, semenk, sejtana, tofuja, kdaj pa kdaj še kako koristili.

Ribe-bitja vode kot presnove Zemlje

Pred zaključkom prvega dela si preberimo še nekaj ezoterično-antropozofsko obarvanega. Riba nima vratu kot ločnice med etersko in duševno dimenzijo bivanja. Glede na to, da je riba heterotermično bitje, saj se njena kri segreva ali ohlaja glede na zunanjo temperaturo vode, ki jo obdaja, riba ni tako velika ali pomembna nosilka in prinašalka duševnih gest ali nesvobod. Bitje ribo kot morsko ali sladkovodno prebivalko zemlje uvrščamo v nižjo raven bivanja kot zemeljske sesalce, plazilce. Tudi mi kot človek smo bili nekoč po padcu iz zemeljskega Raja (eterska raven bivanja) v snovnost hladnokrvna ali hetero termična bitja. Odkar je naša duša pričela vladati, nedolgo tega tudi nam kot zadnjemu prišleku–duhu, so vse emocije ali duševne, tudi neprevzgojene geste postale povezane s premikanjem in bolj ali manj hitrim kroženjem krvi različnih toplot (glej naš članek 2/2019 o srcu in krvnem tlaku). O krvi je Rudolf Steiner veliko govoril in pisal. Duh se uteleša skozi kri ali element železo, v toploti krvi pa živi in deluje tudi naš imunski sistem kot organizacija duha. Kri Kristusa je na Golgoti odkapljala v Zemljo, ki jo je prepoznala in sprejela. Bitje, Duh ali Zavest Kristus kot Logos vseh Logosov = Beseda celotnega Vesolja je vstopila v Zemljo in nam obelodanila, kdo nas je izgradil, izoblikoval, kdo upravlja z Zemljo in nami, nam omogoča pridobitev dveh duhovnih atributov, Ljubezen in Svobodo, vračanje v pravi Dom,…. Naša duša in ledvica kot telesni organ duševnega sveta bodo z vstopajočim živalskim sporočilom mesa ribe, čeprav roparice imele veliko manj dela in težav kot z mesom zemeljskega sesalca. Tiste, ki vegetarijanci nočejo, ne želijo ali ne zmorejo postati, pa nikar ne obsojajmo! Nekoč bomo vsi postali vsaj vegetarijanci, to si vsekakor upam trditi. Kolektivna zavest se postopoma, a neprestano razpira, zato jim zaenkrat postanimo dober zgled!

ZEMELJSKO IN VESOLJNO HRANJENJE

Podobno kot rastlina se tudi človek in žival hranita z zemeljsko ali snovno in z netehtno vesoljno ali kozmično hrano. Tehtne ali snovne zemeljske jedi predstavljajo skupek hranil v obliki mineralnih soli, ogljikovih hidratov, maščob, beljakovin in vode. V kozmične moči pa spadajo vsi mikroelementi v skorajda homeopatskem razredčenem stanju, kot so vonjave, barve, okusi, svetloba, toplota, glasovi, glasba, sile sedmih planetov, dvanajstih ozvezdij, celo svet misli, čustev, občutkov in dejanj, naših, torej individualnih ali kolektivnih, sedanjih in preteklih. Hranijo nas tudi sanje, celo moči vere, molitve, Steinerjevih vaj in meditacije, zaupanja, ljubezni in navdih duhovnih svetov,….

Zemeljsko-prehrambeni tok

Za lažje razumevanje, kako potekajo procesi hranjenja, si bomo najprej ogledali zemeljsko-prehrambeni tok. Hrana, ki jo zaužijemo, se mora v prebavnem traktu postopoma spremeniti ali dematerializirati, raztelesiti iz trdnega v tekoče, pozneje pa še v plinasto in toplotno agregatno stanje. Na tej poti skozi prebavila bomo z močmi duha, duše in eterske ravni bivanja hrani odvzeli vse posebnosti, ki jih kot bitje prinaša v nas. Njenim, sedaj že homeopatskim silam, pa vdahnili naše ali svoje duhovno-duševne moči, ritme ali značilnosti. Podobno kot deževnik eterizira zemljo, lahko človek oplemeniti, počloveči ali poduhovi vse, o čemer razmišlja, govori, čustvuje, vse, kar ustvarja ali na kakršenkoli način zaužije, sprejema in daje. Hrano smo torej homeopatizirali, mnogim močem eteričnega telesa ali bitjem štirih elementov pa zato omogočili postati višje razvita bitja, ali takojšnjo vrnitev v prosti eter, v primeru, da smo skozi prebavni trakt hrano zavrgli ali nezadostno prebavili. Če smo še malce bolj zemeljski, bi lahko rekli, da smo zaužita hranila (minerali, sladkorji, maščobe in beljakovine) razstavili na prafaktorje vse do atomov ogljika, kisika, dušika, žvepla in vodika, iz katerih je sestavljena vsaka rastlina, ravnokar omenjeno hranilo, še posebno beljakovine in maščobe. V mislih imam seveda tudi človeške telesne »zidake«, predvsem maščobe in beljakovine.

