Veliko noč čutiti kot praznik Luči za živo Upanje
Živimo v dobi, v kateri čutimo potrebo po negovanju upanja in tega ne čutijo le odrasli. Moji hčerki sta mi pripovedovali o pogovoru z dekletom istih let, ki sta ga pravkar spoznali in ki prihaja iz situacije trpljenja, in kako sta druga drugo spraševali o upanju, da bi spodbudili tega novega malega prijatelja. Zvečer, ob običajni molitvi, so mi povedali o tisti izmenjavi mnenj in mi postavili to zahtevno vprašanje. Skupaj smo se pogovarjali o družini, prijateljih, uresničenih sanjah, veri, ljubezni do narave in lepega, hvaležnosti za to kar imamo, o vsem kar nam daje upanje. Tema naslednjega dogodka Waldorf Italia je natanko »Iz tesnobe srca novi vzgibi za človeško delovanje« in eno od priporočenih besedil za pripravo na sestanek v Riminiju, ki bo 20., 21. in 22. aprila, je »Kako lahko premagam duševno tesnobo sedanjosti«, predavanje Rudolfa Steinerja v Berlinu 10. oktobra 1916 (iz Opere Omnia št. 168). To je manj kot 50-stransko besedilo, iz katerega sem črpal toliko moči lansko poletje, ko se je pred nami odvijala težka bitka. V tem postnem času, v pripravi na Veliko noč, se mi je zdelo, da moram na teh straneh spregovoriti o Velikonočnem dogodku kot Luči, ki sveti z upanjem, in ukrepal sem. Med veliko bibliografijo, ki mi je bila predlagana, sem našel, da je na konferenci v Dornachu 27. marca 1921 (Kaj pomeni "vstajenje") Rudolf Steiner povedal nekaj zelo zanimivih in razumljivih stvari. Pojasnjuje, kako se pojmovanje Velikega petka s podobo Kristusa, premaganega in mučenega do smrti, v sodobni evoluciji vedno bolj postavlja v ospredje, medtem ko ideja Vstajenja, pravi koncept Velike noči, vedno bolj upada. Našo kulturo moramo poživiti z mislijo na Veliko noč, da se ponovno povzdignemo k Duhu. Velikonočna misel mora postati notranji praznik, ko v sebi obhajamo zmago Duha nad telesnostjo. Preberite, katere besede uporablja Steiner: »Naša notranjost potrebuje Kristusa, ki vstopi v našo voljo, jo ogreje, razplamti, da postane polna moči glede na dejanja, ki jih od nas zahteva razvoj človeštva. Ne potrebujemo tistega Kristusa, ki ga vidimo trpečega, ampak tistega, ki lebdi nad Križem in gleda tisto, kar na Križu propada od nebistvenih stvari«. Kristus vstane in sporoča veselo novico: Odslej bo v tebi moč za premagovanje smrti. Potrebujemo trdno zavedanje večnosti Duha in da se ne pustimo prevzeti podobi materije, ki mineva. Kristusovo telo na Križu, Njegovo trpljenje je povezano s snovnostjo, vendar tudi človek izhaja iz Duha in se mora z njim ponovno združiti. Tukaj je upanje, tukaj je Lucijina ideja! Če ob Božiču vidimo Sonce, ki vzhaja da razsvetli svet v Detetu Jezusu, dobimo ob Veliki noči oznanilo, da je Jezus Vstal, da nikoli več ne bo umrl. Tako ima Velikonočna Luč v primerjavi z Božično bolj izrazito eksistencialni in moralni značaj, pravzaprav smo tudi mi povabljeni, da se prerodimo s Kristusom in oblikujemo svoje življenje tako, da se obnašamo kot »otroci luči«. Ni naključje, da Koledar duše po nareku Rudolfa Steinerja izhaja prav iz Velikonočnega vzdušja, od pomladi! Simbol Velikonočnega praznovanja je pšenično zrno, ki se žrtvuje, da se lahko rodi nova rastlina. Tu se združita »žrtvovanje« in »postajanje« (divenire) v tem praznovanju. (Glej Velikonočni