Pozdravljeni!
Tokrat smo naleteli na obvestilo o tem, kaj so se letos odločili v majhni državici San Salvadorju.
Ste se tudi vi spraševali, čemu se Noč čarovnic slavi na večer, 31. oktobra kot Vigilijo (bdenje) in v noči na prvi november, ravno na dan Vseh Svetnikov? Le zakaj tudi ta ideja prihaja k nam iz “najbližnje”Amerike?
V El ali San Salvadorju so letos prepovedali slavljenje ali praznovanje Noči čarovnic. Pravijo, da od letos naprej na svoji Zemlji ne bodo več dovolili praznika Hudiča.
Razglasili so uradno prepoved vsakega tovrstnega rajanja, že kar slavljenja, ki bi bilo lahko izpeljano na javnih prostorih, v šolah, vrtcih ali in skozi prodajne aktivnosti.
Skozi neodložljivo pravnomočno odločitev je bilo razglašeno, da narod Salvadorja pripada Odrešeniku, Rešitelju oz. Bitju Kristusu in ne sencam kot Temi, s poudarkom, da določena praznovanja sprožajo procese delovanja Bitij Temè.
Ravnokar omenjeno praznovanje je v popolnem nasprotju z vero in s krščanskimi vrednotami.
Namesto vznemirljivo-strašljivih oblek in že kar grozljivih mrtvaških simbolov je vlada ustanovila Dan Svetlobe kot iniciativo, da 31.oktobra praznujemo Življenje, družino in prisotnost Boga.
To je bila odločitev, ki je v družbi sprožila žgoče razprave in obenem tudi delitev na tiste, ki zaščito vere odobravajo in tiste, ki se čudijo tako hudim, še nikoli popreje uporabljenim državnim nedemokratičnim ukrepom.
Pa vendar je to pogumna izbira, ki v center pozornosti postavlja tematiko Duhovne bitke v »moderni« kulturi oz. družbi.
Kaj porečete, se v današnjem času še lahko tolažimo, da se skozi procese vsesplošne euforije, že kar vznesenosti, raznoraznih ritualov, ponavljanja določenih manter Temè, navijaštva, mnogoterih new age Iniciacij,…v nas kot celoto ne zmorejo utelešati moči, sile oz. bitja Temè, Podnarave?
V primeru, da tega ne vemo, ne verjamemo, bomo Temnim silam svoja vrata še bolj odpirali.
Prizanesimo in zaščitimo vsaj naše otroke, ki niso nosilci Duha in zato mnogo bolj ranljive osebnosti ali duše.
Sledi še prevedena vsebina predavanja Rudolfa Steinerja iz GA 140 z naslovom Okultno raziskovanje življenja med smrtjo in novim rojstvom ( Stuttgart, 20 februar 1913 ).
Hvala za zaupanje in razumevanje, glede na to, da nam tokrat prevedenega Steinerjevega predavanja ni uspelo bolj dovršeno prevesti ter slovnično popraviti, izpiliti.
Franc Božjak
II. Medsebojni odnos med živimi in tako imenovanimi mrtvimi GA 140
[ 1 ] Pogosto je bilo rečeno, da bi morala duhovna znanost, ko se širi, posegati v življenje kot pristna, živa sila. To trditev lahko podprejo številna posamezna opažanja o povezanosti življenja. Že samo dejstvo, da spoznavamo vse več značilnosti tistega nevidnega sveta, ki leži v ozadju vidnega, pomeni, da se v naših dušah ukoreninijo določene ideje in pojmi – ideje in pojmi, ki nato postanejo spodbuda za konkretna dejanja in določen način ravnanja v življenju. Posebnega pomena je odnos oziroma ravnanje, ki ga lahko gojimo do tako imenovanih mrtvih do tistih, ki medtem ko mi živimo svoja življenja, prehajajo skozi obdobje med smrtjo in novim rojstvom.
Tako kot so ljudje tukaj v svojih fizičnih telesih v najrazličnejših odnosih preko svojih duš in teles s fizičnim okoljem in duhovnim okoljem, ki je pod njim, tako so ljudje tudi med smrtjo in ponovnim rojstvom v najrazličnejših odnosih z dejstvi, procesi in bitji nadčutnega sveta. In tako kot imajo ljudje lahko med rojstvom in smrtjo poklice in dejavnosti v fizičnem svetu, tako imajo tudi med smrtjo in ponovnim rojstvom dejavnosti ali dejavnosti določene vrste. Kar se lahko naučimo o človeškem življenju in človeški dejavnosti med smrtjo in ponovnim rojstvom, bo vse bolj prineslo tisto, čemur lahko rečemo odprava brezna, ki se odpira, zlasti v naši materialistični dobi, med tistimi, ki živijo tukaj na zemlji, in mrtvimi.
[ 2 ] Tako kot človek, dokler je v fizičnem telesu, prek duše in telesa vstopa v najrazličnejše odnose s fizičnim okoljem in duhovnim okoljem, ki leži v njegovem ozadju, tako tudi med smrtjo in novim rojstvom človek vstopa v najrazličnejše odnose z dejstvi, procesi in bitji nadčutnega sveta. In prav kakor ima človek v fizičnem svetu, med rojstvom in smrtjo, lahko različne dejavnosti in opravila, tako ima tudi med smrtjo in novim rojstvom določene dejavnosti v nekem smislu naloge. Spoznanja, do katerih lahko pridemo glede človeškega življenja in delovanja med smrtjo in novim rojstvom, bodo vse bolj pomagala premostiti prepad, ki se zlasti v naši materialistični dobi – odpira med tistimi, ki živijo tu na zemlji, in mrtvimi. Vse bolj se bo vzpostavljalo nekaj, kar bi lahko imenovali izmenjava oziroma medsebojno delovanje med živimi in tako imenovanimi mrtvimi.
