Na uvodno vprašanje Elia, ki je oddajo o srečanjih, medčloveških odnosih tudi vodil, je Vincenzo odgovoril:
»Soočamo se s središčno tematiko našega zemeljskega bivanja, kamor uvrščamo medčloveške odnose. Človek se rojeva, oblikuje, strukturira in razvija v zahvalo srečanj in odnosov z drugimi človeškimi bitji, ne le otroka z mamo, očetom, bratom, sestro, starimi starši in obratno. Pomembna bodo tudi srečanja, doživljanja in odnosi človeka z Naravo oz. z ostalimi zemeljskimi svetovi.
Današnja tema zatorej obravnava bistveno in obenem kompleksno realnost srečanj, bogatih z mnogimi elementi in dinamikami, ki omogočajo izkušanje tako radosti, veselja, kot tudi bolečin v obliki razočaranj, sovraštva, hudih dram, ki se še posebej v današnjem času zapletajo ne le med posamezniki, temveč tudi med makro sistemi družbe. Le-ti se, četudi v tako imenovanem razvitem delu človeštva odvijajo celo skozi mnogotere nesrečne anti humane procese.
Široko zastavljena in izredno pomembna tema, ki nam bo, čeprav obravnavana skozi radijski eter, verjamem omogočila dovolj moči razumevanja, sprejemanja, pozneje pa tudi delovanja v obliki prenove nas kot celote.«
Po uvodu je Vincenzo nadaljeval:
»Poznamo nešteto vrst terapij kot obravnav, pa vendar lahko trdim, da so medčloveška srečanja najboljše terapije. Četudi si omenil vsem poznane nehumane procese srečanj ali soočanj v obliki konfliktov, vojn, bomo tokrat obravnavali predvsem pozitivne značilnosti srečanj.
Na življenjski poti vstopamo v bolj ali manj pomemben medosebni odnos z mnogimi, vsaj z nekaj sto osebami. Z večino izmed njih smo se srečali, tudi kaj izmenjali, ne da bi v našem življenju zapustile kakršnokoli pomembno sled. Izkušnje z njimi v obliki besed, čutenj in dejanj so se nas le bežno dotaknile in hitro spolzele v moči nepomembnosti ali banalnosti, v mnogih primerih so se v nas sprožile sile simpatije ali celo antipatije. V vsakem izmed teh kratkih, medlih medčloveških odnosov je bilo ali je vsaj začasno naše duševno življenje postalo bolj ali manj osiromašeno, čeravno se tega nismo zavedali. Vsekakor pa obstaja tudi drugačen način aktiviranja in doživljanja srečanj, ki omogočajo poseben odnos s sočlovekom kot celoto oz. večplastnim bitjem.
Simpatija in antipatija sta dve deformaciji realnosti duševnega življenja. Simpatija nam omogoča, da vidimo vse, kar se nam dogaja, kar nas obkroža v očeh lepega, moči antipatije pa doživljamo skozi prizmo - vse negativno.
Pa vendar, čeprav se tega ponavadi ne zavedamo in ne glede na naše karakterne značilnosti, smo človeško bitje, ki v sebi nosi bistvo Univerzalnega ali Božansko Iskro, katere nosilci smo brez izjeme vsi. V primeru, da je srečanje z vsako individualnostjo (Duh) in osebnostjo (duša) sočloveka zastavljeno na način dojemanja njegovega ali njenega Božanskega dela, bomo zmogli izstopiti iz primeža simpatije ali antipatije in se postaviti v pravo človeka vredno držo ali odnos, ki ga imenujemo moči empatije. Empatija je ključ doživljanja, dojemanja vsakega srečanja na pravi, resničen ali plemenit način. Na ravnokar omenjeni stopnji zavesti bomo proces srečanja poimenovali Sakralni ali Sveti, Posvečeni akt kot Konsekracija ali Posvetitev, Potrditev Duha sočloveka.«
»Kjer se dva ali več človeških bitij sreča v Mojem Imenu (v Jaz Sem), bom v njihovi sredini Jaz prisoten,« nam je nekoč zaupalo Makro Vesoljno Bitje ali Zavest Kristus (Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. [ Mt 18,20] )
»Zakramenti se zatorej v prihodnosti morda že od današnjih dni naprej ne bodo več prejemali v prostorih, ki so namenjeni čaščenju ali Bogočastju, temveč se bodo praznovali, slavili vedno in povsod. To so prava in resnična srečanja za katera naj bi si vsi prizadevali.«
Na vprašanje, kako se lahko v Svetu še dandanes dogajajo taka grozodejstva, je Vincenzo pojasnil:
»Vse, kar se dogaja v Svetu, smo si ustvarili sami. Kar se nezaslišanega odvija na globalni ravni bivanja na tako krut, nečloveški in ravnodušen, brezbrižen način, se enako in v večini primerov doživlja tudi v naši notranjosti. Ravnokar omenjena realnost Sveta je zatorej projekcija vsega, kar živi ali gostuje v naših dušah kot osebnostih.
