KAJ POMENI VSTAJENJE?
Živeti kot nesmrtni duh
Konferenca v Dornachu, Rudolf Steiner, 27. marca 1921
Dragi prijatelji, med razmišljanjem o Božiču in Veliki noči obstaja pomembna polarnost. Kdor se zna zoperstaviti tema dvema idejama, o katerih smo v našem okolju pogosto govorili, kdor ju zna na pravi način povezati in s tem navznoter oživiti njuno medsebojno interakcijo, je usmerjen v notranjo izkušnjo, ki zajema skrivnosti človeštva na širok način.
Ideja o Božiču nas prisili, da usmerimo pogled na rojstvo. Vemo, da ob rojstvu vstopi v svet večni del človeka, iz katerega se črpa telesno bistvo, čutno zaznavno bistvo človeka.
Če k Božični misli pristopimo s tega vidika, takrat se nam kaže kot tista misel, ki nas združuje z nadčutnim. Poleg vsega drugega, kar se nam zdi samoumevno, misel na Božič nakazuje enega od polov našega bivanja, na podlagi katerega se kot fizično občutljiva bitja povezujemo z nadčutnim duhovnim.
Zato se rojstvo človeka nikoli ne more videti razumljivo v vsem svojem pomenu, če se z njim sooči znanost, ki temelji le na opazovanju fizično občutljivega obstoja.
Na nasprotnem polu človeške izkušnje stoji ideja, ki je osnova Velikonočnih praznikov in ki je v teku zahodne evolucije vse bolj postajala ideja, ki je sčasoma pripravila materialistični način razmišljanja Zahoda.
Velikonočno misel lahko dojamemo sprva precej abstraktno, ko nam postane jasno, da večni nesmrtni element človeka (ki se torej ne more niti roditi), njegov nadčutni duhovni del, prihaja iz Svetov Duha, da se obleče v človeško fizično telo.
Od začetka fizičnega obstoja, ki sem ga prikazal z najrazličnejših zornih kotov, je delovanje duha v fizičnem telesu v resnici usmerjenost fizičnega telesa k smrti. Z mislijo na rojstvo je hkrati podana misel na smrt.
Poudaril sem že, kako je organizacijo človeške glave mogoče razumeti le, če spoznamo, da je v njej vedno prisotno umiranje, proti kateremu se borijo vitalne sile preostalega organizma. V trenutku, ko te sile smrti, ki so vedno prisotne v človekovi glavi, ker omogočajo njegovo razmišljujočo naravo, prevladajo nad človekovim minljivim bitjem, takrat nastopi resnična in prava smrt.
Potem lahko rečemo, da je ideja o smrti druga stran misli o rojstvu. Zato ideja o Veliki noči ne more biti izraz misli o smrti. Ko je staro krščanstvo, izhajajoč iz vzhodnega pojmovanja, izrazilo svojo prvo obliko predvsem po zaslugi Pavla, ni poudarjalo smrti Jezusa Kristusa, ampak Vstajenje z odločilnimi besedami: »Če Kristus ne bi Vstal, bi bila naša vera zaman«.
Vstajenje, to je zmaga nad smrtjo, premaganje smrti - to je bilo v ospredju Velikonočne misli, bistvo primitivne oblike, ki jo je prevzelo krščanstvo še pod vplivom vzhodnjaške modrosti. Vidimo tudi, kako se v skladu s tem ravno v tem obdobju pojavljajo podobe, ki nam predstavljajo Jezusa Kristusa kot dobrega pastirja, ki tako rekoč bdi nad večnimi usodami človeka, ki »spi« v svojem časovnem obstoju.
Povsod vidimo kako je zgodnje krščanstvo vedno spominjalo na besede Evangelija: »Tistega, ki ga iščete, ni tukaj«. Iskati ga morate v Duhovnih Svetovih, lahko dodamo. Ni vam ga več treba iskati v fizično občutljivem svetu. Če to storite, vam lahko odgovorijo le z besedami: "Tisti, ki ga iščete kot fizično čutno bitje, ni več v fizično čutnem svetu."
Široko in globoko modrost, ki je še v prvih krščanskih stoletjih poskušala prodreti v skrivnost Golgote in vse, kar je z njo povezano, je preplavil zahodni materializem.
