Skrivnost rojstva in skrivnost smrti

Vse informacije in opisi v knjigah, skriptah, člankih, delavnicah in predavanjih Franca Božjaka, so zgolj informativnega značaja in nikakor niso namenjene kot nadomestilo za nasvete osebnega zdravnika ali drugega zdravstvenega osebja, prav tako ne morejo biti nadomestilo za ustrezno zdravstveno pomoč, zdravniško diagnozo ali zdravniški nasvet saj niso izrecno potrjene s strani zdravstvenih organov. Ob teh občutkih nezadostnosti, majhnosti, nezrelosti, nesvobode se naš jaz, božja iskra v nas z veliko lahkoto odloči vrniti na Zemljo, kjer bo spet prehodil neko razvojno pot, se oblekel v dušo, v eterično in fizično telo, se spustil v največjo temo, v kraljestvo zla, in ga naposled tudi premagal. To je tisto bistvo našega življenja. Ali bomo to zmogli, v majhni ali veliki meri, bo odvisno tudi od tega, koliko temu potrebnih moči smo s seboj prinesli. Ob spustu bo naši duši vsak planet podaril neko kakovost, vrlino in lastnost, ki jo bomo v življenju tu doli lahko še izboljšali, oplemenitili. Nekdo bo lahko na primer postal dober mislec, nekdo drug spet hraber, pogumen, tretji bo odličen organizator, vodja,… ali bo poln predanosti, notranjega miru, sočutja, torej človek socialnega dela, ki skrbi za harmonijo skupnosti. Vse lastnosti seveda ne moremo našteti. S temi duševnimi značilnostmi, kajti duša je bitje odnosa, bom gradil odnos s svetom, s soljudmi. Razvil bom lahko na primer sposobnost, zmožnost ali primarno nalogo, ki sem si jo za to inkarnacijo pred spustom zastavil. Vsi se namreč že rodimo z nekim projektom, načrtom. To je načrt našega življenja, kjer je začrtana tudi pot našega dela, celo kdo bo naša žena ali mož, otroci, za kaj naj bi se izučil, izobrazil,…. Če naj bi premagal škrtost in bi zato življenje začenjal dokaj bogat, se bom moral roditi v družini, ki ima veliko denarja. Torej, že prej, pred rojstvom se bom o tem dogovoril s starši, se odločil, če se bom rodil belec ali črnec, in če se še malce pošalimo, odločal se bom tudi o tem ali bom škrt v tolarjih ali v evrih, pa čeprav bodo tolarje kmalu izločili iz promet. Jasno je, da se s sorodniki že popreje, še pred spustom vse dogovorim, še posebno s tistimi, ki me bodo spremljali pri krstu in na pogrebu. Vsi skupaj smo kot nekakšen grozd. Vsaka izmed jagod predstavlja eno duhovno in/ali bodoče človeško bitje. Omenjena bitja so vedno iste individualnosti ali osebe, toda vedno v drugačni kombinaciji in z drugačno nalogo! Enkrat smo bratje, drugič bomo oče ali mati, nekoč smo prijatelji in ko nekomu resnično želimo pomagati, mu nevede, nehote postanemo sovražnik. Sovražnik smo mu lahko le na zemeljsko – duševnem nivoju, nikakor pa ne na duhovnem. Tisto, kar ti zvečer spodbuja glas vesti, da le začenjaš razmišljati, kako si se obnašal, niso le besede ali dejanja, ki ti jih je izrekel ali storil prijatelj, temveč vse, kar se te je dotaknilo skozi odnose s sovražnikom. Predvsem »sovražnikova« dejanja in besede ti z leti vedno bolj pomagajo duhovno rasti, ali kot temu še lahko rečemo, razpirati zavest. Ko smo mlajši, živimo še v zakonitostih povračila, maščevanja, v smislu oko za oko, zob za zob. Toda največja gesta svobode in ljubezni, ki jo naš duh lahko izgradi je sposobnost odpuščanja. Ko človek zmore nekaj odpustiti, se postavi, povzdigne na angelski nivo. Tisti hip v njemu ne vlada egoizem. Toda, da lahko odpuščamo, potrebujemo izziv skozi »sovražnika«. Če podobnih preizkušenj ali skušnjav ne bi imeli, le komu bi potemtakem lahko odpustili? Sebi, je bilo slišati iz vrst slušateljev, kar pa gospod Enzo ni slišal in je le nadaljeval. Naš sovražnik je duhovno gledano naš največji prijatelj. Logika duha, ki jo še nismo omenili, se namreč od ostalih treh dimenzij bivanja precej razlikuje. Njena gesta je eden v drugem. Jaz v tebi in on v meni. Jaz kot višji jaz in on kot njegov višji jaz smo bratje in sestre dvojčki. Poudarjam dvojčki, saj je v neki družini lahko tudi brat ali sestra, ki ga imajo ostali člani družine za drugorazrednega. A vendar smo na duhovnem nivoju vsi enaki, na enakem nivoju. Nihče ni namreč boljši ali več vreden, bolj pomemben od drugega. Neki jaz, ki se je spuščal, se je na primer zaustavil na Jupitru le za kratek čas. Recimo, da so takrat imeli »delo na cesti ali obvoz«, zato se na pravih Jupitrovih silah, postajah skorajda ni zaustavil. Posledica tega je, da bo duši in duhu človeka o katerem govorimo, na Zemlji primanjkovalo moči modrosti, jasnih misli. To lahko pomeni, da bo njegova naloga morda ta, da bo na primer vzgajal pse. Nek drugi duh, recimo da je to njegov brat dvojček se je spuščal ravno trenutek prej kot so na Jupitru pričeli z »delom na cesti«, zato je obtičal v koloni le nekaj kilometrov naprej v samem mestnem jedru, kjer se največ dogaja. Na Jupitru se je torej mudil zelo dolgo, skorajda celo večnost. Na Zemljo je zato sestopil z izredno čistimi, plemenitimi močmi razmišljanja, toda psov vseeno ne prenaša. In ravno zato ne moremo in ne smemo soditi, kdo od njiju velja več. Zgoraj, še pred spustom, se je nekdo, njegov duh ali on kot duh odločil, da bo na primer tu premagoval egoizem skozi vzgojo in ljubezen do psov. Tisti drugi, v našem primeru prvi dvojček, pa bo enako krepost skušal doseči skozi modrost poznavanja ali védenja. Različni smo si le po duševni plati, na duhovni pa smo vedno bratje ali sestre dvojčki.