Vesoljno hranjenje

Če lahko zaupamo Rudolfu Steinerju, (idejni oče Antropozofije in njene pedagogike, biodinamičnega kmetijstva, arhitekture, medicine – homeopatije,…) in v primeru, da smo prav razumeli, bo vzporedno z raztelešenjem, izstopom ali izločitvijo ravnokar omenjenih hranilnih elementov ali atomov ogljika, kisika, dušika in vodika v prosti eter, v nas tudi nekaj podobnega vstopalo, se utelešalo. Vstopajoče sile, težko bi namreč govorili o snovnosti, sedaj ne bodo zemeljske, temveč kozmične ali vesoljne. Skozi ogljik, ki je od omenjene četverice še najbolj zemeljski (največja atomska masa), se bomo prizemljevali, saj bo v nas kot celoto utelešal predvsem fizično telo (postajamo vidni, snovni, dovolj prizemljeni). Skozi vdihan kisik nastaja, se organizira vitalno ali etersko telo, dušik in delno tudi žveplo bosta prenosnik duševne dimenzije bivanja, najlažji, še najmanj snovni, torej najbolj netehtni kozmični vodik pa bo utelešal, omogočal vdih ali spust nas kot bistva – duha. Omenjeno kozmično zelo razredčeno materijo, sprejemamo skozi pljuča, kožo, lase, živčni sistem–glavo in njene organe čuta. Te moči v nas vstopajo in se postopoma zgostijo, materializirajo vse do telesnih beljakovin, maščob in sladkorjev. Moči kozmosa zato hranijo, izgrajujejo in oblikujejo predvsem telo od vratu navzdol, sprejemamo pa jih skozi vdih, kožo in glavo (centripetalne sile). Naše telo je zato nekakšna zgoščena svetloba ali mikro kozmos (Beseda je meso postala…), ki mu vladajo zemeljske težnostne sile. Omeniti moram biblijsko zgodbo o Samsonu in Dalili, a le zato, da vas lahko vprašam: «Le čemu so prežvekovalci opremljeni z rogovi (antene hranjenja) in kopiti?« Če se spomnite zgodbe, so se v Samsona v trenutku, ko so mu pristrigli lase, prenehale stekati sile kozmosa in ga fizično–vitalno polniti. Človek je na svoji poti razvoja in razpiranja zavesti vendarle premostil prenekatere živalske moči, slabosti in organe, dele telesa. Kopita so postala dlani in stopala, rogovi in ščetine pa lasje in dlake. Četudi nimamo kopit in rogov, izrazito dolgih in močnih nosov in zob, jezikov, kljunov, se s kozmično hrano vseeno lahko dovolj popolno napajamo. Le nikar ne iščimo venomer in povsod izgovorov. Kaj pa naša glava, kdo pa njo hrani in izgrajuje? Da bomo našli zadovoljiv odgovor, si moramo poprej postaviti vsaj še eno vprašanje. Če je res, da skorajda vse, kar zaužijemo skozi usta, pozneje tudi izločimo skozi pljuča, ledvica, debelo črevo, kožo, limfo, zakaj se potemtakem moramo prehranjevati z zemeljsko-snovno hrano? Jesti moramo tudi zato, da se naša notranja modrost uči, kako so beljakovine in maščobe sestavljene, strukturirane, izgrajene, oblikovane. Ko gremo na izlet v oddaljeno nepoznano mesto ali pokrajino, potrebujemo zemljevid. Poleg načrta pa rabimo tudi energijo za tak podvig ali nove moči za poznejšo izgradnjo povsem naših individualnih telesnih elementov v obliki beljakovin in maščob. Te pa lahko pridobimo le tako, da v prebavno–presnovnih procesih premagujemo, izničujemo model, obliko in organizacijo vitalnosti ter snovnosti vseh hranil, še posebno maščob in beljakovin. Šele sedaj lahko sile ali elementarna bitja, ki so poprej služila hrani, postanejo naša. Z zemeljsko hrano najprej spoznavamo, kako smo mi in hrana izgrajeni, obenem pa pridobivamo nove energije ali moči za bodoče procese izgradnje telesnosti. Material ali snov za tako delo, kot že rečeno, pa pridno črpamo iz Vesolja. Če to drži, potem naša telesnost nikakor ni produkt zaužitih bistvenih živalskih amino in maščobnih kislin, kot nas v to prepričuje znanost. Tudi jetra morda le niso »bazen« uskladiščenih aminokislin, iz katerih