Takrat se ta materializem še ni povsem uveljavil, vendar je počasi napredoval. Lahko bi rekli: prvi šibki skoraj neopazni materialistični vzgibi prvih stoletij so se šele mnogo pozneje preoblikovali v tisto, kar je postalo materializem, ki je vse bolj preveval zahodno civilizacijo.
Vzhodno pojmovanje vere se je združilo z zahodnim pojmovanjem države. V četrtem stoletju je krščanstvo postalo državna vera; torej je vanj vstopilo nekaj, kar ne more biti več prava vera.
Julijan Odpadnik, ki ni bil kristjan, je pa bil verna oseba, se ni mogel držati tega, kar je krščanstvo postalo po Konstantinu. Vidimo, kako zahodni materializem, sprva zelo šibko a že zaznavno povzroča svoje prve učinke po združitvi krščanstva z propadajočim rimskim svetom. Med temi učinki je tista podoba Kristusa Jezusa, ki niti ni obstajala niti ni bila postavljena na začetek krščanstva: upodobitev Kristusa Jezusa kot križanega in trpečega, Človeka bolečine, človeka, ki se topi v bolečini zaradi strašnih muk, ki so mu bile zadane.
S tem je nastal razkol v svetovnem nazoru Krščanstva: kajti podoba križanega in trpečega Kristusa, ki je zatem trajala stoletja, mu ni več dopuščala dojeti njegovo duhovno bistvo, temveč mu je dovoljevala dojemanje le v njegovi telesni naravi. Bolj ko je umetnost v zaporednih obdobjih uspevala upodabljati znamenja bolečine na Odrešenikovem človeškem telesu, ki je viselo na križu, bolj se je širilo seme materialističnega krščanskega občutka.
Razpelo je izraz prehoda h krščanskemu materializmu.
To ne pomeni zanikati globine in pomembnosti tega, kar je umetnost predstavljala v bolečinah Odrešenika. Kljub temu ostaja res, da smo se s to podobo Odrešenika, ki se topi v bolečinah na križu oddaljili od pravega in pravilnega duhovnega pojmovanja krščanstva. Tej predstavitvi moža žalosti se je kasneje pridružila upodobitev Kristusa vesoljnega sodnika, ki je v resnici precej izražal Jahvèja ali Jehova, Jahvèja, razumljenega v pravnem smislu. Na veličasten način ga vidimo predstavljenega v Sikstinski kapeli v Rimu.
Prav isti duh je odstranil podobo grobnice iz katere zmagoslavno vstane Odrešenik, ki je skupaj s to podobo povzročil tudi, da je izginil zmagoslavni duh, zmagovalec smrti, tisti duh, ki je na osmem ekumenskem koncilu leta 869 v Carigradu izjavil, da v duha ne smemo verjeti in da je treba človeka predstavljati samo iz telesa in duše, duh pa je reduciran samo na nekatere posebne sposobnosti duše. Ko vidimo, kako duh izginja iz Križanega in se duša, prepojena z bolečino, izraža v fizičnem, ki je navzven predstavljena sama brez duha, ki zmaguje, ki je zmagovalec in hkrati varuh človeštva, tako vidimo duha, ki je s koncilskim sklepom izbrisan iz človekovega bitja.
Obhajanje Velikega petka je bilo združeno s praznikom Vstajenja, s praznikom Velike noči. Veliki petek je v časih, ko ljudje še niso bili tako suhoparni intelektualci, postal praznik, v katerem je Velikonočna misel dobivala vedno bolj sebično obliko. Potopiti se v bolečino, pohotno potopiti svojo dušo v bolečino, da bi poiskali bolečo blaženost: to je postopoma postalo pojmovanje Velikega petka, ki je po drugi strani le predstavljalo ozadje za idejo o Veliki noči, ki je imela manj in manj sposobnost razumevanja v njegovi pravi obliki.
To isto človeštvo, ki je idejo, da je človek sestavljen le iz telesa in duše, povzdignilo v dogmo vere, je zdaj za svoje občutenje zahtevalo Odrešenika, ki bo samo umrl, podobo, ki ustreza njegovim fizičnim bolečinam in ima torej ozadje za čutiti (četudi samo na zunanji način) tisto, kar je bilo treba doživeti elementarno kot zavest nenehne zmage živega duha nad dogajanjem v fizičnem telesu.