[ 3 ] Danes usmerimo pozornost na podrobnosti, ki zadevajo medsebojni odnos med živimi in mrtvimi, pa tudi na dejavnosti in načine bivanja duš v obdobju med smrtjo in novim rojstvom. Povsem razumljivo je, da tisti, ki prestopijo prag smrti in za seboj pustijo ljudi, s katerimi so bili na zemlji povezani pogosto iz duhovnega sveta usmerijo pogled nazaj proti bitjem, ki ostajajo v zemeljskem življenju, pa naj gre za ljubljene osebe ali koga drugega. Poraja se vprašanje: ali lahko takšne duše, ki bivajo med smrtjo in novim rojstvom, zaznavajo ljudi, ki živijo tukaj, med rojstvom in smrtjo? Kdor razvije sposobnosti za vpogled v življenje med smrtjo in novim rojstvom, naleti na izkušnje, ki so resnično izjemne lahko bi rekli celo globoko ganljive. Tako lahko na primer srečamo duše umrlih, ki v jeziku, razumljivem le njim in tistemu, ki vidi torej posamezniku, ki zmore s te strani pogledati v kraljestvo pokojnih – izražajo misli, kakršna je denimo naslednja. Neka duša ki je v svojem zadnjem utelešenju prebivala v moškem telesu se je oglasila takole: »Vse moje misli in spomini se vračajo k osebi, ki je bila moja ljubljena žena. Ko sem bil tam spodaj, v zemeljskem življenju, je bila če se tako izrazim sončni žarek mojega bivanja. Zvečer, ko sem se po celodnevnem delu vrnil domov, je moja duša našla poživitev v vsem, kar mi je ona pomenila v vsem, kar je iz njene duše prehajalo v mojo. Bila je, v pravem pomenu besede, duhovna hrana za moje življenje. In hrepenenje po njej je ostalo v meni. Moje duhovno oko zre navzdol proti zemlji, a je ne najdem; ni je tam.« Glede na vse, kar sem spoznal, vem, da mora biti ta duša na zemlji tako kot je bila prej v fizičnem telesu; vendar se mi zdi, kot da je ugasnila, kot da je ni več.
[ 4 ] Pogosto naletimo na pretresljivo izkušnjo duš, ki se ozirajo proti tistim, ki so jih pustile za seboj duš, ki se počutijo, kot da so vklenjene, saj ne morejo vzpostaviti stika z ljudmi, ki so ostali, niti ne morejo usmeriti pogleda k njim. Niso vklenjene zaradi svoje lastne bistvene narave, temveč zaradi duše, ki je ostala zadaj. Če raziščemo, zakaj takšna duša v onostranstvu ne more zaznati duše, ki še prebiva na Zemlji, odkrijemo, da slednja zaradi razmer v današnjem času – ni dosegla stanja, v katerem bi lahko gojila misli, ki bi postale vidne ali zaznavne za dušo, ki je že prestopila prag smrti. Lahko uporabimo še drugo primerjavo: duše, ki so prestopile prag smrti in hrepenijo po tem, da bi ugledale tiste, ki so ostali v fizičnih telesih čeprav morda slutijo, da so ti posamezniki še vedno na fizični ravni se jim ne morejo dati spoznati. Tako kot nem človek ne more komunicirati z govorom zaradi česar drugi od njega ne more ničesar zaznati tako tudi celotna duša ostaja »nema« za tistega, ki hrepeni po njej; v svojem duhovnem bistvu ostaja nezaznavna za tistega, ki je že prestopil prag smrti.
[ 5 ] Med dušami in dušami tukaj na zemlji je velika razlika, glede na to, ali imajo te duše takšno ali drugačno vsebino. Vzemimo dušo, ki živi tukaj v fizičnem telesu in je od trenutka, ko se zbudi, do trenutka, ko zaspi, zaposlena samo z idejami, ki so si jih izposodili iz materialnega sveta; Take duše, ki je popolnoma napolnjena z idejami, koncepti, predstavami in občutki, izposojenimi iz materialnega sveta, ni mogoče zaznati iz drugega sveta. Na njej ne opaziš ničesar. Duša, ki je napolnjena z duhovnimi idejami, kot so tiste, ki jih najdemo v duhovni znanosti, ki žari in je osvetljena z duhovnimi idejami, jo je mogoče zaznati iz onstranstva. Zato lahko takšne duše, ki so ostale, ne glede na to, kako dobre so bile, ostanejo nesnovne in neopazne za onostranstvo, za oni svet, če so zatopljene v materializem. Za vidca, ki je zagotovo dosegel vedrino, to še vedno daje šokantne, strašne vtise. Vendar obstajajo številne predstave, ki jih lahko imamo o onstranskem svetu, zlasti v naši dobi. V naši dobi je tako, kot bi bil prekinjen vsak odnos med dušami, ki so tukaj pogosto tako blizu druga drugi. Ko gre duša skozi vrata smrti, zadeva pogosto izgleda takole, vedno pa lahko ugotovimo, da duše, ki živijo onkraj in so šle skozi vrata smrti in gledajo zviška na tiste, ki, četudi le tu in tam, v sebi hranijo duhovne misli in jih pustijo skozi dušo, jih zdaj lahko zaznajo, tako da te duše zanje ostanejo kot prave duše. Še pomembnejše je dejstvo, da lahko to, o čemer je tu govor, postane praktična stvarnost. Duše v onostranstvu so zmožne ne le zaznavati, temveč tudi razumeti duhovne misli, ki jih gojijo duše tukaj na zemlji. S tem lahko nastane nekaj, kar se utegne izkazati za izjemno pomembno za medsebojno delovanje med dušami na tej in tistimi na oni strani: namreč to, kar bi lahko imenovali »glasno branje mrtvim«. In takšno glasno branje mrtvim je pogosto izjemnega pomena.