Konflikt, ki živi v prsnem košu (pol ritma, čustev, povezovanja) kot podzavednem, v področju med našim trebuhom in glavo je nekaj, kar kot individuum in osebnost prenašamo v element družbe in kar imenujemo Vojna.
Kako bi okarakterizirali vojno? Nekaj, kar nek lider posreduje kot idejo, ki jo predlaga kolegu liderju, se imenuje unija – nasprotje in zatorej unija za vojno in nikakor ne za mir, harmonijo, še manj pa za Enost. Težko si je zamisliti, da se v 21. stoletju lahko nekaj podobnega, tako Temnega še vedno dogaja, in sicer, da se ljudje združujejo za uničenje, ne pa za graditev nečesa plemenitega, življenja poživljajočega ali vsestranskega ravnovesja ustvarjajočega.
Vse, kar se v Svetu dogaja je zatorej ogledalo tega, kar se odvija, kar živi v naši notranjosti. Glede na to, da se v večini primerov ne poglabljamo v to, kaj in na kakšen način živi v naši duši, se še vedno čudimo in hudujemo na dogajanja v naši okolici.
To je obenem tudi rezultat, projekcija idej in delovanja skrivnih krogov ali moči, polnih moči, ki posegajo v skorajda vse pore ali področja našega življenja.
Ravnokar omenjeno je prekomerna prevlada sil antipatije, ki ponavadi degenerirajo vse do ravni destrukcije. Zaradi vsega, kar v Svetu vidimo in kar je sramotno, škandalozno, bi se vsekakor morali obrniti vase, poiskati vzroke v svoji notranjosti in se vprašati:
»Kje počnem enake stvari, a se jih trenutno ne zavedam? Kaj, kako, zakaj, kdo v meni in s kom sprožam ter vodim vojno s partnerjem, možem, ženo, sodelavcem, znancem, delodajalcem, z živaljo…, čeprav tega še nisem zaznal, prepoznal?« Vojna ni le proces, v katerem bi moral streljati, pretepati, ubijati, temveč je vsaka situacija, občutek, čustvo, ki naj bi se, ki bi se moralo razvijati skozi harmoničen proces, a se ravno nasprotno razvija in nas vodi v bolj ali manj človeka neprimerno notranje nesozvočje.
Vsota vsega, kar požiramo in ne razrešimo, ne premostimo ali ne presežemo na harmoničen in ljubeč način, postaja notranji konflikt, ki se pozneje lahko še podpihuje, vname in gori, vse dokler novonastale moči ne dosežejo bolezen določenega dela telesa, celotnega organizma ali celo družbe.
Kaj je zatorej vojna? Nič drugega kot bolezen družbe.
Če si to pobliže, vsaj skozi štiri zorne kote ogledamo, lahko vidimo, da je Svet bolan. Zemlja se povsem upravičeno upira našim mačehovskim dejanjem in sproti ponastavlja. Še več, znašamo se celo nad sočlovekom, ki bi ga morali prepoznati kot svojega, tudi kot skupnega duhovnega brata. Živimo v tako nezavidljivi notranji miopiji ali kratkovidnosti, da niti ne opazimo svojega bistva kot duhovnega dela ali dimenzije bivanja, kaj šele Duha sočloveka.
Igra ali prizadevanje močnikov oz. »vladarjev« Sveta je, da bi nam na vsak način zameglili in omejili duhovni element kot možnost razpiranja Zavesti, ki nas povezuje v bratstvo in vse napravlja Univerzalno, Vesoljno, Eno. Ko bomo to prepoznali, sprejeli in tudi zaživeli, bo prenehal vsak spor, boj, nesporazum, kajti kot Duh smo del Božjega in zatorej Harmonija, Ljubezen.
