Mihaelov Meč

 

Danes bi rad spregovoril in nadaljeval s tem, kar sem povedal pred svojim potovanjem na Dunaj. Rad bi poudaril, kako je mogoče tisto, kar se nenehno dogaja onkraj fizično-čutnih procesov v svetu ali izza tančice čutnega sveta, izraziti, recimo temu, “domišljijsko”. O teh stvareh se je potrebno izražati v imaginativni obliki, saj ravno tovrstno izražanje nedvomno ustreza resničnosti.

Glede dogodkov, ki so dostopni človeškemu čutnemu zaznavanju, živimo v obdobju vse hujših preizkušenj za človeštvo. Neštete oblike starih razmišljanj, delovanj civilizacij, na katere se ljudje še vedno zmotno oklepajo, bodo utonile v pozabo, zato obstaja vedno večja potreba po tem, da se usmerimo k novim oblikam.

To sem že večkrat poudaril, in sicer v človeški duši ni mogoče vzbuditi optimističnega upanja, ko govorimo o bližnji prihodnosti, ki se bo odvijala v zunanjem, fizično-snovnem življenju človeštva. Danes ni mogoče podati veljavne sodbe o pomenu zunanjih dogodkov v primeru, da človek ni zmožen pogledati na univerzalne, nadčutne dogodke, ki dajejo vzgib in smer temu, kar se odvija v čutnem svetu. Ko človek zre na svet s fizičnim očesom, ko uporabi svoja druga fizična čutila in opazuje okoliški svet, zaznava snovno ozračje Zemlje in bitja različnih kraljestev, ki so vpeta vanj. Poleg tega v tem okolju vidi tudi vse, kar se odvija skozi leto, sredi vetrov in elementa vremenskih sil.

Pa vendar, izza atmosfere osvetljene s Soncem, se skriva še en svet, dostopen zaznavanju duhovnih organov, ki ga v odnosu do čutnega sveta lahko imenujemo Višji svet oz. kraljestvo, v katerem žarijo duhovna bitja, kjer se odvijajo duhovni dogodki, ki se kažejo v duhovni in astralni svetlobi in ki za celoten razvoj sveta in človeštva nikakor niso manj pomembni od dogodkov, ki se zgodovinsko odvijajo na zemeljskem fizično-snovnem površju ali ozračju.

Če bi se danes nekdo, ki je sposoben prodreti v tista območja astralne svetlobe, podal na potovanje skoznje, podobno kot bi kdo taval po gorah in gozdovih, bi lahko v sami astralni svetlobi našel zapisana znamenja (vpisana, če smemo tako reči, v duhovni pisavi), ki so podobna kažipotom, na kakršne ob potovanju občasno naletimo na križiščih.

Ta znamenja odlikuje posebna lastnost, in sicer niso takoj razumljiva, niti tistim, ki znajo brati iz astralne svetlobe. V duhovnem svetu in pri njegovem sporočanju stvari niso prirejene tako, da bi bile udobne ali lahke, temveč nasprotno, vse kar se iz duhovnega sveta pojavi, da bi se nam razodelo, nas postavlja pred uganke. Šele z notranjim preiskovanjem in izkušnjo, moramo odkriti pomen zapisa na takšnem duhovnem »kažipotu«.

Poskusimo prispevati nekaj k razlagi resnično preprostega, a za današnje človeštvo zelo pomembnega nauka. Pogosto smo si pred dušo priklicali potek leta. Človek mora najprej premisliti o poteku leta gledano od zunaj. Ko pride pomlad, vidi Naravo, ki brsti in cveti, zazna vse rastlinstvo in živalstvo, ki se dviga iz zemeljskih globin, ki brsti, cveti, raste. Vse to se proti poletju, kjer doseže svoj vrhunec, vztrajno povečuje; nato pa se zmanjšuje, ko pride jesen, in oveni ter umre v zemeljskem naročju, ko nastopi zima.