[ 6 ] Tudi v tem pogledu lahko videc opazi, da ljudje, ki med bivanjem na Zemlji niso pokazali prav nikakršnega zanimanja za duhovna učenja, po prehodu skozi vrata smrti razvijejo močno hrepenenje po takšni modrosti, željo, da bi jo slišali. Če si tisti, ki so ostali, živo predstavljajo pokojnika in v tišini, ne na glas, premišljujejo o določenih duhovnih vsebinah ali pa v mislih berejo knjige o duhovni znanosti, s čimer dejansko berejo na glas pokojniku, ki ga imajo jasno pred očmi, potem lahko pokojnik to zazna. V okviru našega gibanja smo bili priča resnično čudovitim rezultatom, ko so prijatelji, ki so še živi, brali svojim ljubljenim, ki so prestopili na drugo stran. Pogosto je mogoče opaziti, kako te duše hrepenijo po tem, da bi slišale tisto, kar do njih prihaja s tega sveta. Zlasti v obdobju neposredno po smrti je potreben poseben pristop, da se vzpostavi povezava s takšno dušo.
[ 7 ] Človek ne more zlahka vstopiti v odnos z nobenim bitjem. Veliko je prevar, veliko prevar; ni tako enostavno. Če nekdo verjame, da mora človek samo umreti, da lahko tako rekoč pride v stik s celotnim duhovnim svetom, potem je to velika napaka, zelo velika napaka. Nekoč me je še posebej presunilo, kako mi je neki človek, ki pravzaprav ni izumil ničesar drugega, a je ves čas govoril o Kantu, Schopenhauerju in tako naprej ter o Kantu in Schopenhauerju tudi predaval, nekoliko samozadovoljno odgovoril, ko sem predaval o naravi nesmrtnosti: Ljudje tukaj na zemlji ne moremo ničesar vedeti o nesmrtnosti, saj zanjo izvemo šele, ko umremo. Lahko bi mu rekli: kakor je naravnan, ne bo posebno drugačen glede na svojo dušo po smrti kot je sedaj. Popoln predsodek je, da nekdo verjame, da so duše popolnoma modre, ko so šle skozi vrata smrti. Nasprotno, ne moremo zlahka vzpostaviti odnosov z bitji po smrti, če jih nismo vzpostavili tukaj pred smrtjo. Odnosi, ki so tukaj vzpostavljeni, bodo še dolgo vplivali. Ne gre samo za to, da se duša lahko pusti takoj obvestiti s strani nezemeljskih duš: ker z njimi ne more imeti nobenih odnosov. Toda človek ima odnose z bitji na tej strani in ta mu lahko prinesejo osvežitev, po kateri hrepeni, lahko mu prinesejo duhovno modrost z branjem mrtvim in imajo lahko s tem neverjeten učinek. Ne pomaga jim branje zunanje, materialistične znanosti, zlasti kemije ali fizike, to je jezik, ki ga ne razumejo, ker imajo te vede vrednost samo za življenje na zemlji. Toda tisto, kar se govori o duhovnih svetovih kot jeziku duhovne znanosti, ostaja razumljivo mrtvim.
[ 8 ] V začetnem obdobju po smrti je treba upoštevati nekaj pomembnega: duše so še vedno zmožne razumeti vsebino, izraženo v jezikih, ki so jih običajno uporabljale tu na zemlji. Šele po določenem času postanejo umrli neodvisni od jezika; od takrat naprej jim je mogoče brati v katerem koli jeziku, saj zaznavajo vsebino misli. V času neposredno po smrti ostane človek povezan z jezikom, ki ga je uporabljal nazadnje pod pogojem, da je v glavnem govoril določen jezik. Zato je pomembno vedeti, da je treba v tem zgodnjem obdobju v določenem smislu »razmišljati namesto« umrlih (oziroma jim ponuditi misli, ki jih lahko dojamejo) v jeziku, ki jim je bil domač.
[ 9 ] To nas, dragi prijatelji, neposredno pripelje do teme, ki nam lahko razkrije, kako se premosti prepad – in sicer z vnosom antropozofije v naše duhovno življenje, tako tukaj, v tem svetu, kot v onostranstvu, v sferi, v kateri bivamo med smrtjo in novim rojstvom. Medtem ko materializem dopušča stike le med dušami, ki so vezane na svoja zemeljska življenja, antropozofija odpira pot svobodni komunikaciji izmenjavi med dušami, ki so prisotne tukaj, in tistimi, ki prebivajo v onostranstvu. Umrli bodo živeli z nami. Prehod skozi vrata smrti bomo postopoma začeli dojemati zgolj kot spremembo oblike življenja. Preobrazba našega duševnega in duhovnega bivanja do katere bo prišlo, ko se bodo takšna spoznanja razširila pa bo izjemnega pomena.
[ 10 ] To je bil primer tega, kako živi vplivajo na mrtve. Lahko si ustvarimo tudi predstave o tem, kako mrtvi po drugi strani vplivajo na žive. Pogosto sem omenjal oprostite, da omenjam nekaj osebnega da sem v preteklosti poučeval številne otroke. V neki družini sem poučeval več otrok, pri čemer je bila prisotna le mati; oče je namreč umrl. Moja glavna skrb kar bi moralo biti vedno vodilo vsakega vzgojitelja je bila prepoznati otrokove prirojene nagnjenosti in sposobnosti, da bi lahko njihovo vzgojo in poučevanje usmeril v pravo smer. Vendar pa je pri teh otrocih, ne glede na vse poskuse, ostalo nekaj nepojasnjenega: kazali so določena vedenja, ki jih ni bilo mogoče pripisati niti njihovim prirojenim nagnjenjem niti njihovemu okolju; bilo jih je težko razumeti. V takšnem položaju je treba izkoristiti vse razpoložljive možnosti; v tem primeru je duhovno raziskovanje razkrilo naslednje: oče je umrl, zaradi posebnih okoliščin v družini pa se ni strinjal z ravnanjem sorodnikov do otrok pa tudi ne z dogajanjem v sami ožji družini in je prek teh okoliščin vplival na otroke. Šele ko sem spoznal, da obstaja še dodaten dejavnik nekaj, kar ni izviralo niti iz otrokovih prirojenih nagnjenj niti iz njihovega okolja, temveč iz nadčutnega sveta, od pokojnega očeta, ki je svoje sile usmerjal v duše otrok sem lahko ustrezno prilagodil svoj pristop. Od takrat naprej je bilo treba upoštevati, kakšne so bile dejanske namere samega očeta. In v trenutku, ko je postalo mogoče razbrati namere očeta ki je prestopil prag smrti ter ga obravnavati kot resnično osebnost, enako kot druge fizične osebe, ki so sodelovale pri skrbi za otroke, so se stvari začele postavljati na svoje mesto.