V primeru, da si lahko dovolim, moram reči, da je največja odgovornost zamegljevanja naše duhovne komponente v obliki poznavanj ali védenj, zavedanja, da smo kot bistvo Duh – Božanstvo in zatorej del Božjega ravno v Religiji kot močeh institucij. Njena misija je povezovanje (religere) duše z Duhom, pa vendar je prevladal interes, podobno kot pri vseh ostalih močeh vladanja v obliki preprečevanja dviga, rasti ali razvoja Duha.
Duha ali Zavesti, ki se pričenja zavedati sebe kot bistva, ne zmoreš raniti, izigrati, izsiljevati, oskruniti. Z dušo in telesom kot naravo v nas lahko manipuliraš, nikakor pa ne z Duhom kot Božanstvom in njegovimi močmi: avtodeterminacije v mnogih oblikah, notranje pobude, preoblikovanja nečistoč kot nesvobod, izničenja, izločanja ali preoblikovanja vsega, kar ni po Božji Previdnosti in kar bi zatorej lahko krepko škodovalo naši celovitosti,... Iz Duha vse izvira in k Duhu se vse vrača. Ne pozabimo, da je Zavest glas Duha, ki govori in/ali prevzgaja dušo.
Vsekakor, obstajajo Duhovi, ki hočejo načrtno sprožiti in voditi vojne, a ne zaradi svoje duhovno-duševne patologije, temveč ciljano ali načrtno celo skozi Zavest Duha. Imenovali bi jih lahko obrnjeni, poveznjeni Duhovi ali Duhovi-nasprotniki, ki, čeprav sledijo evoluciji, nam obenem še mečejo polena pod noge ali si skozi nizke udarce prizadevajo preprečevati kolektivni duhovni razvoj. Ob tem se ne zavedajo, da v resnici le-temu pomagajo, ga celo podpirajo. Namreč, večje kot so moči oviranja, več napak, nerodnosti bo morebiti storjenih in več duš ter Duhov se bo še pravočasno prebudilo.«
Kot zaključek pa še tole: »Človeštvo si je za svoj načrt ali cilj postavilo spopad s sočlovekom, celo z najbližjim skozi prizadevanje afirmiranja sebe na škodo sočloveka. Enako velja za ljudstva ali narode. Pa vendar izgleda, da tak način življena v obliki razmišljanja, čutenja in delovanja, ne funkcionira, saj je ustvarilo neizmerno škodo v obliki neštetih svetovnih konfliktov, ekoloških škod, duševnih in telesnih bolj ali manj hudih neravnovesij, celo smrti.
Rešitev bi morali poiskati v nasprotni smeri, in sicer v obliki prave naravnanosti skozi podpiranje, nekakšno pokroviteljstvo in naklonjenost sočloveku, kar bo ozdravilo skaljene medosebne odnose in odkrilo ključ, kako do Duha sočloveka in zatorej spodbujalo, podpiralo njegove in naše, torej skupne najvišje ideale. To počnem tudi sam in obenem motiviram druge, da omenjene procese dovršeno izvajajo, kar bo vsekakor služilo kot dobrobit vsem.
Prihodnost ni v afirmaciji sebe, temveč v podpori Duha sočloveka. To je pravi program življenja v obliki kolektivnega in individualnega duhovnega razvoja.
Ne prinašajmo slabih, strah vzbujajočih novic, saj le-te ne vodijo v pravo smer, četudi za mnoge dobre novice niso prave novice. Ne pozabimo, moči dobrega, ki nas obkrožajo, so veliko bolj prisotne in močnejše, čeprav na prvi pogled ne izgleda, da je temu res tako. Namreč, glede na to, da za razliko od Dobrega, Slabo ali Zlo povzroča le več hrupa in zatorej nemira, nas postavlja v iluzijo, da je Zlo bolj prisotno in aktivno. Tudi to je laž, ki nam jo hočejo prikazati in vsiliti kot resnico. Dobro je tudi v obliki ljubezni neštetokrat ali neizmerno večje od Slabega. Pa vendar, ne pozabimo, na Višjih ravneh človeškega bivanja in/ali Božjega, Slabo ne obstaja kot tako, saj je vse Dobro.«
Toliko za tokrat, kaj več pa morebiti glede na vaše zanimanje.
Še naprej prebujeno
Avtor našega prevoda ni preveril, zato obstaja možnost napak.
