Pozdravljeni! Bližamo se Veliki Noči v zavedanju, da smo nosilci duha ali bitje Božanske Narave. Te moči zavedanja lahko skozi Zavest Kristusa tudi tokrat v polni navzočnosti duha okrepimo ali ponovno pridobimo. V tem trenutku človeške zgodovine ugotavljamo, da smo si kot človeštvo dovolili globok odmik ali padec v moči ateizma, ki so vstopile in gospodujejo v naši družbi, tudi v šolstvu, kar pomeni, da Kristusu kot Zavesti, ki predstavlja in omogoča naše duhovne moči v obliki procesov vsestranske prenove, ne dovoljujemo delovanja, tako zunaj kot tudi znotraj sebe.
Kaj, kako in zakaj bi o tem v Velikonočnih dneh lahko razmišljali, sem povzel iz vsebine oddaje Antropozofija na srečanju z Mario Grazio Albanese
(poznavalka Antropozofije, Astrozofije,…), z naslovom Velikonočno Vstajenje v času Razodetja.
Makrovesoljno Bitje Kristus nam je pred dvema tisočletjema darovalo še kako pomembne moči, saj nam je omogočilo Vstajenje kot preporod našega Neizigranega ali Svetlobnega ali Fizično-nematerialnega Telesa, saj se je naše Svetlobno Telo vedno bolj pogrezalo v moči snovnosti. V nasprotnem primeru bi ga za vedno izgubili. V mislih imam Fantom ali Svetlobno Telo, ki smo ga v zemeljskem Raju že imeli ( eterska raven bivanja ) in je še danes del nas kot celote. Svetlobno Telo je raven bivanja, ki od znotraj in iz periferije substancionira ali podpira procese nastajanja snovnosti, v našem primeru fizično-snovnega telesa. Svetlobno Telo si lahko predstavljamo v obliki nesnovnih kemijskih vezi postavljenimi med snovnimi atomi, naprimer kuhinjske soli, ki atome povezujejo v molekule, tkiva,.... V primeru da bi atome odstranili, bi nam ostale le nesnovne vezi v obliki moči ali sil.
Naše Svetlobno ali Fantomsko Telo je bilo v procesih Vstajenja Kristusa skozi Jezusa obnovljeno, oživljeno. Govorimo o Vesoljnem Kristusu Presvete Trojice (Logosu vseh Logosov kot razvojnem upravljalnem zakonu) in ne o Jezusu iz Nazareta kot Logosu ali Besedi Svete Trojice. Bitju Kristusu se lahko zahvalimo tudi za pokončno držo, ki nam jo Skozenj omogočajo tudi moči nas kot Jaza ali duha-delčka Vsemogočnega. Zavest Kristusa je Bitje Troedinega Boga in zatorej naš Bog, kar nam lahko pove že Njegovo ime Jaz Sem.
Z našim obnovljenim Svetlobnim telesom se bomo lahko nekoč zedinili z Njegovim Vstajenskim Telesom, katerega kopija je pripravljena in namenjena vsakemu izmed nas.
Pot Vstajenja skozi Zavest Razodetja
Za človeštvo najpomembnejši dogodki so se pričeli odvijati v času Zadnje Večerje, ki so opisani tudi v Janezovem Evangeliju (13,4-5). V mislih imam najpomembnejši ali bistveni trenutek, ko je Jezus Kristus vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim ovil. Nato je nalil vode v umivalnik in začel učencem umivati stopala ter jih brisati s platnom, s katerim je bil ovit okrog pasu.
Odložiti vrhnje oblačilo pomeni, da se je v tistem trenutku človeške zgodovine odrekel svoji Božanski Naravi in se iz trenutka v trenutek bolj vezal na človeško raven bivanja, ki jo kot vsestransko dovršeno bitje predstavlja Jezus iz Nazareta. V primeru, da se ne bi odrekel svoji Božanski Naravi, ga v vrtu Getsemani Juda in služabniki velikih duhovnikov ter farizejev ne bi zmogli prijeti in odpeljati.
»In vsi so ga zapustili ter zbežali, neki mladenič pa je šel za Njim. Ogrnjen je bil le z lanenim oblačilom. Zgrabili so ga, on pa je oblačilo pustil in gol pobegnil.« (Mr. 14,50-52)
Mladenič predstavlja poživljajočo moč, ki bo pozneje tudi v obliki Krvi vstopila v notranjost Zemlje in ljudi. Namreč, po Velikem dogodku na Golgoti smo prejeli Milost, ki omogoča, da se v vsakem izmed nas v trenutku, ko bomo v svoji notranjosti prepoznali Kristusa, lahko izpelje proces eterizacije Krvi, ki se dviguje iz srca v glavo.
Tok naše krvi kot mikrokozmično kroženje se bo odprlo ali povezalo z makrokozmično cirkulacijo Zemlje, v kateri je prisotno povsem eterizirano Bitje oz. Duh Kristusa, ki je tudi Duh Zemlje.
Kristus kot Bitje ohranja povezavo z našim srcem, ki je organ notranje trdnosti, zavedanja sebe kot duha, je prostor v katerem se arterijska in venozna kri srečujeta, izmenjujeta informacije in stopata v sozvočje, tudi z makrokozmično cirkulacijo. Srce bo namreč prihodnji organ Jaza kot modrosti razmišljanja.
Kaj več o eterizaciji Krvi pa v enem izmed naših prihodnjih poročanj.