Bilo je treba, da bi podoba mučenikov živela, kot nasprotno, kot pomen Velike noči. Človek mora globoko občutiti, kako sta se na ta način prava vizija in izkušnja duhovnega malo po malo umaknila iz zahodne kulture. Zato bomo z občudovanjem, pa tudi z občutkom tragičnosti gledali na vse umetniške poskuse upodobitve moža žalosti na križu.
Ni dovolj, dragi prijatelji, dvigniti se do tega, kar potrebuje naš čas le z nekaj vrženimi mislimi in vdorom nekaj občutkov. Pazljivo moramo pogledati, kaj je v zahodni kulturi glede duha že dolgo na napačni poti. Danes je nujno, da tudi tisto največje na nekem področju doživljamo kot nekaj, kar je treba preseči.
Velikonočno razmišljanje potrebujemo v vsej naši zahodni kulturi, z drugimi besedami, moramo se dvigniti v duhu.
Kar se je nekoč na veličasten način manifestiralo kot Sveta skrivnost rojstva, kot skrivnost Božiča, je od takrat v razvoju naše zahodne kulture potopljeno v tiste sentimentalizme, ki so izraženi v vseh pesmih o detetu Jezusu, ki so le druga stran materializma. Prišlo je do pohotnega veselja do malega Dojenčka. Namesto da bi ob Božiču notranje izkusili veliko in mogočno skrivnost sestopa nadčutnega Duhovnega Bitja, so meščanske pesmi o dečku dajale ton in mero praznovanju.
Značilen izraz čisto intelektualne evolucije krščanstva je, da nekateri njegovi predstavniki danes pravijo: Sin sploh ne pripada Evangelijem, ampak le Oče. Kljub tej trditvi še vedno ohranjajo misel na Veliko noč in jo vse bolj povezujejo z mislijo na smrt, tudi za svoje Krščanstvo. Značilno pa je, da je v obliki, ki sem jo pravkar nakazal pojmovanje Velikega petka v sodobni evoluciji vse bolj prihajalo v ospredje, medtem ko se je ideja Vstajenja, pravi koncept Velike noči vse bolj zmanjševala. Obdobje, ki mora človeku pokazati kako mora ponovno doživeti vstajenje svojega bitja, izhajajoč iz duha, mora posebej poudarjati Velikonočno misel.
Potrebujemo misel na Veliko noč, potrebujemo popolno razumevanje ideje Velike noči!
Da bi to dosegli, je treba pojasniti, da tako Človek žalosti kot ustrezni Univerzalni sodnik, ki le pravno sodi, izražata padec zahodne kulture v materializem.Potrebujemo Kristusa kot nadčutno bitje nezemeljske narave, ki je vendarle vstopilo v zemeljsko evolucijo. Osvojiti moramo to misel, ki je kot Sonce vseh človeških predstav.
Tako kot se moramo zavedati, da je ideja o Božiču in rojstvu postala tako osiromašena, da je največja skrivnost zreducirana na banalno sentimentalno izkušnjo, tako moramo spoznati, kako je treba v mislih na Veliko noč poudariti, da je v človeško evolucijo vstopilo nekaj, kar ni razumljivo iz zemeljskih izhodišč, ampak je razumljivo po premisah duhovnega znanja, po zaslugi duhovnega znanja.
Duhovno znanje mora najprej najti svoj vir v mislih o Vstajenju. Priznati mora, da tisto kar je duhovno večno tudi v človeku, ni prizadeto s tem, kar je fizično-telesno. V Pavlovem izreku: »Če Kristus ni Vstal, je vaša vera zaman«, potrditev - ki jo je treba danes preprosto osvojiti na bolj zavesten način - tega, ki je v bistvu prava esenca Kristusa. Na ta način se moramo danes spomniti ideje o Veliki noči. Tako postane čas, v katerem se spominjamo Velikonočne misli spet notranje praznovanje, v katerem slavimo v sebi zmago duha nad telesom.
Pred očmi moramo imeti tudi križanega Jezusa, polnega bolečine, ne pa nezgodovinskega. Toda nad križem moramo videti Zmagovalca, nedotaknjenega z rojstvom ali smrtjo. Samo On lahko povzdigne naše oči v večno širnost duhovnega življenja. Samo tako se lahko spet približamo pravemu Kristusovemu bistvu. Zahodno človeštvo je Kristusa znižalo na svojo raven, znižalo ga je na raven majhnega otroka in človeka, ki je živel kot umirajoči, poln bolečine. Pogosto sem poudarjal to dejstvo: nekaj časa pred misterijem na Golgoti je na Budovih ustih odzvanjala trditev, da je smrt zlo in prav toliko časa po Misteriju na Golgoti se pojavi razpelo, in od takrat na smrt ne gledamo več kot na zlo, temveč kot na resničnost, ki v resnici ne obstaja. Toda ta občutek, ki izhaja iz še globlje orientalske modrosti kot je budizem, se nato umakne drugemu, ki se zazre v človeka, ki ga stiska bolečina.