[ 11 ] To je primer, ki jasno in razločno kaže, kako lahko duhovno spoznanje razkrije oziroma pokaže način, na katerega sile iz nadčutnega duhovnega sveta delujejo v ta fizični svet. Vendar pa je za zaznavanje takšnih stvari potreben pravi trenutek. Človek si mora na primer prizadevati za razvoj posebne vrste moči, ki mu omogoča, da zazna »sijanje« nadčutne moči v tem konkretnem primeru vpliv očeta na dušo njegovega otroka. To je pogosto težavno. Preprost pristop bi lahko bil poskus razločevanja, kako pokojni oče sledeč lastnim mislim poskuša v otrokovo dušo vcepiti določene vsebine. Vendar se to ne izkaže vedno za točno, in kar je še pomembneje, tega ni mogoče vedno ponoviti. Učinkovitejša metoda je, da si ustvarimo jasno miselno podobo očetovega videza kako je bil videti v svojih zadnjih dneh ali pa da si v zavest vtisnemo živo podobo njegove pisave. S tem, ko se osredotočimo na takšno podobo ali pisavo, se pripravimo na vrsto »poučevanja«, o kateri je tu govora; s tem v svoje lastno delovanje vključimo stališča, namere in cilje pokojnika. Sčasoma bomo začeli upoštevati to, kar si umrli želijo za tiste, ki so jih pustili za seboj. Trenutno upoštevamo le voljo tistih, ki bivajo na fizični ravni. Sčasoma bo med živimi in mrtvimi prišlo do vzajemne in, lahko bi rekli, svobodne izmenjave. Naučili se bomo raziskovati, kaj si umrli želijo, da bi se zgodilo na fizični ravni. Predstavljajte si le globoko preobrazbo celo v zunanjih vidikih zemeljskega življenja do katere bo prišlo, ko bodo umrli začeli igrati svojo vlogo in prek živih delovati v fizično sfero. Če jo pravilno razumemo in razumeti jo je treba vedno pravilno duhovna znanost ni zgolj teorija; temveč s širjenjem vse bolj postaja življenjski eliksir, ki prežema in preoblikuje celoten človekov obstoj. In to se bo zagotovo zgodilo, saj ne deluje kot abstrakten ideal, ki se pridiga ali širi prek organizacij. Namesto tega počasi, to že, a neizogibno bo zajelo človeške duše in jih preobrazilo.
[ 12 ] Vendar pa se bodo naša pojmovanja obogatila tudi na druge načine. V svojem bivanju bomo z mrtvimi živeli na povsem drugačen način, saj bomo razumeli, kaj mrtvi počnejo. Glede povezave med svetom tukaj na zemlji fizično ravnjo in svetom, ki ga doživljamo med smrtjo in novim rojstvom, zaenkrat še marsikaj ostaja povsem nerazumljivo; pravzaprav ostaja onkraj našega razumevanja marsikaj od tega, kar se dogaja tukaj v fizičnem svetu. In ker vse, kar se dogaja tukaj, ustreza dogajanju na drugi strani, ostaja tudi odnos med tem svetom in človeštvom ter nadčutnimi svetovi težko doumljiv. Toda če duhovno znanost pravilno razumemo, bo to pomanjkanje razumevanja v tovrstnih zadevah vse bolj odstopalo mesto pravemu razumevanju.
[ 13 ] Zdaj bomo obravnavali povezavo, ki ponazarja izjemno zapletene poti bitij, ki v določenem smislu nadaljujejo razvoj svetovne modrosti. Ta bitja sledijo nenavadno vijugastim potem, a ko jim sledimo, se izkaže, da so v vseh pogledih polna modrosti. Preučili bomo več različnih odnosov. Najprej si oglejmo stanje duš med smrtjo in novim rojstvom stanje, ki ga lahko opazuje oko vidca. Kar vidimo in za vidca je to globoko pretresljiv prizor je, da so mnoge duše za določeno obdobje med smrtjo in ponovnim rojstvom obsojene na suženjstvo duhovom, ki v fizično življenje vnašajo bolezen in smrt. V obdobju med smrtjo in ponovnim rojstvom tako vidimo duše, vpete v služabništvo t. i. ahrimanskih duhov oziroma duhov oviranja tistih, ki na Zemlji delujejo v smeri smrti in v človeško življenje vnašajo ovire. To je kruta usoda, ki jo videc opaža pri nekaterih dušah, prisiljenih, da se uklonijo takšnemu jarmu. Če sledimo tem dušam nazaj v življenja, ki so jih živele, preden so prestopile prag smrti, ugotovimo, da so si tisti, ki morajo po smrti za določen čas služiti duhovom upora, to nakopali sami s svojo udobnostjo in brezbrižnostjo, ki so ju gojili v času svojega življenja.
Tisti, ki postanejo sužnji duhov bolezni in smrti, pa so to postali zato, ker so v soočenju s smrtjo razvili brezobzirnost.
Tako zaznavamo poseben odnos med človeškimi dušami in zlonamernimi duhovi bolezni in smrti, zlonamernimi duhovi oviranja. Toda zdaj usmerimo pozornost na nekaj drugega: poglejmo si tiste duše tukaj na Zemlji, na katere vplivajo določene izkušnje, skozi katere morajo iti.
