Kdo ali kaj je torej srce, gledano iz bolj duhovnega vidika?
Bistvo ali esenco srca bi lahko poimenovali kar NOTRANJA TRDNOST.

Enako bi se lahko vprašali za fizično, eterično in duševno srce, tako po funkciji in strukturi. Četudi bi se na povsem fizičnem nivoju po strukturi ali funkciji odločili za črpalko, bom to malce pozneje skušal demantirati, saj srce nikakor ni in ne more biti črpalka.

Ste se že kdaj spraševali, zakaj Jezus Kristus v podobi kipa tako pogosto kaže na srce?

- Bo to morda pomenilo, da smo civilizacija, ki trenutno prevzgaja čustveno-mentalni svet (jeza, strasti, strah, antipatija,…), katere poslanstvo naj bi bilo – prepoznati in ločevati dobro od slabega in se znati slabemu tudi odreči. Misija gr.-rim.obdobja – znamenja oven (od 750 p.n.št.-1420 n.št.), če lahko zaupamo gospodu Rudolfu Steinerju, naj bi bila razumevanje misterija življenja in smrti, antičnega Egipta…, Perzije in Indije pa…

- Srce je tudi simbol svobode, sočutja in ljubezni, ki je ne bo potrebno doseči le v miselnem in vedenjskem polu, temveč predvsem v srcu (glas vesti), v organu, ki je vezan na najbolj intimno naravo človeka. Tih glasek lahko doseže intenzivnost, ki jo doživljamo tudi na telesnem nivoju. Morda pa bo držalo, da naš sončni sistem in planet Zemlja služita predvsem realizaciji »projekta človek«, ki bi se lahko glasil – postati bitje svobode in ljubezni, v pravem pomenu besede, pa čeprav so ljubezni štiri (fizična, eterična, duševna in duhovna).

- Tudi to, da naj bi ponovno postali otroci, kot povsem spontana bitja, ki se znajo vsemu čuditi in biti za vse hvaležni, bi po mojem mnenju lahko pripisali kvalitetam, skorajda krepostim srca.

- Če smo s trebušno votlino v dobršni meri vezani predvsem na preteklost (vzhod-antična Indija, jogijske vaje - moč volje,…) in z glavo usmerjeni v prihodnost (okultizem mehanike – strojev, intelekta, znanost, ki ni poznavanje,…), potem bosta srce ali prsni koš dom sedanjosti, ki naj bi se jo spet naučili tudi živeti.

- Da je v srcu poleg dveh preddvorov in prekatov prisotna tudi peta sobana-prostor-«škatlica«, kjer je shranjeno vse to, kar sem malce prej opisoval, je vedel tudi ameriški filozof, poznavalec antičnih tradicij-vedenj, dr.Hannish, mislec iranskega rodu, ki je napisal veliko knjig o prehrani in komplementarni medicini, in kmalu po drugi svetovni vojni na vsem lepem z vsemi svojimi deli misteriozno izginil. Na srečo je nekaj kopij knjig še ostalo. Čeprav na srce in njegovo notranjo trdnost idealov in kreposti neprestano pritiskata obe sili teme, omejevanja svobode in/ali duhovne rasti, in četudi so vsi trije etri že izigrani (iz etra svetlobe smo napravili elektriko, eter kemizma = magnetizem in eter življenja smo spremenili = v atomsko silo, katerih nezdrave učinke dobro občutimo in poznamo), je pot vstajenja v vseh pogledih še vedno odprta skozi srce ali eter toplote (entuziazem, možnost rojstva, razvoja, rasti v vseh pogledih, notranje moči, ljubezni in kreposti,…). Prav ste imeli. Moči SINA na nas niso pozabile.

- In končno, krepiti in vzdrževati bo potrebno vero in zaupanje v duhovni svet (tu ne mislim na institucijo Cerkev kot tako), in vsaj en dokaz, da obstaja, verjemite, lahko najdemo čisto vsak dan. Našli pa naj bi tudi globlji smisel in motiv bivanja, saj nam le na tak način ne bo dopuščeno, da bi se z lahkoto izgubili v mnogoterih stranpoteh življenja.

SEDAJ PA SI POGLEJMO, KAKŠEN BI BIL ODGOVOR ANTROPOZOFSKE MEDICINE, GLEDE NA DOKAJ MEHANSKO MISELNOST URADNE, PRIZNANE ZNANOSTI, KI SRCE POGOSTO ISTOVETI S ČRPALKO

V tem delu skripte se bom opiral na razmišljanja vsaj treh predstavnikov bolj svobodne in ezoterične celostne medicine, in sicer na Walterja Holtzapfela, Victorja Botta in nam bolj poznanega, že večkrat omenjenega Rudolfa Steinerja.

