Rudolf Steiner
Iniciacija in njeni rezultati - GA 10
Astralna središča
Preizkušnja poti
V teozofskih priročnikih imamo štiri lastnosti, ki jih mora študent razviti na tako imenovani preizkušnji poti, da bi lahko dosegel višje znanje.
- Prva je sposobnost razlikovanja med večnim in časovnim, resničnim in lažnim, resnico in golim mnenjem.
- Druga je pravilna ocena večnega in resničnega v nasprotju s minljivim in iluzornim.
- Tretja sposobnost je vadba šestih lastnosti, ki so bile že omenjene v prejšnjih poglavjih: nadzor misli, nadzor dejanj, vztrajnost, strpnost, dobra vera in mirnost.
- Četrta potrebna lastnost je hrepenenje po svobodi. Zgolj intelektualno razumevanje tega, kaj je vključeno v te lastnosti, je popolnoma ničvredno. Te se morajo tako vključiti v dušo, da ostanejo kot notranje navade. Vzemimo za primer prvo od teh lastnosti – razlikovanje med večnim in časovnim.
Človek se mora tako izobraziti, da bo v vsem, s čimer se sooči, povsem naravno razlikoval med minljivimi značilnostmi in tistimi, ki bodo trajale. To je mogoče doseči le, če v svojem opazovanju zunanjega sveta vedno znova poskušamo. Končno pogled povsem naravno razloči, kaj traja, tako kot se je doslej zadovoljil z minljivim. »Vse minljivo je le prilika« – to je resnica, ki postane očitno prepričanje za dušo. In tako mora biti tudi z drugimi štirimi lastnostmi na poti preizkušnje.
Sedaj se pod vplivom teh štirih duhovnih navad eterično telo dejansko preoblikuje.
S prvo – razlikovanjem med resničnim in lažnim – se v glavi oblikuje že opisano središče, tisto v grlu pa se pripravi. Vaje koncentracije, omenjene prej, so predvsem bistvene za vsako resnično formacijo. Prav one ustvarjajo, medtem ko štiri duhovne navade prinašajo sadove. Če je središče v grlu pripravljeno, bo sledil svoboden nadzor nad eteričnim telesom, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, in njegova ločitev, njegova mrežasta prevleka, bo dosežena s pravilno oceno večnega v nasprotju z minljivim.
Če učenec pridobi to moč ocene, bodo dejstva višjih svetov postopoma postala zaznavna. Le misliti ne smemo, da je treba zgolj izvajati tista dejanja, ki se zdijo pomembna, če jih merimo samo z intelektom. Najmanjše dejanje, vsaka majhna stvar, ki jo dosežemo, ima nekaj pomena v ogromnem gospodinjstvu sveta in le tega pomena se je treba zavedati. Ne gre za podcenjevanje vsakdanjih življenjskih zadev, temveč za njihovo pravilno oceno. V prejšnjem poglavju je bilo dovolj povedanega o šestih vrlinah, iz katerih je sestavljena tretja lastnost. Povezane so z razvojem dvanajstcvetnega lotosa v predelu srca, ta pa je, kot je že bilo navedeno, povezan z življenjskim tokom eteričnega telesa.
Četrta lastnost, ki je hrepenenje po svobodi, služi uresničitvi eteričnega organa, ki se nahaja v srcu.
Če te lastnosti postanejo resnične duhovne navade, se posameznik osvobodi vsega, kar je odvisno le od zmožnosti njegove osebne narave. Preneha premišljevati o stvareh s svojega ločenega stališča. Meje njegovega ozkega jaza, ki ga vežejo na ta pogled, izginejo. Skrivnosti duhovnega sveta se razkrijejo njegovemu notranjemu jazu. To je osvoboditev. Kajti vse vezi posameznika silijo, da na stvari in bitja gleda, kot da ustrezajo njegovim osebnim omejitvam. Iz tega osebnega načina gledanja na stvari mora okultni učenec postati neodvisen in svoboden.
Iz tega bo jasno, da lahko spisi, ki so izhajali iz mogočnih modrecev, postanejo učinkoviti v najglobljih globinah človeške narave. Izreki o štirih lastnostih so prav takšni izbruhi »prvobitne modrosti«. V takšni ali drugačni obliki jih lahko najdemo v vseh velikih religijah. Ustanovitelji velikih religij človeštvu teh naukov niso dali iz nejasnih občutkov. Utemeljili so jih na veliko trdnejših temeljih, ker so bili mogočni posvečenci. Iz svojega znanja so oblikovali svoje moralne nauke. Zavedali so se, kako bodo ti vplivali na finejšo naravo ljudi, in so si želeli, da bi gojenje teh lastnosti postopoma vodilo k organizaciji te finejše narave.