Toda ta potek leta, ki ga je človek v obdobju, ko je še obstajala nekakšna nagonska zavest, praznoval na način, ki sem ga pogosto opisal, ponuja tudi drugo plat. Pozimi je zemlja združena s svojimi elementarnimi duhovi. Elementarni duhovi se umaknejo v zemeljsko maternico, kjer prebivajo med koreninami bodočih rastlin in med drugimi naravnimi bitji, ki pozimi prebivajo pod zemeljsko površino. Ko vznikne pomlad, zemlja v nekem smislu to izdihne oz. izdihne ta elementarna bitja, duhove.

Elementarna bitja se dvigajo, kakor da bi vstajala iz groba in se vzpenjajo v ozračje. Potem, ko so pozimi vsrkala notranji red zemeljskih zakonov, pa zdaj ko se letni čas prevesi v pomlad in nato v poletje, v svoje bistvo in delovanje sprejemajo tisti red zakonov, ki jim ga narekujejo gibanja zvezd v Vesolju. Ko nastopi vrhunec poletja, ozračje okoli Zemlje prekipeva od silovitega življenja in dejavnosti teh elementarnih bitij (le-ta so bila pozimi tiha in mirna pod snežno odejo), medtem ko lebdijo in krožijo v skladu z gibanji in medsebojnimi razmerji, ki jih določajo zakoni vrtenja planetov, kroženja stalnih zvezd in podobno. Ko pa nastopi jesen, se ta elementarna bitja, če lahko tako rečemo, vračajo k Zemlji. Znova se ji približajo, se podredijo njenim zakonom, pozimi pa se vpotegnejo nazaj v Zemljo, kjer mirno počivajo v njenem naročju.

Kdor je sposoben skozi lastno notranje doživljanje sodelovati v poteku leta, bo svoje celotno življenje neizmerno obogatil. Sodobni človek zelo malo zaznava kar je zunaj fizično-eterskih procesov lastnega telesa oz. tistega, kar je omejeno z njegovo kožo, pa še to doživlja otopelo in nezavedno. Zaznava dihanje in krvni obtok.

Pa vendar vse tisto, kar se v poteku leta odvija zunaj njega, v vetru in elementih, v razcvetu kalitvenih sil, rodovitnosti zemeljskih sil in siju sončnih sil, četudi se tega ne zavedamo zavestno, je za celoto človeškega življenja danes prav tako pomembno in odločilno kot procesi, ki potekajo znotraj kože, denimo dihanje in krvni obtok.

Človek v svojem življenju izkuša učinke sončnega sevanja na določenem zemeljskem območju in vse tisto, kar to sevanje s svojo toploto in žarki prebuja. Če človek na pravi način sprejme Antropozofijo, ne zgolj kot senzacionalen roman, temveč tako, da njena vsebina postane sama substanca njegove duše, postopoma uri svoje srce in dušo zato, da bi sodelovala in doživljala dogajanja, ki se skozi vse leto odvijajo v zunanjem svetu.

Tako kot doživljamo dnevni ritem, ko se zjutraj zbudimo spočiti in sveži ter pripravljeni na delo, tako kot čutimo lakoto in nazadnje večerno utrujenost, tako kot zaznavamo notranje procese ter delovanje snovi in sil v lastnem telesu, tako lahko tudi mi v primeru, da svojo dušo prepojimo z Antropozofskimi idejami, ki se bistveno razlikujejo od zgolj opisov čutnih pojavov, pripravimo svojo dušo na to, da postane resnično dovzetna in občutljiva za nenehno dogajanje v nas in zunaj nas, ki se odvija skozi vse leto.

In to življenje, ki je tako povezano s tokom leta, lahko še poglobimo in obogatimo, če nam uspe živeti manj »kislo« in ne zaprti v lastni koži, če ne sodelujemo pretirano pri stvareh, ki se dogajajo okoli nas. V primeru, da nam uspe zacveteti v svoji duši pred vsakim cvetom, ki zacveti, da nam uspe sodelovati pri razvijanju popkov, v lesku rosnih kapljic v sončnih žarkih, v tisti čudoviti skrivnosti dneva, ki se nam predstavi zjutraj in lahko razsvetli naše duše, če znamo pri tem sodelovati, potem smo življenje resnično obogatili.