Razmislimo o dušah, ki na Zemlji umrejo v cvetu življenja, še preden dosežejo naravni konec v starosti. Poglejmo tiste, ki jih doleti bolezen ali preganja nesreča, tiste, pred katerimi se kopiči ovira za oviro. Kaj opazi videc, ko spremlja takšne duše, ki umrejo prezgodaj ali jih spremlja nesreča ob njihovem vstopu v duhovni svet? Kaj vidi videc v primeru takšnih duš? V prepletu človeških zemeljskih usod je mogoče naleteti na zares izjemne izkušnje. Opozorimo torej na en takšen primer na še posebej pretresljivo zemeljsko usodo, ki je pravzaprav nekaj, kar se dejansko lahko zgodi.
[ 14 ] Rodi se otrok; mati med porodom umre, zato otrok že v trenutku rojstva ostane brez matere. Istega dne oče izve, da je izgubil vse svoje premoženje, ki ga je vložil v ladjo na morju; ladja je namreč doživela brodolom. Skrhan od žalosti umre tudi on, otrok pa tako ostane popolna sirota. Neka premožna gospa vzame deklico k sebi, jo vzljubi in ji z oporoko zapusti vse svoje veliko premoženje. Gospa umre, ko je deklica še zelo mlada. Pri pregledu oporoke odkrijejo formalno napako, zaradi česar deklica ne dobi niti najmanjšega dela zapuščine. Prepuščena sama sebi in znova povsem brez sredstev, si mora služiti kruh kot služkinja, opravljajoč najpreprostejša dela. Neki moški se vanjo zaljubi, vendar zaradi predsodkov v njunem okolju ne moreta biti skupaj, saj pripadata različnima verama. Moški jo ima tako rad, da obljubi, da bo prestopil v njeno vero, takoj ko umre njegov oče, ki je že zelo star. Odpotuje v tujino, kjer izve, da je oče zbolel. Oče umre; moški prestopi v dekličino vero, a ko hiti nazaj k njej, ugotovi, da je zbolela in umrla. Ko se vrne, je že ni več. Ker ne zmore prenesti neizmerne žalosti, da odpreti njen grob, saj si jo želi še enkrat videti. Iz položaja telesa postane jasno, da so dekle pokopali, ko je bila v stanju navidezne smrti, v nekakšnem transu, podobnem smrti. To je legenda, ki jo v svojih delih pripoveduje Hamerling, zgodba, ki morda ni dobesedno resnična, a vendar se takšne stvari lahko zgodijo in so se tudi že neštetokrat zgodile. Vidimo lahko, da človeška duša ne le ugasne v cvetu življenja, temveč jo nesreča v določenem smislu lahko spremlja že od samega začetka. Pri oblikovanju takšnih okoliščin sodelujejo tiste duše, ki so zaradi pomanjkanja vesti postale služabnice zlonamernih duhov bolezni, smrti in nesreče. Takšne duše brez vesti torej igrajo vlogo pri uresničevanju teh težkih usod; med njimi obstaja jasna povezava. Za nekoga z duhovnim vidom postane to še posebej očitno pri dogodkih, kakršna je bila nesreča Titanika. Če preučimo, kako so pri tem delovale duše, ki so zaradi pomanjkanja vesti postale služabnice teh duhov bolezni in nesreč, se pokaže jasna povezava. Karma se mora res razviti – takšni dogodki so nujni, vendar gre za strašno usodo, ki ujame takšne duše in jih po smrti vklene v jarem suženjstva. Toda vprašajmo se naprej: kaj pa tiste duše, ki tukaj na zemlji doživijo takšno usodo, ki umrejo v cvetu življenja ali pa jih prezgodaj odnesejo epidemije? Kaj se zgodi s temi posamezniki, ko predčasno prestopijo prag smrti in vstopijo v duhovni svet?
[ 15 ] Usodo teh duš izvemo, ko z vidčevim očesom tako rekoč prodremo v zasedbo duhov, ki vodijo zemeljsko evolucijo ali evolucijo nasploh. Ta bitja višjih hierarhij imajo določene moči, določene moči, da pospešijo razvoj; vendar so v teh silah in pooblastilih na določen način omejeni.
To na primer vodi do naslednjega: za tiste duše, ki so povsem materialistične, ki izgubijo vsakršen občutek za nadčutni svet, v današnjem času že grozi nekakšen propad, oblika ločitve od potekajočega procesa evolucije. Za velik del današnjega človeštva namreč obstaja nevarnost, da ne bodo mogli slediti razvoju; zaradi »teže« lastnih duš, saj so povsem materialistične, ostajajo priklenjene na zemljo in niso ponesene naprej v naslednjo inkarnacijo. Vendar pa naj bi bila po določilih višjih hierarhij ta nevarnost odvrnjena. V resnici odločilni trenutek za tiste duše, ki bi se lahko povsem odcepile in s tem ne bi bile več zajete v tok evolucije, nastopi šele v šesti epohi oziroma, končno gledano, šele v fazi »venerine evolucije«. V osnovi ni predvideno, da bi duše na tej stopnji potonile tako globoko v »težo«, da bi morale zaostati; takšna je zasnova višjih hierarhij. Vendar so ta bitja višjih hierarhij v določenem smislu omejena v svojih močeh in zmožnostih – kajti nič, niti med višjimi hierarhijami, ni brezmejno. Če bi bilo vse prepuščeno zgolj močem teh višjih hierarhij, bi bile duše, ki so povsem materialistične, zaradi svoje narave že odrezane od potekajočega procesa evolucije. Ta višja bitja zgolj z lastno močjo ne morejo rešiti takšnih duš, zato se uporabi drugačen način. Pri dušah, ki doživijo zgodnjo smrt, recimo, da umrejo v nesreči, na primer pod kolesi hitrega vlaka, se fizični ovoj loči od duše in ta je zdaj osvobojena fizičnega telesa, slečena telesa, vendar v sebi še vedno nosi vse tiste sile, ki bi lahko delovale tukaj na zemlji v fizični obliki. Ko se takšne duše dvignejo v duhovno sfero, s seboj prinesejo prav posebne sile, sile, ki bi dejansko lahko ostale dejavne tukaj na zemlji, a so bile predčasno preusmerjene. To so še posebej koristne sile, ki jih tisti, ki umrejo mladi, prinesejo s seboj v višja območja. Te sile nato uporabijo bitja višjih hierarhij, da bi rešila duše, ki se sicer z lastnimi prizadevanji ne bi mogle rešiti.