Živeti v skladu s temi velikimi religijami pomeni delati na lastni duhovni popolnosti in le tako lahko resnično služimo svetu. Samoizpopolnjevanje nikakor ni sebično, saj je nepopoln človek tudi nepopoln služabnik človeštva in sveta. Bolj ko človek postaja popoln, bolj služi svetu. "Če vrtnica okrasi sebe, okrasi tudi vrt."
Ustanovitelji religij so torej veliki čarovniki. Kar prihaja od njih, se izliva v duše moških in žensk in tako se s človeštvom premika naprej ves svet. Ustanovitelji religij so zavestno sodelovali s tem evolucijskim procesom človeštva. Pravi pomen verskih navodil človek razume šele, ko spozna, da so rezultat dejanskega znanja o najglobljih globinah človeške narave.
Vodje religije so bili mogočni modreci in iz njihovega znanja so izvirali ideali človeštva. Vendar se posameznik tem voditeljem približa takrat, ko se v svoji evoluciji povzpne do njihovih višin.
Če je oseba razvila svoje eterično telo na pravkar opisani način, se pred njo odpre povsem novo življenje in v ustreznem obdobju svojega usposabljanja prejme razsvetljenje, ki ga prilagodi temu novemu obstoju.
Na primer, s pomočjo šestnajstcvetnega lotosa vidi oblike višjega sveta. Nato mora spoznati, kako različne so te oblike, ko jih povzroči ta ali oni predmet ali bitje. Najprej bi moral opaziti, da je na določen način sposoben zelo močno vplivati na nekatere od teh oblik s svojimi mislimi in občutki, na druge pa sploh ne ali le v omejeni meri.
Ena vrsta teh figur se bo takoj spremenila, če si opazovalec ob njihovem pojavu misli: "To je lepo," nato pa med svojim premišljevanjem spremeni svojo misel in pomisli: "To je koristno." Za oblike, ki izvirajo iz mineralov ali umetniško izdelanih predmetov, je še posebej značilno, da se spreminjajo pod vsako mislijo ali občutkom, ki jih opazovalec usmeri nanje. V manjši meri to velja tudi za oblike, ki izhajajo iz rastlin, in v še manjši meri za tiste, ki so povezane z živalmi. Te oblike so polne življenja in gibanja, vendar se to gibanje nanaša le na tisti del, ki je pod vplivom človeške misli ali čustev, v drugih delih pa nanj vplivajo sile, na katere človek ne more vplivati. V celotnem svetu se pojavlja vrsta oblik, na katere dejavnosti ljudi skoraj v celoti ne vplivajo.
Študent se lahko prepriča, da te oblike izvirajo bodisi iz mineralov bodisi iz umetnih oblik, ne pa iz živali ali rastlin. Da bi to povsem razjasnil, mora zdaj opazovati tiste oblike, za katere lahko ugotovi, da izvirajo iz čustev, impulzov in strasti ljudi. Vendar lahko ugotovi, da imajo na te oblike njegove lastne misli in čustva še vedno določen vpliv, čeprav je ta razmeroma majhen. Na tem svetu vedno ostaja ostanek oblik, na katere so vsi taki vplivi vedno manj učinkoviti. Dejansko ta ostanek obsega zelo velik delež tistih oblik, ki jih študent običajno zazna na začetku svoje kariere. O naravi te vrste se lahko razsvetli le tako, da opazuje samega sebe. Nato izve, da jih je ustvaril sam, da se v teh oblikah izraža tisto, kar počne, si želi ali hoče. V teh oblikah se manifestira impulz, ki prebiva v njem, želja, ki jo ima, namen, ki ga goji, in tako naprej; pravzaprav se v tem svetu oblik kaže celoten njegov značaj. S svojimi mislimi in občutki lahko človek vpliva na vse oblike, ki ne prihajajo iz njega samega; toda nad tistimi, ki so poslane v višji svet iz njegovega lastnega bitja, nima več moči, ko jih je enkrat ustvaril.