bomo nekoč ali vsakodnevno izgrajevali nove telesne celice. Izgleda, da veliko večino prehrambenih elementov v obliki poprej omenjenih atomov izločimo v prosti eter, kajti duhovno bitje–človek ničesar ne potrebuje v enostavni zemeljski obliki. Za vse se mora potruditi, najprej spoznati, doumeti, sprejeti in pozneje tudi sam izgraditi. Iz vdihanih in še kako drugače prejetih delcev, mikroelementov naj bi zmogel sintetizirati vse telesne beljakovine, pa čeprav v hrani ni našel vseh prepotrebnih bistvenih aminokislin. To pa je že tema o biofiziološki transmutaciji, o kateri bomo tudi poročali. Namreč človek, rastlina in žival so bitja, ki zmorejo v svoja fizično-snovna telesa vgraditi določene elemente, pa čeprav za izgradnjo le-teh, skozi hrano niso dobili osnovnih delcev ali atomov. Na primer, rman je rastlina, ki vsebuje veliko kalija, čeravno raste na tleh, ki so revna s kalijem. Nekaj podobnega zmore tudi njivska preslica, ki vsebuje skorajda 97 % silicija (suha snov), četudi uspeva na prsti, ki silicija praktično ne vsebuje. Celo kokoši, ki zobajo le drobce kalcijevih kamenin, ne zmorejo izgraditi čvrste jajčne lupine. To se lahko zgodi le, če je v njihovi okolici dovolj silicijevega peska, pa čeprav je vsem poznana jajčna lupina skupek predvsem kalcijevih mineralnih soli. Kaj pa človek? Kot boste lahko razbrali v nadaljevanju, smo ljudje in živali bitja, ki zmorejo iz svoje bližnje in daljne okolice pridobiti tudi delce – atome, ki nam v sami hrani morebiti manjkajo, jih celo preoblikovati ali transmutirati, kot na primer silicij v kalcij, kar smo si ravnokar ogledali pri perutnini. Če zmorejo prežvekovalci zgolj iz zaužite trave izgrajevati vse telesne beljakovine ali mleko, zakaj nekaj podobnega ne bi zmoglo edino zemeljsko duhovno bitje - človek? Večino atomov zemeljskih hranil torej izločimo, kaj pa v nas, naši telesnosti vendarle ostaja? Ogljikovi, najbolj zemeljski delci. Predvsem tisti iz živalsko–mesnih beljakovin in maščob nas še najbolj prizemljujejo, materializirajo in omejujejo v razvoju ali vstajenju v vseh pogledih. In še nekaj pomembnejšega, hrana, ki jo zaužijemo ter prebavimo, nam daje snovnost predvsem ali zgolj za izgradnjo in funkcijo naše glave ter organov čuta. Mineralne soli so namreč bistveni element strukture kosti in živcev, poleg tega pa služijo tudi budnosti, zavedanju samega sebe, razmišljanju. Duh je namreč tisti, ki živi predvsem v glavi in se hrani, uteleša z mineralom ali fizično-snovnim telesom. On ali mi kot bistvo živimo v toploti krvi, v snovnosti ali tudi zaradi nje in zaužite hrane. Dolgotrajni in neprimerno izvajani posti, bodo ravno zato lahko oslabili našo vitalnost in oddaljili idejnega mojstra–duha (moči morale, etike, razsodnosti, kreposti ali vrlin). Duševni svet nesvobod pa se bo tudi zaradi tega, kaj lahko preveč razbohotil ali razburkal. Torej, snovna ali zemeljska hrana hrani tudi in predvsem glavo, ki ji vladajo kozmične sile lebdenja, breztežnosti, kakovosti, duhovnosti. Zaužita in prebavljena hrana »izstopa« iz zemeljsko snovnih tehtnih značilnosti skozi prvo ločnico–črevesne resice, ponovno pa se materializira in kot snovnost zapolnjuje glavo skozi drugo ločnico v vratnem predelu prvega vretenca, ki se imenuje nosač ali atlas. Da podobne procese vodijo moči duha in njegove organizacije (imunski sistem), ne bo potrebno posebno poudarjati. V smeri kozmos – zemlja, telesnost pa potekajo procesi utelešanja vesoljnih sil ravno v nasprotnem vrstnem redu. Glava z organi čuta (centripetalne sile) sprejema netehtne delce, trebuh pa z močmi eteričnega telesa in njegovimi centrifugalnimi silami polnjenja, izgrajuje telesnost od vratu navzdol.