[ 16 ] Duše, nagnjene k materializmu, so s tem prenesene v boljše čase in rešene, saj so njihove sposobnosti naravnane le na reden, urejen potek človeškega razvoja. Do te rešitve pride, ker bitja višjih hierarhij črpajo moč iz teh neizkoriščenih sil, energij, ki izvirajo iz Zemlje in še vedno vsebujejo določeno napetost, ker niso bile porabljene. Te sile preidejo k bitjem višjih hierarhij. Tako duše, ki prezgodaj zapustijo ta svet, pomagajo svojemu sočloveku, tistim, ki bi sicer lahko zdrsnili v močvirje materializma. Tu torej vidimo vlogo, ki jo imajo duše, ki umrejo prezgodaj. Kakšne izjemne povezave v zapletenih poteh kozmične modrosti! Kozmična modrost po eni strani dopušča, da človeške duše zaradi pomanjkanja vesti prispevajo k pojavu bolezni in prezgodnje smrti v svetu; vendar pa prav te prizadete duše nato uporabijo dobronamerna bitja višjih hierarhij, da bi pomagala drugim ljudem. Tako se to, kar se navzven v kraljestvu *maje* kaže kot zlo, pogosto usmeri k dobremu, čeprav po zapletenih poteh. Poti modrosti v svetu so izjemno zapletene; človek se šele postopoma nauči, kako krmariti po njih. Lahko bi rekli, da se duhovi višjih hierarhij posvetujejo v višavah: ker morajo biti ljudje svobodni, jim ti duhovi dopuščajo možnost, da zdrsnejo v materializem, v zlo. Podeljujejo jim takšno mero svobode, da te človeške duše, ki z lastnimi močmi sicer ne bi mogle doseči določene točke v svojem razvoju, dejansko spolzijo iz prijema višjih sil, le da jih te nato znova zajamejo in usmerijo. Potrebne so duše, ki med bivanjem na Zemlji razvijejo sile, ki, če se zaradi prezgodnjega odhoda iz telesa predčasno vrnejo v duhovni svet, ostanejo v stanju napetosti. Da bi do tega prišlo, morajo sodelovati tiste človeške duše, ki so se zaradi lastne svobode spustile v stanje brezobzirnosti. Tu se razkriva izjemna krožna pot, krožna pot kozmične modrosti. Bila bi huda napaka domnevati, da je tisto, kar imenujemo »preprosto«, hkrati tudi »univerzalno«. Svet je postal kompleksen. Nietzsche je prišel do globokega spoznanja, kot bi ga obiskal navdih, ko je zapisal: »Svet je globok, globlji, kot si je dan kdajkoli predstavljal.« Tisti, ki verjamejo, da je mogoče vse doumeti z vsakdanjo modrostjo intelekta, se globoko motijo. Kajti višja duhovna luč ni tista, ki sveti v modrost dneva, temveč tista, ki sveti v temo. To luč moramo iskati, da bi našli svojo pot v temi, v temi, v kateri kljub vsemu vlada kozmična modrost.
[ 17 ] Ko sprejmemo takšne pojme, zamisli in misli, dragi prijatelji, začnemo na svet gledati z drugačnimi očmi kot prej. In vse bolj bo nujno, da se naučimo gledati na svet z drugačnimi očmi; kajti človeštvo je od davnih časov resnično veliko izgubilo. O tem, kaj je bilo izgubljeno, si lahko ustvarimo predstavo, če upoštevamo naslednje: še v tretji poatlantski kulturni dobi so pogosto obstajala vmesna stanja med spanjem in budnostjo, v katerih so duše lahko zrle v kraljestvo zvezd. Niso videle le fizičnih zvezd, kakor jih vidimo mi danes, temveč so zaznavale duhovna bitja višjih hierarhij, vodnike in usmerjevalce zvezdne usode ter gibanja. Poleg tega starodavne zvezdne karte, ki so se ohranile iz tistih pradavnih časov in prikazujejo oblike, ki spominjajo na živali, a to niso, niso nastale zgolj iz domišljije; bile so rezultat duhovnega vida. Duše so te resničnosti zaznavale v duhovnem svetu in so ta vid lahko prenesle skozi vrata smrti. Ta zmožnost duha, da zre v nadčutni svet, je za človeške duše izgubljena. Danes, ko se duše rodijo, vstopijo v fizični svet prek svojih telesnih čutil in zaznavajo le zunanjo, fizično raven. Ne morejo več uzreti tistega, kar obdaja fizično – duhovno-duševne resničnosti, ki jo utelešajo bitja višjih hierarhij. Toda kakšne so te duše, ki danes prebivajo v telesih? Vse duše, ki so tukaj prisotne, so bile utelešene že v preteklih dobah; velika večina jih je živela v egiptovsko-kaldejskih časih in skozi takratna telesa zrla v svet, svet, v katerem so bile deležne tudi duhovnega zaznavanja. Ta duhovni element so vzele vase; prebiva v njihovih dušah. Resda ne v vsaki duši, vendar so tudi tiste duše, ki danes ne zaznavajo ničesar onkraj fizičnih dejstev, nekoč živele v zrenju duhovnega; nekoč so imele bogato notranje življenje, polno pojmov, ki so se nanašali na duhovno. Kako te duše živijo danes? Živijo tako, kot da bi ta duhovni element popolnoma pozabile. Ti posamezniki živijo tako, da so pozabili pojme, ki so jih nekoč usvojili. Vendar pa je tisto, kar je pozabljeno, izgubljeno le za zavestni um; v najglobljih kotičkih duše obstaja še naprej. Tu nastane nenavaden položaj: čeprav duše, ki živijo danes, morda zavestno zaznavajo le fizični, čutni svet okoli sebe, v globinah duše, nezavedno, obstajajo pojmi, ki so bili nekoč sprejeti s pravim duhovnim gledanjem. Duše se tega ne zavedajo; vendar se ti nenavadni pojmi v globinah duše gibljejo, ne da bi se kdaj dvignili v zavest in izvajajo ohromujoč, smrtonosen vpliv. Tako se v sodobnih ljudeh poraja nekaj, kar deluje kot smrtonosen element.