Iz povedanega sledi, da se iz tega višjega vidika človekove notranje narave človekov lastni svet impulzov, želja in predstav izraža v zunanjih oblikah, tako kot vsa druga bitja ali predmeti. Višjemu spoznanju se notranji svet zdi kot del zunanjega sveta. Tako kot bi lahko vsakdo v fizičnem svetu, ki bi bil obdan z ogledali, na tak način gledal svojo fizično obliko, se tudi v višjem svetu človekov duhovni jaz zdi kot podoba, odsevana v ogledalu.
Iluzija osebnega Jaza
Na tej stopnji razvoja je učenec dosegel točko, ko premaga »iluzijo osebnega jaza«, kot je bila izražena v teozofskih knjigah. Zdaj lahko to notranjo osebnost obravnava kot nekaj zunanjega sebi, tako kot je prej za zunanje prepoznaval stvari, ki so vplivale na njegove čute. Tako se s postopnimi izkušnjami uči obvladovati sebe, tako kot je doslej obvladoval bitja okoli sebe.
Če kdo dobi vpogled v ta višji svet, preden je njegova narava dovolj pripravljena, stoji pred značajsko podobo svoje lastne duše kot pred uganko. Tam se sooči z lastnimi impulzi in strastmi v podobah živali ali, redkeje, ljudi. Res je, da živalske oblike tega sveta nikoli niso povsem enake tistim v fizičnem svetu, a kljub temu imajo oddaljeno podobnost. Neizkušen opazovalec jih lahko zlahka zamenja za enake.
Ko človek vstopi v ta svet, mora sprejeti povsem novo metodo oblikovanja svojih sodb. Ker se stvari, ki se v resnici nanašajo na notranjo naravo, zdijo zunanje, jih zaznava le kot zrcalne odseve tega, kar v resnici so. Ko na primer zaznava številko, jo mora obrniti, kot bi bral tisto, kar je vidno v ogledalu. 265 bi v resnici pomenilo 562. Kroglo vidimo, kot da bi bili v njenem središču. Zato moramo najprej pravilno prevesti te notranje zaznave. Lastnosti duše se prav tako pojavijo kot v ogledalu. Želja, ki je usmerjena proti nečemu zunanjemu, se kaže kot oblika, ki se premika proti osebi, ki si jo je zaželela. Strasti, ki domujejo v nižjem delu človeške narave, prevzamejo oblike živali ali podobnih oblik, ki se sprostijo na posameznika. V resnici se te strasti borijo navzven; v zunanjem svetu iščejo zadovoljstvo, toda to zunanje prizadevanje se v zrcalnem odsevu kaže kot napad na strastno osebo.
Izkušnja duhovnega videnja lastne duše
Če se je učenec, preden doseže višji vid, s tihim, iskrenim preiskovanjem samega sebe naučil spoznati lastne lastnosti, bo takrat, ko se mu bo njegov notranji jaz prikazal kot zrcalni odsev zunanjega sveta, našel pogum in moč, da se pravilno obnaša. Ljudje, ki takšne introspekcije niso dovolj izvajali, da bi spoznali svojo notranjo naravo, se v teh zrcalnih slikah ne bodo prepoznali in jih bodo zamenjali za nekaj tujega. Ali pa se bodo ob videnju morda prestrašili in si rekli, ker tega pogleda ne morejo prenesti, da je vse skupaj le iluzija, ki jih ne more nikamor pripeljati. V obeh primerih bi si Oseba s svojim nepravočasnim prihodom na določeno stopnjo razvoja svoje višje organizacije stala katastrofalno na poti.
Nujno je, da študent prestane to izkušnjo duhovnega videnja lastne duše, če želi napredovati k višjim stvarem. V sebi ima namreč tisto duhovnost, po kateri lahko najbolje presoja. Če je že pridobil dobro spoznanje o svoji osebnosti v fizičnem svetu in ko se mu slika te osebnosti prvič pojavi v višjem svetu, jo lahko primerja z drugo. Na višje se lahko sklicuje kot na nekaj, kar mu je znano, in tako lahko napreduje na trdnih tleh. Če bi se, nasprotno, soočil s številnimi drugimi duhovnimi bitji, bi skoraj ne mogel dobiti informacij o njihovi naravi in lastnostih. Zelo hitro bi začutil, da mu tla polzijo izpod nog. Ne moremo prepogosto ponoviti, da lahko varen vstop v višje svetove sledi le trdnemu poznavanju in oceni lastne narave.