Ne samo z našimi mislimi, ki so večinoma omejene, ampak s celotno paleto svojih občutkov moramo gledati na usodo, ki so jo skozi stoletja utrpele človeške predstave o Skrivnosti Golgote. Jasno nam mora postati, da se moramo vrniti k čistemu, pristnemu razumevanju te Skrivnosti. Razmisliti moramo o dejstvu, da tudi v judovski antiki Jahve ni bil pojmovan kot univerzalni sodnik, razumljen v pravnem smislu tega izraza. Najmočnejša dramatična predstava judovskega verskega čustva, to je knjiga, ki opisuje Jobovo trpljenje, v bistvu izključuje občutek tistega, kar je navzven prav. Job je človek, ki zdrži, ki meni, da je to, kar mu prihaja iz zunanjega sveta njegova usoda. Le počasi se je v svetovnem redu pojavljal pravni koncept maščevalne kazni. Toda v določenem smislu gre za podoživljanje načela Jahveja, ki se nam prikaže na Michelangelovi freski, ki dominira na oltarju Sikstinske kapele.
Namesto tega potrebujemo Kristusa, ki ga lahko iščemo v sebi in ki se nam prikaže takoj, ko ga iščemo v svoji notranjosti. Potrebujemo Kristusa, ki vstopi v našo voljo, jo ogreje, razplamti, da postane polna moči glede na dejanja, ki jih od nas zahteva razvoj človeštva.
Ne potrebujemo tistega Kristusa, ki ga vidimo trpeti, ampak tistega, ki lebdi nad križem in od zgoraj gleda na to, kar mineva na križu nebistvenega.
Potrebujemo trdno zavedanje večnosti duha. Ne dosežemo ga, če se izgubimo samo v kontemplaciji Križanega.
Če pomislimo, kako se je ta podoba vedno znova spreminjala v podobo Tistega z bolečino, ki trpi, bomo spoznali, kakšno moč je doseglo tovrstno človeško čutenje. Pozornost človeštva je odvrnila od duhovne resničnosti in jo usmerila k zgolj zemeljsko-fizični. Vse to je bilo včasih izraženo na grandiozen način. Toda tisti, kot je Goethe, ki so čutili potrebo po tem, da je naša civilizacija ponovno prežeta z duhom, tega trenda niso mogli narediti za svojega. Goethe je večkrat izrazil misel, da križani Odrešenik ne uresniči zares tistega, kar je čutil kot bistvo krščanstva: povzdigniti človeka v duhovno.
Potrebna je preobrazba tako Velikega petka kot Velikonočnega vzdušja. Prvo mora prevzeti obliko, ki vključuje v sebi kontemplacijo umirajočega Jezusa in ki ve: to je le druga plat rojstva in kdor v njem ne vidi tudi umiranja, ne razume popolnoma rojstva. Kdor prepozna, da se v smrtni žalosti Velikega petka kaže le ena plat človeka, katere nasprotni pol daje otrokov vstop v bivanje z rojstvom, se na pravi način pripravlja na pravo Velikonočno doživetje, ki je lahko sestavljeno zgolj iz gotovosti, da se rodi in umre samo telesna lupina; pravi človek se ne rodi, tako kot ne more umreti. Pravi človek se mora združiti s Tistim, ki je vstopil na svet kot Kristus, ki ne more umreti, ki gleda na nekaj drugega kot nase, ko razmišlja o Možu žalosti, ki visi na križu. Treba je slišati, kaj se je zgodilo z dejstvom, da se je od konca prvega stoletja pojmovanje duhovnega v zahodni civilizaciji postopoma izgubilo.
Univerzalna Velika noč se lahko praznuje, ko dovolj ljudi razume, da je nujno, da Duh vstane znotraj sodobne civilizacije!
