Vse informacije in opisi v knjigah, skriptah, člankih, delavnicah in predavanjih Franca Božjaka, so zgolj informativnega značaja in nikakor niso namenjene kot nadomestilo za nasvete osebnega zdravnika ali drugega zdravstvenega osebja, prav tako ne morejo biti nadomestilo za ustrezno zdravstveno pomoč, zdravniško diagnozo ali zdravniški nasvet saj niso izrecno potrjene s strani zdravstvenih organov.
PROBLEM TRANSFUZIJE, PRESADITVE ORGANOV, IMUNOSUPRESIVNIH SREDSTEV…
Malokdo izmed nas bi se ob večji izgubi krvi ali odpovedi funkcij za življenje pomembnega telesnega organa zavestno raje odločil za smrt (neke vrste samomor), kot pa za milost- življenje-sprejetje krvi ali organa sočloveka. Na kaj tako ˝samurajskega˝ ste morda pomislili le v začetnem obdobju odkrivanja tančic skrivnosti transfuzije in transplantacije. Če si kot starši pri obvezni imunizaciji otroka še lahko vzamemo pravico reči ne, ali bi si kaj takega lahko lastili tudi pri nujni transfuziji ali sprejemu organa? Četudi nebogljen, morda celo nezavesten otrok, resda ni sposoben treznega odločanja, mu tudi mi nimamo pravice kratiti, odvzemati možnost tukajšnjega ozaveščanja, osvobajanja in izgradnje manjkajočih kreposti in kvalitet. Enako težko bi si privoščili darovanje njegovih organov, pa čeprav morda nekaterim predstavljajo le nepotreben balast posmrtnih ostankov.
Če ste se za kaj podobnega v življenju že morali odločati, ste to res storili brez pomisleka, meditacije ali kančka dvoma, ste na to še dandanes ponosni in bi vsekakor ob podobni situaciji storili enako, ali pa vam glas vesti ali celo nočne more ne dajo miru in pogosto iščete, brskate po literaturi s podobno tematiko? Morda globoko v srcu občutite željo in voljo po iskrenem opravičilu ali po naročilu svete maše za tistega, pri katerem ste tudi vi sodoločali o usodi posmrtnega življenja ali si celo močno želite spoznati osebo, ki v sebi nosi organ vašega otroka? Če se vam v večini primerov kaj podobnega dogaja, potem se najverjetneje poleg snovnosti, (koncentrirana svetloba), ki je po mojem mnenju tudi rezultat dela nečesa manj otipljivega, v krvi in/ali organu skriva še marsikaj, petim čutom nezaznavnega.
Če je življenje v kakršnikoli obliki ena sama milost ali/in tudi naša svobodna odločitev spustiti se na Zemljo v prošnji, volji in želji postati boljši, plemenitejši v vseh pogledih in nivojih, potem nam v sili razmer sprejetje tujega organa ne bo predstavljalo nikakršne ovire. Življenje bi z lahkoto kadarkoli prekinili le v primeru, če bi si ga čisto sami izborili, ali če s takim dejanjem ne bi nikogar hudo prizadeli.
Če pa verjamemo, da takoj po sprejemu tujega organa=krvi poleg mene (duh, duša, vitalnost in fizis), v mojem telesu bolj ali manj intenzivno zaživi in se ozavešča še nekdo drug, in če dobesedno beremo, razumemo biblijska sporočila o nedotakljivosti duše in telesa, katerega naj bi ob smrti vrnili materi Zemlji, in sicer vsaj tako popolnega in celovitega, kot smo si ga izposodili (tempelj duše in duha) ob spočetju, rojstvu ali v mladosti, če želite, potem boste imeli tako s samo privolitvijo v tak poseg v vašo integriteto, kot tudi z nadaljnjim sobivanjem veliko težav. A pustiti si umreti tudi niti ni tako lahko, kot to izgleda na prvi pogled. Čeprav je nekaterim dano zaznati in vsaj delno izkusiti onostranstvo med operativnim posegom, v odsotnosti budnosti, v komi ali celo v kratkotrajni klinični smrti, so v večini primerov vsi srečni, da so po prestani preizkušnji lahko spet zemeljsko budni in prisotni pri vsakodnevnem ozaveščanju in osvobajanju. Verjamem, da jih je svetloba paralelnega sveta silno navdušila in vabila v takojšnjo preselitev, hkrati pa je tudi poskrbela, da so se z ljubeznijo in voljo do dela na sebi spet vrnili. Precej lažje se bodo za odklonitev življenja odločali ljudje brez svojcev ali iskrenih prijateljev, z nikakršnim motivom do tukajšnjega bivanja, ali pa ljudje z dokaj močnim zavedanjem o sebi in o naši okolici, ki za svoje življenjske stranpoti ne krivijo druge, ki so težji izziv-bolezen skušali premostiti že na več načinov in so jo zato že vzeli v zakup, ki dovolj zaupajo svoji svobodi in volji najvišjega, in ki ravno zato drugim, tega bolj potrebnim Zemljanom, ne želijo prevzemati možnosti življenja ali preživetja.
V vsakodnevnem življenju smo priča krčeviti borbi za obstanek najvišje vrednosti-življenja, tako v nas samih kot tudi v delu, občutkih in mislih medicinskega osebja. Tudi evtanazija in možnost hotenega, zavestnega ˝svobodnega˝ splava-prekinitve življenja, še dandanes nista od večine sprejeti možnosti poseganja v tujo karmo in svobodo. Vse to nam nakazuje, kako pomembno je zemeljsko ozaveščanje, kako močni so instinkti in potrebe po preživetju, prehranjevanju, socializaciji, utelešenju duše in duha v telo iz mesa in krvi. Človek kot življenje ali duh se hrani s fizisom-mineralom in ravno obratno, duh kot entuziazem, toplota, ljubezen in kri, hranijo, zdravijo, plemenitijo svoj tempelj-fizično telo.
Za začetek si bomo morali ogledati ali spoznati dokaj znanstvena anatomsko-fiziološka razmišljanja o varnosti in nevarnosti (možni zapleti) izmenjave organov, kamor spada tudi kri, šele malce pozneje se lahko spustimo v bolj filozofsko-ezoterične vode.