Učenec se torej na poti v višje svetove sreča s slikami, saj so resničnosti, ki jih te slike izražajo, v resnici v njem samem. Kmalu mora postati dovolj zrel, da si na tej prvi stopnji ne bo želel resničnih realnosti, temveč si bo te slike dovolil obravnavati kot primerne. Toda v sebi se kmalu nauči nekaj povsem novega iz opazovanja tega slikovnega sveta. Njegov nižji jaz zanj obstaja le kot zrcalne slike, a sredi teh odsevov se pojavi resnična realnost, ki je njegov višji jaz. Iz slik nižje osebnosti postane vidna oblika duhovnega jaza. Nato se iz slednjega spletejo niti do drugih, višjih duhovnih resničnosti.
To je trenutek, ko je potreben dvocvetni lotos v predelu oči. Če se ta zdaj začne premikati, posameznik doseže moč, da svoj višji jaz poveže z duhovnimi, nadčloveškimi bitji. Tokovi, ki tečejo iz tega lotosa, se tako premikajo proti tem višjim bitjem, da so tukaj omenjena gibanja posamezniku popolnoma očitna. Tako kot svetloba naredi fizične predmete vidne očem, ti tokovi razkrivajo duhovne stvari višjih svetov. S poglabljanjem v določene ideje, ki jih učitelj posreduje učencu v osebnem stiku, se slednji nauči sprožiti in nato usmerjati tokove, ki izhajajo iz tega lotosovega cveta oči.
Še posebej na tej stopnji razvoja se pokaže, kaj pomeni resnično zdrava sposobnost presoje in jasna, logična vzgoja. Treba je le upoštevati, da se tukaj Višji Jaz, ki je do takrat dremal nezavedno in kot seme, rodi v zavestni obstoj. Tukaj ne gre za figurativno, temveč za resnično rojstvo v duhovnem svetu, in bitje, ki se zdaj rodi, Višji Jaz, če želi biti sposoben življenja, mora v ta svet vstopiti z vsemi potrebnimi organi in pogoji. Tako kot narava poskrbi, da otrok pride na svet z dobro oblikovanimi ušesi in očmi, je treba pri samorazvoju posameznika poskrbeti, da njegov Višji Jaz vstopi v obstoj s potrebnimi lastnostmi.
Ti zakoni, ki se nanašajo na razvoj višjih organov duha, niso nič drugega kot zdravi, racionalni in moralni zakoni fizičnega sveta. Duhovni Jaz dozoreva v fizičnem jazu, tako kot otrok v maternici. Zdravje otroka je odvisno od normalnega delovanja naravnih zakonov v maternici matere. Zdravje duhovnega Jaza je podobno pogojeno z zakoni običajne inteligence in razuma, ki delujejo v fizičnem življenju. Nihče, ki ne živi in ne razmišlja zdravo v fizičnem svetu, ne more roditi zdravega duhovnega Jaza. Naravno in racionalno življenje je osnova vse resnične duhovne evolucije.
Tako kot otrok, ko je še v maternici matere, živi po naravnih silah, ki jih po rojstvu uporablja s svojimi čutili, tako tudi Višji Jaz v človeku živi po zakonih duhovnega sveta tudi med svojim fizičnim zaprtjem; in tako kot otrok iz nejasnega senzacionalnega življenja pridobi zgoraj omenjene moči, tako lahko človek pridobi moči duhovnega sveta, še preden se rodi njegov lastni Višji Jaz. Pravzaprav mora to storiti, če želi slednji vstopiti v svoj svet kot popolnoma razvito bitje. Povsem narobe bi bilo, če bi kdo rekel: "Ne morem slediti naukom mistika in teozofa, dokler jih ne vidim sam," kajti če bi sprejel to stališče, zagotovo nikoli ne bi mogel doseči pristnega višjega znanja.