Praznik iz O.O. 54) Čeprav je Velikonočni praznik določen z razmerjem med Soncem in Luno (tako da je premičen praznik in ni določen z natančnim datumom), je vendarle treba občutiti najgloblji pomen Velike noči kot praznovanje največje človeške skrivnosti in ne toliko kot praznik Narave, ki je povezan s Soncem (Glej O.O. 54) »Od nas zahteva, da postanemo ustvarjalci novega, ne smemo »nasesti« zgolj na Križ, tudi ob vsem lepem, kar so nam umetniki predlagali. Izreči moramo besede duhovnih bitij, ki v smrti in bolečini oznanjajo tistim, ki se podajajo na pot iskanja: "Tistega, ki ga iščete, ni tukaj!" Potem moramo poiskati tistega, ki je tukaj! Ob Veliki noči moramo najti način, kako se obrniti k Duhu, ki ga lahko najdemo le v podobi Vstajenja, in biti sposobni postati zagovorniki vzponov človeštva proti silam zatona. Potrebujemo energije, ki so sposobne prispevati k delu, ki ga je treba opraviti; samo na ta način bo koncept Vstajenja v nas ponovno prižgal sile, ki jih potrebujemo za prihodnji razvoj človeštva. (glejte Kaj pomeni »Vstajenje«?) Tako, kot se Božje Stvarjenje začne z besedo: "Naj bo luč!" (Geneza 1, 3). Od Vstajenja naprej se Božja Luč širi po svetu in v zgodovini in postaja dan! Nova Zaveza nam pripoveduje o Jezusovem Vstajenju preko pričevanj tistih, ki so ga srečali po Njegovem Vstajenju. Svetloba Vstalega Kristusa je bleščeča, »njegov videz je bil kakor blisk in njegova obleka bela kot sneg« (Mt 28,3). Toda Jezus sam, ko se pojavi, pravi: »Pozdravljeni! ... Ne bojte se« (Mt 28,10). Tesnoba izgine in prevzame nas veselje in mir. Luč Velike noči, to je življenje Vstalega v Kristusu, je veselje, iz katerega se rodi skupnost, ki je deležna istega oznanila in njegove skrivnosti, ki postane snov. »Kristusa potrebujemo kot nadčutno bitje nezemeljske narave, ki je vendarle vstopilo v zemeljsko Evolucijo. Osvojiti moramo to misel, ki je kot Sonce vseh človeških predstav." Kot nam pove Steiner v Potek leta kot dih Zemlje, da bi Vstajenje Logosa postalo Vstajenje vsakega človeka, je vendarle potrebno, da si ga vsak človek svobodno želi in torej udejanja, pri čemer se aktivno povezuje s silami Nadangela Mihaela, "ognjenega Princa Misli". »Steiner pojasnjuje, da ni mogoče Michaelovih sil premagati s kakršnokoli obliko pasivnosti (tudi s pasivno molitvijo ne). Mihaelove sile je mogoče premagati le, če človek z voljo, polno ljubezni, postane orodje Božansko-Duhovnih sil. Mihaelove sile namreč ne želijo, da bi jih človek rotil, ampak da bi se jim pridružil; in človek to lahko stori, če z notranjo energijo sprejme nauke Duhovnega sveta.« Za Vstajenje vsakega človeka je torej Kristusovo Vstajenje nujen, a ne zadosten pogoj. Da bi omogočil uresničitev odrešilne moči Logosa, se mora pravzaprav vsak človek boriti kot Michael in z Michaelom proti Zmaju, ki obvladuje njegovo nižjo naravo in manipulira (z veliko inteligenco) z intelektom. To pomeni, boriti se mora, da dvigne misel iz občutljivega v nadobčutljivo in ga tako odvzame od Ahrimana, ki bi ga želel namesto tega ohraniti togo zasidranega (rigor mortis/smrtna okorelost) na občutljivo. Zahvaljujem se učiteljici Greti Luppi za bibliografske predloge in Andrei Pasquali za podporo pri študiju in pripravi tega dela. Prevod googel, zapisala Jana Bajc Pirc April 2023