[ 18 ] Ko človek kot videc opazuje današnjega človeka, pri čemer preučuje njegovo anatomsko zgradbo v njem, zlasti v živčnem sistemu, odkrije določene tokove oziroma sile, ki so »sile smrti«. Te izvirajo iz pojmov, ki so bili dejavni v prejšnjih utelešenjih. Takšni duhovni pojmi, na katere so ljudje medtem pozabili, imajo razjedajočo, požirajočo naravo. Z napredovanjem človeštva v prihodnost bi ta učinek postajal vse izrazitejši, če ne bi obstajalo nekaj, kar bi delovalo proti njemu. In kaj bi to lahko bilo? Nič drugega kot priklicati nazaj v spomin tisto, kar je bilo pozabljeno. Duše je treba spomniti na to, kar so pozabile. To je naloga duhovne znanosti. V bistvu ne počne nič drugega, kot da obuja pojme, ki so jih duše vsrkale med prejšnjimi zemeljskimi življenji. Duhovna znanost te pojme dviga v zavest. S tem človeku vrača sposobnost, da oživi tisto, kar bi sicer v njegovem življenju ostalo kot mrtev element.
[ 19 ] Bodite pozorni na ti dve stvari, ki sta se pokazali med današnjim razmišljanjem. Po eni strani videc zaznava človeške duše, ki so prestopile prag smrti in zdaj hrepenijo po dušah, ki so ostale za njimi, dušah, ki pa njih ne morejo zaznati, saj je njihovo notranje življenje, čeprav morda pripadajo sicer povsem dobrim ljudem, oblikovano izključno z materialističnim pogledom na svet. Za vidca je opazovanje teh hrepenečih duš globoko pretresljivo, tudi če je že dosegel stanje notranje uravnovešenosti. Po drugi strani pa videc zre v prihodnost človeštva, v kateri je vse več »mrtvih« elementov, idej, ki so bile nekoč sprejete, a so zdaj prepuščene propadanju; postale so dejansko »mrtve«, ker niso bile dvignjene v zavestno spoznanje. Videc mora razmišljati o prihodnosti, v kateri bodo ljudje zaradi različnih dednih dejavnikov veliko prej, kot je to danes običajno, začeli kazati znake staranja. Tako kot je pri nekaterih že mogoče opaziti »starost v otroštvu«, celo senilne poteze, bi se lahko pri ljudeh kmalu po rojstvu pojavile gube in drugi znaki staranja, če se ne bi pojavile oživljajoče sile, ki izvirajo iz duhovnega spoznanja, sile, ki delujejo kot spomin na ideje, nekoč sprejete na naraven, organski način. Da bi človeštvu, ki propada, ponudil oživljajoči eliksir in da bi umrlim omogočil vzpostavitev stika z njihovimi bližnjimi, ki so ostali na Zemlji, videc, povsem zavesten te resničnosti išče jezik, jezik, ki ga ne razumejo le duše, utelešene v fizičnih oblikah tukaj na Zemlji, temveč jezik, ki je skupen tako tistim, ki živijo med rojstvom in smrtjo, kot tistim na drugi strani, med smrtjo in novim rojstvom, jezik za žive in mrtve.
[ 20 ] In resnici ne gre zgolj za občutek naklonjenosti do tega, kar predstavlja duhovna znanost za nekakšno teoretično naklonjenost, kakršno bi lahko gojili do česa drugega; to ni odločilni dejavnik. Kdor zares razume, kdor zre v svet, dojema duhovno znanost kot poslanstvo za svet. Tak človek si reče: nujno je najti skupni jezik, odkriti življenjski eliksir, ki bo ljudi obvaroval pred usihanjem njihovih lastnih predstav. To je poslanstvo duhovne znanosti, tudi v odnosu do samih duhovnih svetov. To poslanstvo doživljamo kot visoko, sveto dolžnost – kot nekaj globoko resnega in pomembnega. Ne smemo zgolj uživati v idejah, ki nam jih duhovna znanost ponuja za teoretično zadovoljstvo; namesto tega moramo ob spoznanju nujnosti človeškega in svetovnega razvoja, zaznati duhovno moč, ki jo mora ta znanost nujno vsebovati. Šele takrat bomo v pravem pomenu besede dojeli, zakaj mora duhovna znanost obstajati in zakaj mora biti vcepljena v duhovno življenje človeštva. To spoznanje moramo v bistvu negovati in dopustiti, da nas povsem prežame. To spoznanje ima izjemno blagodejno moč; je ena tistih sil, ki človeško dušo privedejo v stanje pristne harmonije. Tako pač je. Bolj ko to, kar pustimo, da prežame naše notranje bitje, pripada področju nadčutnih resnic, bolj so naši občutki sposobni, da nas vodijo skozi življenje in bolj postajajo ti občutki vsebinsko bogati in pomembni. Človek, ki se mu duhovna znanost zdi zgolj prijetna, ali pa se z njo ukvarja iz radovednosti oziroma kakšnega podobnega nagiba, jo lahko v svojem življenju uporabi na zelo neustrezen način. Kdor pa je prežet z zgoraj opisanim občutjem, s tistim svetim občutjem, ki se v nas porodi, ker vemo, da mora duhovna znanost obstajati zaradi notranje nujnosti, ta bo lahko k življenju pristopil s pravilno naravnanostjo. Tudi v najresnejših in najtežjih življenjskih situacijah bo tak človek s pomočjo duhovne znanosti našel svojo orientacijo, vsaj v notranjem smislu; morda prav takrat, ko se pojavijo največje zunanje težave. Duhovna znanost je namreč stvar prihodnosti; v svet je vstopila danes, saj je namenjena služenju človeštvu v najširšem pomenu in na najbolj celovit način. Vendar pa prav to dejstvo povzroča, da tisti, ki v globinah svoje duše gojijo strah pred duhovnimi svetovi, ta strah v svoji zavesti izražajo kot sovraštvo.