Bil bi v enakem položaju kot otrok v maternici, ki bi zavrnil moči, ki bi mu prišle po materi, in bi moral čakati, da bi jih lahko ustvaril sam. Tako kot se otrokov zarodek v svojem mračnem življenju uči sprejemati kot pravilno in dobro tisto, kar mu je ponujeno, bi moralo biti tudi z osebo, ki ima še vedno zavezane oči glede resnic, ki jih razglašajo nauki mistikov ali teozofov. Obstaja vpogled, ki temelji na intuiciji resnice in jasen, zdrav, vsestranski kritični razlog glede teh naukov, ki obstaja, še preden lahko človek sam vidi duhovne stvari. Najprej se je treba naučiti mistične modrosti in se s tem preučevanjem pripraviti na videnje. Oseba, ki bi se morala naučiti videti, preden se je na ta način pripravila, bi bila podobna otroku, ki se je rodil z očmi in ušesi, a brez možganov. Pred njim bi se razširil ves svet zvoka in barv, a ga ne bi mogel uporabiti.
Kar je prej učenca pritegnilo skozi njegov čut za resnico, njegov razum in njegovo inteligenco, postane na že opisani stopnji okultne izobrazbe njegova lastna izkušnja. Zdaj ima neposredno spoznanje svojega Višjega Jaza in se uči, kako je ta Višji Jaz povezan z duhovnimi bitji višje narave in kako se z njimi združuje. Vidi, kako nižji jaz prihaja iz višjega sveta, in razkrije se mu, kako njegova višja narava preživi nižjo. Zdaj lahko loči med tem, kar je v njem trajno, in tem, kar je minljivo, in to ni nič manj kot moč, da iz lastnega opazovanja razume nauke o inkarnaciji Višjega Jaza v nižjem. Zdaj mu bo postalo jasno, da stoji v vzvišenem duhovnem odnosu do njega, da njegove lastnosti in njegova usoda izvirajo prav iz tega odnosa. Nauči se spoznati zakon svojega življenja, svojo karmo. Zaznava, da je njegov nižji jaz, kot trenutno oblikuje njegovo usodo, le ena od oblik, ki jih lahko sprejme njegova višja narava. Zaznava možnost, ki se razprostira pred njegovim Višjim Jazom, da dela na svoji lastni naravi, da bi postajal vedno bolj popoln. Zdaj lahko prodre tudi v velike razlike med ljudmi glede njihove primerjalne popolnosti. Spoznal bo, da so pred njim ljudje, ki so že prešli stopnje, ki so še pred njim. Zaznava, da nauki in dejanja takšnih ljudi izhajajo iz navdiha višjega sveta. Vse to dolguje svojemu prvemu vpogledu v ta višji svet. Tisti, ki so bili imenovani »mojstri modrosti«, »veliki posvečenci človeštva«, se bodo zdaj začeli pojavljati kot resnična dejstva.
To so zakladi, ki jih študent na tej stopnji dolguje svojemu razvoju: vpogled v svoj višji jaz; v doktrino o inkarnaciji tega višjega jaza v nižjem; v zakone, po katerih je življenje v fizičnem svetu urejeno glede na njegove duhovne povezave – skratka, zakon karme; in končno, vpogled v naravo velikih Iniciatov.
Za študenta, ki je dosegel to stopnjo, pravijo, da je dvom popolnoma izginil. Če si je že pridobil vero, ki temelji na razumu in zdravem razmišljanju, se na njenem mestu pojavita polno znanje in uvid, ki ga nič ne more zamegliti.
Religije so v svojih obredih, zakramentih in ritualih predstavile zunanje vidne podobe višjih duhovnih bitij in dogodkov. Nihče razen tistih, ki niso prodrli v globine velikih religij, tega ne more spregledati; toda tisti, ki je sam videl te duhovne resničnosti, bo razumel velik pomen vsakega zunanjega in vidnega oglasa. Potem zanj sama verska služba postane predstavitev njegove lastne povezanosti z duhovnim, nadčloveškim svetom. V teozofski literaturi pogosto najdemo besedo, četudi ne tako jasno izraženo, da okultni učenec na tej stopnji postane "svoboden vraževerja". Vraževerje v svojem bistvu ni nič drugega kot odvisnost od zunanjih in vidnih dejanj, brez vpogleda v duhovna dejstva, katerih izraz so.
Pokazano je bilo, kako študent, ko doseže to stopnjo, postane resnično nova oseba. Postopoma lahko s pomočjo tokov, ki prihajajo iz eteričnega telesa, dozori, dokler ne more nadzorovati še višjega vitalnega elementa, tistega, ki se imenuje »ogenj Kundalini«, in s tem doseči popolnejšo svobodo izpod spon svojega fizičnega telesa.
