Pedagogika po Rudolfu Steinerju

KOLO, SKIRO

Poglejmo si še nekaj zanimivosti iz antropozofske pedagogike. Otrok naj ne bi vozil kolesa do devetega leta starosti, temveč le skiro, ki ima neposreden pogon in stik s tlemi. Namreč, kolo že vsebuje nekakšen mehanizem, torej mašino (meccanismo = macchina) in je zato na nek način stroj. V trenutku, ko je prisotna veriga in zobnik, stopamo v mehansko ali strojno področje, ki je v domeni Satana kot bitja, ki je predvsem zaradi našega Padca postal Slabo. Na začetku si je Oče zamislil njegovo, torej Satanovo pomoč precej drugače. Omogočil naj bi le morebitno snovnost, prostor, tudi telesne obline v obliki beljakovin in maščob. Človek si je nataknil zanko materializma in potrošništva, zato so Satanove sile postale za naš nivo razmišljanja Slabo. Tudi skozi raznorazne egoizme, nadvlado, posedovanje, krepitev moči,…

GLASBILA

Celo klavir ima vgrajen mehanizem, kot so tipke, kladivca, strune, zato še ni primeren za prvo sedemletko, čeprav je otrok v rani mladosti še kako sposoben učenja igranja na glasbene instrumente.

Kitara je že bolj neposredno glasbilo, saj ima glavo, ki ima strune kot živčevje v živčno čutnem polu-glavi.

Pihala pa so še bolj neposredni prinašalci moči harmonije v prsni koš. Flavta bo zatorej odlično glasbilo tudi v prvi sedemletki.

Tolkala stimulirajo pol volje, akcije ali presnove. Napoleonova vojska je moči bobnanja s pridom uporabljala na svojih pohodih, tako za vzdržljivost pri hoji, kot za sposobnost napada in premagovanja strahu.

STRIP

Ko smo odkrili strip, so sile, ki si prizadevajo, da bo človeštvo povsem skrenilo s prave poti, zadale otrokom še močnejši udarec. Le pomislite na branje Nove Zaveze v obliki stripa razdrobljenega v risbe. Verjemite, težko se bo vrniti v Očetovo Hišo, če bomo otroku ponudili karikature življenja v obliki slik določenih oblik, ki ne dopuščajo osebne svobode predstavljanja, vizualiziranja prebranih dogodkov. Nek dogodek, ki smo ga že videli narisanega, si ga bo zelo težko predstavljati skozi svoj način doživljanja in videnja opisanega. To nas lahko le omejuje, fiksira in ohromi razvoj imaginativne zavesti, ki je starejša in ozaveščena sestra luciferičnega fantaziranja, včasih pa tudi vizualizacije. Sliši se podobno, kot bi govorili o treh sestrah duše: o čuteči, razmišljajoči in ozaveščeni duši. Nečesa, kar si že videl narisano, se ne bomo lotili z veseljem učiti, proučevati, poglabljati, še posebno, če bo to Sveto pismo. Pa so nas ponovno našli nepripravljene.

Preden podvomite in morda sodite vse, kar je bilo v nekaj zadnjih vrsticah povedano, na primer da je naše razmišljanje že zdavnaj preživeto, vas moram spomniti, da je bil Rudolf Steiner pravi Posvečenec (skupaj s Saint Germainom sta bila vzeta na desnico in levico Kristusa), ki je ne le vedel, temveč vse opisano tudi videl. Danes imamo resda večje moči duha, se pa zaradi vedno večje poplave znanstvenih enoplastnih resnic, verskih dogem, celo raznolike ezoterične navlake in našega vedno močnejšega znatiželjnega analitično razmišljujočega in vsevednega ega zlahka izgubimo v labirintu duševnih nesvobod. Le ne zanašajmo se preveč na široko razprte oči rojenih indigo otrok in na krepko permisivno vzgojo. Le kaj bi se zgodilo z indigo mladeničem, če bi duševno premalo izkušen in duhovno nedozorel prejel v dar nekaj sto tisoč evrov ali če bi v določenem trenutku pričel videti nesnovna bitja eterske, duševne in duhovne ravni bivanja? Celo geniji, kot je bil na primer Mozart, so po mnenju nekaterih “ponavljali razred” in ostali na “parkirišču”, kar pomeni, da so zaradi nekega hudega odmika ali Padca v prejšnjem življenju, tokratno življenje morali ponavljati brez poprejšnjih priprav in postopnega zorenja, učenja življenja. Le kako bi si drugače predstavljali na primer Mozarta, ki je pri treh, štirih letih starosti že komponiral.