[ 21 ] Različna človeška čustva so med seboj povezana; ambicioznost in nečimrnost sta na primer povezani s strahom. Pravzaprav so številna različna čustva med seboj povezana na zapletene načine. Zakaj so ljudje ambiciozni ali nečimrni? Kaj pomeni biti ambiciozen ali nečimren? Biti ambiciozen ali nečimren pomeni želeti si, da bi nas okolica visoko cenila, uživati v tem, da nas drugi vrednotijo, in iz te same presoje črpati občutek zadovoljstva. Zakaj si torej človek to želi? Razlogi so lahko različni. Vendar pa se v današnjem času, če pogledamo v globlje kotičke človeške duše, pogosto izkaže, da so ljudje v resnici popolni strahopetci, posamezniki, ki so v svoji zunanji zavesti morda videti precej trdni, a so v globinah svoje duše v resnici plašni. Ko se soočijo s pristnim strahom pred nadčutnimi svetovi, poiščejo različna sredstva za omrtvičenje. Ker imajo nekateri občutek, da bi lahko izgubili tla pod nogami, če bi se podali v duhovna področja, jih prevzame strah. Nato poskušajo ta strah zadušiti, včasih zaradi groze pred tisto resno in dostojanstveno močjo, ki jo je treba zbrati za vstop v te duhovne svetove.
Poznal sem mnoge, ki so verjeli, da lahko v štirih tednih dosežejo duhovni svet, a so, na svojo silno grozo ugotovili, da zaradi prizadevanja za duhovno spoznanje v tem utelešenju ne morejo več postati tisto, kar so si tako obupno želeli biti: slaven človek! Nekateri zaradi tega izgubijo veselje, drugi občutijo strah in v želji, da bi se pred tem strahom omrtvičili, razvijejo odpor do tega področja človeškega udejstvovanja; odpor, prežet s sovraštvom in nečimrnostjo.
[ 22 ] To razpoloženje se bo v današnjem času še naprej širilo, saj postajajo v svetu vse pogostejše duše, ki so navznoter strahopetne, navzven pa domišljave. Povsem mogoče je, da bo v bližnji prihodnosti proti duhovni znanosti uperjeno še večje sovraštvo in še silovitejši napadi, kot smo jim bili priča doslej. Zato je nujno, da te stvari vidimo in dojemamo z vso jasnostjo ter ohranimo občutek harmonije, tudi ko se na površju pogosto zdi, da gre vse narobe. Jasen in razločen pogled bo bistven za vsakogar, ki želi trdno stati na tleh duhovnega spoznanja. V našem času tisti, ki se imajo za najbolj kritične, pogosto sploh ne vedo, o čem govorijo. Nekdo lahko na primer začne pisati članek o duhovni znanosti in ostro napada »domišljavost« duhovnega raziskovalca, češ, kaj vse si tak človek lahko izmisli! Vendar pa v drugem delu istega članka navede vrsto trditev o avtorju, ki so vse po vrsti izmišljene in povsem neresnične. V takšnih opisih vlada divja, neobvladana domišljija. Nihče, ki se dvigne v nadsensibilne svetove, si ne bi mogel zamisliti takšnih fantazij, kakršne kaže nekdo, ki je v prvem delu svojega članka napadal »domišljavost« duhovne znanosti. Tako prihaja do popačenj v človeški duši. Ljudje, ki verjamejo, da govorijo resnico z veliko jasnostjo, hkrati pa gojijo nekakšno nepošteno domišljijo glede dejstev na fizični ravni, dejansko otopijo lastna čutila, ko napadajo tisto, kar je mogoče dojeti le z nadsensibilnim zaznavanjem. Človeštvo tako išče nekakšno opojnost, ne le z alkoholom, temveč tudi na številne druge načine. V marsičem je treba videti jasno, duhovni pogled na svet pa nam nudi vodilo za takšen jasen pogled. Iščejo in odkrivajo se številna sredstva, ki povzročajo otopelost, snovi, ki omrtvičijo čute; do tega prihaja prav zato, ker v skritih globinah človeške duše delujejo vse bolj demonske narave. Te demonske entitete bodo postopoma izpuščene, pri čemer bodo usmerjene prav proti tistemu, kar naj bi človeštvo obogatilo iz duhovne sfere.
[ 23 ] To je nekaj, kar bi zlasti v današnjih časih dragi prijatelji, rad položil v vaše duše kot nekakšno vizijo prihodnosti. Pomembno je, da se v sedanjem času spomnimo, kako lahko s pristnim prepoznavanjem duhovne znanosti in njenega poslanstva ter z gojenjem ustreznih občutij do njiju, vzpostavimo trdno in varno oporišče. S tega stališča lahko mirno opazujemo, kako se prihodnost razvija od znotraj, tudi če smo v zunanjem svetu vse bolj potegnjeni v neskladje ali izpostavljeni vse večji krivici.
20 February 1913, Stuttgart
26. 10. 2026