Tako lahko presežemo tisti prozaični, meščanski način odnosa do zunanjega sveta, ki se kaže v tem, da ob dežju vzamemo dežnik ali da pozimi nosimo plašč, poleti pa lažja oblačila. Šele ko začnemo sodelovati v resničnem življenju in resničnem delovanju procesov v Naravi, lahko zares razumemo potek leta.

Ko pomlad »sije na svet in se radostno razliva po poljih« in ko zavlada poletje, bosta naše celotno srce in duša spremljala buhteče življenje ter let in vrtinčenje elementarnih duhov v ozračju, gibajoč se po poteh, ki jim jih določa potek planetov. V takšnih trenutkih tudi mi sami, ko takorekoč stopimo izven sebe, živimo Vesoljno življenje. Življenje, ki sicer utiša človekovo neposredno notranje bivanje, a ga v zameno poleti popelje v nekakšno Vesoljno dremanje, v stanje, v katerem mu notranje doživljanje omogoča sodelovanje v življenju Vesoljnih procesov.

Človek pa verjame, da pri življenju Narave sodeluje le takrat, ko doživlja njeno brstenje, cvetenje, rast in zorenje plodov. Kot sem že dejal, čeprav sodobni človek ne zmore prodreti v samo življenje Narave skozi lastno notranje doživljanje, v svojem srcu vendarle do določene mere razume procese kalitve in nastajanja plodov, medtem ko mu manjka podobno razumevanje jesenskih procesov, v katerih se življenje Narave umika vase, vene in umira.

Pa vendar, naravnega življenja, ki brsti in rodi sadove smo deležni le, če smo sposobni deliti tudi propadanje, hiranje, ohromelost in smrt vsega naravnega življenja, tudi zaton poletja in sestop jeseni. Če se sredi poletja kot v Vesoljnem polspanju skupaj z elementarnimi bitji dvignemo v sfero, kjer se odvija planetarno delovanje, se moramo spustiti tudi v zimo, pod zmrzal in ledeno snežno odejo. Potopiti se moramo v skrivnosti zemeljskega naročja in z nastopom jeseni sodelovati v naravnih procesih odmika življenja oz. umiranja.

V primeru, da bi človek sodeloval v teh procesih umiranja tako, kot sodeluje v procesih rojevanja in cvetenja, bi v določenem smislu neizogibno moral umreti tudi v sebi. Kajti kdor postane dovzeten za celotno skrivnostno delovanje Narave in dejavno sodeluje pri njenem cvetenju, rasti ter zorenju, le-ta živo doživlja tudi tisto, kar se v zunanjem svetu odvija ob nastopu jeseni.

Za človeka ne bi bilo ravno spodbudno, če bi vse to lahko doživljal zgolj v naravni obliki, če bi o skrivnostih jeseni in zime pridobil le naravno Zavest, tako kot jo pridobi o skrivnostih pomladi in poletja.

Ko se bliža jesen in z njo praznik Sv. Mihaela, mora človek s svojimi čutili resda sodelovati pri pešanju, venenju, ugašanju in umiranju Narave, vendar se ne sme prepustiti Zavesti Narave, kot to počne ob nastopu poletja. Nasprotno, ravno takrat se mora povzpeti do samozavedanja. V obdobju, ko zunanja Narava ugaša, mora moč samozavedanja postaviti nasproti Zavesti Narave.

Podoba Mihaela se bo znova dvignila, ko se bo človek, navdihnjen z Antropozofijo, poglobil ne le v uživanje in zavedanje Narave v njenem brstenju, cvetenju, temveč tudi v samospoznavanje kot tudi samozavedanje, ki je značilno za jesen. Podoba Mihaela in Zmaja se bo znova dvignila v vsem svojem veličastju, vzplamtelo bo tisto, kar mora človek občutiti ob nastopu jeseni, in sicer samozavedanje naj bi zmagalo nad Zavestjo Narave. To pa se bo zgodilo, ko se bo človek naučil notranje doživljati ne le pomladi in poletja, temveč tudi jesensko pojemaje življenjskih sil in zimsko umiranje. In ko bo z dušo zaznaval upadajočo jesen in zimo, bo pred seboj znova zagledal podobo Mihaela in Zmaja, kot mogočno imaginativno vizijo, kot poziv k notranji dejavnosti.