Približno štirideset let po smrti Serveta, je g. William Harvey na eksperimentu dokazal obstoj majhne cirkulacije, g. Malpigi pa je z mikroskopom prikazal obstoj kapilar in prehajanje rdeče krvi v modro. Od takrat naprej se je v priznani medicini učvrstila, zakoreninila miselnost, da je srce nekakšna črpalka, pa čeprav Harvey tega ni imel v mislih, in celo na fizičnem nivoju podobna razmišljanja tega ne bi vzdržala.

Veliko učenjakov je že poizkušalo izračunati, kolikšno delo je potrebno, da bo srce zmoglo 24 ur poganjati kri po vseh organih in tako finih – tankih kapilarah. To bi morala biti sila, ki bi bila v enem dnevu sposobna dvigniti težo dvajsetih kilogramov za kar cel kilometer visoko. Nekdo drug je izračunal, da bi ta masa lahko bila celih petsto ton. Skorajda nemogoče, da bi to zmogla tako majhna, za pest velika in dvesto do tristo gramov velika mišica, kot je srce. Četudi bi poizkusili dlan odpreti in stisniti v pest sedemdesetkrat v minuti ali pa bolj gosto tekočino iz polnih ust iztisniti skozi slamico, bi kaj hitro ugotovili, da je nemogoče, da bi srce kaj takega zmoglo samo po sebi. In če vsemu pripišemo še ostale »pomočnike«, kot so na primer venozne zaklopke, dihalno gibanje, ki omogoča venozno vrnitev ali mišično gibanje in njen ritmičen pritisk na krvne žile, srce še vedno ne bo kos tako zahtevni nalogi.

Problem funkcije srca lahko ravno zato obrnemo na glavo in rečemo:

" Srce ni tista sila, ki poganja kri po žilah, temveč je kri tista, ki poganja srce".

Kdo pa potemtakem poganja kri?…

Kar spomnite se na občutek jeze in sramu, ki povzroča rdečico ali naval krvi v kožo, na periferijo ali pa na strah in tesnobo, ko v trenutku pobledimo, saj se kri »povleče«, umakne v notranjost telesa. Izgleda, da bodo duševna izkušnja ali njene moči tiste, ki poganjajo najbolj skrivnostno tekočino človeka. Tudi emocije, kot so jeza, veselje, strah,…, ki delujejo na pretok krvi, omogočijo, da kri začne bolj obilno dotekati v srce, srce pa zato hitreje utripati.

Kaj pa argumenti za tako razmišljanje?

- Prve krvne celice nastajajo izven embrija ali zarodka, v nekakšni vrečki (v tako imenovanih krvnih otočkih), iz njih se potem razvijejo krvne žile, od koder začne teči kri v telo zarodka, kjer se formira center ali prva zasnova srca, ki prične pozneje tudi utripati. Torej, že v samem bistvu ali začetku, je kri tista, ki je z ne le svojimi močmi izgradila srce.

- W. Holtzapfel v svoji knjigi Duhovne povezave jeter, pljuč, ledvic in srca opisuje eksperimente izpeljane na živalskih zarodkih. Ko so srce obrnili za 180 stopinj, se smer pretoka krvi ne zamenja-spremeni, kot bi si mislili, temveč se nekako povezne ali ustavi srčno utripanje.

- Ko je g. Starling povezal v celoto srce-pljuča še eno žilo ali dovod krvi iz pljuč, ki naj bi nadomestila veliko cirkulacijo, je srce začelo biti šele potem – v trenutku, ko je kri dospela v levi preddvor, pa čeprav je bilo srce ustavljeno nekaj minut, ur ali celo dni. Tudi v tem primeru lahko prepoznamo prevlado krvi. To bi vam znali potrditi tudi kirurgi.

- Srce potemtakem le skrbi, da vse tisto, kar in kolikor vanj priteka, čimprej odpošlje naprej. Samo po sebi ničesar ne začenja, saj zato skrbi naš duševni svet bivanja, ki s pomočjo krvi marsikaj izraža in aktivira. Tudi črpalko mi vključimo, jo postavimo v tekočino, ali pa tekočino (vanjo) v cevi tudi speljemo? Črpalko lahko vklopimo na našo željo ali pa se bo le-ta pognala samodejno, ko bo nivo tekočine dovolj visok, ko bodo potrebe večje. In spet smo mi tisti, ki to določamo, mi smo jo praktično spet pognali, ali ustavili. S črpalko samo se torej nič ne začenja, ideja je vedno naša in ne od črpalke, enako je s srcem in z našo močjo volje, ki poganja kri po telesu. Ne vem, če mi je uspelo biti dovolj jasen ali celo prepričljiv?

Bi si po vsem tem znali odgovoriti, zakaj je to sploh pomembno vedeti, ločevati? Da bomo vzroke za motnje v delovanju srca iskali najprej drugje, na višjih nivojih bivanja, jih tudi odpravili, vzporedno pa pomagali drugim organom ali polom telesa, ki so s srcem bolj ali manj intimno, posredno ali neposredno povezani.