Zemeljska hrana

Če povzamemo, lahko rečemo, da zemeljsko-snovna hrana omogoča naslednje procese:
  • Izgradnjo, oblikovanje in funkcijo možganov – glave, kot temelja aktivnosti zavesti – jaza ali duha
  • Oblikovanje notranjih prebavnih organov in nove moči za izgradnjo telesnih maščob ter beljakovin
  • Aktiviranje mnogih organskih in duševnih funkcij
  • Pridobivanje moči za delo in premikanje
  • Nastajanje zemeljskega, a hkrati dovolj svobodnega duhovnega bitja.

Kozmična hrana ali difuzno življenje pa nam podarja:

  • Snovnost za izgradnjo telesnih beljakovin in maščob
  • Svetlobo za notranje življenje celic, tkiv in nas kot celote
  • Povečanje eterskih moči
  • Navdih za pravične, dobre in resnične misli, občutke in dejanja.
In kaj bi se lahko iz vsega napisanega naučili, povzeli, uporabili v našem vsakdanjiku? Vsaj to, da je kakovost hrane zelo pomembna, saj si z zemeljskimi jedmi izgrajujemo glavo in hranimo moči duha–našega bistva ali gonilo razvoja, preobrazbe v vseh pogledih. Z njegovimi silami se lahko zoperstavimo močem skušnjav in se odločamo za resnične, dobre, pravične, plemenite in svobodne misli, besede, občutke in dejanja. Poleg človeku primerne sonaravno vzgojene hrane, bo potrebno nekaj prostega ali delovnega časa preživeti tudi na prostem ali v dovolj zračnem in svetlem prostoru. V nasprotnem primeru bomo postali bolj drobni, šibki in ranljivi, kar se tiče zdravja ter duha. V čimbolj sproščenem in dovolj svobodnem, nebesnem odprtem stanju, se razume, podobno kot rastlina in žival, a vendar bolj budno in človeško–ozaveščeno. V toplih pomladnih in poletnih dnevih se potrudimo čimvečkrat obedovati na prostem. Prav ste razumeli, kajti nekoč bomo kot oplemeniteno človeštvo živeli in delovali le s kozmično hrano. Nekateri, čeprav redki posamezniki, se na nekaj podobnega že pripravljajo. Sedaj lahko razumemo, zakaj potrebuje največ snovne hrane ravno človek, ki mnogo razmišlja in večino dneva uporablja predvsem moči glave kot uma, intelekta ali drevesa spoznanja. Planinarjenje, čeravno fizično naporna aktivnost pa od nas ne zahteva mnogo moči, ki naj bi jih pridobili skozi zemeljsko prehranjevanje. Pa vendar, četudi ničesar ne počenjamo in le sedimo, bo osnovni ali bazalni metabolizem (presnova) zaenkrat in v večini primerov naše trenutne zavesti od nas dnevno še zahteval 1200 do 1800 kilokalorij. Kaj porečete, smo dovolj motivirani za prenovo kot delo na sebi, razpiranje zavesti v skorajda apokaliptičnem času? Kaj več o Blagoslovu hrane, o postopkih in varnih procesih priprave na morebitni prehod na začasno hranjenje s prano si lahko preberete v naših skriptah Hranjenje z močmi Svetlobe in v knjigi Kakšna bo naša prihodnost, smo pripravljeni (četrto poglavje). Oboje lahko prejmete brezplačno v pdf obliki. Franc Božjak    

                       Bookmark and Share

Comments are closed.