Kdor si, navdihnjen s sodobnim duhovnim znanjem, prizadeva doseči to podobo na način, ki sem ga opisal, in jo globoko občuti, bo v njej videl, kako se izraža nekaj zares mogočnega. Ko se poletje prične iztekati in vse bolj pojemati, ko sta za nami kresna doba, julij in avgust ter se bliža september, bo človek spoznal, da je živel zunaj sebe, v somraku notranjega življenja planetov, ob boku elementarnim duhovom Zemlje, in doumel bo pomen te izkušnje. Gre za notranji proces izgorevanja, zato si ga ne smemo predstavljati kot zunanji pojav, saj se vsi procesi, ki zunaj nas zavzemajo določeno obliko, nadaljujejo tudi v človeškem organizmu, čeprav v preoblikovanem procesu.

Resnično se dogaja, da se v človeškem organizmu med njegovim potovanjem skozi letni čas odvijajo nenehno spreminjajoči se procesi. Poleti človeka notranje prežema tisto, kar se navzven v snovni obliki kaže kot žveplo. S tem, ko človek sodeluje v življenju poletnega sonca in njegovih učinkih, v svojem fizično-eterskem bitju doživlja notranje žveplenje.

Snovno žveplo, ki ga človek nosi v sebi, ima poleti zanj povsem drugačen pomen kot v hladnem zimskem času ali v brsteči se pomladi. V času poletnega vrhunca žvepleni element v človeku deluje, kot da bi potekal v ognjenem procesu, procesu izgorevanja. In dejstvo, da ta žvepleni proces poleti doseže nekakšen vrhunec, je del razvoja človeške narave skozi vse leto. Snov v različnih bitjih resnično skriva skrivnosti, ki se močno razlikujejo od tistih, ki jih predvideva materialistična znanost.

Lahko bi rekli, da poleti vse v človeku, torej celotna fizično-eterska plat vzplamti v notranjem *žveplenem ognju* (uporabimo izraz Jacoba Böhmeja). Glede na to, da je ta proces blag in intimen, lahko ostane v območju podzavesti. Pa vendar, ta proces, čeprav blag in intimen ter ravno zato za običajno Zavest neopazen, tako kot vsi tovrstni procesi je za razvoj Vesolja izjemnega pomena. Ravnokar omenjen proces žveplenja, ki se poleti odvija v človeških telesih, čeprav blag, nežen in človeku samemu neopazen, ima ogromen pomen za Vesoljni razvoj. Dogajanje v Vesolju v procesu, ko ljudje poleti notranje žarijo v žvepleni svetlobi, je resnično mogočno. V času Kresne noči (praznik Sv. Janeza) ne postanejo svetleče le kresničke, ki so vidne človeškemu fizično-snovnemu očesu. Če nanje gledamo z višin drugih planetov, z eterskim očesom drugih planetarnih bitij, postane svetleča tudi človekova notranja narava, zatorej tudi človek postane svetleče bitje. To je že omenjeni proces žveplenja. Tako kot kresničke v času kresne noči na travnikih žarijo v svoji lastni svetlobi, bodo tudi ljudje v tem letnem času pričeli svetleče žareti v Vesolje in postali vidni ostalim planetarnim bitjem.

Vendar pa ta pojav, ki ima z vidika Vesoljnega opazovanja resnično veličastno lepoto, saj gre za sijočo astralno svetlobo, v kateri ljudje žarijo in jo poleti sevajo v Vesolje, ponuja Ahrimanski sili tudi priložnost, da se približa človeku. Ahrimanska sila je namreč globoko sorodna tistim snovem v človeku, ki so vezane na ali podvržene procesu »žveplenja«. Medtem ko po eni strani vidimo ljudi, kako v soju Janezove svetlobe sevajo v Vesolje, lahko hkrati opazujemo tudi kačaste oblike Ahrimana, ki se vtihotapljajo med te ljudi ter v njihovo astralno svetlobo žarečih podob. Skuša jih vkleniti in ujeti v past ter jih potegniti navzdol v kraljestva sanjskega spanja ali/in nezavednega. Ta igra iluzij, s katero Ahriman zapeljuje Vesoljne žareče ljudi, je uporabljena zato, da bi jih spremenil v sanjače in da bi to Vesoljno sanjarjenje iz njih napravilo plen ahrimanskim silam. Vse to ima pomen tudi v okviru Vesolja.