To dejstvo lahko navzven izrazimo takole: človek ne bo le iskal na način, ki mu ga vsiljujejo naravni zakoni ali njim podobni zgodovinski zakoni, ampak bo čutil željo po raziskovanju narave po lastni volji, spoznati lastno svobodo; v sebi bo začutil impulz, da bi izkusil pravo naravo človeške volje, tisto, kar človeka ponese onstran smrti, a kar je treba duhovno opazovati, da bi ga prepoznali v njegovi pravi obliki. Kako naj si človek pridobi moč za misel na Binkošti, na izlitje Svetega Duha, potem ko je osmi ekumenski koncil v Carigradu to misel na Binkošti z dogmo skrčil v prazno frazo? Kako naj najde moč, da razume idejo Binkošti, če ni sposoben osvojiti prave misli Velike noči, koncepta Vstajenja Duha?
Človek se ne sme pustiti omamiti od podobe Odrešenika, ki umira v bolečinah. Naučiti se mora, da je bolečina povezana z navezanostjo na materialni obstoj.
To je bilo eno od temeljnih načel starodavne modrosti, ki je še izhajala iz instinktivnih korenin človeškega znanja in ki jo moramo zdaj ponovno osvojiti z zavestnim znanjem.
Po tem načelu bolečina izvira iz povezanosti z materijo, trpljenje pa nastane iz dejstva, da se človek združi z materijo.
Po drugi strani pa bi bilo napačno verjeti, da Kristus ni trpel bolečine, ker je šel skozi vrata smrti kot Božansko-Duhovno Bitje. Verjeti, da je njegova le navidezna bolečina, je misel ki nima smisla; da je treba bolečino obravnavati kot resnično v najučinkovitejšem smislu, kar jih obstaja. Vendar o tem ne bi smeli razmišljati v nasprotnem smislu od njegove resničnosti. Ponovno moramo ujeti nekaj od tega, kar se predstavlja kot skrivnost Golgote v splošnem pogledu na razvoj človeštva. Moji dragi prijatelji, ko je bila podoba najbolj svobodnega človeka predstavljena učencem Posvečenih[1], potem ko so ti učenci šli skozi različne pripravljalne korake in opravili vse vaje, zahvaljujoč katerim so lahko pridobili določeno znanje, ki jim je bilo predstavljeno v dramatičnih prizorih, so jih končno pripeljali pred podobo Chrestosa[2], človeka, ki trpi v celotnem svojem fizičnem telesu, zavit v vijolični plašč in s trnovo krono na glavi.
Zahvaljujoč kontemplaciji tega Chrestosa se je v duši pojavila moč, ki naredi človeka pravega moškega. Kaplje krvi, ki so kapljale pred očmi vidca, inicianta in ki so privrele iz nevralgičnih delov tega starodavnega Chrestosa, naj bi služile odpravi človeške nemoči in šibkosti ter doseči Vstajenje zmagoslavnega Kristusa iz notranjosti človeka. Kontemplacija bolečine naj bi pomenila Vstajenje duhovnega bitja.
V najglobljem pomenu tega, kar je bilo mogoče izraziti s temi preprostimi besedami, je bilo treba človeku predstaviti v podobi: prav lahko se zgodi, da nekaj dolguješ ugodnostim v življenju, toda če si napredoval v znanju, če si vedno bolj zaznaval duhovne povezave stvari, to dolguješ svojemu trpljenju, svoji bolečini. Dolgujete to, da se niste pustili premagati trpljenju in bolečini, ampak ste našli moč, da se dvignete nadnju.
Zato je bila v starodavnih misterijih podoba trpečega Chrestosa zamenjana s podobo zmagovitega Christosa, ki je na trpečega Chrestosa gledal zviška kot na nekaj, kar se osvaja. Ponovno je treba odkriti možnost, da imamo pred dušo, v duši in predvsem v volji, zmagoslavnega duhovnega Kristusa. K temu moramo stremeti že danes, predvsem glede na to, kaj želimo danes narediti za zdravo človeško prihodnost. Toda te prave predstave o Veliki noči si ne moremo zamisliti, če ne razumemo, da moramo dvigniti pogled od tega, kar je le zemeljsko, k vsemu Vesoljnemu, če hočemo govoriti o Kristusu.