O vsem tem, kar se je na hribu Golgota dogajalo, bi lahko v teh dneh dovolj navzoče razmišljali ali meditirali. Naprimer,
ko je prišla 6. ura, se je stemnilo po vsej deželi, bi lahko pomenilo, da so se skozi moči Temé zgostile sence, nastal je namreč Sončni mrk, kateremu so sledili še potresi. Iz Kristusa je izšla Svetloba v smeri Neba, ki predstavlja Njegovo Duševno Telo, ki se je tudi moralo odmakniti, da se je lahko uresničil Proces Smrti. V Jezusu iz Nazareta, v najpopolnejšem človeku pa je vse do zadnjega trenutka fizično-snovnega življenja ostal prisoten Duh. Trpljenje skozi Križev Pot in Golgoto je bilo zatorej človeško trpljenje.
Bitje Kristus se je Božanski ali Božji Naravi odrekel tudi zato, da bi lahko postal človek, izpeljal celotni proces fizično-duševnega trpljenja in nam s tem Daroval možnost v obliki duhovnih sil z namenom, da Sončni demon z imenom Sorat z vsemi tremi generali (Lucifer, Satan in Asura) nad nami nekoč ne bo več imel pravih moči.
Za nekaj podobnega pa se bo potrebno še krepko potruditi skozi neutrudno delo na sebi. Moči Temé nas v bližnji ali daljni prihodnosti ne bodo več zmogle v taki meri omrežiti in nadvladati, saj nam je Kristus prinesel nove, še kako potrebne Moči in pokazal Pot. Ravnokar omenjeno je tudi izkusil in izpeljal skozi Jezusa, poleg tega pa Daroval še več Življenja našemu Neizigranemu ali Svetlobnemu Telesu, ki ga je v Jezusu povsem očistil, obnovil, oplemenitil ali/in povzdignil za vse človeštvo.
Vse to bomo lahko tudi mi izkusili. Pa vendar, če si vsega tega ne bomo zmogli vsaj predstavljati, kaj šele poglobljeno živeti, se lahko zgodi, da bomo izgubili prisotnost Kristusa v sebi. Vsekakor Ga moramo v sebi prepoznati ali ponovno spoznati, saj Ga v nasprotnem primeru ne bomo zmogli prepoznati v Duhovnem svetu po našem zadnjem izdihu tokratnega življenja.
Rudolf Steiner nam je nekoč zaupal:
»Na Golgoti so bile okrog Križa zbrane vse osebe, ki so pozneje na tak ali drugačen način postale osebnosti (duša) in individualnosti (duh), ki so uresničile Mihaelovo Pot, saj so prepoznale Znanost o Duhu.«
Omeniti pa moram tudi ostale duše, ki v tistem trenutku človeške zgodovine niso bile utelešene v fizično-snovni dimenziji bivanja, zato so izredno pomembno dogajanje kot Pot od Oljske gore do Kalvarije doživele in opazovale skozi ali iz Duhovnega Sveta. Skorajda vsi, ki so izkusili potres takoj zatem, ko je Jezus izročil Duha so bili zaprepadeni, rekoč:
»Resnično, ta človek je bil Božji Sin.«
Kot že omenjeno, ob Križanem so bili prisotni tudi tisti, ki se bodo, ki so se pozneje pričeli zavedati pravega Krščanstva in vsega, kar se je zgodilo. Nekateri izmed njih so bili tudi saduceji, farizeji,…, ki so bili v službi takratne oblasti ali sistema. Vsi, ki so Kristusa vse do danes zasmehovali, črnili, obrekovali in imajo še dandanes zaprto srce, se bodo morali krepko potruditi, da se bodo zmogli povzdigniti iz moči Temé. Že takrat je bilo prisotno razhajanje ali delitev osebnosti kot duš, njihovih umov, intelektov, tudi duhov na dobre in zlobne. Tudi in še posebno danes obstajajo mnogi, ki Kristusa negirajo, ki ga niso prepoznali, sprejeli in umestili v svoje življenje. Izgleda, da se današnje človeštvo zrcali v človeštvu izpred 2000 let in obratno.
Naj še enkrat ponovim, vsi smo bili prisotni in vsi smo doživeli Skrivnost Križanja na Golgoti (v prevodu Lobanja), eni s fizično-snovno, drugi pa le z duševno-duhovno prisotnostjo.
V tako zahtevnem, najpomembnejšem in najodgovornejšem obdobju človeške zgodovine, ki ga danes živimo, je resnično pomembno, da dogodke od Zadnje Večerje pa vse do Golgote vsi dovolj prebujeno doživimo v svoji notranjosti skozi dušo in duha.
Čeprav se je vojna izničenja Očetovega Namena ali Ideje, Projekta-Človek, v katerem naj bi postali Bitje Ljubezni in Svobode, vidno začela s kovidom, Bitje Kristus ne bo dovolilo uresničitev procesov depopulacije, zasužnjevanja in transhumanizma. Vsekakor bo veliko odvisno tudi od nas, od naše vsestranske navzočnosti in delovanja v ljubezni.
Dobro bi bilo, da se vsaj v petih dneh, od četrtkove Zadnje Večerje pa vse do Velikonočnega ponedeljka poglobimo v razmišljanje in branje Janezovega Evangelija, še posebno, če je bil obravnavan skozi Rudolfa Steinerja.
Med Sveto Mašo se danes skorajda ne bere več Janezovega Evangelija, čeprav bi uresničevanje Kristusovega Poslanstva skozi Jezusa lahko poimenovali
Evangelij Ljubezni
Franc Božjak