Ravno sredi poletja padajo iz določenega ozvezdja meteoriti v veličastnem meteoritskem dežju zato, da se na zemljo zmore usipati Vesoljno železo. In ravno to Vesoljno meteoritsko železo nosi v sebi izjemno močno zdravilno silo, ki vsebuje orožje Bogov proti Ahrimanu, ki si kot Zmaj prizadeva vkleniti bitja svetlobe. Sila, ki je v meteoritih in se skozi meteoritsko železo spušča na Zemljo je Vesoljna moč, s katero si Višji Bogovi ob bližajoči se jeseni, prizadevajo premagati Ahrimanske sile.

To se v Vesolju odvija v veličastnem obsegu avgustovskih utrinkov, ki dežujejo in žarijo sredi astralne svetlobe, izžarevajoče iz človeških bitij. Tisto, kar se tako mogočno odvija v Vesolju, zatorej najde svoj blag, navidezno majhen odsev le v prostorskem smislu, in sicer odsev v procesih, ki potekajo v človeški krvi.

Človeška kri je prežeta in obsevana, a ne v snovni obliki, kot si to predstavlja sodobna znanost, temveč skozi duševno-duhovne vzgibe železa, ko le-to vstopa v kri in se bojuje proti strahu, grozi ter sovraštvu. Procesi, ki se odvijajo v vsaki krvni celici, ko jo prežema železova spojina, so v človeškem, neizmerno majhnem merilu povsem enaki procesom, do katerih pride, ko meteorit sijoč in žareč drvi skozi zrak. Sevanja železa prežemajo človeka in ga očiščujejo vsakršnega strahu; saj sevanje železa v kri prinaša osvoboditev od strahu in groze.

Bogovi se s svojimi meteoriti bojujejo proti Duhu, ki si v podobi kače prizadeva po Zemlji širiti grozo, in se z njim spopadajo na način, da v to ozračje strahu, ki doseže vrhunec, ko se poletje izteka in se bliža jesen, izlivajo in sevajo vanj železo. Podoben proces se odvija tudi v človeku, ko se kri prepoji z železom.

Vse to je mogoče razumeti le, če dojamemo notranji duhovni pomen teh pojavov, obenem pa prepoznamo tudi povezavo med žveplenimi in železovimi tvorbami v človeku ter tistim, kar obstaja v Vesolju.

Le človek, ki opazuje utrinke, ki švigajo skozi Vesolje, je sposoben z globokim spoštovanjem do Bogov reči: »Kar se dogaja tam zunaj v Vesoljnem prostoru, se nenehno dogaja tudi v meni. Do najmanjše, atomske stopnje, se ta meteoritski dež dogaja tudi v meni, ko se železo tvori v vsakem delčku moje krvi. Moje življenje je polno utrinkov, majhnih utrinkov.«

Ta notranji meteorski dež v človeški krvi postane še posebej pomemben, ko se bliža jesen, ko je žveplov proces na vrhuncu. Ko se zgodi proces, ki sem ga opisal, in zaradi katerega ljudje postanejo svetleči kot kresničke, se pojavi tudi njegov kontrast v notranjem vrtincu milijonov bleščečih meteoritov v krvi.