Moderna misel je iz sveta naredila truplo! Danes opazujemo zvezde, njihove orbite in vse računamo. To pomeni, da delamo kalkulacije na truplu sveta in ne vemo, kako življenje utripa v zvezdah in kako namere Kozmičnega duha delujejo v njihovih orbitah. Kristus se je spustil v človeštvo, da bi ponovno združil človeške duše s tem Kozmičnim duhom. Pravi oznanjevalec Kristusovega Evangelija kot takega je le tisti, ki v tem kar se fizično-čutno pojavi v Soncu, prepozna zunanji izraz Duha našega sveta, ponovno Vstajajočega Duha našega sveta.
Medsebojna pripadnost tega, kar je odmev Kozmičnega duha v Luni, in tega Duha samega, ki je v Soncu, mora zaživeti. Spet moramo imeti živo zavest, da je datum Velikonočnega praznika določen z razmerjem med Soncem in Luno spomladi. Moramo se znati znova povezati s tem, kar je določilo datum Velike noči za razvoj Zemlje, začenši s samim Kozmosom. Vedeti moramo, da so bili najbolj budni in zaščitniški Duhovi Kozmosa tisti, ki so z velike Kozmične ure, katere kazalca sta za zemeljsko bitje Sonce in Luna, osvetlili največjo in najpomembnejšo uro Kozmične in Človeške Evolucije tista, v katero je treba postaviti Vstajenje. Naučiti se moramo duhovno živeti pot obeh kazalcev Sonca in Lune, tako kot v fizičnem vsakdanu razumemo premikanje urinih kazalcev.
Ponovno moramo povezati tisto, kar je fizično-zemeljsko s tem, kar je nadfizično in nadzemeljsko. Velikonočna misel dopušča samo razlago, ki izhaja iz nadčutnega, kajti s skrivnostjo na Golgoti, ki je skrivnost Vstajenja, se je zgodilo nekaj, kar se razlikuje od vseh drugih človeških dogodkov. Drugi človeški dogodki se odvijajo na Zemlji na popolnoma drugačen način kot se je zgodilo s skrivnostjo na Golgoti. Zemlja je sprejela Kozmične sile in izhajajoč iz tega, kar je sama postala, moči volje človeka izvirajo v človeškem sistemu zamenjave.
Ko pa se je zgodil misterij na Golgoti, je novo sotočje volje prodrlo v tok zemeljskih dogodkov. Na Zemlji se je zgodilo nekaj Kozmične narave, za kar je bila Zemlja le prizorišče. Človek je bil ponovno povezan s Kozmosom. To je tisto, kar je treba razumeti in samo s tem razumevanjem je mogoče razumeti Velikonočno misel v njeni polnosti. Pred našo dušo torej ne sme vstati le podoba Križanega, četudi nam je umetnost v podobi Križanega ponudila tisto, kar je najlepše, veličastno, pomenljivo in vzvišeno. Pojaviti se mora misel: »Tistega, ki ga iščete, ni tukaj. Nad križem se mora pojaviti Tisti, ki je zdaj tukaj in ki govori iz sveta duhov z namenom, da prebudi duha.«
To je tisto, kar se mora kot Velikonočna misel prebiti v razvoj človeštva. To je tisto, do česar se morajo dvigniti srca in misli človeka. V našem času se od nas ne zahteva le to, da se poglobimo v že narejeno. Postati moramo ustvarjalci novih stvari. Ne smemo se zadovoljiti zgolj s križem, niti z vsem lepim, kar so umetniki naredili iz njega. Slišati moramo besede duhovnih bitij, ki nam takrat, ko postanemo iskalci v smrti in bolečini oznanjajo: "Tistega, ki ga iščete, ni tukaj."
Potem moramo poiskati tistega, ki je tukaj. V Veliki noči moramo najti način, kako se obrniti na Duha, ki ga lahko najdemo le v podobi Vstajenja. Potem bomo lahko na pravi način prešli iz žalostnega vzdušja velikega petka v duhovno ozračje Velikonočnega dne.
Tako bomo v Velikonočnem ozračju lahko našli tudi sile, ki jih mora v sebi vsebovati naša volja, da bi lahko postali spodbujevalci vzponov človeštva proti silam zatona. Potrebujemo takšne energije, ki so sposobne prispevati k delu, ki ga je treba opraviti.
V trenutku, ko bomo pravilno razumeli Velikonočno misel, pojem Vstajenja, bo ta postala goreča in razsvetljujoča ter bo v nas ponovno vzbudila sile, ki jih potrebujemo za prihodnji razvoj človeštva.