To je povezanost človekove notranjosti z Vesoljem. Prav v tem letnem času, ko se bliža jesen, lahko opazimo močan žveplen tok, ki seva zlasti iz živčnega sistema, ki prežema celotno človeško telo navzgor proti možganom. Ko nastopi jesen, lahko človeka tako rekoč dojamemo kot svetlečega žveplenega fantoma. Pa vendar, iz tega rumenkasto-modrikastega žveplenega ozračja navzven sevajo oblaki meteoritov, ki obstajajo znotraj življenja krvi. To je drugi fantom. Medtem ko se žvepleni fantom dviga kot oblak iz spodnjega dela človeka proti glavi, seva železova telesnost neposredno iz glave in se kot oblaki meteoritov zliva v živo bistvo krvi.

Takšen je človek, ko se bliža čas Svetega Mihaela, zato naj bi se naučili uporabljati meteoritsko silo svoje krvi po svoji vesti, naučili praznovati Mihaelov praznik kot praznik osvoboditve od vsake groze ali strahu, kot praznik notranje pobude in notranje moči. Mihaelovo naj bi praznovali tako, da ga doživljamo kot spomin na samozavedanje brez sebičnosti.

Tako kot se ob Božiču praznuje praznik Odrešenikovega Rojstva, ob Veliki Noči pa praznik Njegove Smrti in Vstajenja in tako kot se ob prazniku Sv. Janeza slavi Vesoljno razlivanje človeških duš v prostranstva Vesolja, bo potrebno tudi ob Mihaelovem, v primeru, da želimo ta praznik resnično razumeti, slaviti duhovno-duševni pomen procesa »žveplenja« in »meteorizacije« v človeku. Ob Mihaelovem si mora človek reči: »Tako kot se ob Božiču v hvaležnosti priklanjaš pred Odrešenikovim Rojstvom in tako kot z globokim notranjim čustvovanjem doživljaš Velikonočni čas, lahko tudi med tem jesenskim praznikom Mihaelovega začutiš, kako mora v tebi rasti in se razvijati vse, kar teži k notranji pobudi, k močni, pogumni volji, ki se postavlja po robu vsaki lenobi in strahu.« Praznik Mihaelovega bi moral predstavljati praznik močne volje. In če se to uresniči, če se na ta način poznavanje Narave združi s pravim duhovnim spoznanjem človeka, tedaj bo Mihaelovo dobilo svoj pravi pomen in svoj pravi značaj.

Preden lahko človeštvo pomisli na praznovanje praznika svetega Mihaela, se mora obnoviti celotna kompleksnost človeške duše, kajti ravno ta obnova celotnega odnosa človeške duše se mora slovesno odvijati na praznik svetega Mihaela, in nikakor ne na kakšen zunanji dogodek. Mihaelovo ne sme biti podobno običajnim praznikom, temveč postati mora praznik, ki obnavlja celotnega notranjega človeka. Šele zatem se bo iz vsega, kar sem opisal, lahko ponovno dvignila veličastna podoba Mihaela z Zmajem.

In iz samega Vesolja se bo pojavila ta podoba Mihaela z Zmajem. Zmaj se nam bo prikazal s telesom, ki ga tvorijo rumeno-modrikasti žveplovi tokovi. Videli bomo podobo Zmaja, ki seva v obliki oblaka, ki ga tvorijo žvepleni hlapi, nad njim pa bomo videli Mihaela, ki lebdi in vihti z mečem.

Ta prizor bomo lahko primerno upodobili, naslikali le, če bomo dojeli ozračje oziroma prostor, v katerem Mihael pred Zmajem razodeva svoje Veličastje in Moč, prostor, ki ni napolnjen z običajnimi oblaki, temveč z roji meteoritov kot vrtinčastimi utrinki iz železa, ki se pod vplivom moči, izžarevajoče iz Mihaelovega srca, združijo in zlijejo v njegov železni meč – Mihaelov meč, s katerim premaga Zmaja.

Če dojamemo, kaj se odvija v Vesolju in v človeku, lahko tudi vidimo, kako Vesolje slika s pomočjo lastnih sil. V tem primeru papirja ne bomo več poljubno mazali s to ali ono barvo, temveč bomo slikali v sozvočju z Božanskimi Silami ter upodabljali Mihaelovo Bitje v boju z Zmajem.

Slike bodo črpane iz neposrednega videnja Vesolja, s čimer se bo obnovila njegova prastara oblika. Tedaj bo upodobljeno tisto, kar *je*, ne pa tisto, kar si danes določeni, domišljije polni posamezniki predstavljajo pod podobo Mihaela in Zmaja. Tedaj bo človek razumel in v tem razumevanju poglobljeno premišljeval, hkrati pa bo znal z občutkom in voljo živeti skozi letni krog ter tako stopiti naproti jeseni.

Torej, ob nastopu jeseni, ob prazniku svetega Mihaela se bo porodila podoba Mihaela in Zmaja; pojavila se bo kot nekaj, kar je sredi dogajanja našega časa, kar je namenjeno delovati na človeka kot silovita spodbuda, kot mogočna gonilna sila. In razumelo se bo, kako to kaže na nekaj, kar simptomatsko izraža celotno usodo in morda celo celotno tragedijo naše dobe.

V zadnjih treh ali štirih stoletjih smo odkrili veličastno naravoslovno znanost, ki deluje z materijo, ki je porodila obsežno ter mogočno tehnologijo. Bili smo priče razvoju te tehnologije skozi stoletja, zlasti dosežkom, ki temeljijo na uporabi najbolj razširjene snovi na Zemlji. Iz zemeljskega železa smo se naučili izdelati skorajda vse, kar je bistvenega in pomembnega človeštvo ustvarilo in zgradilo v obdobju materializma. Če pogledamo naše lokomotive in delavnice, vidimo, da je vse zgrajeno iz železa. Naša materialistična civilizacija je bila pravzaprav povsod postavljena na temelje iz železa oziroma jekla, ki je zgolj predelano železo. Vse, kar je zgrajeno iz železa, je simptomatičen izraz dejstva, da smo celoten svoj pogled na svet in na svoja življenja zgradili iz materije ter da ju še naprej poskušamo graditi tako, da ju gledamo z vidika materije.

Toda, to vleče človeka navzdol. Človek se bo lahko rešil pred tem, kar prihaja le, če proces poduhovljenja začne prav na tem področju, in sicer, če se iz zračne sfere dvigne v duhovno sfero, če se nauči pogledati navzgor, od železa, ki se v jeklarnah predeluje v lokomotive, k meteoritskemu železu, ki iz Vesolja dežuje na Zemljo k zunanji, snovni plati tistega elementa, ki tvori Mihaelovo Moč.

Če lahko dojamemo močan pomen tega dejstva, si bomo rekli:

»Tukaj na Zemlji, v dobi materializma ste uporabljali železo v smislu svojega materialističnega pojmovanja sveta. Preoblikovati morate svoje materialistično pojmovanje skozi razvoj iz naravoslovja v duhovno znanost, zato se morate dvigniti iz tega, kar vam je železo do sedaj pomenilo. Dvigniti do točke razumevanja narave meteoritskega železa, železa Mihaelovega Meča. Šele potem ali zaradi tega, kar ste zmožni storiti na ta način, bo prišlo do pravih moči samozavedanja.«

To, dragi prijatelji, je zajeto v verzu:

O človek, ti ga (železo) oblikuješ

sebi v službo,

ti ga (železo) razodevaš

glede na vrednost

njegove snovnosti

v mnogih svojih delih.

A ozdravljenje ti bo prinešeno

le, ko ti bo razkrita

Vzvišena moč tvojega Duha.

Mihaelova superiorna Moč premaga Zmaja z Mečem, ki se v Vesoljnem prostoru zgosti iz meteoritskega železa in ko bo človek sposoben poduhoviti materialno moč železa ter jo povzdigniti v Moč Mihaelovega železa, mu bo podeljeno samozavedanje.

Vodilo, ki je duhovno vpisano v Astralno Svetlobo, tako namiguje na temeljno zahtevo naše dobe, kar je zahteva Nadangela Mihaela.

Videli ste, da je najpomembnejša zahteva časa – zahteva Mihaela natančno zajeta v tem vodilnem verzu v Astralni Svetlobi.

Vir: https://www.liberaconoscenza.it/zpdf-doc/introvabili/steiner-oo-229-la-spada-di-michele-dornach-5-ott-1923.pdf